Večerni gost: Klemen Jelinčič Boeta

18 let ste imeli, ko ste šli iz Ljubljane.
Ja. Po maturi verjetno je bilo, kajne?
Ja, enih par mesecev, maturirali smo na isti dan, ko se je začela vojna v Sloveniji. In potem je to trajalo tisti teden, tista naša dogodivščina desetdnevna. In potem sem jaz počasi šel v Sarajevo vmes, potem 17. oktobra sem odšel iz Ljubljane, šel v Budimpešto, bil v enem tranzitnem taborišču zbirnem za Sovjetske Jude, ki so odhajali.
Tam smo se Jugoslovani zbirali, dokler nas ni bilo več kot dva, trije. Potem so nas dali na letalo z ostalimi Rusi, in sem prišel dol 23. oktobra 1991. Še zdaj se spomnim datumov.
Je to bila letnica 1991 bila odločilna? Ko se je začela ta vojna, ste vi rekli jaz grem v Izrael?
Meni je bilo bolj ključno to, da sem bil 18, pa sem končal gimnazijo. Pač treba je bilo nekaj počet naprej in to me je zanimalo. Slučajno se je to ujemalo z vojno v Jugoslaviji. Tako da kar se mene tiče, to da je Jugoslavija počila, razpadla, ni nek akt. Slučajno sem padel v ta zgodovinski tok in v bistvu sem kar hvaležen, ker sem videl ene reči, ki jih drugače ne bi.
To da ste šli lahko v Izrael tako zlahka in brez birokratskih komplikacij, zato ker vi imate židovsko kri, kajne?
Ja. Po mami, ki je gospa Berta Boetu?
Ja. Znana pisateljica. In je tako, vsak, ki ima v sebi židovsko, oziroma vi pravite temu judovsko kri, lahko vstopi v Izrael kadar hoče?
Ja, eden od štirih starih staršev mora biti Jud. To je pogoj za državljanstvo. To je enak zakon kot v Nemčiji in v Grčiji, imajo čisto enak zakon. Ampak Izrael se je odločil za ta zakon po Drugi svetovni vojni, so nekako rekli, kdor je bil obsojen na smrt s strani nacistov, je seveda dobrodošel v Izraelu. In pač ta zakon je ostal v veljavi vse do danes. Dobiš avtomatično državljanstvo, če se priseliš dol. Malo še ostaniva v Ljubljani, predno ste šli, da greste. Je to, da ste Jud, zdaj ena majhna zmeda nastaja. Mi smo navajeni, da smo leta in leta govorili o Židih, židovski državi, o židovskem problemu. Nova beseda, ki je pa zdaj v modi, je pa Jud, za isto stvar. Kaj je zdaj, v čem je razlika? Ja, pravilnejša je beseda Jud. Razen tega, da jo uporablja Trubar, kot prvi slovenski pisec, ki se ukvarja s tem vprašanjem. On pravi Jud.
Je verjetno vzel iz nemščine?

Res antisemitske pripombe? Ja, ja, še. Zdaj jaz ne bi šel v imena in priimke in v katerih časopisih ali mediji javnih so to bili. Tega danes ni več. Pojavlja se še, Cerkev je sploh zelo ščistila po drugem Vatikanskem koncilu in so zelo spremenili svoj teološki pristop, enako velja za pravoslavno Cerkev.
V pozitivno smer. V zelo pozitivno smer. Kje bi se še danes pojavljal antisemitizem in celo krepil na nek način, so levi usmerjeni intelektualci. Kaki dediči sartrovstva, teh prostanilističnih gibanj v Zahodni Evropi v 60- ih, v 70- ih letih.
Ki zdaj navijajo za islam?
Zdaj navijajo za islam na svojo škodo. Ne razumejo kaj govori ta militantni islam, ne klasičen islam. Ampak to so še pojavlja in zdaj moram reči, da nimam nič proti kritiki, proti Izraelu, ki se pojavlja. To je čisto legitimno, so politični problemi, treba je kritizirat, ker pač civilna družba deluje. Ampak velikokrat zamenjajo, gredo v kritiki Izraela v nek antisemitizem, ki se ga mogoče tudi sami ne zavedajo. Zelo občutljiva tema, o kateri je zdaj naenkrat cel kup knjig že izšlo in neke nove analize, ampak je to res vprašanje.
Slovenski avtorji so napisali to? Ne, to je zdaj.
Ja, evropski.
V Evropi so zdaj začeli to raziskovat, v Sloveniji se to opazi, ampak vedno manj.

