Odprti kop - Z vami: Adrenalin

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 13. junij 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Užitek

Drage gledalke, spoštovani gledalci, lepo pozdravljeni. Sreda 13. junij in to je zadnja letošnja oddaja. Lep pozdrav tudi z moje strani. V prejšnji oddaji smo govorili o užitku. Tudi današnja vsebina bo namenjena nečemu, kar lahko nekomu predstavlja užitek, drugemu pa strah ali odpor.
Hormon adrenalin je v vsakem izmed nas, njegovi vplivi pa se lahko odražajo na zelo različne načine.
O njegovem delovanju in vplivu več z našimi današnjimi gosti, ki so: asistent dr. Robert Masten s katedre za klinično psihologijo oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Z nami je tudi zravnik Jure Šorli z bolnišnice Golnik, kjer je vodja oddelka za fizioterapijo in respiratorno rehabilitacijo.
In Borut Veselko, igralec, direktor Prešernovega gledališča Kranj in nekoč voditelj televizijske oddaje o adrenalinskih podvigih Odklop- če se spomnite- v kateri se je tudi sam mnogokrat preizkusil. Lep pozdrav vsem trem.
Začnimo najprej pri fundamentih. Razložimo vlogo adrenalina. Kdaj in kako se izloča, kje in kako vpliva na telo? Adrenalin je hormon bega in boja. Izloča se takrat, kadar se mora človek nekam umakniti, nekaj hitro narediti. Njegovo ime izvira iz mesta, kjer se izloča.
Adrenal nad ledvicami je mesto izločanja. Koliko se odloči, je odvisno od samega stresa. Bolj ko je intenziven, več. Je pa od osebe do osebe različno.
Kaj se zgodi? Osnovno je to, da telo sebe zaščiti, izklopi stvari, ki jih v tistem trenutku ne potrebuje in aktivira stvari, ki jih potrebuje. Aktivira notranje organe, močno srce in pljuča in skeletne mišice.

Kaj pa odklopi? Odklopi vse tisto, kar ne rabimo.
Večinoma je to v tistem trenutku imunski sistem, tako da je to mogoče eden izmed negativnih učinkov. Dr. Masten, rekli smo, da je adrenalin hormon, ki nas pripravi na beg ali boj. Pa je to glede na situacijo ali posameznika? To smo že slišali, da je najbrž od posameznika do posameznika različno. Ampak z ozirom na situacijo bo drug človek na isto situacijo reagiral drugače?
Zagotovo. Reakcija na situacijo so naše izkušnje in zato je tudi odvisno, kako bomo na dano situacijo reagirali. Včasih pa tudi od samega trenutka. Na ist dražljaj včasih odreagiramo bolj in drugič manj. Če ga pričakujemo, zagotovo manj kot če ga ne pričakujemo. Še vaše mnenje?
S tem se popolnoma strinjam. Vsak reagira različno, je pa to odvisno tudi od dispozicij, torej tega, kako je pri posamezniku prirojeno tako reagiranje. Borut Veselko, vi ste svoje podvige imenovali Odklop. Zakaj, oz. za kakšen odklop je šlo, oz. kako ste reagirali vi, ko ste bili na vrhuncu teh izzivov?
Ime ni moja izmišljotina, je pa dobro. Je pa res, da nismo snemali samo adrenalinskih zadev, je pa bila to moja najbolj omiljena tema. Tudi, ko smo se pogovarjali o tem, kako naj bi oddaja izgledala, sem jaz večinoma te stvari predlagal, čeprav mi je bilo tudi vse ostalo zanimivo. Včasih stvari, ki ne spominjajo na adrenalin na prvi pogled sprožijo veliko tega hormona. Jaz sem adrenalinski uživač. Zelo mi je všeč, če se adrenalin izloča. Če se izloča takrat, ko možgani ne čutijo grožnje. Kadar vem, da sem na varnem, pa se vseeno ta refleks sproži. To je ta občutek zmagoslavja. To je tisto, ko je boj že mimo in se začnejo izločati endorfini. Jaz ne vem, če je sam adrenalin tisti, ki sproža učinek. Morda samo njegove posledice. Tukaj moram reči, da se mi takoj sprožijo možgani. Notranji orggani se izklopijo in žile se skrčijo, zato da je za mišice dovolj krvi na razpolago. In možgani? Možgani ostanejo. Možgani so tisti, ki se ob vklopu adrenalina celo dodatno aktivirajo, dobijo več glukoze. Bolj so pripravljeni v tistem trenutku. Aktivnost možganov je v tem trenutku boljša. Mogoče tudi zaradi tega, ker se moramo tudi pri begu razumsko obnašati. Ne kar bežati kot kure, ampak narediti nekaj razumskega. Ampak tukaj gre za stres. Če ga premagamo, je to pozitivna stvar in nas naredi boljše, pogumnejše, vzdržljivejše.
Jaz bi tukaj rekel, da je treba najprej malo razčistiti pojme. Kar se tiče prejšnje trditve, kako delujejo možgani, je to tako, da pač delujejo bolj stari deli možganov. Tam, kjer je povezava med dražljaji, ki pridejo od zunaj, in reakcijo krajša. Ni treba toliko razmišljati. Kar se tiče stresa, pa je tako: stres in adrenalin sta gotovo zelo povezana, vendar je treba reči, da mi zelo velikokrat govorimo o adrenalinu v povezavi z nekimi zelo ekstremnimi situacijami: športi, ipd. Vendar sam pojav adrenalinske odvisnosti se v veliki meri povezuje z zelo običajnimi vsakodnevnimi dejavnostmi, kjer se sproža zelo veliko adrenalina, mi pa potem to imenujemo stres in se usmerjamo na to, kako bomo zmanjšali količino stresa ali izboljšali spoprijemanje s stresom, v resnici pa morda nismo na najboljši poti. Morda to niti ni glavno in najbolj pravilno vprašanje.
Ali adrenalin poživi telo?

