Večerni gost: prof. dr. Franz Copf

Rekel sem, da ste vi plastik in travmatolog.
Je to običajen par specializacij za zdravnika? Če vam zdaj povem kako je to bilo je tako, da sem pravzaprav naredil splošno kirurgijo v Sloveniji, v Mariboru in Ljubljani. Po splošni kirurgiji sem bil premeščen oz. takrat z dekretom na plastiko in bi moral plastiko delati celo življenje. In sem bil dve leti pri profesor Janžekovičevi v Mariboru kjer sem se ukvarjal dosti z opeklinami in drugimi plastičnimi problemi. Ampak to ni bil moj cilj. Moj cilj je bila kostna kirurgija. To pomeni, da bi jaz moral iti na travmatologijo oz. ortopedijo.
Ortopedijo bi človek rekel. Ampak to je bilo praktično nemogoče in zato sem jo pobrisal v Švico, kjer sem lahko dobil takoj mesto na travmatologiji oz. na kostni kirurgiji pri ortopedih, travmatologih. Tam sem ostal 6 let in tudi dobil naziv travmatologa s švicarskim izpitom.
To je bilo leta 1965, ko ste šli v Švico?
Ja. V teh letih ni bilo tako enostavno it v inozemstvo.
Če si že prišel iz Jugoslavije, tam niso tako gledali z navdušenjem na jugoslovanske znanstvenike, strokovnjake. Jaz vam povem, jaz sem poskusil že pred letom 65 priti ven, ker sem dobil Fordovo štipendijo. Za družino, torej ženo in otroka, za letalsko karto in vsem za v Detroit. In mi je bilo odbito po prostem členu in preudarku. Ne vem koliko je bila takrat številka tega in sem se boril eno leto, da bi lahko šel. In seveda ni mi uspelo, tudi ne pri Rankoviću in ne nikjer tako, da sem obvisel v Mariboru. Ravno takrat se je obrnilo v Sloveniji, da smo dobili potne liste. In ko smo dobili potne liste je bilo možno se odpeljati iz Jugoslavije. Imel sem zveze v Švico po tej strokovni poti tako, da sem se usedel na vlak in odpeljal v Švico in sem tam brez komplikacij dobil mesto in to kar sem si želel.

Davos je zveneče ime, vemo kakšni ljudje hodijo tja. No, in tja je hodil tudi naš profesor Benedik, takrat direktor kirurgije v Ljubljani.
Hodil predavat ali se zdraviti?
On je hodil verjetno samo na kongres poslušat. Jaz ga nisem slišal nikoli predavati, sem tudi hodil z njim. Ampak on je bil moj gost, jaz sem bil takrat v St. Moritzu vodja privatne klinike, sem operiral zelo znane ljudi.

Takrat ste bili še zelo mladi ne?
Hvala Bogu. Sicer kirurg naj bo mlad?
Seveda. Imel sem zelo dobrega šefa. Bil je Wili Rifel, poročen z Zulcerjevo hčerko multimilijonarko tako, da sploh ni gledal na privatne paciente, jih je dosti meni prepuščal. In tam gori sem se lahko afirmiral. Gospod profesor Benedik je bil pri meni gost 14. dni v St. Moritzu, sva hodila v Davos na predavanja. Meni je rekel: pri nas imamo zdaj Kavčiča. Imeli bomo Slovenijo demokratično. Pridi nazaj. To je bila era Staneta Kavčiča.
Tako. Boš naredil en švicarski špital po njihovem vzorcu.
Nekaj boljšega.
Ne, ne bi rekel boljšega ampak mogoče bolj pravičnega. To je težko reči, boljšega. Pa vam je uspelo bolj pravično.
Jaz sem potem prišel, ker sem moral iti ker je žena zbolela, je imela embolijo po rojstvu moje hčere, ki je v St. Moritzu rojena in sem moral dol iz tistih 1700 metrov višine.
A, zaradi višine? Zaradi višine dol iti. To pomeni, da bi moral ali imel sem možnost iti Zürich in tako dalje. Odločil sem se za domovino, ker sem pač vedno trpel po tem pojmu. Sem prišel sem in tako sem prišel na Jesenice. Sicer mi je Benedik rekel, pojdi prvo na Jesenice, ker bo nevoščljivost prevelika, če prideš nazaj kot profesor v Ljubljano. Jaz sem že začel docenturo v Baslu na univerzi delati, še ni bila končana. A v Jesenicah ste že imeli status profesorja?
Ne. Jaz bi moral iz Jesenic v Ljubljano priti, pa se je stvar obrnila s Kavčičem.