Ja.
In potem nenadoma slišimo Mirjam je odšla v Izrael. In po dolgih letih potem je bila v Ljubljani. Jaz sem jo vprašal, zakaj pravzaprav si ti odšla v novo deželo, kjer te nihče ne pozna, v Ljubljani si bila nekdo. Društvo pisateljev, par lepih knjig bila, vedeli smo zanjo. Tam nihče ni vedel zanjo. In je rekla, da je šla zato, da bo lahko Judinja kar tako, ležerno, da ji ne bo treba kar naprej razlagat, zakaj je Judinja, pa zakaj je drugačna od ostalih. Namreč, je bil to tudi pri vas malo en moment?
To je zdaj ta moment. Zdaj?
Zdaj. V zadnjih letih, ker mogoče sem deloma sam kriv, ampak na nek način, ko sem se vrnil iz Izraela pred šestimi leti, je bilo to skoraj vprašanje pri vseh. Vse je zanimalo to judovstvo, Izrael. Povej kaj o judovstvu, o Izraelu. In seveda ko se vrneš, si še poln teh čustev, moraš se prilagajat, kulturi šok. In seveda z veseljem govoriš o tem. Ampak to je na nek način neka past, ker zdaj nekako ne da se mi več o tem govorit. Zelo utrujajoče je stalno izpostavljat to drugačnost in absolutno razumem Mirjam pri tej odločitvi, ker v Izraelu sem tudi jaz že rekel ta stavek. Jaz če bi šel v Izrael zdaj, bi šel zato, da mi ne bi bilo treba biti Jud. Ker dol so vsi Judje in se ti s tem sploh ni treba ukvarjat. Jaz se dol po tej Jišivi, verski akademiji, samostanu, jaz se potem nisem več ukvarjal z judovstvom. Ker tudi Tel Aviv je tako narejen, da se dol nobeden več ne ukvarja z judovstvom, tako kot se v Ljubljani skoraj nihče ne ukvarja s slovenstvom. Pač si človek, kar pač počneš, kakršen si pač si. Zdaj je ta moment v Sloveniji. Vsake toliko sem naveličan se ukvarjat z judovstvom, videti več nočem Judov, Izraelce neke dneve. Potem pa slišim kakšen komad na radiu in me seveda zvije in rečem, grem nazaj v Izrael, jaz se ne morem več ukvarjat s tem, jaz hočem biti samo človek. Zdaj je ta moment prisoten, prej ni bil.
Vi pravite v enem od vaših člankov, ki sem jih prebiral, da je treba razlikovat med Judi in Izraelci. To nikakor ni ista stvar.

Ja, in so v bistvu po slovanskem korenu.
Tudi sklanjajo tako? Ne, to ne. Sklanjatev je ostala staro biblijska. Ampak na primer tudi v kinu je tiste glasove, ki so izrazito semitski. To kar še ima arabščina. Ker izvirna hebrejščina ima iste glasove kot arabščina. To je k, g, h,? to so vsi ti grljeni glasovi. Moderna hebrejščina je ohranila samo enega, h, ki obstaja že v idišu. Vse ostalo je rekel, dajmo govorit kot Slovani. Tako da je v bistvu zelo slovanska ta moderna hebrejščina. Čeprav večina Izraelcev tega niti ne ve.
Ste vi kaj znali jezik, preden ste odšli dol?
Znal sem reči šalom, pa ene tri praznike sem znal imenovat.
Kaj dosti več pa ne.
In po enajstih letih ste ga osvojili totalno?
Ja, ja, jaz se s sabo pogovarjam velikokrat v hebrejščini, sanjam v hebrejščini, pišem v hebrejščini. Kaj pa če bi se rodili v Izraelu, ti ljudje, ki pridejo, eni pridejo iz slovanskih dežel, eni iz germanskih, eni iz afriških, med seboj še vedno govorijo svoj primarni jezik in potem vzamejo ta ivrid kot delovni jezik recimo ali je to v bistvu edini jezik, ki ga znajo zdaj?
Ti, ki so tam rojeni, je to edini jezik, ki ga znajo.
In ga govorijo brez akcenta? Ja.
Tujca spoznaš vedno z akcentom?
Ja. Ampak vi imate še akcent slovenski?
Nekajkrat so mi rekli, da ga skoraj da nimam. Po akcentu sodeč me je par ljudi vprašalo, če sem iz Francije.
Aha. Nekdo me je vprašal tudi, če sem iz Nizozemske. Po videzu sodeč so me seveda spraševali, če sem iz Rusije, Poljske, Švedske. Ampak po akcentu pa so rekli, edino kar so rekli je bila francoščina. Kar me zelo čudi, ker francosko skoraj da ne znam. To so ti nosniki, kajne?
Ja, ja, pa Hebrejci uporabljajo r in zgleda, da imam ta francoski, francosko izgovarjam ta r. Ampak hebrejščina je resnično edini jezik dol, ker tudi starši ne naučijo otrok jezika diaspore. Edina izjema so ultra ortodoksni Judje, ki živijo izjemno ločeno od vseh ostalih. To so ti gospodje z bradami.