Vsekakor. Naredi nas bolj žive. Imamo občutek razburjenja v življenju. Če sem prav razumel, je adrenalin pogojen s stresom. V pogoju stresa se izloča adrenalin. Na ta način je pogojen.
Prej smo ugotovili, da adrenalin malo upočasni oz. oslabi imunski sistem. Kako pa je s čutili? Včasih se zgodi, da smo v šoku in nas nič ne boli. Govoriti izolirano o vsakem posameznem čutilu, kaj se takrat zgodi, je zelo različno. Zelo odvisno od razloga za stres. Hrup je eden izmed razlogov, ki lahko sproži to stresno reakcijo izločanja več adrenalina. Takrat lahko tudi sluh deluje bolje, ker je bil to stres od zunaj. Zato se človek na to bolj osredotoči, ker so druga čutila v tistem trenutku lahko manj aktivna.
K čemu vse lahko pripomore soočanje z izzivom, ki bo v nas sprožil izločanje adrenalina, pa si poglejmo še v našem prvem prispevku.

Ta adrenalinski park je namenjen za vsakogar oz. široke množice. Fizična priprava za obisk adrenalinskega parka ni pomembna. Edina omejitev, ki tukaj pri nas obstaja, je višina, kajti otroci morajo biti višji od 140 cm, da se lahko v našem parku gibljejo v spremstvu odrasle osebe oz. staršev. Če pa se želijo gibati samostojno, pa mora biti višina 150 cm. Vsi udeleženci dobijo potrebno opremo in to gibanje v adrenalinskem parku je nadzorovano s strani naših inštruktorjev. Tukaj v sedmih letih, odkar je adrenalinski par prišel v Slovenijo, se nam ni zgodila še nobena nesreča. Adrenalinski park je sestavljen iz treh različnih sklopov. Prvi se imenuje ploščad, kjer morajo ljudje na desetih metrih višine premagovati različne zapreke oz. mostove, mreže, gume, itd.

Smo varovani s plezalnim pasom, čelado in oponkami, toda kljub temu, ko smo prijeti na jeklenico, nas je ob pogledu v globino strah višine. Drugi sklop adrenalinskega parka je streber poguma, kjer morajo ljudje premagovati svoj strah. Strah se premaga na ta način, da se povzpemo do višine 8 m, se obrnemo za 180 stopinj in skočimo v globino.

Velika večina izmed nas nima kakšnih posebnih strahov, med nami pa so tudi taki, ki se določenih strahov niti ne zavedajo, oz. jih opazijo šele, ko so vpeti v neko drugačno situacijo.

Ljudje različno odreagiramo. Nekateri se zapremo vase in nič ne govorimo, nekateri svoja glasna mnenja delimo s sooblikovalci, tretji se znajdemo v določeni stiski, da nam mora nekdo priskočiti na pomoč.

Obisk podjetij se vsako lepo povečuje, ker so delodajalci ugotovili, da tukaj v adrenalinskem parku lahko od svojih sodelavcev vidijo, koliko so drzni in koliko si upajo, si med seboj zaupajo, kako so sposobni izven pisarne komunicirati, kako se med seboj upoštevajo in poslušajo. V končni fazi tudi to, da se ekipa kot taka utrdi, da potem na delovnem mestu še lažje delajo.

Najbolj atraktivna naprava za družine pa je gotovo gugalnica velikanka.

Čeprav v adrenalinski park prihajajo predvsem zaradi športa in zabave, je tukaj zelo prisoten tudi psihološki moment, kajti ljudje pridejo sem, da premagujejo lasten strah, se pred drugimi dokazujejo. Tukaj nimamo nasprotnika, s katerim bi tekmovali, ampak je tu tekmovanje s samim seboj.

Ko to zaključimo in damo program skozi, nas oblije neko olajšanje in občutek zadovoljstva, da smo nekaj naredili, kar mogoče prej nikoli v življenju nismo.