V Švici morajo vse ponavljat.
Zaradi jezika?
Ja, oni imajo tak sistem.- Švicarsko tudi Nemci ne razumejo, ne? Kar se Švice tiče, govorim še vedno dobro, lahko grem tudi v Švico živeti, ker imam še vedno bivališče v Švici. To je velik privilegij.
Ja, ampak tudi zelo drag.

Potem smo šli v Nemčijo, ker sem imel tam tudi znance in sem prišel v Stuttgart.
Imam ene podatke, ki sem jih dobil iz interneta in raznih virov. V letu 73 pade začetek raziskav in razvoja kolčnih protez zasidranih samo v gobasti, spongiozni kosti. Ja, to je bila moja ideja. Poglejte, če vam zdaj pokažem. To so proteze.
To je recimo ena klasična proteza, pri kateri se odreže kompletno vrat in se to vse pobere ven kar je in se zabije metal. Vse visi na kovini.

Escolapovo.- Če obrnem. Poglejte na to stran, tukaj jo imate na desni strani.
Tukaj na desni, Ecolapova. Vi jo vidite, ta sedi notri kompletno v kosti, v stegnenici. Uniči tisto kar dejansko prenaša silo in to je ta spužvasta kost. Spongioza po anatomsko.

Noben Bog ni vedel, to so enostavno vsi vrgli stran. To je bilo mehko, potem je zakon veljal Pausov, ki je od leta 60 diktiral in še danes diktira po celem svetu, ta tip proteze.

Potem njegov naslednik Kumer in tako dalje. To je nekako šola elastomehanike, to pomeni on je našel tako imenovane tlačne tvorbe v kosti in pa vlečne in na tem bazira.

Človek ni prišel naprej.
Povejte mi, to kar Slovenci, ki imajo to težavo nosijo, je to ta model?- Še vedno v glavnem.
Vi imate boljše, modernejše, varčnejše.- Če vam smem to razložiti čisto na kratko. Prosim.
Jaz sem takrat, prvo sem pravzaprav operiral v Nemčiji takšno protezo, cementirano.

Operiral sem jo v kantonalni bolnici, enega zobozdravnika. Bil je relativno mlad, ampak ni mogel več delati, ker ga je tako bolela noga in pa kolk.
No, in sem mu to zabil notri oz. še nismo imeli instrumentov in zacementiral. Čez 2 leti je prišel nazaj in se je jokal od bolečin, ker je bilo zrahljano. In to je bil udarec zame, da sem začel resno razmišljati.
Kako bi izboljšali? Kako bi se dalo izboljšati. Nisem več skoraj upal operirati kolkov. Takrat sem Slovencem poslal, jaz mislim, da prvi palacost, prvi cement, da so sploh lahko cement vgradili. To je bil docentu Penu v Maribor. Mislim, da celo v Ljubljano profesorju Hermanu. To je bilo zame začetek mišljenja kako pravzaprav dela narava, kako uspe sploh s to nežno strukturo v glavi, vratu, pa še 1, 5 centimeter od trohant terminorja. Kako uspe zadržati take sile, ki nastajajo.

Vi se boste čudili, da je bil Slovenec gospod Vesel, on je bil docent na geodeziji, pa še na Univerzi v Ljubljani.

Mi smo postali prijatelji, ker smo postavili teorijo, da povečana površina zmanjšuje napetosti. Na enoto, jasno.
Jasno? No, hvala lepa. Tako lepo nam je on izračunal koliko bi mi rabili površine v enem takem prostoru. Ampak prvo na ponvico.

Kaj je to?
To je ponvica, ki pride v medenico. Tam smo prvo reševali ta problem. In on je pri meni gor stanoval v Nemčiji in sva to računala.
Zakaj pa imate ježke okoli? Zakaj, da površino dobimo.
A, to je to.
Površino in smer v katero delujejo sile. To je pa druga točka. On je lepo našel in nam izračunal, da rabimo približno 8000 mm2 površine.

