Velika imena malega ekrana: Tomaž Terček

Slovesnost ob dnevu Radia in TV Slovenija je tudi priložnost, da se javno zahvalimo našemu TV kolegu, novinarji, reporterju, voditelju in uredniku Tomažu Terčku ob odhodu v pokoj.

Pozor! Oddajamo!

Vsem, ki ste zdaj pri radijskih sprejemnikih, prisrčen pozdrav z vrha Triglava. Oglašam se z najvišje točke Jugoslavije, z višine 2863 metrov in to je najvišji direktni radijski prenos v zgodovini naše radijske postaje. Moja edina želja je, da bi me dobro slišali. Čeprav je v sprejemnikih kdaj pa kdaj malo zaškripalo, sem prepričan, da je bilo vse, kar so poslušalci sprejeli z našega najvišjega vrha, lep spomin za tiste, ki so že bili na njem in vzpodbuda za vse one, ki še niso poromali na skalnatega mogotca.

Je pa sigurno. To je bilo moje zatočišče, v Radečah. Jaz sem imel tam svoj svet, svoje zatočišče, pa lahko rečem, tudi privilegije, glede na to, da sem vstajal prvi, ker smo budili z glasbo gojence.

Kakšno glasbo ste vrteli?
Takrat je bila pač glasba taka kot je bila, od Iva Robiča do narodnozabavne, kar jo je bilo, takrat je ni bilo toliko. V glavnem se pa spomnim, da smo vrteli plošče s hrvaškim besedilom. Teh slovenskih takrat še ni bilo na pretek.
Zanimivo se mi zdi, da je ta Kresniček prerasel okvire samega vzgojnega zavoda in da so zvočniki potem bili tako postavljeni, da so lahko tudi meščani lahko poslušali program v Radečah.
Ja, to je bilo v zadnjem letu mojega bivanja tam. Ugotavljali smo, da ne bi bilo slabo, da še kdo drug sliši. In se spomnim, postavili smo en ogromen zvočnik, tako da se je res slišalo po celi okolici, na enem visokem stebru, pa kar ponosni smo bili, da nas tudi drugi slišijo.

Usodne so bile pa Delnice.
Mislim, da je bil to februar ali marec leta ' 58 in potem je v trenutku prišla odločitev, da bom vodil to novo oddajo, kvizovsko, Spoznavaj svet in domovino, ki se je potem združila s Pokaži, kaj znaš, z vsem tistim pompom in tako naprej. Točno, to je bilo usodno in takrat je bil direktor še France Perovšek, ki je to ugotovil, pravi, ti pa ne boš tukaj ostal.
To je bil tudi čas, ko se je začela rojevati TV, prvi poskusi, eksperimentalno obdobje, neke stvari so se dogajale na Gospodarskem razstavišču. Predstavljam si, da so vas vabili zraven.
Tudi bil sem, takoj na začetku, ampak takrat kot športni reporter. Imeli smo neko tekmovanje, namiznoteniško za pokal TV. Rekli smo, da bo tradicionalno, ampak je bilo prvič, zadnjič in nikoli več. In takrat sva pravzaprav tudi televizijsko začela delati z Benom, ki se je vrnil iz Amerike, kjer je bil na izobraževanju še z nekaterimi sodelavci in takrat se je pravzaprav ta najina profesionalna pot, skupna, začenjala. Potem pa do dandanes.
Od naših bodo skakali štirje, tisti, ki bodo pač najboljši. Upam, da bom tudi sam in želim, da bo vse dobro.

Povejte mi, kakšna glasbe je bila takrat vam všeč? Glasba, ki mi je zdaj vešč in jo imam doma, mislim, da imam komplet. Glenn Miller.
Ampak tega, recimo, v Mladinskih klubih niste vrteli.
Ne, takrat smo šli na te, takratne preproste popevke, tudi kakšne novosti, če so bile sprejemljive, tako da mislim, da smo tudi v tem delčku, v tem segmentu malem, tudi kaj pripomogli k tej sceni. Rekli ste, da so vas povsod poznali, da ste ljudje, ki ste se pojavljali na malih zaslonih, bili velikokrat gostje v družinah, kjer so sto skupinsko gledali tudi sosedje. da je bilo to eno posebno ugodje. Človek je imel najbrž občutek, da nekaj posebnega daješ ljudem.
Pa ne bi se mogel popolnoma strinjat. Ni bilo vedno ugodje. Včasih ja, odvisno od tega, v kakšno okolje si prišel. Samo, če si nekam prišel snemat eno vestičko, pa se je cela vas zbrala, ker je bil to praznik, da TV pride, še v tistih časih, potem to ni bilo več ugodje. To je bil velikokrat tudi napor. Jaz nisem tak človek, ki bi rad, nisem zelo družaben, no, bi rekel. Jaz sem rad bolj sam, s svojimi knjigami, križankami, tudi, če hočete, TV, ampak ne v množici in tako naprej. Zato zame to, žal, saj mi bodo morda nekateri zamerili, ampak zame to v večini primerov ni bilo ugodje.

