Odprti kop - Večerni gost: Metka Semelbauer

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 30. september 2007, Vse oddaje

Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci. Nocoj je moja večerna gostja gospa Metka Semelbauer. Po svetu je postala znana, ko je za humanitarne namene pridobila 42, 8 milijona ameriških dolarjev ali ko je v neki krizi v treh mesecih nabrala več kot 42 milijonov švicarskih frankov. Je " master of nursis ". To je naslov, ki pri nas ni znan, pomeni pa najvišjo stopnjo med medicinskimi sestrami. Sedež njene organizacije je v Ženevi, v Gradu študira arheologijo, danes pa prihaja iz Lovrenca na Pohorju. Lep pozdrav, gospa Metka. Dobrodošla v našem studiu.
Hvala lepa za povabilo.
Lovrenc na Pohorju je dom vaših staršev. Tam ste živeli kot otrok. Ja. Mi smo se preselili leta 1957 iz Hoč v Lovrenc in tam sta živela moja starša do njune smrti, jaz pa sem potem stara 19 let zapustila takrat Slovenijo in Jugoslavijo in sem bila skoraj 40 let v inozemstvu. In tam ste potem študirali.
Ja, ja.
Ta " master of nurses ". To je ameriško, to je kasneje. Jaz sem šla v začetku leta 1968 v Nemčijo.
Zakaj ste šli tja? Vi niste mogli mature delati, kajne?
Ne, da človek dobi nekaj drugega. Da dobiš glavo prazno, da lahko uresničiš svoje sanje. Moje sanje so bile pa vedno biti medicinska sestra. Mogoče se čudno sliši. Sestra, ne zdravnik?
Ne zdravnik, sestra. Potem sem dobila službo, ampak takrat je bilo težko, ker si moral imeti vizo. Jaz sem jo dobila za 3 mesece iz bolnišnice v Nemčiji in sem bila tam, ampak sem zelo hitro... Ni mi bilo težko. Meni ni bilo nič težko. Bila sem deklica za vse. Na oddelku sem delala vse, kar je bilo: čistila, pomagala, kjer se je dalo. In potem je kirurški primarij in njegova družina- so od vsega začetka vedno skrbeli za mene, da mi bo dobro, ker sem sama. Da bo vse v redu, da ne bo kaj narobe. Takrat je bilo treba narediti prijavo na ministrstvu za šolstvo.

Nemškem? Ja. Ni se mogel vsak tujec v Nemčiji šolati. Primarij me vsak teden sprašuje, če sem dobila pošto. Jaz si mislim, zakaj me sprašuje? In sem rekla, da je včeraj prišlo pismo mojih staršev. Pa je rekel da ne, da ne to. Potem sem pa dobila tisto veliko kuverto in je bilo gor Ministrstvo za šolstvo. Pa nisem odprla. Šla sem enostavno v pisarno in sem rekla tajnici, da nimam časa, da moram iti nazaj na oddelek in naj dajo tisto primariju. Da on že ve, za kaj se gre. Potem je pa odprl in sem dobila dovoljenje, da se lahko šolam. Najprej srednja šola?
Ja.
Ker, ko ste bili še na Lovrencu, niste mogli delati mature ali kako je bilo? Ne.
Je to v zvezi z očetom?
Bilo je tako, ker staršem niso mogli do konca, pa sem jaz plačala račun. Po drugi strani pa hvala Bogu, da je bilo tako. Če ne bi šla ven, vsega tega ne bi videla. Ja, to je res.
Ne bi tega doživela.
Vaš oče se zdi meni in morda tudi našim gledalcem zanimiv. On je bil namreč podmorničar. On je plul v starojugoslovanski podmornici Nebojša, ki je iz Marseilesa takrat pripeljala truplo kralja Aleksandra po atentatu. On je bil takrat na tej podmornici.
On je bil takrat posadka. So bili skoraj vsi oficirji in tudi kapetan- Slovenci. Je opisano v pomorskem muzeju v Piranu. Na mojo žalost. Očka je povedal, ampak on se ni s tem nikoli hvalil. On je samo v grobem povedal in potem so bili znanci v Piranu in so rekli, da naj grem malo pogledati v Piran in bom videla, boš našla svojega očeta.