To je moral biti nekdo, ki je veliko potoval in je znal seveda svoj idiš, ker je bil tam iz tega okolja, potem je znal slovensko, ker je tukaj živel. Potoval je pa v Nemčijo in v Italijo in je potem iznašel nemško in italijansko. Ampak to je bil vsakdanji pojav takrat, kajne?
Ja.
Potem tam v Izraelu pa so vsi enojezični ali kako?
Ja, to je velika škoda. Mi si vedno predstavljamo, da Judje znajo vse jezike. Ja. Judje izven Izraela znajo vse jezike. Ljudje v Izraelu pa ne več. To je del te ideologije dajmo se ločit, dajmo se odcepit. Novo poglavje. Namreč tudi ena od idej sionizma tega judovskega nacionalnega gibanja je, da se znebi vse zgodovine. Tako so zelo preprost model so naredili ti ideologi. Imamo Sveto pismo, potem porušijo tempelj, potem je 2000 let teme in potem je ponovna luč Izrael. Aha.
Zelo so poenostavili.
Ampak holokavst je že tudi zraven omenjen?
Holokavst je eden od kritičnih trenutkov, eden od mejnikov Izraelske zgodovine, v bistvu Izrael vstane iz pepela holokavsta. Feniks, ki je Bližnjevzhodna ptica, to vsi vemo. Če gremo za trenutek v ta srednji vek, so Slovenci in Judje, v glavnem pravite vi, da se jim je kar dobro godilo v Sloveniji do 15. stoletja, ko se začnejo dogajat neke stvari? Ja.
Se pravi, slovanski živelj okoli njih jih ni označil negativno?

Deželni knezi so imeli zraven tukaj, kajne?
Ja, Judje so bili neposredno podrejeni deželnim knezom.
Ti so imeli tudi korist od njih, njim so morali plačevati neke davke.
Ja, ja, davek, da so smeli živeti. Potem so imeli velikega zaveznika v visokem plemstvu, ki je razvijalo svoje posebnosti s pomočjo judovskih kreditov. Hkrati so pa Judje v teh slovenskih deželah, Koroška, Kranjska, Štajerska, Primorska, so bili zelo raznoliki v svojih poklicih. To je splošno teorija antropologije, če se ena skupina ukvarja samo z eno stvarjo, je večji fokus nasprotovanja. Ti Judje pri nas so pa počeli vse živo, od rejenja koz, krave so imeli, pivo so varili, bili so vinogradniki, trgovci, šivilje, vse živo so bili. Ker drugod so imeli pa prepoved početi nekaj stvari? Ja. Pri nas je tudi izjema, da so Judje smeli posedovati svoje hiše. Ne kot najemniki, ampak kot lastniki. Celo lastniki vasi so bili nekje, celo pravi fevdalci v nekaterih primerih. Tega gospoda, ki ste prej omenili, ta mož, ki je znal pet jezikov iz Celja, v nekem trenutku sta on in njegov brat bila celo lastnika dveh gradov in cele neke fevdne posesti. Zelo izjemen ta prostor, ni še čisto jasno zakaj, ampak to bodo še nadaljnje raziskave. Ta doktorat je v bistvu samo prva faza.
Si lahko Slovenci štejemo to nekako v čast, da smo bili tako strpni do teh ljudi, ki so bili takrat večkrat predmet preganjanja?
Ja, jaz ne bi rekel Slovenci, ker zdaj iskat neko inherentno strpnost. To je res, ja. Tukajšnji prebivalci.
Ja, to pa ja. Spiritus Loci je bil naklonjen.
Bolj toleranten kot drugje. Res je. Ja, in to velja od Trsta do Maribora, Gradca, Judenburga, celo do Celovca, Ljubljane. Zelo zanimivo. Ja, zgleda, da je bila neka večja multikulturnost. Ne smemo pozabit, v srednjem veku imamo mi prisotno nemško kolonizacijo v vseh koncih Slovenije. Tako da je bila ta večjezičnost prisotna ne samo v mestih, ampak tudi na podeželju.