Seveda.
Ali res, da so tile vaši ateljeji stali skoraj milijardo dinarjev?

Ali je res, da ste med gradnjo rabili nove milijone, zato ker niste vedeli, kam bi odpeljali odpadne vode, ali v Muro ali z zakonom določeno kanalizacijo? Kaj praviš?

Ali je res, da se tej vaši novogradnji podira streha nad glavo?

Dovolite, drage gledalke in gledalci, da vam predstavim nogometni klub Pušča. Pravzaprav je to precej nehvaležno delo, ker nogometašev niti sam ne poznam, zato predlagam, naj se sami predstavijo. Morda kar po vrsti.
Jože Cener.
In kje ste v službi?
Vodna skupnost.
Hvala lepa.
Hvala tebi. Kje ste pa v službi?
Nikjer.
Pa kaj igrate v moštvu? Desno krilo.
Hvala.
Kokoš Jožef, igralec Vodne skupnosti, levo zvezo.
Tule sem naštel pravzaprav premalo igralcev, dva štiri, šest, sedem. Torej manjka skoraj kompleten napad. Kako to?
Ja, to je pa odvisno od same zaposlitve, zato ker so vse dečki odšli v Avstrijo zaradi zaposlitve, ker pač je pač ne dobimo tukaj. Na sezonsko delo verjetno, ne?
Ja. Saj ni toliko dela za vse nas. To je bilo v Pušči, v Pušči v Murski Soboti. To je bila oddaja 37 stopinj v senci, ki smo jo takrat delali, Marti je režiral in to je bilo pravzaprav romsko nogometno moštvo, pa smo se šli kar zares, da se bomo predstavili, malo tekmovali, malo igrali in tako naprej. Moramo reči, no, vidite, to je pa tisto drugo, to je bilo pa zadovoljstvo, ker to so pa tako preprosti, tako iskreni ljudje in ko te vzamejo za svojega, si njihov in se počutiš dobro med njimi. Vlado, povejte mi še to, kam bi vas, oziroma nas, v vašem kraju povabili? Kaj se vam zdi najboljše, najlepše?
Meni se zdi in najlepše bi bilo, da obiščete naš otroški vrtec.
Otroški vrtec? Greva kar?
Ja.
Pojdiva!

Avtomobili pa, na lastno odgovornost.

Lep pozdrav v Kopruše, posebej zviti in vendar dobrodošli dobri znanci!

Hišice se stiskajo ena k drugi, kot ne bi živele v milem sredozemskem podnebju. In vendar se včasih zidovi razmaknejo v dragoceni vrtiček. Ne samo za vrtičke, tudi za znanilce sodobnosti, se najde prostorček.

Otroška igra na cesti.

Otroško igrišče brez živ- žava.

Čiv- čiv na robu strehe bližnjega pristanišča. Nekdo jih je preplašil.
Moram reči, da sem se tam izjemno zabaval. To je bila zabava, to niso bile oddaje kar tako. In seveda je bilo lepo delati tudi s Tonijem Martijem, ki je vedno imel...... Nikoli ne bom pozabil, ko so ga v Radencih pri kosilu postregli s solato in seveda, Prekmurci z bučnim oljem. In je Toni vzrojil, neću ja ulje per machina. Seveda, ampak lepo je bilo delat, saj nas je bilo več, saj nisem bil samo jaz, je tudi Sandi Čolnik takrat že zraven sodeloval, pa Mitja Kreft je bil takrat urednik v informativnem programu, pa ne smem pozabiti takratnega odgovornega urednika, Igorja Grudna. Tako, da je bila zbrana tukaj ena taka, jaz ne bom zdaj, ne mislim nase, ampak je bila ena taka možganska elita, ki je znala te stvari tudi zabavno postaviti. Tega, kar mislim, da nam dandanes velikokrat manjka.