Kaj sem hotel reči, to je strašno dolgo trajalo predenj smo to ponvico lahko zgradili. Takrat nam je še Escolab pomagal.

Escolab je podjetje.
Veliko, Nemško. En koncern. Za take stvari?
Ja, ki ima ogromno tovarno v Tuttlingenu z znanjem.

Ali niste imeli že svoje produkcije takrat svojega podjetja? Takrat še ne. Mi smo še vedno na tem in smo z Escolab, jaz sem celo bil svetovalec v podjetju Escolab za mesečno plačo 2000 mark ali koliko še zraven mojega dela.
Na začetku nisem utegnil povedati, da je zanimivo pri vas, da niste samo znanstvenik ampak ste tudi podjetnik.
Podjetnik ne bi rekel, ampak človek mora nekje zaslužiti, da to lahko naredi.
Ampak to kar ste vi iznašli in razvili kot znanstvenik, ste potem sami začeli producirati na trgu.
Ja, smo napravili svoje podjetje Chendo in je bilo poskusno podjetje forsirano od države, ministrstva za zdravstvo v Badenbergu. Imam vsa pisma, vam jih lahko predložim.

Jaz imam tukaj leta 83 prve uspehe. In so držale, ena 12 let pa je pacient umrl in druga tudi čez 10 let, pa je tudi umrl ker smo pač starejše ljudi imeli. Ampak mi smo potem le uspeli narediti tako ponvico.
Vlival pa nam je, ker so to iz kromkomolibdena bili.

To je veliki koncern.
Tega ne zna vsak? Metalurg tega ne zna.
Ne. Mi smo poskusili v Ravnah na Koroškem. To je bilo že pozneje, ko smo delali tako protezo, stegnenično, pa so jo dali na Češko vlivati pod svojim imenom.
Kako pa je strokovna javnost, vaši kolegi, kako so to sprejeli.
Jaz vam zdaj povem, mi smo prišli tudi potem na titan, ker smo prešli iz kromkomolibdena, ker je kromkomolibden kazal, ni bil kompatibilen z naravo kot smo si mi želeli.

Ko smo razumeli, ker kaj je bionika? Bionika je patent iz narave. Ker potrebno je naravo razumeti in potem narediti tehniko, ne obratno. Tehniko pa potem vtakniti v naravo. Takrat uničite naravo, ker človek ne zna misliti. Dosti logična misel, samo to realizirati pa ni enostavno. Ja no, saj smo šli to pot, da smo našli.
Korak za korakom. Sej vam bom zdaj razložil čisto na kratko. To zdaj pustim, ker to je višek. Za ponvico, ko ste me vprašali, če je kdo. Gospod Virc, profesor v Kölnu, pa Nithad, Ahnin, Holc v Stuttgartu in jaz sem tu zraven dal. Mi smo publicirali preko 350 z najboljšimi uspehom. V Kirurgu je bila objavljeno delo profesorja Försterja iz Hamburga iz Endoklinike, ko je rekel, da je to najboljša ponvica na svetu. Ja, ampak je ni enostavno vgraditi. Tu je zdaj tista kolizija s človekovo.
A to je zdaj tehnični problem? Problem metalurga, da to naredi. To je druga stvar. Metalurg, je treba v človeka spraviti. In ker je to ekscentrična je treba ekscentrično zborat oz. zvrtat pa narediti prostor, da pride notri. In se vgradi notri in se nikoli ne zmaje.
Koliko pa je že takšnih v uporabi? Saj sem vam povedal, da smo mi publicirali preko 350, lahko greste gledati v časopis.
Ampak to je še vedno bi rekel za izbrance.
Tudi za take kirurge, ki si to upajo narediti.

