Večerni gost: Sestra Vesna Hiti

Dober večer, spoštovani gledalke in gledalci. Nocoj je moja večerna gostja sestra Vesna Hiti iz Ruande. Dober večer, sestra Vesna.
Dober večer. Dobrodošli v našem studiu.
Hvala.
Ljudje vas poznajo kot sestre usmiljenke. Tako rečejo. Ampak vaš pravi naziv pa je hčere krščanske ljubezni svetega Vincencija Pavelskega. Tako je.
Sem dobro citiral?
Zelo dobro.
Je to red ali družba?
Mi smo Družba apostolskega življenja, nismo redovnice. Sveti Vincencij je v 17. stoletju tako želel, da bi sestre lahko nadaljevale službo s služenjem ubogim, ker drugače bi bile zaprte za samostanskimi zidovi. To se je ohranilo vse do danes. Upam, da se bo tudi v prihodnje.
Pravite, da niste redovnice, ampak spadate pa mednje.
V družbo posvečenega življenja.
Rekli ste mi tudi, da ne živite po samostanih. Živimo v skupnostih.
Samostanov vaših ni?
Ne.
In tudi te zaobljube, kot je običajno drugod, nimate pri vas? Imamo enoletno zaobljubo, ki jo obnovimo 25. marca vsako leto. To pa ne pomeni, da se ne damo Bogu že na začetku z vsem srcem in za vedno. To je zaradi tega tako, da bi se vedno lahko obnovile v novem duhu, v novem darovanju. Kakor rožico, ko se jo presadi in se jo znova zalije, takrat se ji da tudi nov poet. Vi se zaobljubite samo za eno leto?
Evridično. Je velik osip, da sestre odhajajo zaradi tega? Mislim, da ne. To ni noben razlog. Zvestoba je pogojena drugače.
Moškega potem ni v vaši družbi?

Ni bilo čisto tako. Vojna se je dejansko začela že leta ' 90, 1. oktobra. Ker so tuciji, ki so bili v Ugandi, želeli spet nazaj v Ruando, so potiskali. Bilo je veliko priseljencev. Tisti dogodek 6. aprila, ko je bil ubit predsednik, ki je bil hutu, je bil samo takrat, ko nekaj prekipi, ko gre voda čez rob. Takrat je žalostno prekipelo. To so dejstva.
Ker je pa razmerje številčno zelo nagnjeno v eno smer. Tucijev je samo 9 %. Vi imate malo večje število.
Domnevajo, naj bi jih bilo 15 %.
Kljub temu je to manjšina. Oni so vladali in zdaj so se hutiji maščevali.
Recimo.
To je v štirih mesecih od aprila do julija, ko so pobili milijon ljudi. Tako pravijo. Točne številke se težko ugotavljajo, ker je bilo veliko tudi ljudi, ki so po begunstvu pomrli v taboriščih. Predvsem hutuji. V Kongu, zlasti ob jezeru Kivo, v Gomi, Bukavu in tudi na drugih krajih. Kongo, sedanja republika, je sosednja država. To je čez jezero. Na drugi strani je Kongo. Potem je Uganda, ki je pa severno. Tu nekje blizu je tudi Viktorijino jezero. Vi ste takrat, ko so se te grozne stvari dogajale, bili še tam.

Čeravno sta ti dve plemeni ločita na zunaj, jaz berem tukaj v tem vodiču, da so tuciji izrazito visoki. Medtem so hutiji bistveno manjši. In ti visoki tuciji so bili nekakšna rasa gospodarjev. Zlahka so se prepoznavali, kdo je tucij, kdo hutuj. Ta velik je bil tucij, manjši pa hutuj. Ni vedno tako lahko. Ljudje se predvsem poznajo. Vsak ve, iz katerega plamena izhaja drugi. Pozna družino. Tudi po fizičnem izgledu so drugačni, ampak to je na splošno, vedno so pa povsod izjeme. Dejansko je pa tudi to, da so mnogi svoje pleme v časih nevarnosti spremenili oz. so se nekateri izdajali za hutuje, v resnici so bili tuciji, in obratno. To je bilo tudi že v zgodovini, saj ni bilo prvič, da so prišli v nasprotja. Tako hudo kot leta ' 94 nikoli. Jezik je isti. Po jeziku jih ne moreš ločiti?
Jezik je isti. Kultura je ista. Navade, vse je popolnoma enako. Lahko bi bili en narod.
Tri ali štiri mesece je trajala ta grozota, ta genocid. Potem je ena stran zmagala in se je to nehala.
Potem so tuciji zmagali in takrat so hutiji zbežali v sosednje države. Gotovo ste poslušali o tej katastrofi kolere, krvave driske in vseh teh bolezni, zaradi katerih so masovno umirali. Tudi me smo bile na nek način deležne tega begunstva. Proti naši volji. Dogodki se pač tako vrstijo in se jim ne da gospodovati. Me smo ostale same v tem misijonu. Naše sosestre iz sosednjega Konga so lahko prišle do nas, šele ko je najhujše bilo mimo. In takrat so jim rekle, da predstojniki želijo, da zapustimo misijon. Pravijo, da ga naj zapustimo. Vaši predstojniki?

