|
|
Odprti kop ponuja govorjena besedila domačih televizijskih oddaj RTV Slovenija. Več o Odprtem kopu...
Za citiranje oddaj na blogu ali forumu kliknite gumb , ki se nahaja na začetku vsakega
odstavka!
Večerni gost: Tomo Križnar
Premiera: nedelja, 15. junij 2008, Vse oddaje
 Dober večer, spoštovane gledalke in gledalci. Nocoj je moj večerni gost gospod Tomo Križnar, svetovni popotnik, zaljubljenec v Nube, pisec uspešnic, filmski ustvarjalec in zapornik v mnogih deželah sveta. Dober večer in dobrodošli v našem studiu. Dober večer. Mnogi se še spominjamo vašega odgovora na vprašanje, ki so vam ga postavili pred dvema letoma, češ, kdo je tisti, ki vas je pravzaprav rešil iz Sudanskega zapora. Ali je to bivši predsednik Republike, ali je to zunanji minister, ali je to svetovna diplomacija ali slovensko javno mnenje. Ta odgovor bi lahko bil zelo neprijeten in vi ste se sijajno izvlekli, rekli ste: Alah je to storil.   Če prebijete mesec in pol v ječi v El Fasherju Darfur z obsojenci na smrt, ki jih vsak dan vlačijo na obešanje in na streljanje. Če poslušate mesec in pol njihovo sufijsko petje, potem lahko ugotovite, da ni drugega odgovora možnega. Namreč, tisto petje, tisto skandiranje, je bilo edino, kar nam je pomagalo v zaporu, potem, ko smo bili ločeni od vsega. Ali so to derviši? Derviši, ja. Sufiji, sudanski sufiji. Njihova la- i- la- ilala, la- i- la- ilala, la- i- la- ilala. In se zraven tudi vrtijo? Ne. A to so drugi? V krogu stojijo in na mestu čantirajo, se pravi ponavljajo, skandirajo in v verigah, ki jim gredo okrog vratu, na roke in na noge. To je edino, kar lahko razumem, da jim je pomagalo in tudi meni je to pomagalo. To vsak večer, to skandiranje, je prineslo mir. Mir, mislim, da vsem nam. In ko prideš iz tistega sveta nazaj v naš svet in se sprašuješ, kje si bil bolj ogrožen: ali tam dol ali tukaj v teh prerivanjih za moč, za oblast... Se ti zdi popolnoma naravno. Edino, kar lahko odgovoriš je, da rečeš, da te je Alah rešil. Iz take kaše, v kateri sem bil. Iz takih problemov, v taki nehvaležni situaciji, kjer sem jaz takrat bil, mislim, da je to res najboljši odgovor in še danes stojim za njim. Ampak vi niste bili v verigah? Ne, jaz sem bil privilegiran. Name so pazili posebej, meni so nudili tako zaporniki kot stražarji najboljšo oskrbo. Vsi so mi nosili jesti. Bil sem brez denarja že od prvega aprila. Se pravi, pet mesecev praktično nisem imel svojega denarja. Pa so Sudanci, tako uporniki kot vladni preiskovalci in policaji, sodnik sam, vsi ti, ki sem jih srečal na vladni strani, poskrbeli, da sem prišel v to oddajo prav namenoma. Prav zato, da povem, da jih cenim in jih po svoje razumem in sem pravzaprav zdaj njihov odposlanec k vam, tukaj, v evrocentričen svet. Da povem, da se pravzaprav samo branijo. Samo branijo se. To se pravi, takšna sudanska ječa ni kaj zelo hudega. A to zato ste bili privilegirani, ker ste bel?    Ja. Mislim, da ja. A je to to? Tako grobo rečeno, bel ima privilegiran položaj med črnimi? V Sudanu je belec nekaj posebnega. Najbrž od leta 1906, takrat, ko se je Britanija vrnila in poklala 40. 000 dervišov v bitki s pomočjo novega orožja maksim, ki je posebna strojnica in je takrat pomagala kolonialistom Evrope, da je so premagali vse barbare. Vi govorite sedaj o Mahdijevi vstaji, ne? Ja, Mahdijevi vstaji, ki je odrezala glavo bivšemu guvernerju britanske krone in jo nataknila na kol. Gordonu? Ja, Gordonu. In potem vladala 16 let, dokler Britanci niso sklenili, da sedaj je pa tega dovolj. To je bil največji poraz za kolonialne vojske v Afriki takrat in je treba pač pridobiti spoštovanje teh fuzimuzi people nazaj. In potem so kar iz Egipta delali železnico. Pod vodstvom slavnega generala Kitchenerja? General Kitchener je to komandiral. Winston Churchil je bil poročevalec. Vojni poročevalec in v njegovi knjigi lahko preberete, težko je to povedati, ampak, popisal je, kako je imperij, evropski imperij, s pomočjo nove tehnologije ubijanja, podjarmil askete, tiste deviše, ki so bili prepričani, da jim krogle ne morejo do živega. Samo sedaj vidite, da v teh sto letih so se ti asketi in derviši, ljudje duha, spomnil in nam vrnili. Ne s pomočjo tehnologije oziroma uporabili so našo lastno tehnologijo, da nam dajo vedeti, da so še in da se ne bodo dali. Napad 11. septembra je tipičen primer. Ta terorizem... Napad na ameriška nebotičnika? Seveda, ti ljudje tretjega sveta se sedaj borijo proti naši tehnologiji z zelo pretkano tehnologijo moči uma. Prepričajo samomorilce, da se žrtvujejo. To mi ne moremo.    