Potem je bil pa ujetnik. On je bil potem vojak.
On je bil oficir na podmornici, potem je bilo pa- ne vem, če je bilo razpuščeno ali kaj- bil je nekaj časa pri policiji, potem je pa tako ali tako prišla 2. svetovna vojna.
In potem so ga klicali v vojsko? Ne, potem je bil izseljen. Bil je izseljen jeseni leta 1941 v Bosno.
Nemci so ga izselili?
Ja.
Kljub priimku? Saj je bil edini od družine, ki je bil izseljen.
Zanimivo. Za razliko od mame. Tam je bila skoraj cela družina izseljena.
Vaš priimek, ki je očitno nemški: Semelbauer. Ta rod prihaja iz Nemčije.
Generacije smo prišle do 1474.
Takrat je prišel en Semelbauer iz Nemčije. Ja, ampak potem je šlo nekaj na vzhod, nekaj na zahod, nekaj na jug. Problematično je bilo to- nam je samo nekaj upadlo- bilo je zelo veliko otrok, ampak če je eden umrl in se je nov rodil in je bila Marija in Johan, Franc... Potem smo morali pa vedno gledati, kdaj je bil. Niso imeli različice imen, da bi bilo tako kot danes. Otrok je pustil svoje ime naslednjemu.- Če pa se je naslednji rodil fantek ali punčka, je bila... Isto ime kot prejšnji.
Ja. Zelo zanimivo je. Pri 19- ih vi sklenete, ker so težave s šolo, da greste v Nemčijo. Nimate nobenih zvez v Nemčiji. Ne veste, kam boste šli. Ne znate nič nemško. Ne, 5 besed.
In kako je to izgledalo, ko ste prišli tja? So vas dali v logor?
Ne, takoj sem prišla v bolnišnico. Sem povedala in so mi pokazali kirurgijo 1, ker sem tam potem delala. V Berthersgardnu je pa eden najhujših dialektov bavarske, zelo težak je. Oni govorijo vsi v dialektu. Potem pa jaz gledam svoje slovarje in sem domov poklicala in rekla, da kakšne slovarje so mi kupili, saj ni nič v redu. To ni prav, tisto ni prav in tretje ni prav. In potem sem brala v nemščini klasiko, ki sem jo prej v slovenščini ali angleščini. Ampak sem rekla, da klasika je tak lep jezik, ki se ne govori. Potem pa sem brala vsakodnevno časopisje in zelo veliko sem gledala poročila na televiziji. Če sem morala na urad, sem pa vzela slovar in notes in sem napisala besede.

Na uradu so že govorili nemščino.
Samo nemščino. No, ja. 100 % ne. Ampak na oddelku za tujce so se trudili.
Sicer so uporabljali zelo enostavne besede, ampak hvala Bogu. Ker če bi bil kompliciran stavek, saj ne veš, kaj naj narediš. Imamo pa podatke, da ste bili zelo dober študent oz. dijak. Da ste v enem letu naredili 2 letnika ali kako je bilo? Ja, saj sem tudi medicinsko šolo naredila v letu in pol. Bravo. To je bilo še vedno tam?
To je bilo v Nemčiji. Ne, to je bilo pa... Jaz sem se šolala v veliki bolnišnici Traumstein.
Kako pa je prišlo do tega " master of nurses "?
Mladi ljudje menjamo bolnišnice, ker se je treba naučiti. Ne moreš tam, kjer si se učil- ko sem jaz končala srednjo šolo, sem paralelno že kot dijakinja delala na anesteziji, ker me je želela gospa primarij že kot dijakinjo imeti tam. Da se lahko na mene zanese, da imam tisti pravi občutek. Tako je ona rekla, jaz ne vem. Jaz sem takšna, kot sem. Ne pretvarjam se. Če je meni nečesa dovolj, povem, koliko je ura, pa čisto vseeno, kdo je.
Bavarci in Štajerci se nekako hitro najdemo.
Tako je. In potem sem šla na univerzitetno kliniko v Koln. Oni pa so imeli z Američani narejeno, da smo šli tja kot gostje. Izmenjava študentov?
Medicinskih sester. Jaz sem takrat bila že medicinska sestra za anestezijo in intenzivno medicino.
To je že specializacija. Ja, to sem imela že v Nemčiji. Potem me je pa moj šef v kliniki vprašal, če grem. Sem rekla, da zakaj pa ne?

Potem sem bila v Stanfordu.
Znamenita univerza v Kaliforniji.
Ja. Ampak je tudi klinika. Naj bi šla za 3 mesece. Mene so dali že po 4- ih tednih delati na urgenco.
Tam?
To je pa velika odgovornost, ker pri nas na zahodu- oprostite, če rečem tako- pri nas se dela drugače. Ni tiste velike hierarhije, gospod doktor in ostali. Da se deli. Sestra ni nič vredna, gospod doktor pa vse ve. Mi imamo timsko delo. Kadar rečete " mi " pri nas, mislite Nemčijo. 40 let. Oprostite. Dve tretjine svojega življenja sem preživela zunaj. Ste pa še vedno slovenska državljanka.
Nikoli nisem. Jaz sem bila prej jugoslovanska, zdaj pa slovenska. Tujega državljanstva jaz nisem nikoli vzela, ker to, kar Janezek je, to sem dolžna sebi, ne drugim.
Pravilno. Povejmo še naprej to zgodbo o Stanfordu.
Potem sem bila tam in čez štiri tedne so me dali na urgenco, kjer je najtežje delo. Ampak je kar dobro steklo. Malo prej, ko bi šla nazaj v Evropo, sem morala k predstojniku. Tajnico sem vprašala, če sem spet komu kaj preveč rekla. Ste bili znani po tem, kajne?
Da povem naravnost, ja. Saj so me že poznali. So se mi potem že smejali. Direktno.
Naravnost. Brez ovinka, karkoli. Tisto mišljenje, ki sem ga imela. Meni je bilo v življenju- v poklicnem življenju- prvi faktor pacient. Ne glede na to, kdo je, kaj je, koliko ima ali nima. Človek kot tak.
Pohvalno.
Saj to je v naši etiki, ampak se na žalost pozablja. Na žalost. Vam povem. In potem grem jaz k predstojniku in mi je rekel, da mi mora nekaj povedati. Me je zanimalo, kaj. Je rekel, naj se usedem. Sem rekla, da vse, kar je neugodno, sprejmem stoje, ker se lahko potem še vedno usedem. In je rekel, da ne ve, če je neugodno. Rekel je, da mi ponujajo izobrazbo za masters, če ostanem tam. Potem sem pa rekla, da tako enostavno pa tudi ne gre, da moram jaz čez 14 dni nazaj v svojo univerzitetno kliniko v Koln. Je pa rekel, da ne. Naj samo rečem ja ali ne. Sem rekla, da moram urediti še dokumente. Je rekel, da ni treba, da imajo oni vse tam.
On se je dogovoril s Kolnom.

