Velika imena malega ekrana: Franjo Meglič

Jaz sem zmeraj zagovarjal tezo, da je za TV kamermana potrebno, da začne mlad človek delat. Mlad človek zaradi tega, ker se tega poklica, ustvarjalnega, ne da čez noč naredit. Potrebno je gotova delovna doba, da ti iz nekega začetnika narediš vsaj solidnega, če že ne dobrega kamermana. To tezo sem jaz vedno zagovarjal. In včasih se to tudi ni dalo. Ni ustreznih šol. Če hočeš postat dober kamerman, moraš imet, ne samo razvit refleks, zmožnost sporazumevanja med kolegi in sporazumevanja z dogajanjem pred kamero, ampak da to nekje nosiš v sebi, v svojem srcu, to zagnanost, to likovno nadarjenost. Če je nimaš, jo moraš pa naštudirat, ker ta poklic to poanto potrebuje.

Ja, veste, kako. Pri nas se je pravzaprav malo vedelo o TV. Mi smo sicer takrat, ko smo prišli in se zaposlili redno na TV, mimogrede, vem točen datum, 6. julija 1957. sem se jaz redno zaposlil.

Tehniko so posodili kolegi iz Zagreba. Z njo je ljubljanska TV skupina pripravila med 7. in 15. decembrom nad 37 ur programa vseh vrst. Od TV dnevnika vsak dan, prek dramskih, glasbenih, kulturnih, dokumentarnih in športnih oddaj, do prenosa popularne radijske oddaje Pokaži, kaj znaš. Festivalna dvorana, takrat še ne povsem obnovljena, je bila največji studio, kar jih je imela ljubljanska TV doslej.

Pogled se ustavlja na mehaničnih delavnicah, na transportnih trakovih, ki večno brne svojo monotono, oglušujočo pesem. A ta pesem je navkljub enoličnosti, prijetnejša od topih udarcev krampov, ki so poleg rudarjevih kletvic in cviljenja vagončkov, nekoč bili edine priče življenja v jami. Da, tudi zdaj je delo naporno, a moderne tehnične naprave, ki grebejo lignit od odkopnih čel do drobilcev in nakladalne postaje, so v veliki meri posušile rudarjev znoj. Bilo je ogromno oddaj, pri katerih ste sodelovali in če pogledate tako počez svojo kariero, ne vem, če je še kateri snemalec- kamerman sodeloval pri več kot stotih igranih dramah na TV, pri več kot tisočih živih prenosih. Kako je prišlo do tega, da so vam bile te najtežje stvari potem dodeljene? Igrani program v slabih pogojih, premajhnih studiih, v živo. Je bila to vaša odločitev ali so vas tako določili?
Jaz mislim, da so nas tako določili, ne.
Nekaj stvari je ohranjenih. Kako se spomnite sodelovanja pri igranih projektih z režiserjem Franom Žižkom, neke vrste pionirjem igranega programa na slovenski TV?

In tu, kot ste rekli, čez tisoč direktnih TV prenosov, v svoji, skoraj 33- letni karieri na TV.
Veste, verjetno je največji razkorak v tem, kako se danes streže tem programom in kako ste jim nekoč, ravno v živem prenašanju igranega programa. Rad bi, da se čisto konkretno spomnite, kakšne priprave so pravzaprav bile potrebne za nek prenos slovenske igre.

Od filmskih ekranizacij TV iger, pa bi omenil Kaplan Martin Čedermac, v režiji Janeza Drozga in Splavljenci, komedija, ki jo je tudi režiral Janez Drozg.

Bil sem tudi na Kubi, 23 dni, ko je bila 6. konferenca neuvrščenih držav. Tisto snemanje je pa po svoje spet, ostane človeku v trajnem spominu, ker takrat je bila taka, bom rekel po domače, gužva med snemalci in fotoreporterji, da si dobesedno moral uporabit komolce, če si hotel izposlovat primeren kraj za kamero, primeren zorni kot in tako dalje. Če nisi bil neizprosen, so te enostavno odrinili. Nisi prišel zraven. In tega si pa ne bi mogel jaz predstavljat, da iz daljne Kube ne bi mogel poslat domov materiala.