Zelo spretni so pri uporabi elektronike, pri teh novih komunikacijah. Predvsem pa pri uporabi duhovne moči vere. Kristjani se težko tako žrtvujemo, kot se Muslimani. Kje je sedaj odgovor? Kako se braniti moči duha? Z lastnim duhom? Če ga je še kaj. Ali ga ima Evropa? Ali ga ima zahodni svet? Ali zahodna civilizacija še pozna žrtvovanje in dajanje ali je sedaj smo še egoistična, sebična, zaverovana sama vase, v svoj potrošniški materializem? To je vaš občutek glede evropskega sveta? Ja, nekje pravite v eni knjigi, da nas strašno sovražijo ti ljudje. Da vse zahodnjake sovražijo. Nič ni pozabljenega. Exterminate all the Brutes, to je naslov knjige Svena Lindqvista, Šveda, ki je analiziral početje evropskih kolonialnih držav zadnjih 300 let in prikazal tudi razvoj antropologije, kot orodja zahoda pri kolonizaciji in tudi kako so se percepcije spreminjale v razumevanju tujih kultur in tam lahko vidite, zakaj smo rasistični. Zakaj mi vidimo, da je naša kultura svetorodna. Zakaj mislimo, da je naša vera več vredna od drugih, zakaj mislimo, da so naše vrednote boljše od nekih pigmejskih, aboridžinskih, indijanskih, eskimskih... Jaz mislim, da to je veljalo nekoč, zdaj pa ne več. Če se primerjamo recimo Kristjani z Islamci. Oni so absolutno prepričani, da je njihova vera prava. Kristjani niti ne. To je že malo tako. Vzbudili smo dvom. In to je upanje. Ta dvom omogoča spet en majčkeno verjeti v obstoj, v ohranitev zahodne civilizacije. Hkrati pa nam seveda pade tudi učinkovitost. Čim dvomimo, namreč nismo več tako prepričani vase in nismo več tako močni. Saj v tem je njihova moč.    V tem je njihova moč duha in zato jo tudi uporabljajo. Ne pozabiti, Muslimani se v bistvu branijo. Od teh prerivanj med Muslimani in Katoličani, v bistvu vse od križarskih pohodov naprej, Muslimani pravzaprav izgubljajo. Izgubljajo, ker je Zahod šel v ateizem, v tehniko, v znanost in je izumil močnejše orožje za ubijanje. In zdaj smo mi močnejši, ampak med tem časom so se Muslimani reorganizirali in zdaj zanjo uporabljajo svoje janičarje, zato da nam parirajo. Kako naj zaščitimo našo civilizacijo pred samomorilci, ki so pripravljeni umret? Katerikoli trenutek so se pripravljeni žrtvovati. Kaj naj sedaj mi naredimo? Kateri Nobelov nagrajenec zna odgovoriti na to vprašanje? Grozi še ena druga nevarnost. Ne samo iz smeri religije. Voda je tisto. Vode zmanjkuje. Vedno bolj jo bo primanjkovalo. Slovenija ima vodo, Evropa ima vodo in žejni bodo prišli v Slovenijo po vodo. Kako se bomo mi branili? Taka je naravna pot. Zna biti, da so naši predniki prav tako prišli iz Afrike v iskanju vode. Sahara je nekakšno srce Afrike, ki pač pumpa, enkrat se širi, enkrat se oža, ampak sedaj se baje širi zaradi klimatskih razmer. Strokovnjaki OZN so odkrili in to tudi potrjuje študije, da se Sahara dejansko širi zaradi klimatskih sprememb, ki jih povzročamo mi v industrijskem svetu. Vi si zamislite, da je saharsko področje predvsem v pristojnosti Muslimanskih združb in te združbe opažajo, da jim mi Kristjani zdaj jemljemo vodo. Zaradi našega industrijskega napredka, zaradi naših izpuhov, zaradi naših nesnag.    In jemljemo dež, ne? Ki jih pravzaprav dobivamo pri njih, saj kurimo njihova fosilna goriva v glavnem, ne. Oni nimajo več dežja. Njihovi otroci umirajo. Njihove žene ne morejo več dobiti zadosti vode za svoje otroke. Kaj bodo storili? Čisto nagonsko? Nagonsko bodo šli po poti, kot že mnogo, mnogo, ogromno človeštva prej. Šli bodo v Evropo, kot mnogi poprej. Saj, če pogledate na globus ali pa če letite iz Ljubljane do Pariza, vso pot gledate pod sabo ledenike. Tudi sedaj, junija meseca, vidite pod sabo ledene gore, ki se počasi topijo. Se pravi, Alpe so kot nekakšno rebro, ki lovi dež iz Mediterana in ga počasi sporoča in mi smo sedaj v posesti te vode. Oni na drugi strani Sahare jo pa izgubljajo. Kaj bodo naredili? Šli bodo med begunce ali pa se bodo pridružili. Če mi ne bomo nič naredili v pomoč njihovim otrokom, nas bodo sovražili. Zaradi vode se bodo priključevali terorističnim skupinam. To je moje sporočilo. No, ja, mi lahko naredimo marsikaj. Ne moremo jim pa vode napeljat. Lahko. Lahko naredimo dve cevi, kot pravi moj bratranec. Čisto preprosto, dve cevi. Vi govorite sedaj o tehnološki možnosti? Simbolična možnost. Dve cevi. Po eni naj teče dol voda, po drugi naj pa teče gor nafta. Oni imajo nafto, mi imamo pa vodo. To se da speljati. No, mogoče bo kdo zagrabil za tole. Bojim se, da bom naletel na mnoge prepreke, kajti na obeh straneh so elite, ki živijo od teh napetosti. Ki živijo od tega pomanjkanja. Ki dobivajo