Odprti kop - Večerni gost: Akademik Dr. Pavle Merku

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 08. april 2007, Vse oddaje

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Nocoj je moj večerni gost akademik dr. Pavle Merku. Naš rojak iz Trsta. On je jezikoslovec, narodopisec, skladatelj in muzikolog, zbiralec ljudskega, glasbenega in besednega blaga na Primorskem in še marsikaj.
Sem kaj izpustil?
Ne. Še preveč ste povedali.
Preveč ne. Jaz živim na dveh vzporednih tirih. Eden pelje proti prihodnosti in to je glasba, ustvarjanje. Se pravi mislim samo na prihodnost, ko se grem skladatelja. V nasprotno smer vozi moj vlak proti srednjemu veku, proti preteklosti, ko se grem jezikoslovje. Vse drugo je vmes, slučajno, po službeni dolžnosti, zaradi odkritja, zaradi radovednosti, saj radovednost je glavno vodilo vsega mojega življenja. Tako je. Začetek filozofije je čudenje nad svetom.
Jaz priznam, radoveden sem.
Moram še to povedati, da ste po nacionalnosti tipičen mešanec, kot so ljudje iz tega svetovaljanskega primorskega mesta Trsta. Vi imate v sebi germanske, romanske in slovanske gene. Vaša babica je bila Nemka? Verjetno, čeprav je bila rojena v Tržiču na Gorenjskem. V Trstu so vsi, ki so tam živeli in imajo korenine pred 1918, mešanci, samo da večina ne prizna. Večina se jih gre to ali ono narodnost.- Čisto?
Seveda. Bodisi zaradi višje kulture.
Ki bi bila italijanska.

Seveda. Nosijo čudovit slovenski priimek, ampak se proglašajo za Italijane, in nasprotno. Jaz imam to srečo, da sem slišal tri jezike od rojstva- slovenščino, italijanščino, nemščino- in se pozneje nisem, ko mi je zavest ravnala, hotel odpovedati nobenemu drobcu od bogastva, ki mi je bilo dano.
Ko so vas potem vprašali, ali ste Italijan, Furlan ali Slovenec?
Jaz se čutim bastarda. Prav zato, ker se nočem odpovedati ničemur. Če štejem svojem poreklo v osminkah po pradedih, imam pet osmink slovenske krvi, v celoti po očetu, eno osminko po materi. Po eno osminko italijanske in furlanske krvi, vedno po materi. In zadnja osminka je vprašljiva. Moja babica po materi je bila iz Tržiča in kakor so mi Tržičani povedali, ker sem rad hodil v to mestece pod Karavankami, so bili Maljevi ali bogati nemškotarji ali revni ali Slovenci. Moja babica se je pripisovala k revnim nemškotarjem. Ampak je vedno proglašala, da so v žlahti s kranjskimi Linharti. Se pravi sodim, da je to moravska ponemčena veja. Ne vem, ali bi se proglasil za eno osminko Moravca ali raje Nemca.
Ta nemški element je imel to posledico, da ste govorili doma tudi nemško.

S staro materjo sem govoril tudi nemško do njene smrti. Prisostvoval sem njeni smrti in do prejšnjega dne sva govorila vedno le nemško. Čemu bi se odpovedal bogastvu?
Ker doma v družini na nivoju staršev se je govorilo italijansko.
Doma je bilo tako. Moj oče je bil Slovenec, njegova mati je bila Kraševka, z enim razredom osnovne šole je bila pesnica in glasbenica, pisala je politične hude pesmi, nacionalistične. Imam jih doma in jih ne pokažem nikomur.
Je bila slovenski nacionalist v Trstu?
Hud slovenski nacionalist pod Avstrijo. Imela je politični govor.
Je rekla, da je Trst slovenski?
Nisem je poznal, umrla je pred mojim rojstvom. Vem, da je nekoč imela političen govor na Trgu Sv. Jakoba v Trstu in je govorila: " Če Avstrijci hočejo naše otroke za v vojsko, nam morajo dati slovensko šolo. " In to se sliši zelo lepo, zgodilo se pa ni takrat. Moj oče je bil Vipavec. V moji krvi se bijeta ne dve narodnosti, ampak dva značaja. Trd Kraševec, trmast, neizprosen in mehak Vipavec, ki ga je sonce blagoslovilo od rojstva. To je tudi bogastvo.