Jaz bi tukaj na prvo mesto postavil planiške skoke, glede na pozicijo moje kamere. Med smuškimi poleti v Planici leta 1960, je namreč slovenska in z njo jugoslovanska TV, prvič prenašala svoj program v evrovizijsko omrežje. Ne le to, to je bil sploh prvi TV prenos smuških poletov. Janez Polda daje znak za start, skače Marjan Pečar. Spominjam se tistih mesecev predpriprav. Kar 6300 minut programa, oziroma predpriprav je bilo potrebnih za realizacijo Planice. In tistega krasnega dne, 25. marca 1960, ob 10. uri 59 minut in 30 sekund, smo po slušalkah zaslišali evrovizijsko špico, evrovizijsko siglo. Spominjam se, takrat me je stisnilo pri srcu, sem rekel, vztrajaj, naredi najboljše, kar moreš. In takrat smo imeli samo tri kamere. Danes se planiški skoki, oziroma poleti, delajo z 10., 12. kamerami. Mi smo imeli samo tri. Na prvi kameri je bil gospod Ivo Banič, na osrednji kameri, na stolpu, sem bil jaz z mojo kamero in v izteku, gospod Marjan Sedej. Kamere so bile tako postavljene, da je, spominjam se, reporter italijanske TV, gospod Bacarelli, rekel, krasen prenos s štirimi kamerami, dejansko so bile pa samo tri.
Mislim, da je on takrat rekel tudi, da vas je pohvalil ob tistem grdem padcu enega od skakalcev. Kaj se je pravzaprav zgodilo?- Švicarski skakalec je grdo padel, tam na moji kameri. Padel je tako grdo, da takratne smučke, ki so bile še iz lesa, so trske letele celo, sledovi krvi na belem snegu so se pojavile. V nekem trenutku se mi je samozavestno zdelo, da moram to grdo polomijo, ta grd padec, nekako pasirat in sem kamero zasukal na gledalce in ko je ponovno skakalec vstal, to se pravi, nič hudega se mu ni zgodilo, smo ga ponovno pokazali. To je tista poanta, ki jo je gospod Bacarelli tako pohvalil. Danes se to ne bi smelo zgodit, ker bi bil tako okregan doma, kaj delam. Danes to kažejo, ker se je tudi okus gledalcev spremenil, veste. Danes je treba vse pokazat, kar se dogaja. Tudi če grdo padeš ali pa ne. Kaj se je zgodilo v teh 40. letih in koliko se je TV spremenila, ravno v tem pogledu?

Dogovor že v Ljubljani je bil, da režijo, oziroma realizacijo tega prvega evrovizijskega prenosa iz Jugoslavija takratne, opravi režiser Fran Žižek.
Zanimivo je, da je to režiser, ki je predvsem delal v gledališču, opere, igran program. Ampak očitno je bil tudi on verjetno notranje navdušen nad samo Planico, zato je to zahtevno delo prevzel in moram reči, da ga je odlično opravil. Za Franetom Žižkom je režijsko taktirko prevzel Mirč Kragelj, po Mirču pa dolga leta gospod Beno Hvala, za njim pa gospod Stane Škodlar, ki še danes opravlja to odgovorno delo.
Oprostite, tole oziroma nekaj podobnega se je primerilo napovedovalki neke velike tuje TV, ko smo prvi prenos iz Planice končali celo uro prezgodaj. Zaradi vetra je bila zadnja serija skokov odpovedana, mi pa smo v svoji neizkušenosti končali oddajo, ne da bi prej obvestili Evropo. V vseh teh letih, kar ste bili glavni kamerman na planiških prenosih, si predstavljam, da se je napletlo ogromno zgodb. Česa se vi iz teh 25. let najbolj spominjate, zakaj ostaja Planica neke vrste veličastna zgodba nacionalke?
Jaz mislim, da to ni veličastna zgodba samo nacionalke, ampak je pravzaprav veličastna zgodba vseh Slovencev, ki imajo radi zimske športe, posebno pa planiške skoke ali pa polete. No, seveda, dogodivščin je bilo precej v teh 25. letih, odkar sem bil jaz navzoč v Planici, od veselih do tudi žalostnih. Planica zna pokazat tudi drugačen obraz, namesto snega je tudi deževalo, da si bil moker kot riba, vendarle si moral opraviti svoje delo.
Povejte, kako se počutite danes, ko gledate leta 2002 prenos iz Planice? Se vam milo stori, ko kamera suka z letalcem? Kaj čutite takrat?