ekstra profite prav zaradi pomanjkanja nafte oziroma pomanjkanja vode. Zdaj smo pa pri tem prvem vprašanju glede tega, kako vas je Alah rešil. Nube. Vi ste šli takrat v Darfur zaradi ljubezni do Nubov. V Nube ste se pa zaljubili zaradi neke fotografije, kot je tale slavna fotografija, ki je postala v svetu slavna, zato ker je ta del v neki slavni knjigi Lene Riefenstahl, ona je to objavila in potem so vsi mislili, da je to njena fotografija v tej knjigi. V tisti knjigi so bile namreč objavljene njene fotografije Nubov. In ko sem jaz prvič to videl, sem rekel: Nubi so grozni ljudje. Res da so mogočni, lepi, mišičasti, ampak to, kar vidimo na tej sliki je, kako suženj nosi svojega oholega gospodarja. Resnica je popolnoma drugačna, ne? Vi mi jo povejte. Saj vi ste tudi tole med prvimi zagledali, ne, kar zadeva Nube? Ja, dovolite, da vas popravim. Ja, prosim.    Tole je slika britanskega kolonialnega fotografa Georga Rogerja. Posneta je bila leta 1948 v vasi Kalodi v Nubskih gorah, ne v Darfurju. Nubske gore in Darfur nimajo dosti skupnega, razen to, da ležijo v sahirskem pasu. Fotografija je bila prvič objavljena v New York Timesu in ta fotografija je navdušila Leni Riefenstahl, ki je najbolj poznana, da je popularizirala Nube v svojih knjigah The last of Nuba in The people of Kau. Za Leni Riefenstahl veste, da je bila slavna Hitlerjeva propagandistka. Predvsem s športom, ne? Slavne olimpiade je prenašala. Seveda, pa tudi s tem nacističnim nastopom je zaslovela v Nürnbergu, ko je dejansko z magijo filmske režije in fotografije uspela pritegniti številne, številne kasnejše hujše naciste. In če gledate te njene filme, vas še danes lahko potegne v to perfekcijo, v to grško, v to mezopotamsko kvaliteto bivanja. Torej, ta fašizem ni nastal samo pri Hitlerju, pri Mussoliniju. Fašizem je starejši. Fašizem je bil v Mezopotamiji... To ni monopol Hitlerja. No, jaz bi še enkrat rad tole sliko pokazal. Torej, to ni res, kar sem jaz mislil in mnogi, da gre za sužnja, ki prenaša svojega gospodarja, ampak je nekaj drugega. To so športniki. Gre za zmagovalca v tradicionalnih rokoborbah, ki se tam ob koncu žetve dogajajo v Nubskih gorah in v teh rokoborbah se pokaže, kdo je najbolj spreten, kdo je najmočnejši pa tudi inteligenten, da premaga nasprotnika in potem deklice izbirajo. Vsaka družba mora imeti nek prostor, kjer se pokaže, katero seme je najboljše. In pri Nubah je tako, da deklice izbirajo tistega, ki zmaga. Na ta način so se ohranjala močna, močna telesa, lepe poteze in zato Nubi pač sami sebe smatrajo za zelo lepe. Na tej sliki vidite rokoborca, ki ga drži na ramah njegov premaganec. Ta bo verjetno dobil deklico, ta bo spustil seme, kar je za pleme, za ljudstvo dobro. V tistih pogojih seveda. No, jaz jemljem to iz vaših knjig. Vi ste se prvič odločili, da greste malo ven iz Evrope v te, recimo eksotične dežele kot študent oziroma kot diplomiranec. Diplomirali ste, čakalo vas je nekaj mesecev svobode, potem pa vojaščina in ste rekli: Jaz bom izkoristil teh par mesecev, ker grem nekam, kjer še nikoli nisem bil. In ste šli v Sudan. Zakaj ravno tja? Ali ste takrat že poznali to sliko? Ne, to sliko, pač pa knjigo Leni Riefenstahl. To je tale knjiga. Oziroma to so te njene fotografije. Ja, seveda. Ampak to so pa že Lenine fotografije. To so pa že Lenine fotografije iz Nubskih gora. To je slavna ljubica Hitlerja, baje, ki je to posnela in jih popularizirala tako močno, da je potem sudanska vlada njej dodelila potni list in častno državljanstvo, nad te ljudi pa poslala mudžahide, se pravi ubijalce, ki so jih iztrebili z mečem in Koranom v rokah. Kdor ni sprejel Korana, je bil ubit.    No, jaz ne vidim prave zveze fotografije Leni Riefenstahl do teh pokolov. Za Muslimane v Sudanu so bile te fotografije sramota. Ta knjiga je predstavljala, kot da so v Sudanu ljudje nagi in goli in primitivni in nimajo tradicije in civilizacije in zato so jih sklenili globalizirati. Z drugimi besedami iztrebiti. Narediti Sudan einlang, enifung, enfuler. Tudi za Arabce je značilen fašizem, ne samo za nas. Torej, moramo nekaj povedati o tej situaciji v Sudanu. Darfur je del Sudana. To je najbolj zahodna sudanska provinca, ki je tudi gorata. Tam je vulkan, 1890 metrov, pogorje Čebermarje, ugasli vulkan, ki zbira vodo, podobno kot alpe. In nubske gore v sredini Sudana prav tako zbirajo vodo. In ker je dežja tukaj... Če pogledamo tukaj na tem priročnem zemljevidu. Tod so Nubske gore? To so Nubske gore. A to so Nubske gore? To je pa Darfur. Darfur. Aha. Oboje zbira vodo, ki prihaja iz Kongoške