Se pravi, delavec na polju? Kaj dela Kibutz? Kibutz je kmetijsko podjetje?
Ja, ja, poljedelska naselbina, komuna, ni lastnine, vse je skupno, denar ne obstaja. Na začetku so celo poskušali izničiti družino, namreč da otroke vzgajajo skupaj, da bi s tem povečali produktivnost in povečali moč skupnosti. Ker je družina boržuazno podjetje. Tako so to razumeli takrat. zdaj to ni več tako. So se malo nazaj vzeli, malo so reformirali Kibutze. Jaz, ko sem bil tam, se spomnim, še vedno ni bilo denarja, vse je bila skupna lastnina, skupna jedilnica, kjer se je jedlo skupaj zajtrk, skupno kosilo, skupna večerja.
Ste kaj moli tudi? Ne, ne, Kibutzi so zelo strogo proti klerikalni. Nima z Judiizmom nobene zveze?
Nacionalno. Vzeli so jezik, vzeli so Biblijske praznike, samo da ih razumejo. Nobenih ritualov, običajev vsakodnevnih? Ne. Oni tudi na pokopališču nočejo rabina zraven. Tudi poročijo se brez kakršnihkoli verskih obredov. Jejo svinjino namerno. Sploh če so Jugoslovani. Tako zelo, zelo vse ideološko. In so zelo kar smrtni sovražniki ultra ortodoksnih Judov.
Kako ste pa zašli potem v šolo za rabina oziroma v tisti internat ali samostan skoraj? Ko sem se priselil ven iz Kibutza, se spomnim, tam sem živel v predmestju Haife, tudi kjer je bilo veliko Jugoslovanov. Tako da smo bili še neka skupnost. Potem sem si pa rekel, gremo pač naprej. Jaz se hočem nekaj učit, jaz ne bom zdaj tukaj ostal. In sem kar šel k glavnemu rabinu tistega mesta in sem rekel, da bi se rad učil judovstvo, kam naj grem.
Je rekel, da imajo tam eno ješivo za take kot si ti, to je Verska akademija v Jeruzalemu, iz celega sveta prihajajo. Zate bo to super. Sem rekel, da v redu. Tja sem prišel. So rekli, da v redu, da naj pridem. Bo treba kaj plačati? Ne, nič, vse je pokrito, spanje, hrana, vse je pokrito. Tja sem se priselil v to inštitucijo 24 ur na dan. Začne se z molitvijo, zajtrk, študij, kosilo, molitev, študij, dve uri prosto, molitev, študij, spat.

Ne, jaz nisem bil v vojski. Jaz sem se jo znebil. Rabil sem tri leta. Dolga pot, dolga zgodba. Nešteto komisij, na koncu sem uspel po klavzuli, da imam probleme s hrbtom. In so pač rekli, da je v redu. Tri leta se že boriš, naj ti bo. Mislim, pri Judih se da vse argumentirat. Tudi Woody Allen je to parkrat ponovil v svojih filmih. Če ti dovolj dobro nekaj zargumetiraš, potem je v redu.

