Odprti kop - Večerni gost: Marc I. Hreenberg

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 14. september 2008, Vse oddaje

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci! Nocoj je moj večerni gost profesor Marc L. Greenberg, profesor in predstojnik oddelka za slovanske jezike in literaturo v kraju Lawrence v ameriški državi Kansas. Dober večer in dobrodošli v Ljubljani.
Dober večer, hvala lepa. Vesel sem, da lahko govoriva po slovensko, kar je redko, če imaš opravka z rojenim Američanom, ki nima staršev iz Slovenije. Vi ste, recimo temu, pravi Amerikanec, rojeni v Los Angelesu, če prav razumem. Tako, ne samo v Los Angelesu, lahko se pohvalim, da sem rojen prav Hollywoodu.
V Hollywoodu? V katerem studiu, če nadaljujeva to.
Prvič sem v studiu pravzaprav ali pa drugič v življenju.
Tukaj?
Tukaj, ja. Rojen v Hollywoodu in nima navade, da bi počel kakšne stvari v studiu.
Na žalost ne. Jaz sem izmed redkih, ki nima opravka s filmom.
Potem vaši starši niso bili filmski ljudje, ne?
Ne. Torej, OK, rojen v Los Angelesu. Niste dolgo živeli tam, morda zgodnja študentska leta, ne? Mislim, da sem bil okrog 21, preden sem prvič odšel od doma. Šel sem v Rusijo za pol leta na študij ruskega jezika, potem sem se vračal po magisteriju, leta 1984 in sem doktoriral tudi v Los Angelesu, tako da sem bil tam skoraj 30 let in potem sem se zaposlil v Lawrence.
Kansas.
V Kansasu, ko sem dobil profesuro leta 1990.
Za slovenščino ali za slovanske jezike?
Za slovanske jezike in v glavnem za ruščino, kar je glavni slovanski jezik, ki ga študiramo v ZDA. Povejte, Los Angeles pa Lawrence v državi Kansas, to je pol kontinenta narazen, ne? Kansas leži nekje na sredi, ne? Tako. Jaz sem prinesel zemljevid na zaslonu, ker sem vedel, da mogoče kakšen gledalec ne bo vedel, kje je ta Kansas. Vsak ve, da je tu Los Angeles, na zahodni obali.

Los Angeles približno vemo, ja. Kalifornija.
Tam sem se rodil in odrasel, tukaj pa je Topeka, to je skoraj sredina ZDA in tukaj malo na desni strani je Kansas city, tukaj in med Topeko in Kansas cityjem je Lawrence in to je univerzitetno mesto, kjer se nahaja moja univerza, University of Kansas. To je razmeroma velika univerza, ima 30 tisoč študentov, nekaj tisoč profesorjev in instruktorjev. To je največja univerza v več državah, ne samo v Kansasu, ampak v vseh državah. To je centralni del Združenih držav.
Tako.
Kako je to, je srednji zahod?
Srednji zahod se reče tudi, to je prerija, to je prav tista sredina.
Indijanci, bizoni in te stvari. Tako, ja, se lahko vidi skupina bizone.
To je teritorij tornadov tudi, vetrovi divjajo tam. Tudi ja, smo imeli tornade, čeprav jih jaz nisem videl v svojih 20- ih letih tam. Bil je eden blizu v mojem času, ni pa naredil kaj dosti škode, hvala Bogu. Je pa malo zanimivo včasih, spomladi, ko je sezona za tornade.
Država slovi po poljedelstvu, ne?
Ja, poljedelstvo, črpanje nafte, v glavnem ti dve panogi.
Že ime, Kansas je po nekem indijanskem plemenu. A je tako? Ja, tako. Pleme je kansa, kar pomeni, če se ne motim, ljudje vetra.
Ni čudno.
Kot da jih veter piha, razpihuje. Dobro, zdaj vas imamo, rojeni v Los Angelesu, delate v Kansasu, ukvarjate pa se s prekmurščino.