kotline in zaradi tega so se tam začeli spopadi že v 70- ih, 80- ih letih, ker so ljudstva opazila, da vode povsod zmanjkuje. To so največji vodni zbiralniki med Nilom in Nigrom, med Etiopijo in Atlantikom in ljudstva so začela bežat koder je voda in tam so se začela za vodo spopadat. To so pa kasneje izkoristile velike sile, najprej okoliške, recimo Egipt, ki se boji za Nil in pa Nibija. Kasneje pa seveda tudi Arabska Unija in Združene države. Tako se je začela ta vojna brez konca in kraja, ki je lahko tudi imenujemo začetek tretje svetovne vojne. Ki se tokrat ne bo bila več niti za kolonije niti za surovine, ampak za vodo. Za vodo. Le ta vojna, ki divja tam, zaradi tega poznamo tudi konfilkte v Darfurju, je zaradi tega, če prav razumem, ker je Sudan v bistvu razpadel na dva dela: jug in sever. Na severu so Arabci, medtem ko Nube živijo na jugu. In Arabci so recimo gospodovalna nacija.    Prišli so čez Rdeče morje svojih 400, 500 let nazaj so začeli arabizirati Sudan. Sudan je prvotno pomenilo vse področje južno od Sahare. Od Etiopije do Atlantika, do pragozdov na Ekvatorju. Ves ta prostor pa Sahira se je imenoval Sudan, tako tudi piše na starih zemljevidih. Sudan pomeni, pride iz arabskega bil- et- sud, kar pomeni dežela črnih ljudi. Nuba pa pomeni v starem egipčanskem jeziku suženj, pa tudi zlato. To se pravi, Nuba pomeni suženj. Arabci, ki so osvajali severno Afriko z močjo nove vere, so uporabljali Afričane za sužnje. Lovili so jih za sužnje. Predvsem za spolne zlorabe pa seveda tudi za delavce, za svoje vojake. Zato se v bistvu vsi ljudje danes pod Sahiro lahko kličejo Nube, tudi Darfurci so na nek način Nube. Imamo še en izraz, včasih stvari zamenjujemo: Nubijci, ne. Kar pa ni isto kot Nube. Nubijci so znani v Svetem pismu kot tista afriška črnska sila, ki je okrog leta 1000 pred Kristusom prišla na oblast v Starem Egiptu in vladala do Aleksandrije do Velikih jezer na Nilu, v Gangiji. Nubijci so torej vladali najmočnejši sili in imeli močan vpliv vse do nekako 500 let pred našim štetjem, ko so prišla druga plemena, jih premagala. Tukaj so bili tudi faraoni. V Tebah so vladali. Slavna, lepa Nehretete, je bila Nubijka. Ne, pač pa Kleopatra.    Kleopatra ni bila bela kot Elizabeth Taylor, pač pa črna. Tako jo je naredil Hollywood in mi imamo sedaj tako predstavo. V resnici je bila Kleopatra črna. To je fakt. Zgodovinski fakt. Moramo Hollywoodu še tole kdaj povedati. Torej, lahko sprejmemo, da je v naši kulturi, v egipčansko- grško in rimski kulturi več vpliva Afrike, kot so pa to priznavali rasistični zgodovinarji. Saj vi tudi pravite o sebi, ko sem vas vprašal, kaj ste vi pravzaprav. Rekli ste, da ste Afričan, Avstralec in seveda Slovenec. Torej Avstralec, to je tako formalizirano. Vi ste državljan Avstralije? Ja, normalno sem državljan in imam avstralski potni list. Ampak po krvi pa tudi po duši sem pa Afričan. To potrjujejo tudi zadnje raziskave DNK. Vašega? Spencer Wells je ravnokar izdal knjigo z naslovom Odiseja človeštva, v kateri lahko preberete, kako so raziskave pokazale, da smo prišli iz Afrike, in to iz Vzhodne Afrike. Da smo bili praktično vsi Evropejci približno 50. 000 let nazaj ob obalah Sredozemlja... Naša pramati je bila Lucy. To je vprašanje, če ni bila kakšna druga veja, ampak naša mati pa oči, je bila očitno tista mutacija, ki se je razvila 180. 000 let nazaj v Vzhodni Afriki in se je potem v valovih širila iz Afrike, izpodrinila recimo v Evropi v neardentalce in pravzaprav zavladala po celem svetu. Zadnje raziskave genuma dokazujejo, da smo vsi, ki živimo na planetu, potomci tiste prve mutacije in v zahodni znanosti in v teologiji danes ni več spora, ker je Krščanska Cerkev spoznala, da je Bog vtaknil prst v mutacijo pred 180. 000 leti. Torej, za našo znanost in za teologijo ni več potreben spor. Pazite, to bi morali razširjati javno, ker se mi zdi, da na ta način Zahod postane mnogo močnejši, ker je sedaj razdvojen na leve, na desne, na bele, na rdeče, na črne. Naj se zmenijo, na kakšne še vse. Dejstvo je, da smo vsi potomci iste matere in očeta in nam lahko ta nov pogled na stvarnost in mogoče politiki ne bodo uspeli več razdvajat svetove na Krščanskega na Muslimanskega, na barbarskega in na civiliziranskega in bomo začeli končno sodelovati. Tako kot sodeluje leva roka in desna roka. Samo levo oko pa desno oko dasta skupaj globinsko ostrino. Če sta dva očesa, vidimo več. Jaz mislim, da je to tisto, kar moramo, če pravimo, da vodimo svet, da smo globalna sila, spoznati in dati vedeti drugim, ki so še bolj skregani kot mi. Mislim, da