Lahko nerodno, obenem pa očarljivo.
Seveda. To je zanimivo. Rojen sem kakor moj oče v Trstu. Sem torej meščan. Alojz Rebula mi stalno pravi: " Ti si meščan. " Ima prav. Seveda sem meščan, ampak spoznam se prej za Kraševca, ker ga ljubim kakor mesto.
To Rebula pravi kot očitek? Seveda.
Ni dobro biti meščan? Če si Slovenec, v tem je stvar.

Rebula želi poudariti veliko razliko med nama. Prijatelja sva že od ' 45. Prej smo živeli vsak zase v Trstu, se nismo spoznali. Moji starši niso smeli doma z nami govoriti slovensko. To je bilo za časa fašizma.
Mati je bila učiteljica, oče je bil uradnik pri trgovinski zbornici. Če bi otrok v šoli izjavil, da doma govorijo slovensko, bi oče in mati pri priči izgubila službe. Zato občudujem starše, očeta Slovenca in mamo Italijanko, Furlanko in Nemko, ki sta me znala tako lepo vzgojiti, da nikoli nisem slišal doma besedo Slovenec. Slišal sem starše govoriti slovensko s prijatelji, sorodniki, z drugimi, nikoli z nami. Ampak oče nam je vedno ponavljal, meni in bratu: " Ko bosta dorasla, vam bom nekaj razložil. " Ko nam je začel razlagati, sva se mu oba smejala in sva mu rekla, da ni potrebno, da nam kaj razlaga, sva vse razumela. To je čudež.
V čem je bila ta dilema? Ko sto vi odraščali, prišli v leta za srednjo šolo, takrat ste se morali odločiti, v katero šolo boste šli, slovensko ali italijansko.
Takrat ni bilo slovenskih šol. Jaz sem začel hoditi v srednje šole pred vojsko. Ker vem, da ste potem hodili v slovensko gimnazijo. Samo zadnje leto pred maturo, v letu ' 45, ' 46. Takrat sem šel na slovenski klasični licej v Gorico, ne da bi znal slovensko. Sram me je bilo, ker se nisem mogel pogovarjati.

Niste znali knjižno slovensko.
Pomagali so mi. Domačini so razumeli, profesorji, ki so prišli iz Ljubljane, pa ne. Niso imeli smisla za to. Matematiko nas je učil Ljubljančan, ki je govoril striktno po ljubljansko, brez vokalov. Ko nisem razumel vprašanje in molčal, me je odslovil z besedami: " Beži v klop, cepec. " Seveda nisem razumel in ostal tam. In iz tega je bila afera, ker na ukaz nisem šel v klop. Pa potem nimate lepih spominov na slovenske učitelje? Čudovite, samo niso vsi enaki. Imam čudovite spomine na vse svoje vzgojitelje, ki so bili dobri in pametni. Prav tako na Slovence kot tudi na Italijane. Ne razlikujem med narodnostjo, razlikujem med drugimi potezami človeškega značaja. Vi ste potem maturirali v slovenski gimnaziji?
Ja. In ste šli v Ljubljano študirat slavistiko?
Slavistiko. Zanalašč.
To je zdaj že odločitev?
Seveda. Moja mati je umrla že prej. Oče ni bil preveč gotov, kako naj mi pomaga in smo imeli družinski posvet pri stari materi.
Pri tej Nemki?
Tako. Kaj bi rad študiral?

Pa sem rekel kompozicijo. Pavle mi pravi: " Skladatelji so vsi lačni. " Poznal sem jih, takrat je bilo res tako. In zato sem razumel. In oče mi pravi: " Študiraj medicino, boš bogat in boš imel čas za kompozicijo. " In sem mu rekel: " Oče, če želiš imeti celo življenje nesrečnega sina, te ubogam. " Ni vztrajal. Pameten oče.
Ja, lepo. Potem sem rekel, da grem študirat slavistiko v Ljubljano. Nakar je stara mati takoj po nemško pripomnila.
Omenjali ste glasbo. Vi ste ob tej normalni šoli ves čas študirali tudi glasbene zadeve.
Privatno.
Tudi kompozicijo ste že delali?
Ne. Do ' 44., moja mati je umrla leto prej, jaz sem takrat zbolel, v zaklonišču sem dobil vnetje reberne mrene in zdravnik mi je prepovedal študirati violino štiri ure na dan.
Vi ste ga poslušali?
Poslušal sem ga. In takrat sem bral v Rimanovi knjigi- moja teta glasbenica je imela polno nemške literature- stavek, ki je bil odločilen zame. " Mlad človek, ki se hoče učiti kompozicije, mora biti prepričan, da lahko doseže največ, le tako bo lahko dosegel najmanj. " Če je to pogoj, se grem te igre. In sem se začel učiti kompozicije. Po vojni potem še s privatnimi učitelji. Ivan Grbec je bil prvi. Tržaški Slovenec, ki je ime tudi trdo življenje prej in pozneje. Vito Levij, tržaški Jud.