Po teh nekaj mesecih je bilo tega konec, potem nastopi t. i. normalizacija. Kako je pa zdaj? Tega je zdaj 15 let.
12 let.
Se še čutijo posledice v ljudeh?
Rane v ljudeh ostajajo. Prekrite so, notri pa verjetno še vedno tlijo. Sicer pa lahko rečem, da se veliko dela na spravi, tako s strani države, kakor tudi s strani cerkve. Veliko je iskrenega sodelovanja, so pa tudi težave. Nekateri ne morejo preko tega. Vedno je pa neka negotovost. Mogoče pa le v kotlu še vre. In če se spet kaj pripeti, lahko hitro kaj izbruhne. Tukaj imamo nekaj vaših lepih slik, ki ste jih prinesli s sabo. Tole je delavec na plantaži čaja. Ruanda nima veliko naravnega bogastva. To, kar je, je nekaj nasadov čaja, kave. S čajem si ljudje sicer s trdim delom kar nekaj prislužijo. Ni to veliko, ker je vse ročna obdelava. Tudi čaj ni kar tako lahko nabirati. Samo tri vrhnje listke se lahko trga. To naj bi bil tisti, ki je res kvaliteten čaj, drugo potem nima nobene vrednosti. Do te genocidne grozote je bila Ruanda znana po gorilah. Tudi ta film Gorila v megli, ki je bil svetovna uspešnica, se dogaja tam. Po tej vojni so še gorile ali so zbežale?
Gorile so v teh rezervatih. Tudi tujci jih obiskujejo. To je gor med vulkani. Baje je to prav prijetna zadeva se srečati z gorilami. Jaz še nimam te izkušnje, ker nimam časa za takšna potovanja, imam drugo delo. Pravijo, da je to velika zanimivost.
Vi ste diplomirana višja medicinska sestra. Tako.
Po civilni izobrazbi. Obenem ste šef ambulante ali bolnišnice, ki je v tem mestu, kjer imate misijon. To je zdravstveni center, kjer imamo preventivo in tudi hospitalizirane bolnike. To je kar velika kompozicija. Nimate pa zdravnika.
Ne, nimamo zdravnika.

In vi lahko to zdravite? Osnovne stvari se da narediti. Tudi meni se je vedno postavljalo to vprašanje, kako bom, saj ne znam. Potem pa pride tista izkušnja: Če pomagam temu človeku, bo mogoče ozdravel, mogoče pa bo umrl. Če mu pa ne pomagam, bo pa gotovo umrl. Torej nekaj je treba narediti. Ni druge pomoči. In v glavnem ste uspešni?
Nekako gre.
Razen medicine imate tudi šolo oz. učite ljudi nekih praktičnih spretnosti. Večina otrok začne osnovno šolo, potem pa ne konča. Več je vzrokov. Zlasti deklice so nepismene, pa tudi fantov je nekaj. Potem ko že odrastejo, bi se radi naučil pisati in jim pomagamo. Imamo domačo učiteljico in ta učiteljica jih uči osnovno znanje opismenjevanja in tudi nekaj drugih stvari. Higieno, nekaj šivanja itn.
Ta slika je zanimiva.
To so trije otroci, ki so istih let. Izgledajo pa zelo različno. To je prav arhivska slika. Dejansko je tako bilo. Istočasno so bili trije otroci hospitalizirani. In sicer imamo tukaj tri tipe podhranjenosti. Kvaširkor, narazm in mešanica obeh. Ta je imel kvaširkor, ta narzm, ta pa je bil mešanica med obema. Zanimivo, da so bili vsi trije istih let, mogoče kakšen mesec narazen, ampak vsi trije so se potem pozdravili. Sicer pa moram reči, da podhranjenost vedno pusti posledice. Ti otroci se težko učijo, vedno imajo posledice. Tako se pripravlja hrana zanje.
V kotlu.