je to tisto, kar rabimo. Novo percepcijo, kdo smo, ker potem bo tudi lažje razumet ne samo od kod smo prišli, ampak tudi kam nam je pot naprej. To je globalno gledanje. To je neke vrste globalni intelektualizem. Ali pa praktični globalizem. Glejte, 54 let sem star, povsod sem potoval in to res ne po hotelih, ker za to niti denarja nisem imel. Nisem igral golf, nisem pil viski z diplomati, ampak sem živel z najbolj preprostimi ljudmi, bil sem v njihovih mokasinih in jedel isto hrano in spal pod istimi bivališči in čutil iste stvari, strahove, iste ljubezni. Ista hrepenenja. In če imam zdaj kaj za narediti, je to poskušati povedati, da imamo vsi isti živčni sistem, da smo si vsi tako zelo podobni in da so različne kulture samo folklora, da ras sploh ni, ampak so samo morfološke prilagoditve na dano naravno okolje. Torej, mi smo beli zato, ker tukaj manj sonca. Naši nosovi so daljši, ker rabimo zrak ogreti preden pride pozimi v pljuča, da se ne prehladimo. In naši lasje so drugačni, niso fuzimuzi, ker ti lasje bolj grejejo glavo. Za Nube so pa skodrani, zato da jih hladijo. To se pravi, mi smo različni, zato, ker smo živeli v različnih okoljih in smo se prilagodili, da smo se prilagodili okolju. Nismo pa vsi tako lepi, kot sta tista dva Nuba, ki smo jih videli na naslovni sliki.  To je že vprašanje kulture. Ali so Nube, kadar jih vidiš v masi, vsi več ali manj takšni kot onadva? Podobno kot pri nas. Ali so takšni in drugačni? A veste, kaj jaz mislim. Meni se zdijo vse ženske lepe. Jaz ne vidim samo tiste cannske filmske igralke. Jaz vidim lepe tudi stare mame, naše vaške mamce, ki sedijo na kolpcah čakajoč na smrt in grejejo, pestujejo sonček takole z rokami. Niso lepe samo mlade deklice, tiste, ki so vredne vsega poželenja. Meni ste tudi vi zanimiv, čeprav niste več rokoborec. Vi ste srečali veliko ljudi. Človek se lahko marsikaj nauči od vas in to kar zdaj govorim potrjuje 8 sura iz Korana, ki pravi: Jaz Alah sem vas naredil zato, da se boste učili drug od drugega. Jaz se rad učim od drugih. Ampak glede lepih žensk in babic. Na tej slavni sliki, ki jo vidimo na vsake toliko časa, ste vi še in ena glava, za katero sem jaz mislil da je to en otrok. Vi pravite nasprotno, da je to ena babica.    To je nubska stara mama, slikana v času največjega genocida v Nubskih gorah, leta 2001. Ko so Nube vsi zapustili, vsi aktivisti so pobegnili, vsi poročevalci, vsi reporterji, vse humanitarne organizacije so izginile, ker je pač sudanska vlada pripravljala poslednji sunek. Po tistem pravilu: mi moramo poenotiti Sudan, če ne se ne moremo upreti Ameriki. Amerika hoče nafto. Vse potencialne, različne iztrebiti, da bomo lahko vsi enotni, da se bomo lahko vsi zoperstavili, da bomo lahko vsi složno in močno proti tujcem. In takrat so bile Nube žrtvovane. Nubske gore so bile leta 2001 en žrtvenik, na katerem je svet žrtvoval na 10. 000 svojih najbolj nedolžnih pripadnikov. Takrat, smo leteli, se spomnim, tako kot vedno ilegalno. Prišli smo z najetim letalom, ki ga je vozil ruski pilot in takrat so Slovenci zelo sodelovali. Zbrali so 2. 000. 000 SIT in to smo pripeljali ne kot pomoč, ki jim bo omogočila preživetje, ampak kot dokaz, da solidariziramo s temi ljudmi in s tem pokazali, da so še ljudje. S tem smo jim dali moč, da jih nismo razčlovečili, da jih imamo še za ljudi. Zato je ta mama na enem trgu prišla k meni in me takole objela. Stara mama, ki ne pozna ne računalnikov ne tablic ne zadnjih odkritij DNK in genuma. Takole me je objela, jaz sem vzel fotoaparat pa sem sliko pritisnil. Z eno roko sem jo slikal. To sliko, naprej, so leta 2006, ko je me je ta ista sudanska vlada zaprla zaradi istega, se pravi zaradi lažnega poročanja o Sudanu. Pač, ko so takrat moji prijatelji v Sloveniji, ki so mi skušali pomagati, dali na to sudansko zastavo in se pripravili, da gredo na Dunaj pred sudansko ambasado in jo tam obesijo. V podporo, v poskus prepričanja, da nimam slabih namenov, da za Božjo voljo, poskušam njihovim ljudem pomagati, ki bi jim mogli oni samo pa jim ne, ker jih žrtvujejo.    