Ja, disertacijo sem napisal iz prekmurščine.
Kje pa sta se vidva srečala, vi in prekmurščina? V Kansasu?
Ne prav v Kansasu, to je bilo še pred tem. Jaz sem bil še podiplomski študent v Los Angelesu. Na obisku je bil znameniti jugoslovanski profesor dialektologije Pavle Ivić iz Beograda in on je imel nekaj seminarjev za podiplomski študij slavistike. Zelo sem se navdušil za jezikoslovje pri njemu, sem pa imel osebne stike z nekaterimi Slovenci, oziroma z eno Slovenko in sem mu rekel, da bi rad, če je mogoče, našel kakšno temo o povezavi s Slovenijo, ne pa s kakšnim drugim delom Jugoslavije, čeprav me je vse takrat zanimalo. Tako, da mi je predlagal, naj pogledam delo Avgusta Pavla. To je opis enega dialekta v Prekmurju, ki je bilo napisano pred enim stoletjem in pogledam, če je kaj zanimivega iz te knjige, da bi lahko nadaljeval in sem koncipiral, da bi raziskoval razlike med naglasnimi sistemi v prekmurskih narečjih.
Zelo specializirana tema. Zelo specializirano sem prosil štipendijo od foolbrajtovske komisije in sem jo dobil in potem sem prišel za eno leto študija, za pisanje in terensko delo za disertacijo. In ste hodili po Prekmurju?
Po Prekmurju, ja.
Snemali? Snemal sem, zapisoval sem s svinčnikom, pogovarjal sem se z ljudmi, celo en rojak iz Prekmurja me je bil voljan učiti, da bi " gez gučal po prekmurski ". Tako, da sem.... Pa znate še kaj?- Še malo znam, ampak je že 20 let minilo od takrat, ko sem tekoče govoril prekmursko.

Drugače vam slovenščina, ta, gre zelo dobro. Ampak jaz bom vesel, če boste kaj po prekmursko povedali, to bomo že razumeli, zlasti Prekmurci, ki nas tudi gledajo zdaj.
Ges ne znan, ka bi gučal.
Ta glagol gučati pa pride tudi v tej vaši disertaciji do izraza. To je ena ključnih besed, ki pomeni govor.
Sem se v zadnjem času vrnil k tej tematiki. Pravzaprav sem sodeloval z enim gospodom, s profesorjem iz Toronta, ki je specialist za bolgarske dialekte in on je razlagal, ko sem ga obiskal v Kanadi, da je ena zelo zanimiva beseda, ki je nekako drugotnega pomena v bolgarščini, to je guč. Kako, guč?
Guč se reče po bolgarsko in to je zelo zanimivo, ker tudi govorijo govorijo, to pomeni jaz govorim po bolgarsko in sem rekel, ja, jaz poznam to besedo iz prekmurščine in sva malo začela raziskovat, kakšna povezava bi lahko bila med tema dvema področjema in sva ugotovila, da res samo v najbolj arhaičnih bolgarskih narečjih in samo v prekmurščini, prleščini, oziroma v panonskih slovenskih narečjih, se še najde ta beseda, vmes pa je nikjer ni. In to lahko kaže na zelo starodavno povezavo med začetki bolgarščine in začetki slovenščine. Tako, da sva kar zanimivo to opisala v zadnji številki te revije.
To je revija, ki jo izdajata skupaj z dr. Snojem iz ljubljanske slavistike, slavističnega oddelka in to je redna. To je že šesta številka, vidim, letnik sedem.

To je šesta in to je tudi obletniška številka, deset let izhajamo. Midva z dr. Snojem sva to ustanovila v zgodnjih devetdesetih letih. Prva številka je izšla 1997- tega in ravno v tej številki sva midva s profesorjem Šalatom iz Toronta opisala zgodovinski razvoj glagola gučati, gučat, guč in tako naprej. In še zanimivo, da se ta glagol najde tudi v osrednjih ruskih narečjih, tako da je očitno bilo eno jedro v praslovanskem obdobju, ko se je govorilo gučati za govoriti.
Slovenija velja kot neka jezikovna skupnost z mnogimi, izredno mnogimi dialekti. Baje, če vzamemo število prebivalcev, največ na svetu. A je to res? Ne vem.... Ne vem povedat za cel svet, lahko povem gotovo za slovanske jezike je slovenščina prvak, da ima 48 narečij, oziroma dialektov.
Zakaj ste se vi potem odločili prav za prekmurščino? Vam je bil ta ton všeč ali....? Mi je bil všeč, ampak to ni to, kar me je zanimalo. Dialeketologi radi gledajo, kje je največ arhaičnosti in to je ponavadi na periferiji. Tako, da zmeraj gledamo, kje je obrobje in kaj nam obrobje lahko pokaže. In Prekmurje ima veliko teh arhaičnih prvin, na primer, ta gučati ali pa recimo to, da ima še vedno kačino namesti rastočega tona ali kaj takega. Rečejo krava ne pa krava, rečejo pa krava.
Tega niti vsi Slovenci ne čutimo dobro. Recimo, jaz kot Štajerec, ne čutim te, ne čutim tega tako zelo kot nekateri drugi Prekmurci sigurno. Jaz bi pa, torej iz te knjige, ki smo jo prej pokazali, bi mene zanimalo, ker sem jo malo prelistal, neka primerjalna študija med tem, kako drugi slovenski dialekti ocenjujejo sami sebe, recimo, Gorenjska, Dolenjska, Koroška, Ljubljana kot poseben dialekt, Prekmurje, Primorska, Rovtarska Štajerska in Bela Krajina. To so glavne in to ste vi delali to anketo, ne, skupaj...
Nisem jaz, ne. To je moj študent, bivši študent napisal, Grant Lamberg, ki je zaposlen v Brigan Young University, nisem imel kaj zraven pri tem članku ali pa pri tej raziskavi.
Poznate pa to.
Poznam.