Prideluje predvsem sladki krompir, fižol, koruzo, banane, pa še kako drugo domačo zelenjavo.
Krava tudi ne daje mleka?
Krava zelo malo. Liter na dan. Ko pa ima telička, pa še tistega ne, ker gre vse teličku.
Je to kakšna ponesrečena pasma?
Da na tej višini krava zdrži in da se s to travo hrani, mora biti takšne pasme, da prenese to klimo in pomanjkanje hrane, da je trdoživa.
Povejte mi nekaj o družinski strukturi? Je to patriarhat, matriarhat? Kdo dela, kdo poveljuje v družini? Kako je z otroki?
Oče naj bi bil kar šef. Čeprav tisto ne drži popolnoma, da možakarji ne bi nič delali. Seveda delajo. Manj na polju kakor ženske. Nekje sem celo videla eno posrečeno karikaturo, kjer žena ima na hrbtu otroka, drugega pod srcem, tretjega vleče za roko, potem pa ima na glavi še košaro in na ramenih motiko, v eni roki pa drži moža, ki kadi pipo. To ne bi čisto dobesedno držalo, je pa veliko resnice v tej karikaturi. Potem pa tudi to, kar je žalostno, da je poligamija zelo razvita.
Ali niso to kristjani? So kristjani.
Se pravi vaši verni katoliki to počnejo, kadar vi ne gledate.
Žal tudi to naredijo. Je pa to dovoljeno s strani države?

Se zdaj vračajo? So se vsi begunci vrnili?
Masovno so jih vračali leta ' 96 / 97, tudi ' 98. Nekateri se še vedno skrivajo v Kongu.
So to tisti, ki so zakrivili te poboje?
Jaz tega ne morem reči. Takrat, ko je FPR zmagal, je vse bežalo. Vsi so se bali represije.
FPR je zmagal in takrat je bilo konec teh pokolov?
Da. Potem so se vsi hutuji čutili krive ali se bali. Vse je bežalo. Tudi otroci.
V Kongo? Predvsem v Kongo.
Iz Konga slišimo, da so tam neki oboroženi odredi iz Ruande, ki sodelujejo v tej civilni vojni, ki tam razsaja kar naprej.
To je ostanek prejšnje vojske.
Tiste vojske, ki je izgubila?
Tiste, ki je izgubila in ki so takrat bežali v Kongo. Gotovo se ne upajo vrniti. Čeprav so se nekateri vrnili.
Beremo, da so masovni procesi proti tem t. i. vojnim hudodelcem in da so jih imeli v zaporih 80 000, kar je bilo nemogoče spraviti skozi pravne procedure in so jih masovno oprostili. Tudi meni niso stvari popolnoma znane. Res pa je, da je število ogromno in da jih je še vedno ogromno. So pa tiste, ki so bili slabotnejši, bolni in iznemogli, dejansko ven izpustili. Še vedno so pod nekim nadzorom, ampak so jih veliko izpustili ven. Govorilo se je tudi, da so obtožili intelektualce, ki jih sicer niso fizično pobijali, ampak s hujskanjem. Neka imena se pojavljajo preko radia, kaj je s hujskanjem. Zagrešili so zločine in jih zdaj preganjajo. Kar je nekaj novega. Včasih so preganjali samo tistega, ki je res držal mačeto v roki. Jaz mislim, da so tiste, ki so hujskali, zasledovali. Tisti, ki je to uresničil, je bil podpihovan z neke strani. Jaz se v te stvari ne razumem. Živim drugačno življenje. Zanimam se za druge probleme, ki jih je več kot dovolj. Bivši Jugoslovani se spomnimo podobne situacije, ki je bila tukaj. Takrat se je tudi začelo s hujskanjem intelektualcev ene strani proti drugi. Kaj pa je to?

To so figurice. Dejansko se tudi ljudje med seboj razlikujejo in si pravijo: " Si videla tistega črnega? " Za mene so vsi črni. Oni pa: " Kje pa. "
Je ta otrok ranjen?
To je podhranjen otrok. Vidite, kako je napihnjen. Vse te otroke, ki nimajo nobene volje do življenja, hranimo preko sonde, dokler ne začutijo potrebe, da bi tudi preko ust nekaj pojedli. Večkrat so v težki stopnji podhranjenosti in žal včasih tudi kakšen umre. Ravno zdaj, preden sem prišla v domovino, je eden umrl, ker je bilo že prepozno.
Tri leta ste v Ruandi, po treh letih se vrnete za tri mesece v rodno domovino in potem spet nazaj za nova tri leta.
Tako je. Da se malo obnovijo psihične, fizične in duhovne moči, da se obišče kakšnega zdravnika, stiki z domačimi, prijatelji.
Da ne pozabite slovenščine. Pri vas ni problem.
Lahko se tudi to zgodi. Čebele.
To so čisto divje čebele, ki dajejo med. Samo o pridelavi medu pa nimamo kakšnih posebnih teorij. Mene je včasih mikalo, da bi se kaj naučila. Ta zamisel se mi večkrat poraja, potem pa gre v pozabo. Mogoče bi se dalo kaj narediti tudi na tem področju.