In smo spet tam. V Trstu smo vsi. Enako sta me imela rada in enako lepo sta me učila, slovenski Grbec kakor tudi judovski Levij.
Očitno so vas naučili dobro.
Zelo, oba. Ker imate velik glasbeni opus, celo opero.
Tudi.
Kačji pastir, ki so jo igrali v Trstu.
V Trstu in 9 let pozneje v Mariboru. Potem imate celo neke rekvijeme.
Marsikaj.
Jaz vem za dva zanimiva. Eden je posvečen vaši ženi, ki je umrla. In to je nekaj na Shakespearove tekste.
Seveda.
Je bila njena želja? Po njeni želji. Komaj tri leta po njeni smrti mi je uspelo to dokončati. Edina izvedba je bila v Ljubljani v filharmonični dvorani. Bila je izredno lepa in zanimiva. Potem je pa še en drug rekvijem. Tega ste pa napisali zase. Latinsko besedilo s podnaslovom " za mojo srečno smrt ".

In vaš komentar je, da je ta rekvijem še bolj vesel kot Mozartov.
Mozartov rekvijem je sproščen v primerjavi z Verdijevim. Ampak Verdi je moral pisati težak rekvijem, ker je v imenu naroda pisal za mrtvega pisatelja Aleksandra Mizonija, ki ga je ves narod častil. To je bilo zelo hudo pisati. Mozart pa ne. Drugi so pisali, da je Mozart celo La crimosa napisal tako, da ni stkan s samimi solzami, nasprotno. Lepa je, sproščena, igriva skladba. Razen tistega stavka, ki so ga pozneje dodali. Njegov diesire je prav tako teatralen kot Verdijev.

Jaz sem se skušal temu izogniti. Rabil sem šest mesecev, da sem realiziral besedilo, in tri mesece, da sem to napisal. Da sem torej enemu stavku posvetil devet mesecev svojega življenja je pomnilo, da je to trd oreh. Ampak mi je uspelo napisati rekvijem, ki je kratek.
In kdaj ga bodo pa izvajali? Takrat, ko bo to aktualno? So ga že?
To se izvaja že v Sloveniji, Italiji. Tako sem ga napisal. Žena mi je dve leti pomagala tako, da je ustvarila vakum okrog mene.
To me malo spominja na faraone, ki so si za časa življenja naredili grobnico in čakali na dogodek.
To je bil moj užitek pisati zame, rekvijem. Nisem mislil na kaj tragičnega, nasprotno. Jaz sem vedno gledal zelo ravnodušno. Ko sem končal, sem končal ob 16h popoldne. Grem k ženi, ki je ležala in ji povem, da sem končal. Takoj je pogledala na uro, vstala, vzela svoje knjige, gledala ozvezdje za tisti dan ob tisti uri in mi je napovedala horoskop za mojo mašo. Jaz sem vzel svinčnik in papir in si, kakor je ona pripovedovala, hitro zapisoval. Komaj 13 let pozneje sem dobil ta svoj zapis, ki sem ga prebral. Vse se je uresničilo. Sredi pripovedovanja, to je trajalo morda četrt ure, me pogleda, zapre knjigo in mi pravi: " Zgleda, da ti bo ta skladba prinesla dosti denarja. To se ni nikoli prej zgodilo. Za nobeno skladbo nisem dobil toliko denarja kakor za svoj rekvijem. Jaz sem to razumel komaj pozneje. Dokler so radijske in televizijske postaje dajale nekaj pozornosti velikemu tednu, se je izvajal moj rekvijem, ker je bil najkrajši in najveselejši.
Morate napisati še kakšnega.