Iz adrenalinskega parka smo se vrnili v studio. Ste že bili v adrenalinskem parku, Borut Veselko?
Ne še. Zanima me namreč, kaj si človek skuša dokazati? Za druge bi težko govoril. Dokazati si ne bi upal nič, ampak nepopisno uživam pri teh napravicah. Ravno to, kar sem prej rekel. Da vem, da so stvari varne in se mi ni treba spuščati v neko nevarnost za življenje ali poškodbam. Vendarle imeti ta občutek.
Gre za izkazovanje pred drugimi morda?
Lahko. Bi pa dodal, da v psihologiji obstaja termin, ki se imenuje iskanje dražljajev. To je nekaj, kar ni čisto isto kot adrenalinska odvisnost, kot ta izraz uporabljamo v vsakodnevnem besednjaku. Dokazano je, da je iskanje dražljajev nekaj, kar je dedno pogojeno in to 60 %. Za osebnostne poteze naj bi bila ta dedna pogojenost od 30 do 50 %, precej manj. Tisti, ki ima izrazito potrebo po iskanju dražljajev, morajo to potrebo nekako zadovoljiti. To, kar je rekel Borut, da jo zadovoljijo na varen način, je nekaj, kar je hkrati lahko tudi dober nasvet za vse tiste, ki sebe prepoznajo v tem. Mi vemo, da je preveč izražena značilnost te vrste take, da lahko pogosto škoduje človeku, ki to lastnost ima in prezgodaj umre. Po drugi strani, če je to premalo izraženo, pa da stagnira. Ljudje, ki so najbolj izpostavljeni temu, so moški. In sicer v mladosti, od 22 do 24 let. Vidimo, da se v resnici vsak dan na cestah in tudi na področjih, ki niso vezani na rizične dejavnosti: medosebni odnosi, lahko tudi zloraba alkohola, drog, itd. To je pri mladih pogosto.
Preden nadaljujemo, bi morala z Akijem povabiti naše gledalce k sodelovanju. Kličite, pišite: Kaj vi mislite o tem?

Ali če imate zelo dobro izkušnjo, jo delite z nami. Bomo zelo veseli. Olga? Jaz bi vprašala, če lahko vsakodnevne psihične obremenjenosti sproščamo denimo na ta način, da gremo v adrenalinski park.
Nekatere zagotovo. Naj se navežem na prejšnjo izvajanje. Zagotovo je efekt adrenalina samo eno izmed čustev. Znotraj se prepleta cel kup enih drugih čustev, od strahu, veselja. Gotovo se išče bolj to kot adrenalin, saj je sam efekt kratkotrajen in obisk adrenalinskega parka vzame kar dobršen del dneva. Druga čustva so precej bolj pomembna in na ta način razumemo nekateri potrebo po teh čustvih, ki jih mogoče nekje ne dobimo.
Adrenalin sam je zelo neprijetno doživetje. Jaz sem si ga iz čiste radovednosti v vojski piknil pod kožo, ker mislim, da se tudi sicer daje pod kožo. Blazno hitro se razšiti in sam adrenalin je zame zelo neprijetna izkušnja. Jaz mislim, da gre pri adrenalinskih športih za napačno poimenovanje ali poenostavljanje. Vedno je adrenalin prisoten, ampak mislim, da ni bistven. Ampak?
Vse, kar smo že povedali. Vsa ta čustva, strah, ki mine. Varnost, ki je v enih okolnostih. Mislim, da nismo bili narejeni za to izobilje. Tudi cel kup enih drugih hormonov kaže, da smo narejeni za pomanjkanje, grožnje in okolje, ki je neprijazno do človeka. Zdaj smo se nenadoma znašli v tem prijetnem okolju, kjer nam ni treba početi nič, razen preživeti depresijo. Mi moramo vedeti, da če človek ne bi bil pripravljen tvegati in se rizično obnašati, potem bi bili verjetno ne naseljeni na celotni zemeljski obli, ampak tako kot je bilo 100. 000 let nazaj še vedno samo v V Afriki. Če človek ne bi bil pripravljen tvegati in se pariti izven majhnih krogov, se vojskovati in umirati, potem bi bil to lahko primer stagnacije.

Dajmo besedo Emilu iz Kopra. Ste z nami?
Pozdravljeni.
Jaz se rad hitro vozim v avtomobilu in me zanima, če to tudi spada zraven. Hvala lepa.
To je lahko zelo adrenalinsko početje. Je pa res, da je individualno odvisno, kako intenzivno ga doživljamo. Kakšen, ki mu je hitra vožnja hkrati dokaj običajna in vsakodnevna, verjetno tega doživlja manj, četudi zelo hitro vozi, kot morda nek nevešč voznik, ki gre 30 na uro in mu je to največji adrenalin. Adrenalinska vožnja je bolj problematična za vse tiste, ki tega adrenalinskega doživetja nočejo doživeti, pa ga zaradi takšne vožnje morajo.
Se lahko zaradi take malo hitrejše adrenalinske vožnje ali drugih adrenalinskih početij znebimo kakšnih negativnih čustev, da potem nismo več tako jezni, agresivni, nas ni več tako strah?
Ne. Ljudje, ki so odvisni od adrenalina in ne doživljajo adrenalina v tem prvotnem smislu- kot odziv na neke okoliščine, ki so nastale, ampak ga sami producirajo. To so ljudje, za katere se zdi, da imajo petardo v hlačah, se jim vedno nekam mudi in imajo vedno telefon v roki. Morda producirajo situacijo, kjer bodo zaliti z adrenalinom, vendar pa je posledica ravno obratna. Je škodljiva za medosebne odnose, škodljiva za natančno- sicer dobro funkcionirajo v kriznih situacijah- ampak za natančnost in kvaliteto opravljenega dela pa to ni v redu in še na mnoga druga vsakodnevna področja v življenju to vpliva.