Za kolk?
Ja. Imeli smo prvo gene- racijo. Prva generacija je bila, to je bilo strašno. Profesor Rahm v Stuttgartu, ko sem mu jaz prinesel model, pa je rekel povejte mi kaj je pravzaprav ta kost, da bom lahko izračunal. Ker saj nimajo nobenih podatkov. Še zdaj tehnika nima emodulov in tako prav usmerjenih, to je vse navidezno.
Ker ne poznajo še vedno tega pretoka sile. No, in ta proteza se je zelo obnesla. Samo imela je lastnost, da so tu in tam nastali poki v tej protezi, v teh nosilcih. Zakaj? Ker pri vlivanju, to je Wüler delal, so nastali mehurčki in ostali mehurčki notri in ta vibrira in je počila ta kot pri letalu zaradi, tako imenovane, utrujenosti materiala. To smo potem mi dokazali na psu. Tu smo potem merili te osilacije in dobili vrednosti 1 MHz in to, da povzroča recimo osivi- kacijo in pa tudi kakšne vibracije. To je bilo strašno zanimivo, to so dali potem v arhiv v Münchnu, to moje delo, ta poster ko smo ga gor pokazali. Še za enkrat. Vi uporabljate pri tem razmišljanju o teh stvareh pojme kot so: hidrodinamika, termodinamika.
Saj vam bom razložil čisto kratko. Prosim.
Glejte. Zanimivo je to, da smo mi imeli zelo dobre odnose z institutom za računalnike, za uporabo računalnikov v Stuttgartu. To je zelo znana univerza. Direktor je bil profesor Argiris, on je bil iz Oxforda, multi multi HC. On je rešil challenger vstop v atmosfero z ploščicami.
Hc, častni doktor?

Takrat sem začel iskati to membrano.
Rabil sem približno dve, tri leta, da sem jo našel.

Mislim, da imam tu slike.
Imamo neke slike.
Ne, bi rad membrano.

Boste videli, na to sem zelo ponosen.
A se lahko reče, da ste vi odkrili membrano?
Jaz sem jo odkril. Ja, pa Černelski mi je pomagal. On mi je dal, pravzaprav skein mikroskop, ker je on bil šef ostološke zbirke na univerzi v Tübingenu pri palaentologiji na arheologiji. On je tudi iskal Mozartovo glavo. Je ni našel?
Ne. Kljub temu, da so vsi želeli, da bi jo našel.

Bi vam rad pokazal to, tukaj notri bo.

Saj sem jo dal, aha saj jo imam. Ima jo moja hčera.

Dal sem jo takrat, ko sem jo odkril sem dal na sodniji potrditi ker sem se bal, da jo bodo ukradli, ker vsi kradejo. A se da to patentirati?
Jaz sem potem tudi to objavil. Vidite, to je. To sem pokazal v Hannoverju.
Kaj vidimo tukaj? Tukaj notri so membrane, to belo.
To so membrane?
Ja, in to je ta gori. To je glava te stegnenice. In tu gor je glava, tu notri so pa te membrane. To ni čisto ravno, če bi šli zdaj gledati pod mikroskop. Notri bi videli številne membrane.
Ampak to je mikroskopsko majhna reč. 40 mikro metra tisočink je ta majhna, velika pa je od 200 do 600. Se pravi je večja. Dve sem odkril, dve vrsti, to je zanimivo.

Pod to membrano je?
Voda oz. tekočina. Mi smo našli to tekočino tu v Ljubljani kot intravsalno, nekaj posebnega. To je izredno odkritje. Potem so tile matematiki naredili model in so tako imenovani bifazni. To se pravi ena faza je trda faza, druga je tekočinska in so to hidrodinamiko računali ampak niso prišli do konca. Ostalo je odprto, ker nihče ne zna te tekočine prav izračunati oz. naš Peteršin tu v Ljubljani oz. v Mariboru, hidrodinamik zelo dober, je zelo lepe stvari našel. Ampak vseeno nismo prišli do konca. In kaj se je potem zgodilo. Ja sem to naprej iskal in sem našel dve vrsti membran. Majhne, to so tako zvane veliki C, mali c, mali l z odprtino. To je diatermična odprtina oz. membrana tenzula in pa veliko, ki je okrog 200 do 600 mikro mm kot sem rekel je elastična, nima odprtin je pa elastična in ima take žepe. Ko je potem naš Krivuš, Slovenec, direktor iz Berlina, direktor fizikalnega centra za solarno energije in termodinamiko rekel, v tisti notri skačejo velike molekule in spremenijo elastičnost membrane. Zelo važno odkritje. Ampak važno je to, da smo našli dva sistema, ki se ne mešata. En sistem je mrtev sistem, ko ima potem to tekočino, ki smo jo v Ljubljani našli pred kratkim oz. v teh zadnjih letih pri Ravniku, pri Peteršinu. Jaz sem jo našel pravzaprav pri goveji kosti.

In te molekule so tiste, ki delujejo termodinamično.