Prosim, da to komentirate, ker spraševali so govorce raznih dialektov, kaj mislijo op drugih. Recimo, kateri je najlepšo, kateri je najgrši, kateri je najpomembnejši, kateri je prestižen, kateri je malo tako, v drugem planu in potem so zelo zanimivi odgovori.

Dobro, malo komentirajte tole, če lahko.
Mislim, da je to nekoliko predvidljivo, da so osrednja narečja najbolj prestižna.

Dolenjska, gorenjska, ker to je najbolj blizka standardnemu jeziku.
Kaj pomeni pravzaprav tukaj prestižno? To, kar je najbližje normi, knjižnemu jeziku ali najbolj, recimo, elegantno? Mislim, da oboje. Lahko, da je blizu normi, lahko tudi v primeru Primorske, da ima nekakšno, jaz ne vem pravzaprav, ker.... Kakšen mediteranski fler, bi rekli.
Meni se zdi, jaz sem tujec, tako da ne vem, kako Slovenci mislijo o tem, ampak domnevam, da gre za to.
Zdaj pa poglejte, kako se je odrezala vaša prekmurščina pri tej anketi.
Ja, vem, da je najnižje in domnevno gre zato, da je na obrobju in je najmanj razumljiva osrednjim slovenskim govorcem.
In tudi najmanj prestižno.
Ne vem zakaj, za mene je to prestižno. Tako, da ne znam komentirat.
Poglejva en stolpec, ki odgovarja na to vprašanje. Zanimivo, vsi so govorili, da je najmanj prestižna prekmurščina. Ko pridejo pa Prekmurci, da ocenjujejo druge, tam pa Ljubljana najmanj prestižna. Verjamem, ja.
Maščevanje pravzaprav.
Najbolj oddaljeno po strukturi in po kulturi.
Dobro, zdaj bi vas pa jaz prosil, da malo predstavite svojo univerzo. To je velika univerza, ste povedali, 30 tisoč študentov. Skoraj tako velika kot ljubljanska.
Aja?
Ljubljanska jih ima še več. V tistih osrednjih državah je to največja univerza. Okrog Kansasa je še Oklahoma, Misouri, tu lahko vidite na zemljevidu, čeprav ni dobro označeno, zgoraj je Nebraska, zahodno Kolorado, južno Oklahoma in vzhodno pa Misouri in v vseh teh državah je kansaška univerza najbolj prestižna, največja, ima največ panog, od humanistike, kjer sem jaz lociran, do medicinske fakultete, pravne fakultete, vse, kar se da razumet. Če pogledamo vašo slavistično, kako se to reče, slavic. Slavic Department se reče, imamo tudi sorodni program, Russian East Eurepian Studies, ki pokriva vse, kar ni humanistično, kako se reče, Security Studies pa take stvari, politične zadeve v zvezi z bivšim prostorom Sovjetske zveze.
Z varnostjo.

Tako. Tu so naši profesorji, lahko vidite, v glavnem se ukvarjamo z rusko literaturo in z ruskim jezikom. Tu je na primer naš najstarejši profesor, Steven Park, ki je bil študent Nabokova.
Slavnega Nabokova. Slavnega Nabokova, še vedno je v stiku z njegovim sinom in se posvetuje z njim, kako bo ravnalo z zapuščino slavnega očeta in se ukvarja z intelektualno zgodovino Rusije, prav tako gospa profesor Edith Cloose, med mlajšimi pa imamo Carey Saba, ki se ukvarja z romantizmom v ruski literaturi. William Comor je specialist za pedagogiko ruskega jezika.
Torej, sami Rusi.
Ne samo to. Kaj pa slovenščina, ena uboga, majhna?
To sem jaz. Vi, one man show.
Steven Dicky se ukvarja z južnoslovanskimi jeziki, se tudi ukvarja s slovenščino. Napisal je članek za nas o uporabi glagolskega vida v slovenščini v primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki. Tako, da se je tudi on navdušil za slovenščino in vem, da je bil tu, v Sloveniji večkrat.
Tale vaš profesorski zbor, koliko vas je?
Nas je devet profesorjev, imamo pa štiri lektorje, med njimi je tudi moja žena.
Lektorica za slovenski jezik?
Za slovenščino in za hrvaščino, oziroma za BCS- ko, kakor mi rečemo.
To je zanimivo, to ste mi povedali. Kako je, BCS?
BCS je zdaj v našem ameriškem žargonu za bivšo srbo- hrvaščino, to pomeni bosanski jezik, hrvaški jezik, srbski jezik in zdaj bi lahko dodali še M za črnogorski jezik.