Ne bom. Dobil sem milijone in milijone lir za rekvijem.
Bravo. Medtem ko za opero sem dobil tako malo, da je imel prav moj nemški prijatelj in založnik, ki mi je rekel: " Pavle, ne piši opere, se ne izplača. "
Drži se rekvijemov.
Ne, tega mi ni rekel, to je moja izbira.
Očitno to vašo glasbo zelo cenijo strokovnjaki. Vi ste postali akademik v glasbenem razredu, ne v lingvističnem.
Zadovoljen sem, da mi kdo to prizna. Raje kakor kar koli drugega.
Zelo znane so te vaše knjige. Jaz bom kar naslove prebral. Pajčevina in kruh.
Po kraškem narečju je to pajčevna.
Mora biti pajčevna.
Jaz sem vezan na glasbeni čar besede in se ne morem spoznati v besedi pajčevina. Zame je to pajčevna. Potem imamo 1300 primorskih priimkov. Kdo bi si mislil, da jih je toliko.- Še več jih je.

Ta knjiga je nastala po nizu radijskih oddaj, ko sem to obravnaval. Ker so se ljudje zelo zanimali za to, sem izdal knjigo, ampak pišem samo o priimkih, ki jih znam razlagati. Si ne upam razlagati priimkov, za katere nimam zgodovinskih podatkov.
Zanimiv je že vaš priimek z naglasom na zadnjem zlogu. Merku. Saj so še drugi, Smrdu, Ternu.
To so tipični vipavski priimki. Merku iz glagolom merkati, Smrdu iz glagola smrdeti.
Merkati v smislu opazovati.
Priimek je vezan samo na eno hišo v Velikih Žabljah. Moji predniki so imeli nalogo, da opazujejo proti vzhodu, kdaj pridejo Turki. In so potem kres prižgali?
Ne. Da takoj obvestijo menihe v Križu, ki so bili na plat zvona in s tem rešili življenje ljudem. En kilometer poti. Če človek teče, rabi 10 minut, niti ne.

Če zajaha konja, rabi eno minuto.
Kaj pa Paternu?
Paternu ni vipavski priimek. Ta ima drugačen izvor. Ne spomnim se točno. Stegu je iz glagola iztegniti.
Je zelo naravnost hodil. Držal se je pokonci.
Ja, suh, visok človek, ki je iztegnjeno hodil. Teh je dosti.- Če gremo še naprej, imamo tukaj Bogastvo slovenskega besedja, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu.
To je zadnja knjiga, ki je komaj izšla, novembra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Pravi kolega in prijatelj z akademije, da sem napisal največ jezikoslovnih knjig v italijanščini in jih objavil v Italiji. Naj vse prevedem v slovenščino. Raje sem napisal kompende v skrajšani obliki vsega svojega imenoslovnega dela.
Tukaj pa imam eno italijansko.
Ko so mi občine v Italiji naročile, da študiram krajevno toponomastiko, krajevno imenoslovje, sem jih napisal v italijanščini. Edino pri eni občini so dali prevesti v slovenščino knjigo. Prevod ni zadovoljiv. Nisem hotel nikoli v življenju izgubiti časa z dvojezičnostjo, da bi pisal vse v dveh jezikih. Ko me kdo vpraša, kaj hočem, če nisem za dvojezičnost, povem vedno, da sem za trojezičnost, ker mislim tudi na potrebo, da bi poznali malo več furlanščine in da bi ji posvetilo neko pozornost.

To s furlanščino je mogoče tukaj v matični Sloveniji nekoliko nejasna zadeva.
Seveda.

Furlani so neke vrste Italijani. In tudi njihov jezik je romanski. Vsi, ki živijo v Italiji, so Italijani.
Torej tudi jaz sem Italijan, ker sem rojen v Italiji in imam italijansko državljanstvo. Ampak Furlani so živeli svoje ločeno življenje, jezikovno in kulturno ločeno od Italije in so živeli dolgo stoletij prej v oglejskem patriarhatu, potem v Beneški republiki, preden jih je Italija osvojila leta 866. Se pravi komaj pol stoletja, preden je osvojila še našo Primorsko. Oni govorijo sicer romanski jezik, ampak ta romanski jezik ni italijanščina, je popolnoma neodvisen.
Italijani razumejo furlanščino?
Ne. Drug jezik je. Razumejo kakšen stavek, besedo, da bi razumeli govor, pa ne. Vi ste se je učili. To ste morali študirati kot tuj jezik.
Seveda. Kupil sem slovnico, sem se je naučil. Ko grem zdaj med Furlane, govorim z njimi ogromno, razumemo se in povem: " Nisem Furlan, sem se naučil, razumem vse, ne znam govoriti. "