To je to blazno odkritje.
V praksi kaj zdaj to pomeni, če pride do udarca?

Če pride do udarca recimo 5000 N, to je skoraj 5 ton.

5 ton v kolenu?
Ne v kolenu, v kolku. Da en skoči in udari s 5000 N. Kaj se bo zgodilo? Prvič, taka obremenitev ni taka, to je že Peter našel. To niso krogle, ampak so vodne kaplje, pravzaprav oblike teh glav. Ampak važno je, da se tisti udarec prenese potem v glavnem po teh ozkih kanalih in to ozko tekočino. Kaj se naredi v tej tekočini? To sem pa potem jaz odkril, ker sem precej študiral termo- dinamiko iz ruske literature in tudi nemške, avstrijske. Körhnerja recimo zelo poznan.

To je kvantna fizika. Pri tem se uporabi energija. Se pravi ta energija, ki je prišla. Se tu uporabi zato, da je zasukala.

Namesto, da bi počila.
Ja, namesto da bi počila, je pa to naredila. Narava je tako pametna, da se ne da povedati. In zdaj pa to neha delovati, recimo človek je skočil in zdaj nima več notri tega pritiska, se te molekule oz. ti radikali, repki zopet zravnajo na svoj prvotni položaj in oddajo toplotno energijo. Ta toplotna energija pa se prenaša, premika po diatermičnih poteh skozi tiste luknje navzven.

G. Faust, ko je tudi računal, to so najnovejši, ki sem jih prinesel.

To mi je naredil skeno in našo titanovo protezo. Zdaj računajo s tridimenzionalnimi finetnimi elementi, kaj to prenaša.

On, Faust je takrat izračunal, ko smo našli te membrane je tudi prišel do termodinamike. Zanimivo.

Saj sva objavila v knjigi. On se je zmotil in je dal mesec časa. Kje je bil tu vic, Max Plank je o tem tudi razmišljal, saj to je znan fizik. Njemu tudi ni šlo v glavo, ker pri takem udarcu bi moral pravzaprav nastati mehanično delovanje, pri taki energiji.
Lom, ne?
Ne, mogoče tudi ribanje kosti ali pa nezravnanje ali karkoli. Poki teh membran in vsega. Kako je to mogoče? On je napisal, idealna tekočina bi morala biti, ampak ni vedel kakšna je. Za to je dobil Nobelovo nagrado Max Plank. Ampak je bil prej en Nemec iz Altbrona.
Kje ste pa to tekočino našli? To smo našli in zdaj jo imamo. Stanovnik je naredili kemične analize.
Kakšna čudežna tekočina je to? Saj sem vam povedal, da imate velike molekule. Ko nismo vedeli mi zdravniki že dolgo od tega.
Ampak to ni voda? To ni voda, to je tako tekočina kot v sklepu. Kot sklepna tekočina.

Noben ni vedel zakaj. Saj so celo dele teh molekul prodajali masovno v farmaciji. Za artroze in tako dalje.

To je nam ratalo in kako bi rekel, smo na najboljši poti.

To nihče ni razumel in masa sploh ni hotela. Kdo jih pa hoče, Rusi so mojstri, saj to je pravzaprav življenje. Ohranitev energije ni uničljiva, je vedno ohranjena in to je življenje.
Spremeni se. Ja, to je življenje, to se dogaja tudi v celicah. V celicah morate imeti, ravno metabolizmi, ki se dogajajo ostajajo samo v enem toplotnem območju. Ne gredo gor in ne dol, ker drugače celica umre.

Saj lahko izračunate, to lahko izmerite. Ni problem.

To je pa počena, ne.
To je od preparacije. Mi smo to preparirali. Če pride do takšnega udarca tudi počijo ali ne?
Ne, ne morejo.

Stisljivost te tekočine je 30 %. To pomeni spet zmanjšanje energije.

To pomeni, da še enkrat ščiti narava življenje, drugače pa bi vi nehali hoditi. Če bi nosil nahrbt- nik in šel na Triglav, bi po 10- ih korakih ne bi več mogel naprej, če ne bi bilo vsega tega.
Ja.

Torej tukaj, to sliko smo kazali, te membrane.
To je pa Rainmind preset, to je častnik.
To je bil eden, ki nam je to takrat publiciral.
Naslov pa je Senzacionalna najdba v stegnjenici.
Seveda, je jasno. Vsi časopisi so pisali o tem.