To je precej drugačna slika od te, kako si mi predstavljamo domačine po Afriki. So pa sproščeni. Radi imajo praznovanja, radi zaplešejo, radi kaj popijejo. Včasih se malo preveč posrka in se potem radi stepejo. Mačeta kar hitro pride v roke. Ampak tudi to je del življenja.
Kakšna je pa zdaj situacija? Tisti, ki so zakrivili poboje, so zbežali ali so v zaporu. Ta nova oblast, ki je bila zmagovita, kakšen režim je to zdaj?
Demokracija. Sicer se jaz ob tem malo nasmejem, ker ljudje še živijo v strahu.
Si ne upajo povedati? Ne. Vse je določeno že v naprej, kako je treba delati. Tudi misliti je treba tako, kakor mislijo drugi. Vsaj živimo v miru. Tudi nek določen napredek je, nekaj se dela. Je pa le drugače, če samo malo pomislim, kako smo potovali v tistih letih od leta ' 96 do ' 98, pa celo do 2000. Spominjam se, da vsak prevoz v bolnišnico smo se sestre poslavljale kakor, da gremo zavedno. Torej si nismo rekle nasvidenje, pač pa zbogom. Če pridem nazaj, pridem. Če ne pridem, veste, da sem šla zaradi tega, ker me moje poklicno delo na to obvezuje. Če je bilo treba mamico, ki ne more roditi, pripeljati v bolnišnico, takrat ne razmišljaš o svojem življenju, takrat se dejansko daruješ in to zavestno daruješ. Govorim o tem. Ker so bile ceste minirane, nikoli nisi vedel, kdaj bo šlo tvoje vozilo v zrak, napadali so. Zato od leta ' 94 več ne potujemo ponoči, tudi zdaj ne. Ker se še vedno ne ve, kaj se lahko zgodi. Potem pa se počasi pozablja. Ampak dejansko smo tri, štiri leta bile v stalni nevarnosti na cestah.
Jaz sem preveril ta, sicer zelo izčrpni in prijetno napisan potopis Ruande. Tukaj notri je slika bistveno svetlejša. Pravi: " Lahko pridete kot turisti. Tukaj je varno. Tukaj je mir. Tukaj so prijazni. Nič ni narobe. " Pa ni čisto tako.
Pravzaprav je res. Zdaj trenutno je mir in ljudje so prijazni. Če bo kdo šel v Raundo, nobenemu ne bi svetovala, da se kam podaja sam v nepoznanih krajih. To se je še vedno za izogibati. Jezika se ne pozna, navad ne. Bolje je vedno iti z nekom, ki pozna situacijo. Vi ste se naučili jezika? Kako se imenuje ta jezik? Kinjaruanda.
Je podoben čemu, kar bi mi razumeli? Ničemur ni podoben, kar bi bilo nam sorodno, ne po zgradbi, ne po izgovorjavi. Ne morem reči, da sem se ga naučila. Govorim z ljudmi, razumemo se. Nikoli pa ne bom prišla do globine tega jezika. Zaradi tega, ker je zelo slikovit. Veliko uporabljajo pregovore. Ta jezik ni bil vklenjen v črko, vklenili so ga šele belci pred dobrimi stoletji. Torej si lahko predstavljate, da je to zelo bogat jezik.

Kaj lahko vi naredite? Vi samo ugotovite, da ta ima HIV ali že aktivni aids in ga pošljete k zdravniku?
Trenutno ne. Upamo, da bomo dobili zdravila. Močno upamo, da bo to še letos. Če ne, prihodnje leto. Pač pa se lahko marsikaj naredi s strani svetovanja. Lahko se jim svetuje, kako je treba živeti.
Ampak ta nasvet pride prav prej, pred odločilnim dejanjem?
Prej in pozneje.
Tudi pozneje?
Seveda. Da ti ljudje, kdor je pozitiven, te bolezni ne bi darovali nekomu, ki je negativen. Ko je mamica pozitivna, damo zdravila, ki preprečujejo ali vsaj omejujejo prenos na otroka. Potem je pa tudi drugi vidik. Da se tem osebam, ki vedo, da so pozitivne, pomaga v načinu življenja, prehrane in da se jim pomaga tudi materialno. Mislim, da je to tisto bistveno, kar pričakujejo od nas.
Koliko časa boste še ostali v Ruandi?
Kolikor Bog hoče. Moja želja bi bila zavedno.
Prav zavedno?
Moja želja bi bila to.
Zaslutil sem, ko rečete " mi mislimo ", da mislite na Ruando. Vi se zdaj vračate. Komaj čakate ali bi še malo zavlekli odhod od doma?
Rada sem tukaj in komaj čakam, da se spet vrnem. Saj je lepo na dopustu, ampak, ko se začne postopanje in ko mislim, da drugi garajo in da končno noben ni neobhoden, vsi smo pa potrebni? Živim za Ruando.