Črnogorski, ja, boste morali čez nekaj časa, če se bo to prijelo, oziroma se je že. So se že deklarirali za svoj jezik uradno.

Slovenščina in s tem prekmurščina, to ste v glavnem vi za to stvar. Kaj pa študentje? Ali hodijo na vaš oddelek slovenščine?
Zmeraj v kontekstu neke širše tematike. Tako, da pridejo najprej k nam, če se hočejo ukvarjat z ruščino, z ruskim jezikom, oziroma z rusko literaturo. Iz kakšnega razloga? Zato, ker je to koristno v vsakdanjem življenju, znati rusko?
Najbrž je koristno, ampak študentje ne vedo. Večinoma pridejo, ker se jim to zdi nekoliko eksotično in recimo, da so že štiri leta študirali španščino in nemščino in kaj bi drugega počeli kot kakšen manj znani jezik študirat, kot ruščina. Imamo celo druge jezike na našem oddelku pravzaprav. Imamo poljščino, tudi jidiš.- Češčino, to vem, da imate.- Češčino. In mi zahtevamo od naših podiplomskih študentov, da bi znali mimo ruskega tudi en jezik iz vzhodne veje, poljščino ali češčino in če si jezikoslovci, morajo poznati še tretjo vejo in to je največ BCS ali pa hrvaščino in tisti, ki so zares brihtni, izberejo slovenščino. Tako, da je ponavadi tako, da imamo enega študenta vsako leto, ki je zelo brihten, je že naredil tri ali štiri jezike in bi rad študiral še slovenščino.
Koliko je zdaj teh študentov slovenščine? Doslej, v mojih 20- ih letih, jih je bilo okrog pet, recimo. Ni jih bilo veliko.

Ali vi veste, kaj se zgodi? Jim to prav pride pri karieri, prav slovenščina? A je to res samo tako, eno odlikovanje na reverju, češ, jaz znam pa slovensko, pa nobeden drug? Tudi to, ampak recimo, na primer, imamo enega študenta, Michaela Bigensa, ki je sicer knjižničar, ampak je tudi prevajalec.
Ta je poznan pri nas.
On je prevedel Alamuta in on je doktoriral pri nas, na kansaški univerzi in zelo lepo prevaja, ima zelo dober smisel za angleščino in obvlada zelo dobro nekoliko svetovnih in manjših jezikov, med njimi tudi slovenščino.
A je tako, da ameriški študent razmišlja, da bi malo pogledal v to Vzhodno Evropo, najprej naleti seveda na ruščino in tukaj se začne vse, kot pri vas. Potem gledaš pa v levo in desno, kaj bi bilo še zanimivo, pa prideš, recimo, tudi do slovenščine. Ampak ruščina je, zgleda, tisti vstop v ta svet.
Največkrat, ja. Včasih pa se kakšen posameznik zanima prav za jugoslavistiko, na primer ravno letos smo imeli enega študenta, ki je magistriral prav iz južnoslovanskih jezikov. Imenitno govori hrvaško in zdaj je študiral, meni se zdi, dve leti slovenščino in zdaj zelo dobro govori slovensko in loči oba jezika zelo dobro, kar je redkost.
Če pogledamo na te jezikovne stvari z ameriškimi očmi, jaz bi si tako predstavljal. Kje je v slovenščini tisti del, ki je najtežji, recimo, ki je težji od ruskih problemov ali pa vsaj drugačen? A je to ta naša slavna dvojina ali genitiv v nikalnem stavku ali kaj?
Pravzaprav slovnica ni bila težavna zame in najbrž tudi ne za druge študente, ravno zaradi tega, ker imamo že za sabo kakšno ruščino in vemo, da ima šest sklonov.