Jaz sem imel eno taktiko. Tu se vidi ta tekočina, bela.
Kje? To, ta bela, ki je tu. To nam je pa Naravnik to naredil. To je neverjetno. Se vidi vse, se vidi tudi črte, to so kanali. To je ta tekočina notri v kanalih. To sem vam hotel povedati. Takrat sem jaz nosil preparate iz Ljubljane. In sicer sva bila z Dolencem prijatelja. On je bil predstojnik sodne medicine, pa profesor Širca.
To je Dolenc?
Ja.
On dobro slika, ste videli kakšno njegovo sliko.
Sva prijatelja iz študijskih let. Pa z Kordašem, pa kaj vem vsemi. To je zanimivo, ker sem jaz tukaj dobil 100 stegnenic, v Nemčiji jih nisem nikjer dobil. To sem od Širce to kupil, da sem jih lahko preiskoval, da smo velikosti določili. Ker smo morali dobiti tudi velikosti protez.

To sem jaz vedno vozil gor na črno čez mejo in smo gor to predelovali. Zanimivo je to, da smo mi takrat izdali skoraj vse znanje v Zdravstvenem vestniku. To je bilo leta 89. Tudi Dolenc je zraven in je on takrat že omenil termodinamiko.

Je ni znal razložiti, a je ni izključil.
Jaz bi samo še par podatkov iz interneta. Leta 93, ste bili zdravnik na kliniki v Stuttgartu.
Inozemci so imeli tako. Jaz sem bil dobro zapisan, imel sem eno zelo dobro prakso. Sem imel pa preko 20 postelj na eni privatni kliniki. Tam so bili od vseh mogočih krajev zdravniki, ki so imeli svoje posle, tudi ginekologi. Tam sem lahko operiral, tam so me tudi Avstralci filmali. A ja?
Ja, saj film obstaja.
In tam sem deloval, sem lahko operiral te svoje stvari.

In potem so še nekaj imena, ki so pomembna.
Lierze je zelo važen. Kateri?
Profesor Lierze.
Tega nimam.
Lierze, Hamburg. Saj ga imam v knjigi.
Imam pa profesorja Holza. Holc je bil moj prijatelj.
On je vaš partner?
Ja, samo pri protezi, ne pa pri tenzolah.
On je bil pa glavni kirurg v Katarinini bolnišnici. Ja, to je preko 1500 postelj bolnica. Silno moderna, v Stuttgartu ena največjih bolnic.
Sveta Katarina, ne.
Seveda, ruska Katarina.
Je bil pa profesor Holz tudi predsednik nemškega kirurškega združenja.
Ja, za travmatologijo. Potem ste sodelovali še z voditelji iz instituta za računalniške aplikacije.
To je ta Algüris.
Institut za anatomijo v Hamburgu. No, to je bil Lierze.
No in potem še glavni urednik publikacije akta anatomika.
Ja, on je to. Saj imam sliko.
To je bila elita nemških zdravnikov.
Jaz bi rekel, da še večja. Lierze je bil moj veliki prijatelj. Nihče me ni hotel, jaz pa sem lahko objavil v Sloveniji te tenzule, membrane. Potem mi pa nihče ni hotel objaviti na svetu. Boston mi je rekel, mi vam objavimo, če nam pokažete točno kako jih naredite. Sem si rekel pejte nekam, to bodo ukradli. Tisti trenutek, ko bo bodo vedeli, bodo naredili in objavili nekje in bodo sebe citirali in mi bomo pozabljeni.

In seveda to nobena industrija ne požre, to je recimo pri 80 milijardnem prometu kar ga cenijo na svetu, je to 30 %. Je to 24 milijard izgube za idustrijo. Potem pa še nekaj. Mi imamamo zelo nizko stopnjo zrahlanja. Naši implantanti imamo 0, 1, sem jaz imel.
Ko ga enkrat vsadite drži?
Je večno, igrajo tenis, hodijo na smučarijo.