Oni so se zmenili. Potem se pa vprašala, zakaj. Jaz sem bila res zelo začudena. Moja pokojna mama mi je vedno rekla, da tako gobčna kot sem jaz, kdo mene prenaša? Sem rekla, da me očitno prenašajo.
In ste sprejeli?
Ja, sem prejela in sem bila potem eno leto in 2 meseca. V 14- ih mesecih sem končala. In kakšna funkcija je to? Pri nas tega ni.
Ne, ni. To je univerzitetna izobrazba za medicinsko sestro. Je pa specializirana za anestezijo, intenzivno medicino, urgenco.
In še gastro.
Jaz pa imam potem zraven še gastroenterologijo, ker je bila moje zadnje mesto ena manjša klinika s 350 posteljami in tam smo imeli čisto vse. Na urgenci si moral znati vse.

Zdaj pa bi vas rad napeljal na tistih 42 milijonov... Ne, tisto je bilo... Jaz sem že od vsega začetka, ko sem bila v medicinski šoli- takrat smo bili mladi entuziasti, pa smo že takrat hodili po svetu. Nismo imeli veliko denarja, ampak časa. In smo šli ob počitnicah malo okoli. Jaz sem začela hoditi leta 1972 v Južno Ameriko.
Ampak ne kot turistka. Ja, kot turisti. Z nahrbtnikom. Mi bi rekli ruzak turisti. Študentje kot taki. Letalske karte smo dobili po vezah. Poznali smo kakšno stevardeso in smo dobili zelo poceni karte. Tako poceni nisem nikoli več letela kot takrat. Samo težava je bila, da če je bilo letalo polno, smo morali čakati na drugega. Ampak ni bil problem. In vedno me je zanimalo, kako živijo domačini. Življenje ljudi kot takih. In potem smo sploh v Peruju in v Boliviji videli, kako zapostavljena je manjšina Indios. Tudi danes Nobelova nagrajenka Rigoberta Menchu skrbi, ampak ne pride nikamor naprej.
To so južnoameriški indijanci.
Indios. Ne, to so Indios.
Niso Indijanci? Ne, to so južnoameriški. To so potomci Majev, Toltekov, Aztekov. Ja, ja.
To so Indios. Kar je pa v Severni Ameriki so pa Indijanci.
Zdaj se razumemo. Ti so zapostavljeni v...
Nimajo npr. možnosti, da se otroci šolajo. In kaj ti lahko danes več daš enemu otroku, če drugega ne, da se vsaj pisati in brati nauči.
To ste že kot študentje občutili to krivico. Ja. Smo zbirali okoli. Bilo je več bogatih študentov in smo rekli, naj dajo malo, za njihovo slabo vest. In so starši potem rekli, da prav. In smo potem to mi odnesli tja.
Ko ste šli drugič, ste nesli s seboj?

Ja. Ali je šel pa eden od naših študentov. Sem rekla, naj nese, ampak sem rekla, naj prinese potrdilo, da je res oddal. Previdno.
Saj zaupanje je lepo, ampak če ni moj denar... Potem sem jaz v mojem začetku v Nemčiji kot medicinska sestra imela paciente, za katere sem vedela, da niso ubogi. To je bil en zakonski par, ki ni imel nikogar več. Onadva sta me vedno spraševala, kam grem in kaj bom naredila. Jaz sem bila velikokrat gostja pri njih. Če sem imela po napornem vikendu prosto, sta mi poslala šoferja in sem morala priti k njima, da sem se spočila. Ker ti si moraš nabrati energijo, da ne boš padla skupaj. Ampak to se meni ni nikoli zgodilo. Do pred petimi leti. Takrat me je pa skoraj pokopalo. Ampak za vse enkrat nekaj plačaš, pa nič hudega. Ampak potem sta onadva mene vprašala, kaj potrebujem. Rekla sem, da bomo zdaj naredili eno šolo in rabimo to in to, pumpe za vodo. Je pa tako, da moj začetek ni bil nikoli, da bom jaz kot Evropejka prišla in bom rekla, da bo nekdo naredil to, kar jaz hočem. Ne. Ker so me ljudje opozorili, da naj ne dajemo nič zastonj. Potem sem se jaz pogovarjala z enimi psihologi v Londonu; Angleži imajo pa veliko izkušenj s kolonijami.
Seveda.
In mi je eden rekel, da naj poskusim ljudi potegniti ven iz agonije. Da bodo začeli migati, ker samo tako bodo prišli naprej. Ker če ti nekomu nekaj samo daješ in daješ, je to lonec brez dna. Ampak tudi ljudje se morajo zbuditi in nekaj narediti sami. Tisto je veliko več vredno in oni so zelo ponosni na to, da so oni to naredili. Jaz sem se vedno, od vsega začetka z ljudmi pogovarjala, kaj si oni želijo, kaj bi radi in na kakšen način, kje bi mi to lahko izpeljali? Za denar sem šla pa potem jaz prositi. In na urade. Ste bili očitno že takrat uspešni.