Naše iskrene čestitke novoporočencema in naš iskren pozdrav Kopru, Koprčanom in hvala za gostoljubje. Vaše delo se je nekako mešalo, po eni strani to delo v informativnem programu, vseskozi pa so vas tudi vabili k vodenju javnih prireditev.
To mi je pravzaprav dala ta oddaja Spoznavaj svet in domovino, ki je bila vendarle v živo v studiu 14, radijskem, kjer je bila publika in tam sem se pravzaprav navadil nastopat. Saj učil nas ni nihče. Nič nismo vedeli. Kar si sem sam naučil. Potem so se pa začele te razne stvari, od koncertov do raznih drugih nastopov, tako da so ti v bistvu kar krepko zaupali. Nikoli ne bom pozabil Bojana Adamiča, pokojnega. Nek koncert je bil na Gospodarskem razstavišču, takratnega Plesnega orkestra, pa sem cincal okrog njega, ti Bojan, da boš dal kakšen program? Ah, pravi, danes bomo kar improvizirali. Ja, sem rekel, samo, nekaj pa le moraš imet, pa jaz tudi moram imet. Pa pravi, veš kaj, če politiki govorijo na pamet, pa nič ne povejo, boš ti tudi na pamet govoril, pa boš kaj povedal. In tako smo tudi sfurali tisti koncert.
V radijski hiši ste se veliko družili s temi glasbeniki, skladatelji, ki so bili prav tako pod isto streho. Takrat je tudi TV še vedno gostovala v nedrjih samega Radia.
Ja, pa tudi skupni nastopi, saj to nas je kar združevalo. To smo bili eni prijatelji vsi skupaj. Od Bojana do Privška, do Atija Sossa, do Jožeta Kampiča in tako dalje in tako dalje. Cel kup je bilo teh ljudi, do pevcev.

Vsi smo bili ena družba, ena druščina. Vsi smo bili tisti, ki smo bili po vsakem nastopu veseli, da smo ga speljali. Jaz ne vem, če sem od vseh teh neštetih koncertov, če bi v zdajšnji denar preračunal, par tisočakov dobil. V bistvu sploh ni šlo za denar. Niti Majda, niti Marjana, niti drugi, nihče takrat, v tistem času, ni obogatel.

Zjutraj si prišel, ponoči si končal, potem si šel pa včasih še v bar, pa si zjutraj šel naravnost spet v službo. Predvsem pa, jaz moram reči, da mi je bilo najbolj dolgčas, oziroma sem se najbolj nesrečno počutil, takrat sobot še ni bilo prostih, v začetku, če sem bil v nedeljo prost. Smo bili dejansko navajeni delat. Pa nič nismo spraševali, koliko boš dobil, pa a boš dobil kakšno, nič, nadur sploh ni bilo. Nismo poznali tega.
Pojdiva še malce potem na to reportersko stran. Tu ste veljali za posebnega, kot se grdo reče, maherja. Ampak vseeno se mi zdi zanimivo, da ste priznali, da ste pa vseeno imeli tremo.
Tule sta dve naši zlati olimpijski medalji, Miro Cerar in Djurdjica Bjedov.
Tremo sem imel vedno do konca. Tremo sem imel zdajle, preden sva začela snemat. Ko spregovorim prve besede, je konec. Ni več treme, ampak tik pred zdajci pa je. Pa naj si bo pri Dnevnikih, naj si bo pri neposrednih prenosih, bilo je tudi veliko težkih, tudi po nekaj ur dolgih. Sicer sem se vedno dobro pripravil, založil z rezervnim gradivom in tako naprej, ampak trema je večna in jaz mislim, kdor nima treme, ne more čisto dobro vsega opravit. Malo treme mora biti, ker to te prisili, da se skoncentriraš in rečeš, tako, zdaj pa moram. Konec je špice, recimo, moram spregovorit. Se pravi, prve besede, pa gre potem. In to je pri reporterstvu isto. Računajte, da sem v bistvu prenašal vse, kar se je prenašat dalo, bi rekel. Od takratnih vojaških parad, ki so znale trajat tudi par ur, do pogrebov, pa do tistega, po čemer se me ljudje najbolj spomnijo, da sem bil zadolžen za vse najhujše nesreče, recimo, sem dal par avionskih nesreč skozi, od prvega Brnika, pa potem Krka, Vrbovca, Korzike in tako naprej. To so bili pa seveda tisti težki trenutki, ko pa niti nisi imel toliko treme, ampak si se samo bal, ali boš znal povedat tisto, kar je v resnici. Padala je kritina, številne stare razpoke so se razširile. Kljub temu malodušja in preplaha med domačini ni. Vsepovsod so poprijeli za delo in življenje teče skoraj normalno. Najhuje je spet prizadet breginjski kot in vas Podbela, kjer bo zaradi včerajšnjega potresa verjetno treba porušiti tudi nekaj hiš, ki so bile prej predvidene za popravilo. Kako ste se znašli takrat, ko je nastopila napaka, ko so ljudje, ki so vam asistirali v režiji, v tehničnih sklopih, ko se je kar koli zalomilo?
Jaz sem imel napake vedno rad. Takrat si se pač znašel in si kaj povedal, ali poduhovičil ali kakor koli. To se mi zdi, da je kar popestrilo nekatere oddaje.
Dober večer! Večina najpomembnejših dogodkov v domovini, je bila tako ali drugače povezana s plebiscitom.