Veste, kako se slovanski jeziki vedejo.
Slovnica ni tako skrivnostna, dvojina ni takšen izziv, ampak razlika med pisanim jezikom, mislim knjižnim jezikom in govornim jezikom. Jaz sem začel pravzaprav samo iz knjig se učit slovenščino. Moja bodoča žena mi je pošiljala slovnice, slovarje, literaturo in jaz sem se začel sam učiti jezik. Dosti dobro sem lahko bral slovenščino in sem bil kar ponosen na to, tako da ko se prvič prišel v Slovenijo, sem vedel, da bom lahko takoj govoril in razumel in se to ni zgodilo. Se ni zgodilo?
Sem bil tukaj prve dni in sem vedel, to je zanimiv jezik, ampak slišim take stvari kot kaj je to za ena špraha. In to mi ni bilo nič razumljivo. Seveda sem vedel, kaj je špraha iz nemščine, ampak nisem pričakoval, da se jezik imenuje špraha.
Vi ste naleteli na ljubljanščino.
In kaj pomeni kva namesto kaj, vse te stvari, ki niso opisane v slovnicah.

Kaj šele, ko ste prišli v Prekmurje, ne? Takrat sem bil že večkrat v Sloveniji, tako da nisem bil presenečen. Vedel sem, kaj lahko pričakujem, ampak sem se moral kar nekaj časa navadit na razliko in imel sem zelo dobre ljudi, ki so mi pomagali navaditi se na jezik in okolje in so razlagali.
Vi ste nekajkrat omenili zdaj svojo ženo, ki je tudi lektorica za slovenščino pri vas na univerzi, to je ena zanimiva zgodba, da sta se vidva srečala ne v Ljubljani ali ne vem kje v Ameriki, ampak v Pragi.
Tako kot drugi slavisti pri nas, sem se moral učit, seveda sem tudi hotel, učit druge slovanske jezike. Češčina je bila drugi jezik v vrsti zame iz slovanskih jezikov in sva oba bila na poletni šoli v Pragi leta 1983 in sva se spoznala tam, v razredu. Sva bila oba v dialogu, sva morala govorit nekaj brezveznega po češko in sva se malo hihitala in potem sva šla po pouku, da sva se malo pobliže spoznala.
In med sabo sta govorila češko?- Češko, ja. To je bil edini jezik sporazumevanja med nama nekaj let.
Zdaj imata na izbiro več jezikov. Češčina vama ostane lahko, angleščina, gospa govori angleško, seveda. Vi govorite slovensko. Kako pa, vi imate tudi sina in hčerko, če se ne motim.
Ja. Kako pa govorite doma?
Doma Marta, moja žena, govori dosledno slovensko z njima, z mano angleško, jaz pa izključno angleško, na žalost nisem discipliniran. Otroka govorita različno. Če sta tu, v Sloveniji, dlje časa, potem govorita slovensko, doma pa je bolj tipično, da vse razumeta slovensko, odgovarjata pa angleško, ker imata opravka z angleščino čez dan.

Jaz bi pokazal neke vaše knjige. To vaše sodelovanje s slovenistiko na ljubljanski univerzi, je zelo močno. Meni so celo povedali, da je zanimivo, da ste nam kot Amerikanec, napisali zgodovino fonologije v slovenščini, oziroma, to je slovenska verzija iste knjige.
Tako. To je prevod. Slovenski naslov je Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika.

Napisal profesor Greenberg iz Lorenca v Kansasu.

To smo že omenili, to revijo, ki jo izdajata skupaj z dr. Snojem, potem imamo vašo knjigo, se pravi, Mednarodni dnevnik sociologije ali kako bi se to prevedlo, sociologije jezika.
Ja, to je revija, ja, znanstvena revija o sociologiji jezika. In vsako leto izhaja, meni se zdi, šestkrat in vsak zbornik ima drugačno tematiko, recimo, enkrat bolgarščina, enkrat dvojezičnost, zelo različno in sem dobil nalogo od glavnega urednika, profesorja Fischmana, naj uredim številko o slovenščini in naj najdem sociolingviste, ki bi prispevali kaj k problematiki sociolingvistike v slovenščini, tako da sem skušal najti ljudi, ki so iz raznih zornih kotov gledali na to problematiko. Tako, da imamo zdaj mesto pokrit knjižni jezik. Ampak glavni okvir tega za gospoda Fischmana je bilo to, da na novo pogledamo na jezike Vzhodne Evrope po padcu komunizma in kako se razvijajo jeziki po tem času. Se to že vidi? Se da to že, teh dobrih 15 let, se že kaže v jeziku, da se jezik spreminja?
Meni se zdi, da se spreminja, že takrat, to je bilo samo nekaj let po tem obdobju.
Mi rečemo po padcu berlinskega zidu, ne?
Tako, ja. Kako se spreminja?