Ja, ja. Z malimi koraki. Saj so mi se smejali. So mi rekli, da zdaj pride pa mamasita iz Jugoslavije. Ostali smo pri tem paru, ki je bil bogat. Ja, onadva sta že takrat meni pomagala. In potem je leta 1976 umrl gospod. Leto za njim pa gospa.
Sta bila Nemca? Tako je. Nemca sta bila. In jaz sem dobila 6 tednov po tistem, ko smo pokopali gospo, pismo iz Ženeve, iz notariata, naj se oglasim. Moj oče in jaz sva se strašno razumela in z njim sem se jaz zelo veliko pogovarjala. On mi je dal nekaj napotkov, ko sem šla: " Pomagaj, kjer lahko pomagaš. Ne pričakuj ničesar, da ne boš razočarana. " In to je za mene moto še danes. Zelo pametno.
In potem grem jaz v Švico. Najprej pokličem, pa mi reče tajnica, da se tega po telefonu ne da dogovoriti. Naj jim povem, če bom prišla z letalom ali z vlakom. Sem rekla, da z letalom ne, ker direktnega poleta iz Ženeve ni in moram iti preko Zuricha. Potem je boljše, da grem z ekspresnim vlakom, bom prej. In sem se dogovorila za datum. Prišla sem tja, pisarna je bila takšna, da sem mislila, da sem v palači.
Pri notarju? Ja. To je bil eden zelo znanih notarjev in advokatov v Švici. In potem me sprejme in sem želela samo kozarec vode. Sem se usedla in rekla, da me zanima, kaj počnem tam. Da moji družini ni nič znano, da bi imeli tam kakšne dediče. Pa je rekel, da ne gre za mojo družino, ampak gre za mene.

Jaz sem ga pogledala: Za mene? Je rekel: Ja, za vas. Potem mi ni bilo nič jasno. Je rekel, da sem poznala zakonca ta in ta. Rekla sem, da sem. Je rekel, da sem njun dedič. Sem si mislila, da tako veliko pa tudi ne more biti.

Ko mi je pa povedal, koliko je bilo- da je bilo 38, 8 milijona dolarjev, sem morala pa globoko zajeti sapo.
Takrat ste že sedeli ali ste še stali? Takrat sem že sedela.
Dobro, kajne? Dobro, ker drugače bi padla pod mizo. Ampak je bilo s tem, da ta denar ni bil dan meni, ampak jaz naj odločim dobro za ljudi tretjega sveta s tem denarjem. Za tiste, ki nimajo nikogar. In to so navadno otroci. To je pisalo...
V oporoki je vse točno pisalo, kako in kaj. In jaz naj odločim, kam bo šel tisti denar. Jaz moram pa odkrito povedati, da sem imela že takrat vse te humanitarne organizacije več ali manj v želodcu, ker mi gre preveč denarja za pisarne, za organizacijo, itd. Če daš danes 100 E, jih gre mogoče 10 E res za tisti projekt. Pri nas gre pa vse 100 %. Tisto, kar imamo.

Jaz hodim po svetu. Moja dva ostala gospoda izpostavita kontakte, prositi za denar grem pa jaz. Zdaj moramo vključiti ta dva gospoda. Če jaz prav vem, ta ustanova, ki ste jo vi začeli s temi 38 milijoni, ima ime Joso.
Joso. Tudi v oporoki je napisano, da javno ne smemo dati njunih imen ven. Priimka. Zato tudi zdaj niste povedali.
Zato nisem povedala. Ker je tako, da sta rekla, da meni onadva to data, naj jaz to dobro delo naredim brez tega, da bosta imenovana. Ker sta imela imena Josef in Sofie smo pa rekli, da bomo vzeli prvi dve črki. Ker je potem tudi rekel meni švicarski odvetnik, da bomo to naredili enostavno. Da nas bodo oni registrirali tam in bom jaz odločala, kam bo ta denar šel.
Od tistega dne- zdaj je že njegov sin.
Je še kaj tega denarja ostalo? Ja, seveda je. Mi imamo vedno denarja. Nimamo ga veliko. Ker prihaja novi denar, v tem je stvar.
Pisarna, vse knjigovodstvo je vodeno in ne stane nič. To je vodeno iz pisarne. Mi imamo vso dokumentacijo v trezorjih v banki. Mi smo dolžni dati odgovor samo financam Švice in našim dobrotnikom. Nikomur drugemu. In oni vedo, zakaj. Imamo originalne račune, ki smo jih plačali v državah, in koliko je bilo prevedeno v švicarske franke.
Kam pa ste potem vi ta denar namenili? Vi ste poznali situacijo že v Indiji, v Južni Ameriki. Mi smo poznali v Južni Ameriki. Potem smo začeli kupovati zemljo v Južni Ameriki. To je bilo treba orati. V Boliviji.