Od česa je to odvisno? Tisti, ki so odvisni od adrenalina, imajo različne razloge. Lahko, da s tem prikrivajo neka za njih neprijetna čustva. Morda kakšne žalosti, strahove, tesnobe, itd. Lahko je zelo intenzivno doživljanje vsakodnevnih situacij nekaj, kar jim omogoča, da se teh za njih problematičnih čustev ne pokaže in se jim ni treba z njimi soočiti. Morda s tem prikrivajo svojo relativno slabšo samopodobo. Občutek, da so manj sposobni in manj vredni, kar je v tem današnjem svetu, kjer se vse vrti zelo hitro in vsi želimo biti uspešni, na ta način tudi sprejeti zelo pogost pojav. Lahko je še marsikaj drugega, zakaj se ljudje tako odzivajo. Kaj pa življenje čisto brez adrenalinskih izzivov? Lahko to vodi v apatičnost?
Mislim, da si tega nihče ne more privoščiti danes. Brez adrenalinskega izziva ni nič. Skos pod prho, namesto tople teče mrzla voda, pa imamo adrenalinski izziv. Mislim, da bojazni, da bi bili povsem brez tega, ni. Mislim, da je še dodaten trenutek pri vseh teh adrenalinskih odvisnostih. Tista izpraznjenost, ki pride po tem. Energetsko povsem izpraznjeno telo, ki je mogoče indiferentno do tistih dražljajev, na katere bi običajno bolj reagiral iz okolja in jih zato potem to ne prizadane in si na ta način mogoče po obvozu zagotovi bolj mirno funkcioniranje v vsakdanjem življenju.
Gospod Veselko, kako bi bilo življenje brez adrenalina?
Najbrž s knjigo v roki. Saj ni adrenalin ena in edina stvar, ki bi nekaj pomenila. Hvala Bogu, kot pri vsaki drugi zadevi, ki prenaša doživetje in iskanje doživljajev, je teh stvari zelo veliko. Tudi adrenalin se da tako kot vse ostalo uporabljati ali zlorabljati. Spet smo tukaj pri adrenalinu, jaz pa mislim, da gre za doživljanja. Da je veliko teh stvari lažje doživeti v enem lepšem ambientu kot recimo v teh parkih, ki so zgrajeni, da so lahko ta doživetja povezana z enimi drugačnimi doživljanji.
To sem želel reči. Midva sva oba igralca in dobro veva, kako je stati na odru z enim pripravljenim tekstom, pa ga včasih ga pozabiš. V principu pa je igranje velik užitek.

Seveda. Ko je zadeva opravljena, takrat je ta dobri občutek. Moram pa priznati, da sem enkrat za odrom razmišljal o tem- me zanima, če je to res. Ko se sproža adrenalin pri živalih in ljudeh, ker smo se prej lotili zgodovine je bil vedno v povezavi z eno fizično akcijo. Če te fizične akcije ni takemu izločanju adrenalina, ima to kaj veze z infarktom? Stres kot negativna stvar?
Bolj je tisto, kar je v zvezi z infarktom, način življenja, ki spremlja te stresne situacije. Ljudje, ki živijo stresno, ob tem niso redno telesno aktivni, nezdrava prehrana in je stres mogoče samo ena od komponent, ki zraven vpliva. Teh samih sosledij dogodkov, ki se dogajajo ob sproščanju adrenalina, pa sprožajo dovzetnost žilne stene za aktivnost. Kar pa potem z ostalimi dejavniki lahko privede do infarkta.
Rane na želodcu.
Na primer. Že v prejšnji oddaji smo slišali balerino umetnico, ki je tudi govorila o izpraznjenosti po predstavi, ko da vse od sebe. Je to potem dobro? To nevtralizira ta stres? Dobro za zdravje, ta občutek?
Ta izpraznjenost, o kateri govorimo po eni dobri predstavi, je drugačna kot izpraznjenost, o kateri smo govorili prej, ko ne najdeš več dovolj močnih impulzov, ki bi te spravili v neko razpoloženje, ki bi ti nekaj pomenilo. To je bolj občutek nekega miru, ki si ga sposoben doživeti po enem razburjenju, po eni veliki fizični akciji, ki je sam nastop pred občinstvom. To je ene druge vrste izpraznjenost. Podobno kot športniki, ki pridejo v cilj. Koliko časa potrebujejo, preden dojamejo, kaj njihov rezultat v tistem trenutku pomeni. Odraža eno stanje telesa, ki po enem takem ekstremnem podoživljanju neke stvari kot je sam nastop tekmovalca. Takrat težko vse stvari poveže skupaj in rabi nekaj časa.

Sčasoma pa se navadijo na ta hormon, izziv.
Ni samo hormon, ampak vse dogajanje, ki je zraven. Nekateri ja, nekateri celo življenje ne. Težko je reči, če je dobro, da se navadiš. Nekateri potrebujejo nekaj tega pozitivnega stresa pred samim nastopom, da bolje odreagirajo, medtem ko drugi, če je tega stres preveč, zelo težko dosežejo pričakovan rezultat.
Jaz bi vprašala o vrhunskih športnikih- vemo, da se nekateri svetovni prvaki le na treningih. To pomeni, da jih na tekmi potem zruši ta stres?