Seveda pride povsod več angleščine do izraza, tako da postaja zame lažje razumeti slovenščino z vsakim letom, ker jaz lahko.....
Poznate osnove iz angleščine, jasno.
Ampak se tudi drugače uporablja kot ful na primer. Ful fajn.
To se ne reče po ameriško, izvor besede je verjetno ameriški, ampak se uporablja čisto na slovenski način.
Tako, da Amerikanec ne razume, kaj hoče povedati Slovenec z angleškim izrazom.
Ne zmeraj, ne.
Ne zmeraj, kaj. Meni je pa všeč. To mi je ful dobro.
Vi ste mi omenili tudi nekaj o vaši univerzi, o značilnosti, da profesorji biologije ali ne vem česa, predavajo kreacionizem. Veste, kaj mislim s tem. To je proti Darwinu, evolucijski teoriji, ampak da je Bog ustvaril naenkrat vse.
Pravzaprav to ni univerza, ki slovi po tem, ampak država Kansas slovi po tem, da so hoteli uvesti v šolski program kreacionizem in je bilo veliko razburjenje o tem, ker seveda se učitelji niso hoteli lotevati tega, ker niso verjeli v to. Verjetno veste, da zelo strogo ločimo, tudi po ustavi, religijo in javni prostor, tako da to ne spada v šolski program za večino ljudi, ampak je zelo močen glas, ki ga imajo Krščanski fundamentalisti v državi Kansas in to so zahtevali in celo so zahtevali, da bi to uvedli na univerzi. Niso uspeli, ampak nekaj časa je bilo razburjenje o tem in sem predlagal, ja, mi lahko rečemo, da imamo kroacionizem in bodo mislili, da gre za kreacionizem, medtem ko samo to, da učimo hrvaščino, je že kroacionizem. Slaba šala. To je besedna igra. Slaba? Niti ne. Hrvatom bo všeč predvsem.
Kaj pa, recimo tako, imate smrtno kazen v Kansasu?

Mislim, da jo imamo še, ampak je ne izvršujemo.

Našim študentom največ damo slabe ocene, če so slabi, ne pa izvršujemo smrtno kazen.
Ste blagi do tega, ne?
Ja. Kaj pa o tem, o čemer se veliko govori zdaj, gejevski problemi? Zakoni med gejevskima partnerjema. V Kaliforniji je tega veliko, to vemo. Kaj pa pri vas, v Kansasu? Mislim, da se še nismo lotili tega zakona. Mislim, da čeprav Kansas velja za zelo, da ne rečem desničarsko državo ali pa desno usmerjena.....
Konzervativna, recimo. Je zelo konzervativna, bi rekel, da imajo ljudje zelo praktičen odnos do stvari. Tako, da ne bi dvomil, da bi lahko Kansasčani podpirali, recimo, gejevske poroke, na primer. Ampak ne vem, ker se, kot pravim, še nisem lotil te tematike v Kansasu.
Torej, jaz sem vas hotel že prej vprašat, ali ste se vi pravzaprav začeli zanimati za te slovanske jezike mogoče zaradi prednikov? Je kdo od vaših prednikov prišel iz Poljske, ne vem od kod, iz Jugoslavije?
Verjetno nekako podzavestno. Vedel sem, da so moji prastarši prišli iz bivšega ruskega imperija na začetku 20. stoletja in me je zanimala tisto vzhodno vzdušje, pa tista kultura, ampak nisem vedel kaj podrobnega o njih. Večina jih je umrla, preden sem bil rojen, tako da nisem imel kaj dosti stika z njimi. Govorili jidiš, ampak samo med sabo, znali so tudi ruščino, oziroma romunščino, glede na osebo. Verjetno sem zaradi tega šel v to smer, ampak mene so jeziki zanimali nasploh, tako da sem imel dva cilja. Kot otrok sem hotel igrati na kakšnem glasbenem instrumentu.... Bi bili roker ali kaj takega?

Ne, klasično muziko in sem hotel obvladat nekaj tujih jezikov. To sta bila dva glavna cilja mojega otroštva.
In ste zadovoljni s tem pravzaprav, ne? To je lepa kariera, mislim, da nekdo uvede slovenščino, kaj šele prekmurščino v center Amerike. Kansas univerza, recimo.
Ni samo lepa kariera, mislim, da je to lepo življenje, ker imam priložnost spoznat ljudi, ki jih sicer ne bi in sem videl kraje bolj globoko kot jih drugi vidijo. Nisem samo turist v Sloveniji, ampak lahko vidim, kako ljudje živijo, kako mislijo, lahko spregovorim z njimi v njihovem jeziku in spoznam kraj bolj globoko kot bežen turist, recimo. Tako, da mislim, da gre bolj za bogato življenje kot samo dobro kariero. Mene ves čas mika, da bi vas napeljal na to, kaj vi z očmi Američana vidite v slovenščini kot nekaj presenetljivega, recimo, česar nimajo Rusi, nimajo?..? A je kaj takega? Morda ena težava ali neka posebno posrečena reč ali jaz ne vem, kaj bi to bilo.
Ja, mi trenutno nič ne pride v glavo, ampak bi rekel, da kar me zelo mika v Sloveniji, je to, da je veliko v kompaktnem prostoru, kar se tiče narave, kar se tiče narave ljudi, najbolj različnih ljudi, tako kot, skoraj tako kot v Kaliforniji, ki je večja država. Vse je v enem. Lahko imamo vodo, Alpe, nižina, Panonska nižina, gozd, vse v dosegu ene ure.