Ali ste vi takrat v ječi čutili te simpatije, ki prihajajo iz Slovenije, Evrope, mednarodnih diplomatskih krogov? Ste bili izolirani v ječi ali kako? Popolnoma, ja. Popolnoma. Torej, jaz in moji znanci, ki razmišljamo o tem, se mi zdi to živa groza v tej sudanski ječi biti zaprt. Vi ste že povedali, kako je biti z nekimi sojetniki, ki so jih v verigah vozili... Vi ste imeli privilegiran status, ampak kljub temu, to je ječa. Ja, bile so tri ječe. Prva je bila zapor v varnostno- obveščevalni vojaški službi, koder so me zasliševali vsako noč. Kako je to zgledalo? Imel sem sobo, zamreženo sicer in stražarje zunaj, ampak je bila čista, udobna, z ventilatorjem, s hladilnikom, televizijo... To je bilo pet dni. Vsak večer so prišli po mene in znašel sem se pač med temi najvišjimi predstavniki oblasti v Darfurju. Tam je bil šef sudanske vojske, tam je bil šef obveščevalne službe. Potem je bil glavni tožilec, potem je bil predstavnik Džendavidov, potem so bili, ki jaz mislim, da predstavljajo Al Kaido, Bin Ladna, ker to je vse povezano in tam težko veš kaj je kaj. In potem so mi ukazali, se spomnim prižgati računalnik in potem smo pregledali slike, potem smo šli na mojo internetno stran, da so videli kaj počnem, na www. tomokriznar. com so odkrili moja poročila. Povezali so se s sudansko ambasado na Dunaju in so rekli: Seveda, zaprosil je za vizo in mi mu je nismo dali. Seveda je odhajal kot odposlanec slovenskega predsednika v Čad in je zaprosil, da gre tudi v Sudan, v Darfur, ampak mi mu nismo dovolili, ker ga poznamo, da je kritičen do nas. In so rekli: Hvala Bogu, zdaj te pa imamo. Zdaj boš pa odgovarjal za vse, kar si nam naredil. Kaj so pa hoteli izvedeti? Kaj so pravzaprav spraševali? Zakaj to delam? Kdo me plačuje? Ali me slovenski predsednik plačuje? A me CIA plačuje? Kdo me plačuje? Mislim, da tukaj nisem imel problemov, ker v resnično v življenju še nisem dobil nobenega plačila za to, kar skušam početi in sem imel zato tukaj tako čisto vest, da sem jih uspel prepričati, da smo nekje na isti ladji in da ga ne serite za Božjo voljo. Jaz razumem, da vas ogrožajo velike sile, ki hočejo vašo nafto. Tudi nas v Sloveniji, tudi mi se branimo z vsemi silami, da nas ne bi globalizirali. Tudi mi hočemo ubraniti svojo kulturo. Tudi mi se hočemo obvarovat, ne pa da boste zadaj tukaj mene pospravili, nekam skrili, zabrskali. Dajte mi dovoliti, da bom še na vaši strani 7 mesecev, tako kot sem bil sedaj na uporniški. Potem bom napisal pošteno poročilo, tako kot sem že rekel: Poglejte film Nuba, pa povejte, če sem lagal. V tem filmu smo kritični ne samo do vas, ki skušate vpeljati einland... Ampak tudi do Evropejcev, Američanov, ki skušajo početi isto. Sem lagal? Ali kaj ni res? Pogledali so obadva filma, Čisti ljudje in Glasovi z druge strani in takrat sem začutil prve valove simpatije. Saj so bili tam pred mano študirani ljudje, ki poznajo svetovno politiko. Nekaj smo dolžni povedati, kako ste vi pravzaprav prišli v roke tajne policije? Vi ste šli v Darfur na obisk, ne k oblastnikom, ampak k upornikom. In ta upornik vas je prodal oblasti. Svojim sovražnikom, vašim sovražnikom. Kako je bilo to v detajle? Oprostite, ker to govorim, samo stvari so bolj komplicirane. To je stvar knjige, tako da se lahko razloži vse. Jaz sem šel prvenstveno v Darfur, ker poznam Sudan že iz leta 69 / 70, ko sem kot študent, ki je bežal pred študijem strojništva in ekonomije in vojaščine v JLA in sem iskal svoje korenine in kdo jaz sem. In tako sem nagonsko sledil tej fotografiji Georga Rogerja in Leni Riefenstahl in našel Nube in že leta 1970 so mi njihovi vrači rekli: " Na nas je zgrinjajo črni oblaki, pa ne dežja, ampak bombnikov. Nad nas se bo zgrnila strašna groza. Ti si bel in poznaš belega človeka in ti mogoče razumeš, zakaj nas hočejo iztrebiti. Pomagaj nam, ostani z nami. "    A gre prav za iztrebljenje ali gre le za konverzijo, ostati morajo Muslimani, pa je v redu. To, kar je bil človek, evropski človek počel po celem planetu zadnjih 500 let, se pravi iztrebljal staroselce, domorodce, to počnejo tudi drugi sedaj. Ne samo Kitajci na področju Tibeta, ampak tudi Arabci v Afriki. Saj nas sploh ne razumejo, zakaj se pritožujemo, saj tudi mi to delamo. " Kaj imate za početi v Afganistanu? In v Iraku? Kaj dela naša nafta pod vašim peskom? " Torej, to kar Arabci počnejo, je samo nadaljevanje kolonialnih plenitev, za kar se nismo še nikoli opravičili. Ampak zanimivo, jaz sem gledal tudi ta film in vidiš da so Arabci in črnci popolnoma enaki. Jaz sem si vedno predstavljal, da Arabec zgleda drugače kot črnec. Tukaj pa ne veš kdo je kdo. Ali je zato, ker ne znam gledati? Saj sva že prej rekla, saj so vsi homo sapiensi in prosim ne demoralizirati nikogar. Ne Arabce ne črnce ne Kitajce ne Američane ne nikogar. To je naša homo sapiens narava in mi to delamo. Eni bolj, drugi manj. Tisti, ki so zgradili te velike rakete in atomsko tehnologijo malo bolj, tisti preprosti pa še niso v tem, še niso civilizirani. Staroselci se držijo tiste arhitekture, častijo naravo še naprej, ker vedo, da so od nje odvisni. Mi civilizirani smo pozabili, da smo od narave odvisni in mi častimo pač stroje, mašine, um, razum in tukaj notri je seme konca. Tisti, staroselci, ki spoštujejo naravo, so ekološko bolj naravnani kot mi in zato imajo za nas modrosti, ki smo jih mi pobrisali z našimi verami in našo znanostjo. In v Afriki se pač dogaja proces, da zdaj Arabci s pomočjo Kitajcev osvajajo surovine in Evropa se umika. Evropa je lahko pristojna samo še kot humanitarna sila, ki skuša pomagati, hkrati pa špijunira in skuša najti še kakšen kos Afrike za sebe.    