Adrenalin?
Jaz bi rekel, da adrenalin gotovo ni tisti razlog, ki bi zniževal rezultate športnikov. Tukaj gre verjetno za zelo individualizirane reakcije in težave, ki jih ima posamezen športnik, so pa pogosto psihološke težave. Strah pred tem, da bi zmagal, strah pred neuspehom, itd. Kot rečeno, ne gre za problem. Mogoče edino premalo adrenalina. Ima športnik lahko strah pred tem, da bi zmagal? Seveda.
Zelo pogosto.
Tako je.
V zadnjem času se je zelo uveljavil izraz adrenalinski športi, čeprav ni jasno, kaj so adrenalinski športi. Saj je tudi plavalec, ki ima svojo progo in nobenega nasprotnika, pred štartom zelo nervozen oz. v neki stresni situaciji. Kateri izzivi so torej bolj napeti? Če imamo nasprotnika iz oči v oči, zraven, ga ni in se vržemo v previsno steno.
To je zelo individualno. Nekaterim je zelo pomembno, da imajo nekoga, s katerim tekmujejo, drugim je dovolj, da tekmujejo s seboj. To je različno. Mogoče je poimenovanje adrenalinski šport nekoliko neustrezno. Vsak šport zahteva določeno mero adrenalinske reakcije. Ti športi, ki jim danes pravimo adrenalinski, so mogoče čustveno bolj nabiti športi: kanjoning, razni adrenalinski parki, ipd. Pri maratonu je tega manj, čeprav je lahko adrenalinski šport.
Lahko rečemo, da je jadranje adrenalinski šport?
Zagotovo takrat, ko je pred teboj 5- metrski val, ki te hoče zaliti. Na začetku smo rekli, da je adrenalinska situacija za boj ali za beg. Se je sploh možno naučiti, da se bomo večkrat odločili za spopad z neko situacijo kot za beg? Tako menda urijo vojake.

Trening je samo ponavljanje določenih gibov in situacij, na katere se človek navadi tako, da potem na enak stimulus reagira z enakim odgovorom. Nekoga, ki ga učijo kot vojaka, da se proti nekomu postavi v boj in ne v beg, bo potem tako tudi reagiral.
Kaj pa v vaših podvigih, Borut? Kako ste se vi, ko ste bili v hudi situaciji, odločili za spopad in ne za beg?
Jaz nisem imel nikoli občutka, da je ta situacija huda. Vedno se mi je zdelo, da je relativno varna in vedno je prinesla neko razburjenje. Samozaupanje?
Najbrž. Tudi zaupanje kolegom. Saj se mi je nekajkrat zgodilo, da sem zavrnil neko dejanje, kadar nisem zaupal tistim, v katerih rokah naj bi bil. Tega potem tudi nisem naredil. Začel sem s smučanjem, ki je dinamičen šport, lahko je tudi adrenalinski, sploh če greš malo počez. Nadaljeval sem s plezanjem. Začel sem plezati z Janezem Jegličem, ki je žalostno končal v Himalaji in s Silvom Karom, ki je še vedno eden izmed vrhunskih alpinistov. Seveda sta onadva zbezljala čisto nekam drugam. Jaz sem ostal varno tam pri močnih klinih. Rad sem veslal na divjih vodah in jaz teh stvari nisem doživljal kot spopad, ampak kot užitek. S katerim športom se vi ukvarjate, da je najbolj adrenalinski?
Recimo spust s kolesom po kakšnem. Po hribu?
Ne to, to je zame preveč.

Tako izgleda. Odličiš se: zdaj, zdaj ne, še malo. Srce pleše, razbija po bobnih. Čutiš vročico, nato leden tuš. Odločiš se. Padeš v globino. Ne razmišljaš, samo padaš. Neskončno dolgo. Čeprav ti kasneje povedo, da sta to bili samo dve sekundi. To so izkušnje ob skoku, ki smo si jih izposodili iz spletne strani adrenalin. si.

Za padalstvo sem se navdušil že od malih nog. Prej sem vozil kajak na divjih vodah, kjer sem bil tudi reprezentant in ni bilo časa za to. Leta 2000 sem končal kariero kajakaša in se takoj vpisal v padalski tečaj. Leta 2001 sem delal prve skoke s padalom, zelo hitro pa so me navdušili ti skoki.

Že leta 2002 sem naredil prvi skok z mostu.

Ko začneš skakati z aviona, čutiš strah- adrenalin. Spoštovanje do tega športa. potem pa to sčasoma odide in to sem iskal. Pri prvem skoku mi je rekel kolega- zelo znani skakalec, Hrvat Rober Bečnik, mi je rekel, da ko bom skočil s stene prvič, se mi bo stena pod nogami tresla. Res je. To je tak občutek, ki se ga ne da opisati. Enostavno moraš poskusiti in takrat vidiš, kaj pomeni. Najraje skačem v Italiji zraven jezera, kjer imaš tri izskočišča od 300 m pa do 600 m. Tam je zame raj na svetu za skoke.