Pa je malo podobnosti z italijanščino.
Seveda. Ampak ni italijanščina.
Kaj pa ljudje po karakterju?
So zelo podobni Slovencem.
Bolj Slovencem kot Italijanom?
Seveda. Delovni so, resni, včasih tudi suhoparni, kakor Slovenci. Italijani so bolj zabavni, pa manj resni potem?
Seveda. So zelo sproščeni, nadarjeni...- Še eno knjigo, ki je morda ključna, to je Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. To je knjiga, ki jo vedno citirajo in se veliko govori o njej.
Ko sem to gradivo zbiral za tržaški slovenski radio, si nisem mislil, da bom zadnji, ki to sliši, ko sem snemal. Zdaj ljudsko izročilo povsod umira.

Ni več pravih govorcev.
Pri narodih, ki so tipično kmečki narodi, kakor Slovenci, kakor Furlani, izročilo izgine, dialekt izgine.
Zadnjim kmetom.
To se ohranja samo v muzejski obliki. Medtem ko pri narodih, ki imajo močne mestne tradicije, kakor Italijani, ki imajo v Rimu, Milanu, Benetkah, Firencah in drugih mestih čudovito kulturno tradicijo, staro skoraj 1000 let, s knjigami in gledališčem v narečju, bo to še živelo. Ampak samo v Italiji bo živela samo mestna ljudska tradicija, ne pa kmečka, ki izginja ali je že izginila kakor pri nas. Zato bo pri nas živela le v muzealni obliki. Če bomo znali, namesto da se kregamo za politiko in druge sicer pomembne stvari, ki ne peljejo vedno v rešitev vseh problemov, če bomo znali Slovenci opozoriti mlade na živost tega izročila do zadnjega dne in da na to izročilo morajo gledati kot na nekaj, kar je omogočalo obstoj Slovencev skozi tisoč let, brez lastne države, samo s svojimi narečji. Knjižni jezik je nastal razmeroma pozno. Naša literatura je eksplodirala z genialnim Prešernom, prej pa je bilo to, kar je bilo. Slovenci lahko živimo toliko, kolikor se bomo zavedali vsega tega, kar sem prej omenil. Naše tradicije so ljudske, so naša zemlja, naši kmetje, je naša zgodovina, ki nima ne vem koliko dejanj, a vendar je zanimiva zgodovina.

Vi se večkrat pritožujete v kakšnem članku ali v intervjujih glede odnosa matice s temi zahodnimi Slovenci. Pravite, da so še kar Slovenci iz centra pogledovali proti severu, pa tam proti germanskemu delu, medtem ko tukaj je pa totalni " black out ".
Je. Ne vem zakaj. Imam vtis, da v slovenskem osredju, predvsem na Kranjskem prevladuje misel, da so Italijani neresni narod, narod bleferjev in zato tudi gledajo- ne vsi- na italijansko kulturo in filozofijo zelo čudno. V zadnji številki Muzikološkega zbornika, ki je izšla te dni, sem bral razpravo o italijanski modernejši filozofiji na področju glasbene estetike. To je napisala mlada Luisa Antoni. Seznanja slovenske bralce s to filozofijo, ki je ne poznajo. Ker nihče ne pozna italijanske filozofije pri nas. Tudi jaz ne ljubim Benedeta Krocheja, ker sem ga prenašal celo življenje. Ampak prav na področju glasbene estetike je veliko novega, kar utegne koristiti tudi Slovencem, da razvijajo naprej svojo filozofijo in da niso odvisni vedno in samo od Nemcev.
Vas vedno vprašajo, do kam sega ta slovenski prostor na zahodu, in vi vedno omenjate neko Tersko dolino. To je reka Ter.
Reka Ter, ki izvira na južni strani verige, na severni strani so Rezije. Samo Terska dolina je donedavna zasedala majhen prostor na zahodu dalj kakor Rezija. Razlika je majhna, a vendar je zadnja vas, o kateri sem jaz govoril, Breh. Na desnem bregu Tere. Boduen de Kortne je še nekaj kilometrov naprej zbiral terske pogovore, ampak tega ni več.

Vi ste nekje omenili malo v humornem smislu, da ste po rojstnem znamenj zodiaka rak. In raki ste baje nagnjeni k starinarstvu, zbiranju starih besed. Pri vas je to strast v zbiranju najstarejših slovenskih besed. In prav v tej Terski dolini jih je kar nekaj, ki ste jih že odkrili.
Recimo lanta je beseda, ki živi samo v Reziji.
Slovenska beseda?
Slovenska beseda, ki živi v starejši obliki lanita in v Teru kot lanta. Ta hrib je Lanta- pomeni lice. Ta hrib je mehak in lep kakor lice.