In v Peruju. Gradili smo šole. Šolali smo otroke. Naredili smo šole, da so se tisti ubogi otroci naučili pisati. Potem smo dali najbolj nadarjene tudi študirati in od tega je 30 akademikov. Iz tega Joso sklada?
Ja, ker to je bilo važno. Dati priložnost otrokom, da pridejo naprej. Najbolj srečna- če lahko tako rečem- in zelo presenečena sem bila, ko so prvi absolventi doštudirali, dobili dobre službe.
Ti vaši štipendisti?
Ja, naši varovanci.

So me poklicali, kdaj bom prišla.
Sem rekla, da ne vem, kdaj. Da bom že prišla. Da bom povedala pravi čas. Pri meni je bilo tako, da sem imela službo in moje humanitarno delo. Vse dobiti pod en klobuk je bilo včasih malo težko. Potem sem odletela v Limo in mi povedo, da so se odločili- oni imajo vsi službe- da bodo v tisto fundacijo oni plačevali prostovoljno, da bodo še drugi otroci imeli to možnost, ki sem jo jaz dala njim.
Le občutek, kajne? Ja. Jaz rečem, da samo, če vidiš pri enem otroku tisti smehljaj, tiste velike temne učke, da se zasvetijo in je zadovoljen; kaj hočeš več?
To je največji zaklad, kar ga človek lahko ima. Otroci so naša bodočnost.
Kako je bila pa ta druga akcija, ki je tudi zelo odzvanjala?
To je bilo pa pred dvemi leti in pol. Potem smo mi financirali- Južna Amerika se zdaj že 15 let upravlja sama. Oni so zelo uspešni. Mi smo jih šolali in ima upravitelj tam družino. Pravi, da dela čisto v mojem sistemu. Tako, kot se je naučil od mene, tako bo delal naprej in tako bo dal naprej. Potem smo bili v Indiji. Med tem je bila tam katastrofa. Potem sem bila še za časa Američanov v Vietnamu.
Med vojno?
Ja, ja. In potem v J Indiji. Tam smo začeli graditi hiše in malo kanalizacije in malo narediti šolo. Da 10 otrok ne smejo imeti, da 3, ampak da mora iti vsak v šolo. Da se mama nekaj nauči in oče nekaj nauči. In smo začeli s 50- imi hišami. Prijatelji arhitekti v Angliji so- ker je potresno območje- preizkusili pod pritiskom, kaj je najcenejše in drži. In so ugotovili, da če daš bambus 10 do 12 cm v premeru, ki se ga napolni... Ni drago in trpežno.
Tako je. Drži.

Po njihovem sistemu smo gradili in potem šolali ljudi. Ampak vam pa povem, da sem skoraj izgubila živce. Zakaj?
Ker so bili tisti moški tam in je bil eden iz spodnje kaste nedotakljivih in eden iz tretje kaste in s tistim drugim ni želel delati. Dva dni sem ju gledala, tretji dan pa sem vzela zjutraj kramp in sem začela kopati. Tisto je bilo pa konec, so morali iti pa delati. In od takrat delajo?
Ja, so začeli kopati. Sem rekla, da je čisto vseeno. Jaz lahko delam za tistega nedotakljivega, če imam čas. Ali za tistega od tretje kaste... Potem lahko tudi on dela zanj.
Prav. Jaz sem vas prosil, da prinesete kakšne stvari, neke spominke. Ste bili zelo zadržani. Vse, kar ste prinesli, so 3 fotografije. Pa nam malo razložite, kdo so ti junaki? Poglejmo najprej to.

Povejte.
To je bilo leta 2000. Fridersdorf Internacional iz vseh kriznih področij otroke pripelje v Nemčijo in potem iščejo klinike, kjer bodo ti otroci zastonj operirani. Potem rehabilitirani, da gredo lahko nazaj. To traja od štirih mesecov do enega leta, leta pa pol. To sta bila moja dva varovanca v moji kliniki, prof. Stadler je rekel, da jih bo vse operiral in to zastonj. Vi ste ta... Tista v modrem je pa moja malenkost.
To ste vi, ja. Ki je vedno strašno resna. Ta dva fantka sta 11- letni Ramatula Mohamed in Mohamed Halid. Tukaj sta bila spodaj na jezeru in ne morem vam povedati, koliko sem se jaz z njima presmejala. Imeli smo vsak dan šolo, da sta se malo naučila nemško. Jaz sem pa paštu malo znala, tako da ni bilo težav.
To je eden od indijskih jezikov.
Ne, ne.
Pardon, to je Afganistan. Ne, to je del Pakistana, Afganistana. To je tisto, kjer so leta 1842 potegnili mejo. Ne, saj ni res... 1700 in še nekaj je bila potegnjena meja med subkontinentom Indijo in Afganistanom. Ta deli paštune. En del paštuja je v Pakistanu in en del... In to nikoli ni dobro, če je en rod razdeljen. Ja, to je problem. Potem je paštu, ki ga govorijo v Afganistanu. V Pakistanu je uradni jezik paštu. V Afganistanu govorijo paštu, fasi, undiri. Potem imate še dialekte, ker je zelo veliko Tadžikov. Tadžikistan. In potem Uzbekov. To se deli...
Na severu je bil svetovno znani general Dosto. V provinci Herat je bil Ismael Karn guverner. Potem je bil predsednik Afganistana Tadžik Rabani.