Moja kamera snema predvsem detajle, to se pravi, obraze diskutantov, poslušalcev in sploh tistih, ki sodelujejo v oddaji.
In na kaj morate biti vi pri tem pozorni?
Torej, jaz moram predvsem biti pozoren na to, na celotno diskusijio, potek diskusije, pol moram pazit, kateri diskutant se oglasi k besedi in seveda, tistega najti, ga vkomponirat in skrbet za sliko, ki mora biti taka kot jo pač gledalec vidi doma.
In kakšne elemente mora imeti ta slika, da je dobra?
Ta slika mora biti predvsem kompozicijsko čista, urejena in pa seveda tehnično ostra. Prejle ste imeli na ušesih slušalke, pa bi še to povedali za gledalce. Te slušalke so za kaj?
Torej, te slušalke so za zvezo med nami, snemalci, oziroma kamermani, pa med režijo, med realizatorjem, oziroma tajnico oddaje. Vi vsi se slišite med sabo?
Mi moramo slišat režiserja, oziroma on nas.
Oster, dobro, hvala lepa, končana vaja.
Nasploh ste snemalci, kamermani, delali vse zvrsti. To je treba povedat, da se je, recimo, ta specializacija dogajala vendarle od projekta do projekta. Pravzaprav ste delali kmetijske oddaje, kuharske nasvete, obzornike. Pravzaprav niste zbirali.
Od začetka nas je bilo malo in smo vsi morali delat vse. S kasnejšimi leti, s prihodom mladih, drugih snemalcev, kamermanov, je pa potem bil že čas za takozvane specializacije. Ker jaz zmeraj trdim, nismo vsi sposobni za vse. To so mogoče danes v naši politiki lahko sposobni vsi za vse, pri nas, pri kamermanih, tega ni. Vsak čuti neko notranjo slo po uveljavitvi tega in tega žanra, ali glasbe ali športa ali karkoli drugega. Tako, da jaz tu dejansko razlikujem med kvaliteto nekih snemalcev, kamermanov za gotovo zvrst, ker nekateri, seveda, to je pa pogojeno s tem, da ti spoznaš tisto zvrst, tisti žanr, ki ga snemaš. Ne mnogokrat je bilo potrebno se, pri športu, spoprijet s pravili športne igre. V direktnem prenosu ti ponujaš režiserju v reportažni avto posamezne prizore. Ni zastonj tisto moje pravilo, ko sem mladim kamermanom zmeraj govoril, glejte za 360 stopinj okrog sebe, ko je direktni prenos. Ponujaj režiserju interesantne stvari, ker edino tako prispevaš k dobri oddaji. Če si pa počasen, če nisi zagrizen, če nimaš refleksov, če nimaš neke intuicije, je nemogoče, da si dober snemalec in dober kamerman. To je absolutna resnica. Posebno poglavje so zabavno glasbene oddaje. V 60., 70., ste jih delali tako na terenu, kot tudi v studiih. Kakšen odnos ste imeli do tega, konec koncev, vsi poslušamo glasbo, popevke. Sodeloval sem pri mnogih zabavno- glasbenih oddajah, tudi pri filmanih oddajah. Spomnim se oddaje, filmane, na Vitrancu nad Kranjsko Goro z režiserjem Antonom Martijem. Gospod Marti je bil neka posebnost, karizmatičen režiser, ki je ogromno naredil na slovenski TV, ravno teh zabavno- glasbenih oddaj. Predvsem je imel oporo v ekipi. Z njim ste se na poseben način dogovarjali, kako boste kaj posneli, naredili. Marti je govoril eno čudno mešanico hrvaščine, slovenščine in italijanščine, ker je pač prišel iz Kopra na slovensko TV. Praktično, vsaj kolikor se ga jaz spominjam, si ni zapomnil imena ali priimke nas, snemalcev, ampak je zmeraj govoril di, di, to se pravi ti, ne. Na ta način smo se sporazumevali z njim, saj drugače se pa ni dalo. Je bil pa za mene fantastičen improvizator. Improvizator prve vrste, ker pri takih oddajah, ki jih je on počel, je pa improvizacija bila absolutno potrebna. Spomnim se tistih pevcev in pevk, ki so takrat, v začetku TV, bili na višku, kot je Majda Sepe, Marjana Deržaj, Beti Jurkovič na začetku, pol so Rafko Irgolič, recimo, no, pa kasneje tudi Oto Pestner. Jaz se spomnim Ota Pestnerja, sem ga nekoč, ko je bil še fantek, posnel v Celju za neko mladinsko oddajo, dobesedno fantek je bil. Ne vem, mogoče je bil 12 let star, sem ga takrat posnel na nekem celjskem prizorišču in to mi je ostalo v trajnem spominu, ko ga zdajle gledam kot enega od najboljših slovenskih pevcev.

Ampak občutek imam, da ob koncu delovanja na TV, niste šli prav veseli, recimo, kot ste bili tukaj na tej sliki. Se mi zdi, da to slovo ni bilo tako prijazno in prijetno.
Veste kaj, jaz sem se pravzaprav odločil, da odidem v pokoj sorazmerno zelo hitro. Ker sem izpolnjeval praktično vse pogoje, ki so potrebni, da se upokojiš. Slovo ni bilo lahko. Mogoče navzven lahko, ampak v svoji notranjosti, sem pa vendarle čutil, da odhajam iz nekega kolektiva, od nekih ljudi, s katerimi sem fantastično sodeloval in ki jih bom trajno nosil v svojem spominu. Na eni strani, na drugi strani pa sem šel z zadovoljstvom, da sem opravil neko, na začetku, pionirsko delo pri uvajanju nekega novega medija na Slovenskem in da sem naredil tisto, kar sem najbolje znal in zmogel. Zato je bilo moje slovo po eni strani spontano in veselo, bom rekel, po drugi strani pa majčkeno manj veselo. Zleze pod kožo televizija, a ne da?
Absolutno. Jaz sem, moram reči zase, rasel s to TV. Kakor se je razvijala ona, z njo sem se tudi jaz razvijal.