In to ste bili v njihovih očeh? Jaz sem bil za njih pač predstavnik Zahoda, ampak dlje, ko smo bili skupaj v tisti pisarni, koder so me zasliševali, bolj sem začutil, da se razumemo, da se mi ni kaj bati, da je Alah z menoj, da je Alah na moji strani. Če se zanimaš za vero pri Arabcih, to požanje velike simpatije. Nikakor se pa ne smeš zavzemat za črnce, ker jih sovražijo in jih podcenjujejo podobno, kot smo mi Indijance, Aborigine, Eskime, tiste žrtve evropske ekspanzije, ki je vzela v zadnjih 500 letih več kot 50 milijonov žrtev po celem planetu. In to nam očitajo. Zakaj se zdaj vi, Evropejci, pritožujete, ko mi osvajamo Tibet ali pa ko mi osvajamo Darfur, Čad, Kongo, če pa ne počnemo nič drugega, kot vi sami počnete. Torej, če greva čisto nazaj na Nube, takrat v 70- ih letih so me začarali in tako se še danes počutim, da naj odkrijem zakaj se nad njih pripravlja veliko zlo. Takrat so mi rešili življenje, ker so me njihovi vrači poslali domov, rekoč da imam neko hudo bolezen in da mi oni ne morejo pomagati. A so bila to jetra? To so bila jetra. Doma sem se pozdravil in potem našel prvo priložnost, da sem se vrnil. To je bilo leta 1998 in takrat sem našel Nube resnično v obleganem področju, od koder so jih Združene Arabske sile iztrebljale. Prav zato, ker so bili na poti naftovodu, ki so ga zgradili iz juga Sudana, skozi Nubske gore proti Rdečemu morju in ta prva knjiga o Nubah je pač poročilo o tem. Nastal je tudi film, dva filma, s katerim smo potem lobirali v Ameriki in dosegli... Ta film je dobil, Nube čisti ljudje, je potem dobil nagrado na festivalu.  Dobil je več nagrad. Eno tudi v Coloradu in takrat so se ameriški aktivisti, ki so prej skrbeli za pravice Indijancev, končno zmigali in začeli pošiljati film po vseh institucijah, predvsem medijskih, od Oprah do New York Timesa in na ta način smo uspeli pridobiti opazovalce, ki so se nastanili v Nubske gore in je tam danes relativno mir. Podobne metastaze istega raka pa so izbruhnile v Darfurju potem leta 2003. Takrat, ko so se uporniki tam prav tako zaželeli nekaj od naftnih bogastev Sudana. Dosti jim je bilo in so napovedali upor. Ta upor je podpiral CIA in ko se je začel konflikt, temu ni videti konca, še danes ne. Bilo je več pobud pa vse so propadle. Zakaj? Ker gre za veliko vojno med dvema tektonskima ploščama. Ne eni strani so seveda pohlepi iz ZDA, da bi kontrolirali naftna bogastva. Na drugi strani pa zdaj Kitajske, ki prav tako rabi vedno več. In ti ljudje so na žrtveniku.    Tam vsi žrtvujemo, zato da ceneje uvozimo. Jaz sem opazil tudi v knjigi, da vi, kdo so to pravzaprav, Arabci, Bešir, ne zamerite kaj dosti? Simpatije delite tako na eni strani kot na drugi, čeravno bi tem upornikom zamerili, da so vas prodali. Pa niste? Niste nič hudi? V tem novem filmu Darfur, vojna za vodo, ki ga tudi Televizija Slovenija koproducira, sem se najprej zahvalil sudanskemu predsedniku Omarju al Baširju, ki me je 3. septembra 2006 pomilostil, ko me pravzaprav ne bi bilo treba. Ko bi lahko ostal in odsedel tisto kazen dveh let, pa morda bi me tudi lahko kako, na kakšno pretvezo pospravili. Zahvalil sem se mu zato, ker sem dobil preko kontaktov z ljudmi, ki so takrat prosili za mojo pomilostitev občutek, da se samo brani. Brani se pred velikimi silami, ki hočejo nadzor nad sudansko nafto pa seveda tudi nad Sueškim prekopom. Jaz jih pač razumem, da žrtvujejo, tako kot mi žrtvujemo. Saj se mi tudi odpovedujemo človeškim življenjem. Podobno žrtvujemo kot Maji, Azteki in Inki svoje čase. Zato, da svet ostaja tak, kot je. Morda se da drugače. Jaz imam še vedno upanje, da se človeštvo zdaj v dobi informatike lahko toliko ozavesti, da ustavi taka žrtvovanja. En majček upanja imam.    Ja, vi ugotavljate tudi kakšna je vloga Unicefa v Darfurju. Unicef organizira neke šole. Ampak te šole so v bistvu samo zato, da spreobračajo Nube, da so, kaj so oni animisti, v Islam. In to dela Unicef, kar naj ne bi bila njegova prva naloga, bi rekel človek. Vidite pa črno sliko. Nube so v defenzivi, umikajo se, vedno manj jih je, ne vem, tu sem nekje videl številko od 10 milijonov je sedaj padlo na nekaj 100. 