Zato sem dal to fotografijo na to knjigo, ker je to čudovit hrib, ki ohranja arhaizem, kot ga ohranja poleg slovenščine danes morda še makedonščina. Medtem ko je izginil iz vseh drugih koncev slovanskega sveta.
Nekje v vaših spisih sem zasledil besedo kobara.
Na leski rastejo lešniki posebej in včasih po dva in dva. Zato so na Krasu rabili izraz kobara. V Benečiji ga še rabijo. Tega nisem slišal nikjer drugje. To je krajevna raba. Jaz ljubim arhaizme in take redkosti. Vi ste zaljubljeni v posamezna narečja. Pravite, da so narečja motor vsakega jezika.
Knjižni jezik je vedno umeten in nastane zaradi potrebe sporazumevanja med širšim narodom. To je umetni jezik. Če hočeš uživati glasbo, ki je rojstna prvina, umetniška prvina, zvočna prvina jezika, moraš poznati narečje. Jaz sem meščan in sem se zato narečje naučil.
Ta narečja so zelo nemška.
Samo tri slovenska narečja ohranjajo danes tonem, se pravi melodijo naglasa, in to je dolenjsko narečje, nadiško in tersko. Rezija ga ne pozna več.
To je neka posebnost v govoru, ki je mi ostali, ki nismo iz teh krajev, ne slišimo dobro.

Ne. Niti Furlani, ki raziskujejo naše kraje, se ne zavedajo tega. Poznam veliko ljudi, ki so začeli raziskovati Ter in so ga zapustili, ker niso imeli razvit glasbeni posluh. Šli so raje raziskovati Rezijo, ki ne pozna tonem. Zato je tako malo znanstvenikov raziskovalo Ter. Jaz sem zbiral tersko narečno gradivo za slovar in sem vedno pravil: Ko grem v pokoj, se bom vrnil in vse to kontroliral. Predvsem zaradi tonemskih naglasov. Ko sem končno prost, da to lahko naredim, je tersko narečje že izginilo. Izginilo v taki meri, da ga nihče ne govori, kakor sem ga slišal govoriti pred 40 leti. Stari ljudje so še uporabljali toneme, mladi ne.
Lahko kaj poveste v tonemskem načinu, da bomo to slišali. Če bomo slišali. Jaz verjetno ne.
Ja.

Kraava- ima raztoči naglas. Muzikalno raztoči. Začne se nizko, pojem z glasom, ki raste in višek naglasa je na vrhu. Kraava je krava. Ali pa padajoči a- laanta. Ko ljudje govorijo hitro. Tudi človek z muzikalnim naglasom včasih ne sliši prav, zato se mora vrniti in vprašati deset ljudi, da se prepriča.

Vi vpisujete nekje svoj način anketiranja. Pravite: " Jaz sem kar agresiven. Jaz vztrajam in tako dolgo sprašujem in se poskušam spoprijateljiti z domorodci, da izvem informacijo. "
Terska dolina ima danes manj kot 1000 prebivalcev v 13 vaseh. Recimo, če Ljubljančan začutil željo, da gre v Ter, se mora peljati preko Trsta?
V Trst po dolini. Jaz moram najprej zbrati domačine, ki izgovarjajo lepo, ki znajo dialekt.
Teh je vedno manj.
Zelo malo jih je. Jaz sem bil star 40 let, ko sem začel s tem delom in sem tedaj spraševal 80- letnike in 90- letnike. Danes jih imam 80 in bi moral spraševati redke sovrstnike in mlajše. Imel sem srečo, da sem spoznal pred davnimi leti stare ljudi, ki so še v 70- ih letih živeli osameli. Stari so bili, govorili so čudovito. Ko sem se pojavil zjutraj v njihovi baraki z magnetofonom in svinčnikom, sem doživel vedno čudovit sprejem. Amalija Ovsiceja me je sprejela v svoji baraki. Ni me

takoj spoznala, ker sem bil obrnjen proti luči. Ko me je spoznala, je rekla: " Profešur, jaz si buj kontenta, ker ste prišli vi. Ko bij prišel Jezus Krištuš. " Ste razumeli? Ja. Ona je hotela pokazati, kaj zna.
Seveda. Res je bila vesela, da bo imela družbo cel dan. Ker sem se ustavil, da bi jo spraševal en teden, mi reče lepega dne: " Jutri ne pridite, ker gremo kopat krompir. " Pa sem rekel, da pridem tudi jaz. " Ne, vi ne znate. " Pa sem rekel: " Nona Amalija, kdo vam je rekel, da ne znam? " In sem šel.
Ste ga kopali?
Ja. Gledala me je v strahu in ko je videla, da ne škodujem krompirju, ker znam tudi to, potem je bila vsa vesela. Dve stari ženski sta delali eno uro.