Tako, da je to presenetljivo lepo, da imamo vse to na.... Mi, Slovenci.
Slovenci, ja.
Vi v Ameriki imate tudi, samo to ni ena ura, to je precej več.
To je treba z avionom it in to načrtovat in so ljudje, ki še niso videli oceana ali niso videli kaj več vode kot, recimo, kakšno jezero, ker so tako oddaljeni od obale.

Povejte še nekaj o ameriških dialektih. Mi, gledano od daleč, vemo, da je eno, recimo, govor v New Yorku, drugo je tisti sathern language, tudi črnski sužnji so nekaj pridali k temu. Ampak to ni razcepljenost po pokrajinskih dialektih, kot jih imamo tukaj. Tam je vseeno, vi pravite, se mi zdi, tri ali štirje dialekti so v glavnem v Ameriki. V glavnem so tri narečja, so pa, recimo, v Novi Angliji ali pa na jugu, so področja, kjer se da razdeliti nekaj bolj podrobnih dialektov. Imamo tudi socialne zvrsti, recimo, kot ste omenili, črnski jezik. Je več vrst tega, je gala, ki je skoraj nerazumljiv tudi drugim črncem, je pa črnski jezik, ki je pojav povsod v Ameriki, ki izhaja iz bolj splošnih razmer na jugu in to je vzporedno z drugim jezikom. Recimo, v Los Angelesu se črnski jezik razvija vzporedno z jezikom belcev, recimo. V New Yorku je več vrst jezika, ne samo en newyorški dialekt, ampak jih je več. Značilno za New York je hitro govorjenje in tudi izpuščanje, redukcije so nekakšne.
Ne samo to, ampak to, kar ljudje govorijo, imajo poseben način izražanja. Newyorčani?
Ja.
Kakšen? Na primer so izzivalni, če gledaš na nekoga, recimo, v javnem prostoru, to je kot izziv. Kaj pa ti mene gledaš?

Kaj buljiš, bi rekli, ne. Tako.
A to so Newyorčani? Malo agresivni v tem, ne? Ja.
Kaj pa, če bi poskušali to anketo, kateri od teh štirih inačic je recimo najbolj prestižna ali najmanj prestižna, najlepša? Kako bi bilo to?
Ne vem.
Najbližja knjižnemu je katera varianta? New England, ne? Nova Anglija. Ta vzhodni del. Kot mi rečemo, Beauty is in the eye of the beholder, ne, lepota je v očesu gledalca. To je zelo različno. Eni imajo zelo radi južni akcent, kot je šarmanten, topel, drugi mislijo, da je povezan z revščino. Zelo odvisno, kdo opazuje.

Newyorški akcent iz nizkih slojev, najbrž ni preveč priljubljen, medtem ko teenagerji danes zelo oponašajo geto jezik iz New Yorka. Pravijo namesto party za zabavo, pravijo pary. In to je ta pravi, čisto getovski newyorški akcent. Pary. Ko sem jaz bil še najstnik, je bil wales speak zelo v modi. Ne vem, če ste slišali za to, izhaja prav iz ene pesmi hčerke Franka Zappe in ona je zelo nazorno pokazala,

kako govorijo v sanfernandovski dolini v Los Angelesu. Lahko malo reproducirate?
Bom poskusil, ampak večinoma gre za.....
Saj to je tudi vaš otroški jezik, ne? Ne pravzaprav, nisem prav iz te doline. Oni imajo zelo izrazito intonacijo, ampak samo ženske.
Samo ženske?
Ja, ženske uporabljajo to intonacijo, na primer, O, my God! Zelo rezko in barvito, medtem ko, tudi moški imajo to lastnost, da nimajo okroglosti pri stranskih vokalih, recimo, that ' s was good, namesto good, jaz bi rekel good, imam okroglost, oni nimajo, oni rečejo god. Deed, to pomeni človek, deed. Jaz bi rekel dod, čeprav ne uporabljam te besede, to ni v mojem besednjaku, ampak če bi jo uporabljal, bi rekel dood namesto dod, kot v tisti dolini.
Včasih ostane vtis, da je zelo, kot eleganten velja britanski naglas, british english. Je res to?
To je res. Američani mislijo, da če človek govori z britanskim naglasom, ne glede na to, če je to.....
Pa ni Britanec, ne? Ni Britanec, ja.
Se pretvarja malo.
Ne, mislim, da gre za Britanca.
Aja, če je to pravi Britanec.
Ja, da je tisti človek bolj izobražen kot oni. Britanci veljajo v splošnem vtisu, da so bolj izobraženi kot Američani, kar seveda ni res, ampak imamo nekako to predstavo, da akcent nosi tudi s tem večjo izobraženost in kar je zanimivo, mi kot narod ne razlikujemo razne vrste britanskih akcentov, ker je lahko zelo prestižni londonski ali kraljevska.