Ruski zunanji minister..... To je bil osrednji Dnevnik 16. septembra. Prijeten večer in nasvidenje.
Kakšna šola je bila TV dnevnik v vašem življenju, predvsem mislim zaradi tega, ker je to en poseben ritem dela in po celodnevnem delu mora biti človek ob pol osmih najbolj svež?
Ja, saj to je bilo najhujše, tisto, da si v bistvu cel dan bil gor, včasih so bili zelo težki dnevi. Jaz sem bil vendarle voditelj Dnevnika. Ko se je tole v nekdanji Jugoslaviji začelo, od jogurt revolucije in Novega Sada in tako naprej, do vseh tistih ostalih dogodkov in vojn in slovenske mini vojne, do hrvaške, do Vukovarja, do vsega tega in to so bili dejansko dnevi, ko si res zjutraj navsezgodaj prišel, pozno ponoči odšel, naslednji dan si imel pa ponovno turnus, ker najmanj dva dneva sta skupaj. In moram reči, da sem se včasih po dveh dneh počutil, kot po domače pravimo, kot pretepen pes. Popolnoma nezmožen še česa. Do zadnjega si skoncentriran, potem ti pa vse nenadoma pade. In glede na vse to, kar sem doživel v tem Dnevniku, je bila to seveda moja največja življenjska izkušnja, največja in najtrša.
Najbolj priljubljen obraz slovenske TV je tudi letos Tomaž Terček. Njegova priljubljenost je brez dvoma plod posebnega in izvirnega načina vodenja TV dnevnika, saj z dobrim posluhom za gledalca, uspešno premošča vrzeli med zapleteno uradnostjo nekaterih sporočil in dojemljivostjo gledalcev.
Ko sem jaz postajal znan, je nenadoma, ne bom povedal, kdo, vzrojil, da mi pa zvezd ne bomo vzgajali. Takrat je bilo zvezdništvo še greh, očitno. Tako, da ti je tista pomoč od ljudi zunaj, prišla tem bolj prav. Tudi moralno. Nekateri intervjuji so, do katerih ste se težje dokopali. Nanje ste posebej ponosni. Mislim, da je nekoliko bolj znana tudi zgodba, kako ste predrzno stopili pred takratnega predsednika države.

Zanimivo se mi zdi, da ko pa delate to primerjavo med TV in Radiem, vendarle rečete, da vam je bilo obdobje na Radiu ljubše.
Tako je, morda tudi zato, ker sem pač tam začel, ker so me tam sprejeli v službo, ker nas je bilo malo, vsi smo se poznali, vsak je vedel za vsakega, kaj dela, dobesedno vsi smo se tikali, od inženirjev do nas, vajencev, bi rekel, še takrat. Poleg tega, seveda, je radijsko delo vendarle malce lažje. Ker tu, ko vse že napišeš, se posnameš in vse, te čaka še eno delo. To je montaža, to je slika. To je dodatno delo. Medtem ko na Radiu pač, napišeš besedilo ali greš neposredno v oddajo in si končal, ko ga prebereš. Zato morda tudi še malce zavidam velikokrat radijskim kolegom. Rejbaharabad je kraj, kjer je bila še pred dobrega pol leta značilna iranska puščava. Sonce sije v teh krajih, kot pravijo, navpično in to dobro čutimo tudi sami. Zdajle, ko je nekako sredina dneva, je v senci blizu 40 stopinj. Veterc, ki rahlo pihlja z Elbrusa, nima skoraj nikakršne hladilne moči in vendar, pravijo spet, je vendar to bolje kot vrtinčast veter, ki dviga oblake prahu, po katerem gazimo do gležnjev. Znotraj TV opusa, katero obdobje dela na TV, kateri žanr pa vam ostaja v najlepšem spominu?