Utrujeni sta se usedli poleg njive in malicale. Jaz sem začel s svinčnikom zabeleževati, kako pravite temu delu polja, onemu delu. Dve sta mi odgovarjali in sem si vse zabeležil. Jaz moram na vsak način omeniti še nekaj. Ena vaša stvar, ki je povzročila kar precej prepiha. To so slavna pisma dveh italijanskih plemikinj, ki se dopisujeta v slovenščini. Jaz bi vas prosil, ker je jezik le malo arhaičen, da bi en košček prebrali. To ste mi obljubili. V avtentičnem naglasu. To sta dve italijanski dami iz italijanskega plemstva.

Ne. Mati je Avstrijka iz avstrijske Štajerske.

Prva je Nemka in se je poročila v Ljubljano z baronom iz srednje Italije. Ti ljudje so bili blizu, to sem izvedel pozneje, ko mi je pomagal kolega in prijatelj, iz Schoenlebnovega kroga in so vsi znali slovensko. Čeprav je bila ena Nemka, poročena z Italijanom. Hči pa se je poročila z drugim Italijanom v Trstu. Maria Izabela poročena Marenzi. Marenzijevi so bili ena štirih družin iz Bergema, ki so soustvarili slovensko kulturo. Marenzi, Valvasor in Zois so tri, ki pridejo v poštev za kulturo.
In ti dve si dopisujeta.
V slovenščini. Čeprav mati ni obvladala slovenščine, tudi pisala je zelo čudno. Hči pa je bila vzgojena in poročena v Trstu. Ko mi je oče telefoniral, da je dobil ta pisma pri antikvariju, sem takoj šel, ker mi je bilo jasno, da so to nastarejša slovenska pisma. Iz leta 1685.
Potem so pa v znanstvenih krogih v Ljubljani dvignili obrvi in rekli, da so to ponaredki. Ahac Pirjevec, ki me je dobro poznal z univerze, ker sva bila kolega nekaj časa, sem upal, da me pozna malo boljše, je sumil, da so ponaredbe. Medtem ko niso ponaredbe. Jože Koruza, ki me je obiskoval v Trstu v času, ko sem to pripravljal, je to dobro vedel in mu je odgovoril.

Obenem ste dregnili v neko drugo reč.
Ta moja korespondenca je dokazala neutemeljenost Kidričeve teorije o ubogi gmajni. Plemstvo na Slovenskem je bilo tuje in ni govorilo slovensko. Če sta si mati Avstrijka in hči Italijanka dopisovali v slovenščini, to pomeni, da je slovenščina imela lepo težo. Pozneje sem pregledal ves arhiv Marenzijevih v Trstu. Brez slovenščine ne bi živeli. Imeli so zemljiške posesti na Notranjskem, kako bi občevali s svojimi kmeti, s svojimi ljudmi, če ne bi znali slovensko? Preberem nekaj stavkov. Toliko, da slišite. Mati in hči se menita o družinskih zadevah, o hrani. " Vaša gnada, cartana luga moja gospa mati. Sem prijela vaše gnade pismo, na vse, kar so me poslali. Buhta im lonaj, kjer vse le nas v skrbeh. Njih dobrute jim ne bomo nikoli odvrnili, ampak prosimo, naj zašafajo z nama, kjer jim moremo služiti. Mene je srce žal, da se vaše gnade žleht počutijo. Buhtaj jim daj nihto ljubo zdravje. " In tako dalje.
Popolnoma razumljiv jezik.
Seveda. To je jezik, kakor ga je napisal sto let pozneje Vodnik. To je jezik, ki je zelo blizu Prešernovega jezika v pismih staršem. Dve študentki iz Kopra mi telefonirata, da bi radi pisali neko šolsko nalogo o moji knjigi, pa nič ne razumeta. Povedal sem, kako naj se približajo k temu. Pred kratkim sem ju srečal, ko sem bil v Kopru in sta me prišli pozdravit, se zahvalit, da so jima moja opozorila pomagala, da sta razumeli.
Jaz bi spomnil še nekaj, kar je zelo zanimivo pri vas. Vi ste v glavnem zelo jezni na centralno Slovenijo, na to kako tukaj uporabljamo slovenščino. Nekje pravite, da se priimki spreminjajo zaradi napačne razlage slavistov in drugih škodljivcev.
Politikov, uradnikov.