000. To drži? Seveda, Unicef deluje na znanstvenih paradigmah, na paradigmah znanosti, stare znanosti, drugače kot Karitas recimo, ki deluje na teoloških paradigmah. In ker deluje na znanosti, ki je prepričana v superiornost zahodnega človeka, pač tudi seveda vedno poskušajo narediti po svoji podobi. Prepričanja, da smo mi superiorni, so se že davnaj omajala. Antropologija danes ne smatra, da gremo vsi skozi iste faze razvoja. Moderna antropologija, nova antropologija ve, da pač rastemo kot drevo, vse veje različnih kultur rastejo v različne smeri in bi bil že čas, da se pač te oholosti, te arogance, rešijo. Zahod, naša znanost, naša kultura ima toliko problemov sama v sebi, da prav gotovo ni tista, ki bi lahko vsiljevala svoje poglede in svoje percepcije na druge kulture. Podobno kot tudi misijonarji nimajo prav, ko skušajo narediti animiste za sebi podobne. Pazite, animisti imajo pogosto veliko več, še enkrat bom to rekel, zavedanja o povezanosti vsega kar je, kot pa Kristjani, oziroma znanstveno misleči. Animisti so tisti, ki vidijo dušo, duha, vsepovsod. Tako kot Nube.  Ja, ampak jih je vedno manj in se zavedajo, da je vse povezano in da se nič ne da eliminirati in predno kaj ukreneš, je potrebno pomisliti na posledice, ki se bodo zgodile in zaradi tega so Nube ostali tudi v tistih kočah, kot so nekoč bili, nagi praktično. Niso verjeli, da obleka naredi človeka. Častili so naravne sile, tudi rokoborec na ramenih, v bistvu gre za čaščenje vitalnosti, Svetega duha. Pa se bodo obdržali?   Vi sklepate tam, eno knjigo s tole mislijo: Nekoč bodo Nubijske gore sanatorij za tiste, ki še niso izgubili vere v človeštvo. Se pravi, nekaj bo ostalo. Senatorij bo ostal za takšne kot ste vi pa mogoče še kakšnega, ki verjame. Poglejte, tale ženska je imela v tistem času veliko moč. Pokaživa to. Je bila lepa ženska ali ne? Izgleda kot angel ali demon. Tam v 40. letih je imela največjo moč od vseh žena planetu, verjetno. Ona je bila tista sila, ki je Hitlerju pomagala s pomočjo filmske umetnosti rekrutirati vojake. In ona, potem ko pride iz zapora, leta 1956, odpotuje k Nubam in v knjigah zapiše, da nikjer ni bila tako srečna, kot pa tam. To je bilo tisto, kar je mene potegnilo. Če nek fašist postane občutljiv, to pomeni, da to mora nekaj biti. Zato sem šel k Nubam in tudi sam začutil, da se moram vrniti na začetek, da se moram vrniti k doživljanju, ki je značilno za naše prednike, ki jim je pomagalo preživeti večino našega časa, najmanj 180. 000 let in da ravno v tej povezavi z naravo lahko najdem samega sebe, ne pa v povezavi z religijami, z filozofijami, teologijami, z idealizmi... In bi pokazal na koncu naslovnico te vaše knjige. V glavnem govorite o okolju novem, kjer ljudje živijo, tukaj pa govorite o sebi, o iskanju ljubezni. Zanimiva je ta slika, vidimo vas. Človeka, ki se neskončno veseli življenja. Ta skok je poln optimizma. Z biciklom ste bili takrat na poti, ki je naslonjen ob eni skali in prav zato mogoče kakšen Slovenec gleda mogoče postrani na to vaše početje, ker se Slovenci bojimo takšnih izbruhov močnega prikazovanja veselja, to, kar je za vas značilno. Gospod Križnar, najlepša hvala. Naj povem do konca, ta slika je nastala na vrhu 5500 metrov visokega prelaza Kundžera, potem ko sem mislil, da bom umrl. Na poti navzgor me je zalotila zima, sneg je začel padati in meni se je zdelo, da se ne bom privlekel čez prelaz. Na vrhu, čisto pod vrhom, potem ko sem že obležal, me je neka sila prijela. Razum je odpadel, nobena ideja, da bom na drugi strani prelaza našel vodo, čaj, ljudi, mi ni več pomagala. Jaz sem umiral. Ampak, ko sem pustil to pamet, evropsko pamet, slovensko pamet, da je odpadla preč, je prišla nadme neka druga pamet. Neka naravna pamet, neka nubska, afriška pamet in ta me je dvignila, nesla na vrh prelaza. Za povrh je še sonce posvetilo in tam se slikal in potem sem se peljal nazaj dol k ljudem v varno zavetje človeške družbe. Ni me rešila takrat naša znanstvena pamet, ampak nekaj nekaj globljega v meni, zato je tudi na naslovnici in zato je tudi sporočilo. Najlepša hvala za pogovor.  Hvala. Srečno. Spoštovani gledalci, hvala tudi vam, da ste naju spremljali in nasvidenje.
|
| po | to | sr | če | pe | so | ne | | 30 | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 | | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 | 20 | | 21 | 22 | 23 | 24 | 25 | 26 | 27 | | 28 | 29 | 30 | 31 | 1 | 2 | 3 |
|