Potem pa je prišel tisti čudež. Groza. Moj veliki prijatelj- na žalost ubit- Ahmed Šamasud.
Upornik? Ne, on je bil mudžahajdin. On je imel tudi pridevek imena Lev iz Pandžitala. Če si šel z njim, so ljudje padali v pesek in mu želeli poljubljati noge. Kje pa je padel? V boju?
Ne, ubit je bil. Atentat. 35. atentat je uspel. On je bil na moj 53. rojstni dan ubit, 9. 9. 2001. 11. 9 je bilo pa v New Yorku. Tukaj imam seznam nekih imen zelo znamenitih ljudi, ki jih vi vse zelo dobro poznate. Recimo poznate jordanskega kralja Abdulaha. To je sedanji kralj.
Tako je. Poznali ste prejšnjega, ki se je imenoval Husein in njegovo lepo kraljico.
Zelo dobro pa poznam Hasana, to je brat od Huseina. Abdala in njegova žena kraljica Rania.
Poznate osebno?
Ja.
Potem poznate Ljudmilo Putin.
Putinovo.
To je v zvezi z vašo akcijo za žrtve Černobila.
To so me prosili za pomoč, ker je bila v Sankt Petersburgu zgrajena bolnišnica za rakasto obolele otroke iz Černobila. Mi smo tudi prispevali en lep delež denarja. Potem sem na otvoritvi bolnišnice spoznala tudi gospo Ljudmilo Putinovo. Zelo prijazna gospa. Simpatična.
Ste spoznali tudi moža? Ne, gospoda predsednika pa ni bilo.
Poznali ste tudi Indiro Gandhi in sina Radžifa. Prej sem poznala Radžifa in Sonio, še iz časa v Londonu, ko je bil on pilot v Angliji. Potem, ko sem delala v Indiji, mi je pa enkrat rekel, da bi me mama strašno rada videla, da kdaj bom prišla? Tisti naš delež v Indiji je bila pa v začetku Mati Tereza. Njo pa sem spoznala leta 1978. Prvič sem bila pri njej v Kalkuti. Ne morete verjeti. Ko sem prišla in sem imela zelo veliko zdravil, ker sem vedela, za kaj jih potrebuje- samo ona ni vedela, kdo sem. Ko sem prišla, sem pa samo rekla, da sem iz Jugoslavije. Objela me je in rekla: " Ena iz moje domovine je prišla. "
Makedonija, kajne?

Ja. In jaz vam rečem, da sem jo videla do 2 leti pred njeno smrtjo. Ona je bila tudi moja inspiracija, ker sem želela že nekajkrat vse skupaj pustiti in reči, da ne morem več, da imam vsega dovolj.
Je rekla, da ne. Naj grem svojo pot. Naj ne obupam, ampak grem. In to počnem še danes.
Včasih je bilo vroče, ste mi povedali. Ko ste spravljali pomoč v Afganistan, je bilo treba to storiti preko Pakistana na skrivaj. To je bilo v času ruske okupacije od leta 1979, ko so Rusi zasedli Afganistan. Pa nisi mogel normalno peljati po cesti. Tovor smo pripeljali do Pakistana v Islamabad. Tam je šlo še par km na tovornjakih, potem pa smo razdelili na osle in smo šli čez 2500 m preko. Je to ta slavni kajverpas?
Tam čez nisi mogel iti, ker so ga stražili Rusi.
Aja, ste šli še okoli. Mi smo šli tako. Danes se čudim, kako je vse to uspelo. Poljubljali smo kolena. Vi ste šli zraven?
Seveda.
Večkrat?
Po 30 kg na hrbtu.
Ste bili športnica?
Direktna ne, ampak je bilo tako, da če sem si nekaj vbila v glavo, sem to izpeljala. Kakor je bilo, je bilo.
Prej nismo končali zgodbe o teh švicarskih frankih, ki ste jih nabrali. Neka kriza je bila.
Ni bila nobena kriza. Velika težava je, kar se tiče zdravstva, v Iraku.

23 let sem delala v Afganistanu, pa za čas ruske ofenzive, Talibanov, itd. nisem imela tako čudnega občutka kot tistih 27 ur v Bagdadu. Ni me bilo strah, ampak en občutek more.
Kdaj ste bili tam? Pred dvemi leti. Ker so mi tudi Jordanci rekli letalo ali helikopter in sem rekla, da ne. En čisto normalen džip naj mi dajo. Manj opazen si, boljše je. Sem se šla pogovarjati z enimi zdravniki v Bagdadu. Je izredno veliko rakastega obolenja otrok in smo se dogovorili, da bomo bolnišnico zgradili na meji z Jordanijo, zato smo potrebovali ta velik denar.
Ampak smo bili tako varčni, da imamo še denarja, za 2 leti zdravil in plačo za osebje. Vi ste prej omenili, da ta dva vaša- ta par, ki je zapustil te dolarje...
Začetek.
Je želel ostati anonimen. Vi imate zdaj nekaj velikih donatorjev, ki dajejo velike vsote.
Ja.
In nočejo, da se jih omenja. Je to res?
Res je.
Potem pa povejte vsaj približno, kakšne vrste ljudje?
To so ladjarji, zelo veliki bankirji.
Ti so znani kot bolj škrti.
Ni rečeno, da so vsi takšni. Ampak jaz piham na dušo in rečem, da imajo slabo vest. Da lahko tistega velikega samo eno malo drobtinico dajo.
In ste nabrali v treh tednih, kakor imam jaz podatke...
Ja, 42 milijonov švicarskih frankov je prišlo na račun.
Ko že govorimo o bankirjih, ki niso vsi škrti.
Ne.
Vi poznate enega malo pobližje. Ja, poznam enega. Mojo boljšo polovico. Tako, je tudi bankir. Živi v New Yorku.