Napačno razlagajo priimke. Ker ne znajo pravega odgovora, si pa nekaj izmislijo. Tukaj imamo celo vrsto starih besed, ki jih je vedno manj. Vi ste primerjali besedo baba v današnjem slovarju, potem ste šli listat Pleteršnika in ste videli, da je tam baba imela neskončno več pomenov.
V terskem dialektu ima osem pomenov. Tudi jurček- goba. Hrib z ravnim vrhom ali neke vrste posoda. Danes pravimo matajur. Ampak matajur je furlansko ime hriba. Slovensko ime matajurja je velika baba.
To je ta baba. To vemo samo Nadiževci in jaz.
In potem pravite: " Hudi grešniki so tudi novinarji. Jurčič, prvi slovenski poklicni novinar je takoj začel kvariti jezik. " Vaš citat.
Se strinjam. Potem pravite: " Prišla je neka kuga, ki se imenuje ' Hej, slovanščina '. " Nove besede so si izmišljali. Recimo lepa slovenska beseda vojščak je šla ven in so vzeli vojak, ki je češkega izvora.
Vojna namesto vojska. Da ne bi škodilo.

Vsakdo razlikuje, če rečem izbruhnila je vojska. Ve, da ni izbruhnila armada, ampak boj.
Potem še nekaj, kar se je meni zdelo zelo zanimivo. Kar bi lahko imenovali retro prevodi. Znano slovensko ime na žlebeh so Italijani ponaredili in rekli, da je to sela neveja. To je tudi znano pri nas. Potem so pa Slovenci to prevedli nazaj iz italijanščine. Namesto da bi vztrajali na žlebeh. Ali pa dražca.

Originalna beseda. Italijani so temu rekli monte spacato. Slovenci so to prevedli razklani hrib.
Ampak tudi najboljši primorski pisatelji pišejo razklani hrib, čeprav so doma s kmetov in doma verjetno rabijo ime dražca.
Verjetno zato, ker se bojijo, da jih nihče ne bi razumel. Gre za utečenost, za utečeno rabo. To ne velja samo za Slovence, to velja za vse evropske narode. Med I. svetovno vojsko je reka Pjave ustavila avstrijsko armado, Italijani so jo tam ustavili in častnikarji so začeli rabiti ime Pjave kot moško ime- Il Pjave. Dejansko je to La Pjave. Ampak nihče ne bo več popravila tega. Ker samo ob prvih kilometrih po izviru te reke Pjave pravijo še vedno prebivalci, nekaj sto ljudi, La Pjave. Vsa italija pravi Il Pjave. Ampak to je isti pojav. Človek, ki se gre starinarja, obžaluje vse te stvari. Vse italijanske reke na črko e so ženskega spola. Razen Intevere. Ta pa je pogoltnila vse druge.
Gre razvade so tudi v jeziku zelo nevarne, ker takoj najdejo posnemovalce. Ja. Ko se politiki poslužujejo take metode, da spreminjajo krajevna imena, postane to lahko tudi zločin. In to smo delali prav tako Italijani kakor tudi Slovenci. Spremenili smo in okvečili slovenska krajevna imena.

To smo videli. Dr. Merku, najlepša hvala za ta pogovor.
Prosim. Zelo hitro je minilo teh nekaj minut. Midva bi lahko še nadaljevala.
Jaz se vam zahvaljujem, da ste mi dali priložnost, da sem se vrnil na nekatere teme, ki so mi zelo pri srcu. Upam, da mi nihče ne zameri, ampak jaz vztrajam pri svojih ljubeznih.
Hvala lepa, spoštovani gledalci tudi vam. Opravičujem se za svoj kašelj. Tudi mene je ta epidemija gripe malo prijela. Upam, da bo kmalu dobro. Hvala lepa in lahko noč.

Prejšnja: Prof. dr. Miran Hladnik

Naslednja: George Pehlivanian

oglasno sporočilo

Moj RTV

Večerni gost: Akademik Dr. Pavle Merku