Adrenalin je gotovo prisoten, mislim pa, da je pri meni ena tista meja, do kam lahko človek še gre. Vedno greš poskusiti odpirati nižje, več časa leteti, preden bi odprl padalo. Gre za eno in drugo. Poznam dečke, posebej Madžare- ene sem poznal, ki jih na žalost ni več. Pri njih ni šlo za nič drugega, kot samo za adrenalin in so šli tako daleč- vsaj eni trije izmed teh, s katerimi smo bili nekaj časa skupaj- jih več ni. Jaz mislim, da sam adrenalin pri tem športu nikakor ni dober. Vedno moraš spoštovati in imeti nek določen strah oz. spoštovanje do teh stvari. Če gledamo življenje, je vedno sestavljeno tako, da je vedno nekdo nad tabo. Vedno moraš nekaj spoštovati, drugače se hitro tragično konča.

Tega se ne naveličaš, v tem je draž. Vedno najdeš nekaj. Tisti dan, ko skočiš, je drugačen. Že od jutra sem malo boljše volje, ker vem, da bom letel. Človek je vedno želel leteti kot ptica in mislim, da so to najlepši občutki, ko enkrat letiš in vidiš, da si svoboden.

Doskočili smo nazaj v studio. Borut Veselko, je to nadaljevanje oddaje Odklop?
Bi bilo. Moram priznati, da je tisto, kar je meni največji užitek, je bil skok z aviona. Edinokrat, ko sem šel sam. Pa tudi v tandemu ali s hriba. Občutek letenja je nekaj, kar mi prinese užitek. Ampak odgovornost do soljudi me je ustavila, da bi šel stvar dokončati in bi se resno ukvarjal s tem naprej. Spoštovanje mislim, da je ključna beseda za preživetje.
V prispevku smo slišali nekaj o strahu in spoštovanju. Kaj to pomeni? Ali ni v človekovi naravi, da zbeži pred situacijami, katerih ga je strah?
V človekovi naravi je, da zbeži ali se bojuje. To je eden osnovnih že prej omenjenih občutkov. Treba je pravilno presoditi, kdaj je ustrezna reakcija, da pobegneš, kdaj pa, da se bojuješ. Je to instinkt zraven ali kaj drugega? Kako se odločiš?
Na osnovi preteklih izkušenj. Mi imamo v starih delih možganov skladiščeno določeno emocionalno intenzivno zlo, kar pomeni tudi v tem smislu dogajanja na nivoju telesa, torej molekul- zelo intenzivno dogajanje in to je uskladiščeno v naših možganih. Spoštovanje pa je že stvar novejših delov možganov; stvar presoje in nekih stališč, ki jih imamo do ljudi, do sebe in do dogajanj, itd.

Jaz imam elektronsko pošto gledalke, ki sprašuje, kako to, da ste v studiu sami moški in tudi na prispevkih večinoma fantje. To pomeni, da se bolj moški radi preizkušamo v teh mejah? Moram ponoviti, da je dokazano, da smo moški tisti, ki so v večji meri iskalci dražljajev. Kar pa se posledično povezuje s tveganim vedenjem. Moški so v večji meri taki. S starostjo je dokazano, da se to zmanjšuje. Prej sem rekel, da je to v mladosti največje. Starost in spol sta dejavnika tega, morda je to razlog. Vendar pa so dejstva taka, da nismo samo moški vključeni v tako dejavnost in morda drugo- kar se morda sliši drugače- biti moški ali ženska ni čisto črno- bela kategorija. Vsak moški je malo ženska in obratno. Ampak pa se moški bolj tvegano vedemo.
Tako je. Očitno.
Vi ste se veliko ukvarjali s športniki tekmovalci. Kaj zanje pomeni potem, ko dosežejo zmago? Je to zmaga tudi nad strahom?
Ne dolgo nazaj smo rekli, da je pri veliko športnikih velik problem strah pred zmago. Strah tistega, kaj se bo zgodilo, ko bo zmagal. Ima potem sploh še kam naprej, ko enkrat zmaga? Je potem konec vsega? Čustva so spet od osebe do osebe različna. Ampak pa prinese zadovoljstvo, prav gotovo.
To je lahko včasih samo kratkotrajno. Trenutek in je konec. Bo lahko potem še naprej tudi zadovoljil vse apetite, ki bodo s to zmago prišli od odzunaj? Veliko če- jev vsaka taka zmaga prinese. Mogoče je vmesno uvrščanje pod vrh za nekoga bolj zadovoljivo.

Lahko si postavlja višje cilje.
V redu je. Vsi bodo rekli, da je dober, če bo pa več, je pa še toliko boljše. Treba je vedeti do, da je eden najbolj pomembnih psihičnih dejavnikov za duševno zdravje jasna in realna identiteta. Če ti nimaš identitete zmagovalca, je to lahko problem.
Zdaj pa sta z nami že dva gledalca. Lepo pozdravljam prvega. Živjo.
Kdo je z nami?
Halo? Pozdravljeni.
Robert, poznava se.
Živjo, Vasja. Ti si razen adrenalinskega športa doktor, psiholog.