Londonski ni na glasu kot zelo eleganten.
Recimo cocny in mi skoraj ne slišimo razlike. Jaz slišim, ker sem dialektolog, ampak Američani ponavadi ne razlikujejo. To slišijo kot en akcent.

Razlikujejo pa akcente, ki jih imajo neangleško govoreči, recimo, ki se naučijo, recimo, italijanski naglas, slovanski naglas, nemški naglas. To pa zelo dobro razlikujejo Američani, ne?
Ja, verjetno ja. Pa splošno evropsko, Francozi bi že?

Ta velja kot najšarmantnejši.
Seveda, ja.
To smo videli iz filmov. Vedno je francoski igralec to.....
Tako, ja. Will you come with me, ne, to se vam dopade, ta način. Ja. A ni tako tudi za Slovence?
Moram reči, da ja. Samo žal ni dosti Francozov, ki bi govorili slovensko s tem naglasom. Jaz mislim, da je bilo to zelo zanimivo. Boste nadaljevali s tem sodelovanjem z našo univerzo? Kaj imate še na sporedu?
V bodočnosti bom še naprej sodeloval s SAZU- jem. To je pravzaprav tam, kjer izhaja naša revija Slovenski jezik.
To je ta, ja, Slovenski jezik.
To izhaja skupaj, ta zbornik ima pravzaprav dva pokrovitelja, SAZU in naša univerza in bomo izhajali, dokler je še zanimanje za slovenski jezik, tako da upam, da bo to vse do konca moje kariere.
Seveda bi si jaz predstavljal, da vi niste v Kansasu edini ameriški center, ki se ukvarja tudi s slovenščino ali ja? Smo edini. To bi moral omeniti, da....
Samo v Kansasu se goji slovenščina v ZDA? Je tako?
Mislim, da se da na začetni fazi učiti slovenščino v Indiani v poletnem programu slovanskih jezikov, mi pa smo edini, ki imamo to stalno v zalogi, bi lahko rekli.
Konstanto.
In to na vseh ravneh. Tako, da naša lektorica, moja žena, uči začetnike do najvišjega nivoja in celo se da doktorirati iz jezikoslovja, ki je povezano s slovenskim jezikom.
In vi ste šef tega, recimo, podjetja v Ameriki.
Oddelka.

Vi ste naš človek v Ameriki.
Upam, da me sprejemate kot vašega. Za konec imam samo eno vprašanje. Večkrat se sliši, da sta dve različici, kar zadeva Slovence, slovenščine in slovenskega, recimo, pri vas je redno slovene, druga varianta je slovenian in včasih se to meša. A je to različica, ki ima tudi vsebinski pomen ali je to samo za uho? Kaj pravite? Mislim, da je v glavnem samo za uho, mislim, za večino ljudi, ampak jaz vidim, da se da narediti semantično razliko. Slovenian je lahko izpeljanka od besede Slovenija. Tako, da se to lahko nanaša na republiko Slovenijo, medtem ko se slovene lahko nanaša na vse drugo, kar je v povezavi s slovensko kulturo ali slovenskim jezikom ali slovenskim narodom. Tako, da slovene language, ampak bi lahko rekli, slovenian minister of culture, ker se nanaša na državo.
Zanimivo to..... Lahko to izraža, lahko tudi ne. Ker mislim, da večina ljudi ne razume te razlike, ampak kot lingvist lahko forsiram to in mogoče se bo nekoč prijelo.

Profesor Greenberg, najlepša hvala za ta pogovor. Hvala tudi vam.
In še mnogo uspehov pri gojenju slovenščine v Ameriki.
Hvala lepa.
Hvala lepa. Spoštovani gledalci, tudi vam hvala, da ste bili z nama in nasvidenje.

Prejšnja: Franc Šivic

Naslednja: Ksenija Benedetti

oglasno sporočilo

Moj RTV

Večerni gost: Marc I. Hreenberg