Je tukaj napisano, v enem časopisu sva videla. Kje imate tistega? Ne, da imamo v Nemčiji 150 000, takrat o je bilo 2000 publicirano. 150 tisoč operacij na kolku. Od tega jih je 25 000 še ne operacij. Te so pa enkrat dražje, dvakrat. Zopet industrija zasluži. Zaradi starih modelov?
Ja seveda, te je treba ven vržti. Da ne govorimo o trpljenju pacientov.
Pa pacienti umirajo to se pravi, da jih tudi spravljajo nekam.

Tako je to. Jaz sem imel tukaj približno izdatkov okoli 800 000.

Mi smo imeli takrat, da bi to kupil Bayomed ameriška firma, ampak nas je direktor prevaral. On je odpovedal pogodbo.

Kdo je to?
To je direktor, ki je vodil našo firmo.
Vašo? Našo ja in na ta način smo mi izgubili partnerja. Jaz sem potem zbolel 2002, prej sem imel že pet let na srcu težke težave, jaz sem bil celo placebo in tako dalje. Zelo znano bolezen, 80 % jih umre, sem prestal in potem leta 2002 obolel za rakom na mehurju in sem bil 16- krat operiran. Potem sem pa prišel sem.

So me tako daleč spravili, ta je najmlajši član te vodilne skupine, je napisal 2007 projekt, in tam sem bil zelo nesrečen s tem. Sem se odpeljal takoj v Nemčijo in tam gor sem dobil v veliki kliniki, takoj me bodo sprejeli, takoj bo takoj pogodba narejena. Oni ne bodo Uniorja uničili, ampak Unior bo moral z njimi delati strokovno. Ker je bilo na žalost v Sloveniji zelo malo odziva, razen če jih naštejem. Profesor Ravnik, anatom, profesor akademik Stanovnik, kemik, profesor Plavec in direktor instituta MMR, potem profesor Peteršin, hidrodinamik, potem docentka Hribernikova, anatom. Profesor Pšeničnikova, profesorica za celolarno biologijo, za kemoskopijo.
Odlične slike mi je naredila. In potem primarij Pišot, direktor klinike Ankaran, Valdoltra. Ki je naredil, lahko bi večjo napravil, ampak to je bilo dovolj, da je naredil eno folow up študijo v teh štirih letih.

Po Vuku Karadžiću.- Če so Z imenovali kot C, je slovensko lahko napisal C. Takrat je tudi en duhovnik začel C pisati in tudi v knjigah, v Šmarju pri Jelšah.
Saj ste tam vi doma.
Moji starši.
Moja mama pa iz Ptuja.
Tam ste hodili pa na gimnazijo na Ptuju? Ne, v meščansko šolo med vojno. Na gimnazijo sem hodil v Maribor, prvo državno.
A niso bili tudi partizan na koncu. Partizan ne, bil sem takrat kurir prve mariborske divizije.

Gospod profesor, to je bila zelo zanimiva stvar. Lahko rečem, da bi si mi pravzaprav vsi želeli, da če bo kdo kdaj potreboval takšno reč kar se, seveda, lahko zgodi, bil pravi blagoslov, da bi naletel na nekoga, da bi mu vsadil nekaj takšnega, skoraj butičnega kar vi propagirate in tudi izdelujete, kot pa tisto konfekcijsko robo v kateri smo prej slišali. Kaj napovedujete vi? Se bo to razširilo, bo to industrija končno prevzela? Kar sem zdaj videl v Nemčiji, jaz sem praktično sklenil z njimi pogodbo. Oni bodo to absolutno delali.
Oni priznavajo vaš patent? Absolutno. Kar je tudi važno, naprej razvijali sistem in druge. In to je na ministrski višini in je na politično višino prišlo. In oni se bodo tudi z Uniorjem naredili kakšno diskusijo ker se bodo morali podrediti izkušnjam in pa znanju.

Eno kost, ki je tu skenerana je čisto kratka kot vidite. In to drži odraslega človeka?
Absolutno, vse lahko delaš v primerjavi s to, ki je tu francoska. Z namenom nisem hotel nemške vzeti. Vidite razliko? Da so Nemci recimo kar sem zelo vesel, na moji strani absolutno zdaj.

Tu imam finitne elemente, čisto novo zdaj. Ampak tu v Sloveniji ni niti enega, ki bi pogledal, da bi tu notri pogledal. Jaz sem bil zelo razočaran, ampak to bodo morali. Nam bodo pač Nemci povedali kaj ste študirali.
Bodo se naučili.