Ja. In vi ste mu rešili življenje enkrat, kakor sem slišal. Koliko let... Poznam ga 30 let, prijatelji smo pa dobrih 25 let. On je zbolel za levkemijo in je bil velik problem. Jaz sem se dala takoj testirati, če mu lahko dam kostni mozeg. Ker imava isto krvno skupino. Ampak ni bilo v spodnjih delih čisto kompatibilno. Jaz ne vem, kako se reče po slovensko. V redu.
Ni šlo čisto skupaj. Potem smo dobili pa nekoga, ki bi bil čisto, da daruje, pa se je en dan, ko je bilo že zelo kritično, premislil. Mene pa so poklicali iz bolnišnice in mi povedali, da je stanje več kot zelo resno. Sem rekla, da hvala Bogu, da so takrat še leteli konkordi. Poklicala sem v Amadeus- to je organizacije, kjer lahko naročiš vse letalske karte za vse letalske družbe in sem rekla, da potrebujem prvo stvar, ki bo letela. Da mi je čisto vseeno, od kod. In sem poklicala. Nisem več nič jedla, samo vodo sem pila tiste tri ure in par minut, ker ko sem prišla v New York, sem ga šla pogledati v bolnišnico in sem videla, da je izredno kritično. In potem so me že čakali. Jaz sem prišla v New York, ko sem prišla na letališče, pa sem bila čez 3 ure že na mizi v operacijski, da so mi vzeli kostni mozeg. Je huda operacija, kajne?
Ah.
Ne? Malo čudno se počutiš 2 dni.
Je pa očitno zalegla. Gospod je zdrav.
Ja, on je kot ozdravljen. Povedali ste mi, da vi vse te stvari delate brez vsakih nagrad. Ja. Ne maram nagrad. Nagrade naj dobijo ljudje, ki to delajo.

Nagrado vam da pa gospod George; to je ta vaš partner.
Ja, on je kar se tega tiče- on vedno pravi, da sem jaz preskromna. To mi reče tudi dubajska kraljeva družina. Naj povem, kaj lahko storijo zame.
Mislijo osebno.
Ja, na mene. Kaj si želim. Da toliko naredim za njihove muslimanske otroke, vzamem pa čisto nič ne.
Kaj jim rečete? Sem rekla, da ničesar ne rabim. Naj samo molijo za mene, da bo zdravje kolikor toliko v redu, da bom lahko še kaj naredila. Drugo ni važno.
Vi ste prej omenili, da ste bili zelo zdravi do pred nekaj leti. Imeli ste neko operacijo.
To je bilo letos.
Tako? Pred 5- imi leti sem padla skupaj in so ugotovili, da sem imela že drugi možganski infarkt. Bilo je zelo kritično. Za prvega sploh ne vem, kdaj sem ga imela. In se je stanje popravilo?
Ja. Sicer nisem mogla en teden nič govoriti, nisem nič vedela. Nisem se spomnila za 5 minut nazaj, kaj je bilo. Hoditi nisem mogla. Ampak moji kolegi so se toliko potrudili za mene, da sem se jaz tudi. In sem po štirih mesecih že hodila in govorila kot da ni bilo nič. Brez kakšnih zunanjih intervencij.
Nič. Brez kirurgije?
Nič.
Brez kemije?
Ne. Saj to je, da sem znana po tem.
Vaša osebna medicina je vaša trdna volja.
In disciplina. To ste si vzgojili že v mladosti.
Ja. Vedno sem bila zelo točna. Ampak nisem pa sebe nikoli dajala v ospredje. Jaz najraje sedim v zadnji vrsti v nekem kotu, kjer me nihče ne vidi. Povejte mi, kako je s to arheologijo v Gradcu? Jaz imam podatke, da vi študirate arheologijo v Gradu.

Ja, ja. Na stara leta, ko se lahko človek malo sprosti. Arheologija me je vedno zanimala. Zanima me tudi zgodovina, ampak ne zanima me Egipt ali Grčija. Zanima me centralna Azija. Mezopotamija.
Tam, kjer ste bili in to poznate. Seveda. Poznam tudi zelo veliko zelo znanih arheologov. Črna puščava v Turkmenistanu, njene skrivnosti. Oh.
Ste bili tam?
Ja.
Je res črna? Ah, črna je zato, ker je zelo temna noč. Tako kot Črno morje ni črno.
Tako je, tudi ni črno. Potem sem bila v Iranu, zgornji del Mezopotamije tako ali tako. Potem kraljestvo Arate, Korosan...