Živčni zlom je drugo, strah je drugo.
Najlepša hvala za vprašanje.
Robert, hvala. Takoj vzamemo še en telefon in počakamo z odgovorom. Dober dan, Karmen iz Nove Gorice.
Pozdravljena. Jaz bi imela vprašanje. Meni telo samo izloča preveč adrenalina. Zanima me, koliko je to škodljivo. Hvala.
Doktor?
Predolgo trajajoča in preveč intenzivna stresna obremenjenost, kar posledično pomeni tudi preveč adrenalina na dolgi čas, je nekaj, kar škodljivo deluje na več vidikov človekovega blagostanja in zdravja. In na telesni vidik: lahko zbolimo, in na medosebne odnose, uspešnost v službi, itd. Tisto prvo vprašanje je, da je potrebno stres ne odstraniti, ampak se ga naučiti obvladovati in držati v primerno velikih količinah. To je bistveno. Ne pa ga odstraniti, ker je to slabo in niti ni potrebno. Druga stvar pa je mogoče povezana s tem, da v tem hitrem tempu življenja in v kakšnih stvareh, ki se v nas naberejo, sami začnemo proizvajati situacije, ki so povezane z večjim izločanjem adrenalina. Preveč dela, telefonov, morda ne znati reči ne drugim ljudem in ne poskrbeti zase v smislu tega, da postavimo meje. To vse se povezuje z nekim neravnovesjem v nas, ki je povezano s tem, da se izloča adrenalin. Bi pa težko razumel to, da se izloča kar sam od sebe. Bi še kaj dodali?

Morda je eno od stanj moteno delovanje nadledvične žleze zaradi procesa na njej- tumorja, benignega ali malignega in potem pride zaradi izločanja adrenalina v valovih do previsokega krvnega pritiska, težav, ki so povezane s tem. To je treba ustrezno diagnosticirati in zdraviti. Torej je možno, da je čisto telesne narave. Seveda.- Še en telefon imamo. Kdo je z nami?
Tukaj Ivanka iz okolice Postojne. Jaz sem malo starejša gledalka in mislim, da tisti mladi, ki so tam bili v adrenalinskem parku, da je to mogoče zanj dobro, da pridobiva samozavest, če premaga ovire. Za gospoda, ki je prej klical in je rekel, da je hiter v prometu, morda ni čisto primerno, ker tam lahko ogroža tudi druge. To ni enako, kot če sam tekmuje. Tam ogroža druge. Sama pa sem še danes blizu 70- ih takšna, da grem še na najvišje drevo. Ampak ne zato, da bi dokazovala, da nekaj zmorem, ampak če je treba nekaj opraviti. Bolj v zvezi z delom.
Najlepša hvala. Najbrž je problem v tem, da človek zna vzpostaviti realen odnos do svojih sposobnosti, tudi če ga ti izzivi zelo mikajo. Da ve, do kod.
Pa tudi v odnosu do okolice, ne samo do sebe. Da se realno zaveda, kaj izzivi, s katerimi se ukvarja, lahko povzročijo drugim.
Okolju, nevarnosti. Ali pa skrbi družini. Gotovo.
Pravica, da bi zaradi svojih lastnih potreb po adrenalinu ogrožal in slabo vplival na druge, je sporna pravica, to je treba jasno povedati. Ampak kako najti mejo? Kako nekdo, ki ne zna, ugotovi?
Takemu človeku, ki tega ne zna narediti, mora ogledalo nastaviti nekdo drug, ker če smo sposobni kakšne stvari, ki morda niso najbolj optimalne ali morda sami nismo zadovoljni z njimi, ampak jih vidimo, takrat smo že zelo daleč naprej. Če pa imajo problem z nami samo drugi, potem so tudi drugi v funkciji, da to povedo in se zaščitijo.

Je kdo vam postavljal ogledalo, Borut, ko ste se ukvarjali s temi izzivi?
Ne. S takimi izzivi bi se še vedno z užitkom ukvarjal, kolikor je časa. Oče mi je najbrž prvič, ko sem bil pred tako največjo fazo tveganja, ko sem pri 16- ih letih želel začeti plezati, naj bi mi podpisal dovoljenje. Rekel mi je, naj si predstavljam, kako bi se on počutil, če se mi kaj zgodi. Konec, sprejel sem odgovornost. Nisem mogel sprejeti tega, da bi slabo vest takega dogodka prenesel na očeta in s tem je bilo rešeno. Pri 18- ih sta se dva moja znanca že smrtno ponesrečila in ta izkušnja pri drugih je name vplivala tako, da sem ves čas plezal zelo varno in to je to spoštovanje in tudi edini način, da izkušiš nekaj in to ne na tak način, da bi ogrožal sebe. Vedno, kadar ogrožaš sebe, nisi sam, in ogrožaš vsaj blagostanje ljudi okrog sebe. Biti neodgovoren do sebe pomeni biti neodgovoren do drugih.
Pri tem adrenalinu, ki je tudi z užitkom, nas poganja- za kaj gre? Mogoče vprašanje za vse tri. Gre za zadovoljevanje telesnih ali čustvenih oz. psihičnih teženj?
Lahko oboje. Če izhajamo iz tega, da so nekateri nagnjeni k temu, da imajo višje stopnje določenih hormonov in imajo zato večjo potrebo po iskanju dražljajev in tveganju, takrat je pač v redu, če poiščemo nek primeren način, da lahko to potrebo zadovoljimo. Kot rečeno na varen neogrožavajoč način. Je pa po drugi strani res, da lahko pride tudi do zlorabe adrenalina in celo do adrenalinske odvisnosti. To je skrajni primer, ampak tukaj smo spet na področju odvisnosti, ki pa je vsaka enaka.