Ja, zato ker veliko ljudi glasuje za njih, zaradi nekega spoštovanja do tradicije, pa predvsem revni sloji glasujejo za klerikalce, tudi če sami niso hudo religiozni. Tako da teh ultra ortodoksnih je mogoče 15 odstotkov, volilno telo je pa kar četrtina. In to je ta glavna napetost. Ta četrt, kjer sem jaz živel, to je edina četrt, kjer se ne sovraži, kjer živijo v miru vsi z vsemi, si ne mečejo kamnov drug na drugega, se ne pljuvajo, se ne zmerjajo. In to so bila vaša boemska leta, kajne?
Ja.
Skratka, po tej šoli verski, kjer niste vzdržali očitno več?
Ja. Kaj ste zgubili interes za to dogmo ali kaj? Preveč teh pravil, sem le poskušal tudi kaj drugega v tem življenju, kdo sem, da si ne bi želel biti verski učitelj.
Potem bi bil rabin?
Ja, ja, potem bi bil rabin seveda. Da, hedonizem je le pomemben del postmodernizma 21. stoletja.
In ste se razšli s to inštitucijo v jezi ali normalno? Ne, še danes sem v stiku s parimi ljudmi od tam. Ne zdaj zelo pogosto.
Ne zamerijo, če ugasne vera? Ne, to tako je. Jaz sem tudi šel v to Išivo po knjige za svoj doktorat. Ja, ja, tako da smo v stiku. Jaz se trudim, da nikoli ne zažgem mostu, ki ga prečkam.
Zelo dobro vodilo.
Ja. In potem je ta boemska faza ste rekli, en drug izraz ste uporabili, ne hipijska, ampak?
To je ta elektronska, rejverji.
Rejverji.
To je ta elektronska revolucija, ki se zgodi. To je generacija otrok iz leta 68. To so prav otroci tistih, ki so leta 68 delali tisto revolucijo.
Ki je bila v Izraelu podobna kot povsod?
Ja.
V Franciji je tudi bila? Ja. Ampak zdaj se je hkrati poleg tega, da se je glasba popolnoma spremenila, elektronska glasba ukine besedila, ker besedilo ni več pomembno. Pojavi se internet, pojavijo se mobiteli. V Izraelu se to zgodi leta 91, 92. čisto na začetku. Pojavi se tudi nova droga, ki se ji reče ekstazi. Kot takrat leta 68 predvsem LSD pa marihuna. Zdaj, če sociološko analiziram to gibanje. In potem se v 90- ih zgodi, da cela ta generacija seveda se želi osvoboditi, ampak se želi osvoboditi tudi vseh ideologij. Naenkrat ni več ljubezen, svoboda, dajmo se osvobodit, vse je nepomembno, edino kar je pomembno, dajmo uživat. In se zgodijo te množične elektronske zabave, kjer sicer ogromno ljudi pride, tudi po 2. 000, 5. 000, 10. 000 ljudi, ampak zanimivo je, da tukaj ljudje več ne plešejo skupaj. Vsak pleše zase na teh zabavah. In temu so sociologi že dali ime. Temu rečejo neotribalizem, neoplemenskost, kjer prideš, se združiš z nekim plemenom za tistih sedem, osem ur, kolikor traja zabava, potem greš pa vsak po svoje, čeprav imaš nek podoben življenjski stil. To so ljudje, ki niso hodili na volitve. Mi na primer smo zamudili podpis mirovnega sporazuma z Jordanijo, ker smo tako dva, tri dni. Točno, saj je bil mir podpisan. Saj je vseeno, to je bilo v Jeruzalemu, nas v Tel Avivu se to ne tiče. To je tudi barvitost, hedonizem. To je izrazito postmodernistično, hedonizem, konec ideologij. Nekdo bi rekel razpuščenost, kajne?

Če bom zdaj preko tega skušal sociološko to analizirat.

In najprej ugotovite, kar je evidentno, v veliki večini primerov, je judovski humor samokritičen. Običajno se delajo norca iz sebe, tako kot Bosanci.
Ja.
In potem imamo precej ilustracij. Recimo dva Juda se srečata pred javnim kopališčem, eden zavzdihne in pravi drugemu: " Ah, kako hitro gre leto naokoli in spet se srečava. " Ne umivajo se ali tudi? Ja, enkrat na leto.
Potem je eden, ki kot sami pravite, ki vsebuje neko intelektualno kompleksnost recimo.

Je sploh bilo kaj v redu? Zelo res, ja.
Pa mati pravi: " Ali je zahtevati nobeno nagrado od otroka res preveč po vsem tem, kar sem naredila zanj? " Ja, to so zelo. Tudi slovenske matere moram reči. Ali pa na račun neizobraženih Izraelcev. Ženska se utrujena od dolgotrajnega ogleda Versailla v muzeju usede na stol. Pride varnostnik in ji reče: " Gospa, tu ne morete sedeti, to je stol Ludovika 14. " Gospa pa pravi: " No, ko pride Ludvik, bom pa vstala. " Tako zelo dokumentarno, ja. In še ena, ki malo navaja k temu razmišljanju. Kako vemo, da je bil Jezus Jud? Preprosto, doma je ostal do svojega tridesetega leta. Šel je v očetov posel, mislil je, da je njegova mama devica in njegova mama je mislila, da je on Bog.
Ja. Hvala lepa za ta zanimiv pogovor.
Hvala vam. Tudi meni je bilo v redu.
Spoštovani gledalci, vam pa lahko noč in nasvidenje.