Tega je toliko. Pompeji centralne Azije, Tadžikistan. Vulkan?
Ne, s peskom je pokrito. Puščava je. To je vse odkril moj dolgoletni prijatelj. Njega sem spoznala leta 1985- ruski arheolog. V Afganistanu, ko je našel en velik zaklad in smo imeli težave, kje bomo dobili škatle. In sem mu jih jaz organizirala. In on je na žalost pred parimi leti strašno težko umrl za rakom. Jaz sem imela za njega rezervirano posteljo v Londonu, pa ni mogel priti ven.
Vi ste verjetno izredna študentka ali kako? In tudi predavate, sem slišal. Iz mojih potovanj potem povem, kaj sem videla, kaj smo odkrili, na kakšen način je bilo odkrito, kako daleč so faze. Povem samo to, da en občutek, ko imaš 5000 let stare črepinje ene čisto tanke keramične posodice, je en občutek, kot da imaš v roki novorojenčka. To je nekaj čudovitega. Zgodovina me zelo zanima, ampak začetek zgodovine, arheologija. V Sloveniji mi starejši ne moremo študirati, v Avstriji pa je t. i. tretja fakulteta za penzioniste. Probleme imam s hojo, ampak moje sive celice so pa še kar v redu. Tiste je treba držati.
Treba jih je uporabljati. Ja, seveda. Ker smo bili samo štirje, so nas dali v redno. Potem se pa vedno smejemo, ker sedimo zadaj. Jaz sedim čisto zadaj. Par starejših gospodov pa spredaj.
Mladina spredaj?

Ne. Vedno čakajo, ker jaz grem samo na tista predavanja, kamor mi paše. Potem pa moji kompanjoni vedno rečejo, da komaj čakajo, da bom prišla in kaj povedala, kje sem bila in kaj je bilo. Če vem to in tisto?
To je praktični del k teoriji, ki jo predavajo tam profesorji.
Pa tudi profesorji... Je bila velika delegacija znanih arheologov na Dunaju. Bil je kongres in sem dobila povabilo.
Ste šli? Seveda. In sem rekla, da zakaj, zakaj? Potem sem jih pa videla in sem si rekla, da zdaj pa vem, od kod je. Dekan mi je povedal, da je bilo moje ime napisano, ker so vedeli, da študiram v Gradcu.

Če pridejo, naj me obvestijo, da pridem tudi jaz. Je bilo lepo?
3 dni. Zelo fino je bilo. Vi zdaj že nekaj časa živite v svojem Lovrencu. Ja, eno leto.
Imate pa sedež organizacije...
V Ženevi. Vi ste eden od direktorjev. Trije ste.
Tako je. To je advokat, gospod Agakan in jaz.
Se sliši znano. Saj tudi je. Samo ni ta Sveti Agakan. To je njegov bratranec. In vi.
In moja malenkost.
In kadar oni kaj želijo, se posvetujejo z vami?
Ne, mi se vedno pogovarjamo skupaj in imamo vsako leto- prej smo imeli vedno vsako leto srečanje, ker moramo dati odgovornost, za kaj smo denar porabili, kam smo ga dali, našim dobrotnikom. In smo imeli vedno srečanje v Ženevi. Zadnjih 5 let pa je tako, da naši dobrotniki povabijo nas 3 vsako leto drugam.
In tam potem...
Potem se dogovorimo, kaj smo naredili, kaj še hočemo, zakaj imamo še obveznosti.
In če bodo še kaj dali.
To vedno vprašajo. Vprašajo, kaj potrebujete?
In tudi tako je, da tajnica se vedno smeje. Je rekla, da cel januar kličejo samo, če je gospa Metka Semelbauer še šef odbora, potem bodo dali. Če me ni več, da pa ne bodo več.
Rekli ste mi prej, da zdaj spet odhajate na pot. Na daljno pot, kajne? Ja, zdaj moram iti pa obiskati prijatelje, ker sem postala lena. Mnogo ljudi ne razume- tudi moja sestra vedno reče, da bo meni v Lovrencu tako dolgčas. Ampak jaz nimam niti 5 minut časa.

Kaj delate? Urejate spomine? Ne, sploh ne. Strašno rada berem, potem moram veliko korespondence urejati. Zelo rada delam na vrtu in zelo rada imam svoj mir. Če imaš 40 let stresa, potem si tako srečen, če imaš mir.
Ampak zdaj greste v Indijo.
Ja, v Indijo obiskati moje znance.
Ki ste jih spoznali preko te dejavnosti? Ne, ne. Grem k familiji Gandhi, k sonji in otrokom. Ker mi je Bianca rekla, da nisem prišla takrat, ko sem rekla, da bom prišla. Je sin rekel, da sem obljubila in naj se ne izgovarjam, da me ne bo.
In zdaj boste držali obljubo?
Ja, novembra bom pa šla. Ker pravijo, da nimam več izgovora, da se mi mudi. Zdaj imam veliko časa. Letalska karta stane za en teden toliko kot za štiri tedne.
Boste ostali 4 tedne? Ne. Jaz pa rečem tako, da vsaka riba začne po treh dneh smrdeti.
Gospa Metka, najlepša hvala za ta pogovor. Imejte se dobro v Indiji. Hvala lepa.
Pošljite nam mogoče kakšno razglednico. Jaz vam bom rekla v paštu najlepša hvala: šukrija belana.

Enako tudi vam. Lahko noč.
Hvala lepa.

Prejšnja: Prof. dr. Marko Terseglav

Naslednja: Miran Možina

oglasno sporočilo

Moj RTV

Večerni gost: Metka Semelbauer