Kaj pa pri profesionalih športnikih?
Pri njih praviloma ne gre za zadovoljevanje nekih čustvenih potreb. Nekaterim je to celo služba in jo kot tako jemljejo. Pogosto preveč čustev pri rezultatih ne naredi nič dobrega. Potem se mogoče začnemo z drugimi stvarmi kot s samim rezultatom preveč obremenjevati.
Gospod Lojze nas čaka pri telefonu. Povejte. Tukaj Lojze Stanič. Sprašujem, kako adrenalin rešuje človeka v najhujšem trenutku? Npr. zelo veliko je nesreč na cestah in ženska zasliši telefon, se odzove in izve, da je mož, sin ali hčerka umrl na cesti. Kaj je vse od adrenalina tisti hip odvisno, je koliko časa ga rešuje še v prihodnost. Hvala.
Hvala lepa. Mogoče z medicinskega, ko smo bili pri nesreči- adrenalin je eno od osnovnih zdravil, ki se uporabljajo pri oživljanju. Kar naredi dobrega, je to, da izboljša delovanje srca v tistem trenutku, izklopi prekrvavitev periferije in s tem zagotovi boljšo prekrvavitev za življenje pomembnih organov in s tem tudi preživetje.
Je potem res, da nekateri pravijo, da potrebujejo dozo adrenalina, da normalno funkcionirajo?
Lahko žargonsko temu tako rečemo, ampak zagotovo ne. Pri oživljanju pa je gotovo prvo zdravilo, ki se ga uporabi.
In psihično? Adrenalin je v osnovi namenjen preživetvenemu instinktu. Kadar gre za adrenalinsko reakcijo, gre za to, da preživimo in takrat se tudi v psihičnem smislu določena nepotrebna razmišljanja in čutenja izklopijo. Takrat rečemo, da nismo vedeli, da smo bili sposobni narediti to kar smo v tej ekstremni situaciji naredili ipd. Prej ste omenili zasvojenost z adrenalinom, da je možna. Kdaj pride do nje? Kako se kaže?
Do nje pride takrat, kadar človek ne more več živeti na drugačen način, kot da s svojim zelo intenzivnim prekomernim- načinom življenja producira oz. proizvaja toliko adrenalina, da brez njega ne more več; torej je od te snovi odvisen. To pa izgleda tako, da je vedno manj pri družini, da veliko obljublja in relativno malo naredi, da ne more planirati, ampak bolj reagira na situacijo v okolju. Da ima zelo veliko opravil, da postane zelo živčen, če mora čakati pri rdeči luči. Še bolj živčen postane, če pride nedelja in nima kaj početi. Da se prehranjuje v verigah hitre prehrane in reče, da nima časa tudi za jesti, ampak je to mišljeno kot pohvala. Da pretirano rad vidi, kako je on dober v reagiranju pri krizah, kako zna ekstremno težke situacije in konec koncev samo to ostane. Da je to poglaviten način vedenja. Ne ena opcija, ki jo premoremo, ampak da to potrebuje in brez tega ne more več. Takrat morda lahko govorimo o odvisnosti, ki ima škodljive posledice. Gre tudi za individualizem ali je egoizem? Pogosto se tem ljudem to očita, ker bežijo od skupinskih zadev in se raje posvečajo sebi.

Gre za nek specifičen- posebne vrste egoizem. Gre za reševanje lastne kože. Gre za reševanje čustveno zelo napornih in težkih situacij, ki jih na relativno neprimeren način taki ljudje razrešujejo. Drage gledalke in gledalci, že nekaj časa je precej pozornosti namenjene adrenalinu in stresu hkrati, nastajajo nove in nove oblike preizkušanj lastnih zmogljivosti, ki imajo vedno več privržencev. Kaj se dogaja z nami? Smo res vedno bolj pogosto postavljeni pred težke preizkušnje, ki od nas terjajo hitro odzivnost? Ali naše življenje samo postaja adrenalinska preizkušnja? Če je tako, je naša naloga, da se naučimo boriti ali bežati. Hvala lepa.
Hvala lepa, spoštovani gostje. Naš čas je že mimo. Jaz bi samo še povabila naše gledalke in gledalce, da v terminu oddaje Z vami v poletnih mesecih gledate dokumentarne filme, ki smo jih ustvarili v izobraževalnem programu TV Slovenija. Prihodnjo sredo bo tako na ogled dokumentarni film o Petru Pavlu Glavarju. Mi pa se bomo ponovno videli prvo sredo v septembru.
O čem pa bomo govorili? Govorili bomo o prijateljstvu, pomoči, sodelovanju. Imejte se lepo čez poletje.
Pustili so ga na kamnitem pragu graščine v Komendi. Vse življenje se bo poskušal spomniti obraza, ki se je sklanjal nadenj preden je ostal sam, a podoba bo zabrisana v spominu. Tako, kakor odgovor na vprašanje, kdo sem. Vse, kar je imel deček pri sebi, je bil list, na katerem je pisalo: " 2. maj. Krščen je Peter Pavel, nezakonski sin Jerneja Glovarja in Marije, njegove priležnice.

No, to je bil odlomek dokumentarca naslednjega tedna ob tem našem terminu. Res je, imejte lepo poletje. Vidimo se jeseni, septembra. Živjo.
Nasvidenje.

Prejšnja: Užitek

Naslednja: Fair-play

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Adrenalin