Odprti kop - Z vami: Aids

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 06. december 2006, Vse oddaje

Prejšnja: Dotik

Drage gledalke, spoštovani gledalci, pozdravljeni v oddaji Z vami.
Lep pozdrav! Danes oba nosiva rdečo pentljo, ki jo gotovo že vsi poznate, kot simbol boja proti aidsu, sindromu pridobljene zmanjšane odpornosti.
Pentlja ne predstavlja zgolj boja proti tej bolezni, temveč tudi boja proti predsodkom.
Predvsem predsodkom do bolnikov z aidsom, bo namreč namenjena naša oddaja. Zato v studiju pozdravljava gosta, ki sta...
Dr. Evita Leskovšek, iz inštitucije za varovanje zdravja, nacionalna koordinatorica za preventivo aidsa in ustanoviteljica aids fundacije Robert.
Gospod Brane Muzetič, pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik aktivist na področju boja proti aidsu in organizator festivala lezbičnega in gjevskega filma.
Lep pozdrav!
Dober večer!
Lep pozdrav! Pa najprej za oba eno vprašanje, malo provokacije, kaj je večji problem pri nas ali pa v svetu, bolezen sama ali pa predsodek ljudi do obolelih z aidsom?
Jaz bi rekla predvsem predsodek, diskriminacija. Aids na nek način z novimi zdravili, predvsem v državah, kjer so dosegljiva, predstavlja vse bolj kronično bolezen in prav diskriminacija je največji problem, s katerim se soočamo. Aids ni samo bolezen, ni samo zdravstveni problem, ampak je fenomen, družbeni fenomen, ki je naredil ogromne premike v zadnjih 25. letih, odkar poznamo bolezen. V svetovnem merilu in na žalost tudi v Sloveniji, je vsak posameznik, ki je na nek način bil identificiran, se soočal tudi s kriminalci. Govorimo o tako imenovani socialni smrti, ki naj bi bila še hujša od te biološke. In to je še danes?- Še danes. Na žalost se ta stigmatizacija ne zmanjšuje. Imam občutek, da smo v zadnjem času na nek način še bolj nestrpni, ne samo do bolnikov ampak do vseh drugačnih.
Gospod Brane?

Jaz mislim, da je to izločanje bolj značilno mogoče za Slovenijo, Vzhodno Evropo, tudi na nek način za azijske dežele. Pri drugih državah, kjer je pa v bistvu ogromno okuženih in obolelih, to vprašanje potisnjeno bolj v ozadje, ker je teh obolelih tako ogromno, da jih je nemogoče izločat in je problem bolezni tako rekoč večji. Tukaj gre na milione okuženih, na sto tisoče sirot, ogromno pokojnih, izguba delovne sile, milioni ljudi, ki so delovno nesposobni, zdesetkanje prebivalstva. To za nekatere afriške dežele pomeni tudi resno ekonomsko, socialno krizo, ne samo zdravstveno. Po drugi strani je tudi bolezen problem zaradi tega, ker je na nek način ozdravljiva, ampak ozdravljiva po nekem tempu, ki ga narekujejo zahodne kapitalistične farmacevtske družbe. Te seveda imajo zdravila, ki pa so predraga, jih pa ne sprostijo ali pa ne sprostijo prodaje ali izdelavo generičnih zdravil, ki pa so cenejša in bi res rešila na milione ljudi v Afriki.
Gospa Leskovšek, ali je v ozadju vsega tega bolj strah pred okužbo z virusom HIV, ali pa gre tudi za zaznamovanost ljudi z drugačnimi spolnimi nagnenji?
Ne gre samo za zaznamovanje z drugačnimi spolnimi nagnenji. Tukaj se stigma pojavlja že zelo na začetku bolzni, na začetku osemdesetih let. Bolezen poznamo 25. let, 25 milionov ljudi je umrlo, trenutno je 40 milionov okuženih, perspektiva je dosti črnogleda, vedno večji razkorak je pred preventivo in dejanskim širjenjem. Gre za strah pred okuženimi, ki je tako zelo povezan z najbolj intimnimi deli našega bivanja, s spolnostjo, z odvisnostjo. Ta stigma je prav na nek način tudi največji problem, ko govorimo o preventivi. Se pogovarjati o načinu življenja, biti odkrit, dotikamo se področij, kot je zvestoba, spolna vzgoja, drugačna usmerjenost. Cel kup stvari, ki so tukaj povezane in kot rečeno, aids je na nek način obvladljiv. V državah, kjer imajo terapijo, Slovenija med njih spada, predvem v zahodnih državah pa so ljudje, ki si to lahko privoščijo. Tukaj moram reči, da 90 odstotkov, globalno gledano, nima dosegljivosti. Ti ljudje še vendno umirajo in vedno več jih bo umrlo. Pogledali si bomo odlomek iz ameriškega filma Pozitivno goli, ki je nastal ob snemanju skupinskih fotografij 85. HIV pozitivnih oseb.

Pozirali so za revijo POZ, največjo ameriško publikacijo na temo HIV- a in aidsa, ki je želela obeležit svojo deseto obletnico izhajanja in je za te nepozabne fotografije najela znanega fotografa golih skupinskih fotografij, Spencerja Tunika.- Čeprav so golo fotografiranje sprejeli s pomisleki, so v filmu sodelujoči razkrili tudi osebne zgodbe.

No, če se navežemo na besede gospe iz prispevka, velja podobno mišljenje tudi pri nas. Bolnik z rakom se nam smili, bolnik z aidsom pa je deležen negativnega odnosa. Sugurno je to povezano z veliko stigmo. Poglejte, ampak tudi rak je bil bolezen, ki je bila povezana z nekimi predsodki dvajset let nazaj. Tudi o raku se ni govorilo. Jaz upam, da bo to šlo v to smer, da bomo lahko na nek način odprto govorili in se družili in da se bodo ljudje izpostavljali, ljudje ki so oboleli ali okuženi. Na vsak način je to en fenomen, ki je pa, recimo zanimivo, bolezni ki se zelo podobno ali identično prenašajo, naprimer hepatitis B in C, niso deležni te stigme, ker se o tem toliko ne govori. Bolezen je povezana z nekim občutkom krivde. Ampak dejstvo je, večina ljudi je spolno aktivnih, vsakdo se lahko okužiš. Kot je rekel gospod Muzetič, dokler ni neke kritične mase v neki družbi, kjer imajo ljudje nekoga, ki je v družini, sodelavec, neposredno, dokler se ne identificirajo s tem, je to nek tabu, je tam nekje neka bolezen. Ampak dejansko moramo spremeniti odnos.
Menite, da je odnos ljudi do bolnika, ki se je okužil s HIV- om prek transfuzije krvi, mimogrede danes to ni več mogoče, drugačen, bolj odprt, bojl razumevajoč, kot do bolnika, ki se je okužil s tem med spolnim odnosom?
Ja, mislim da tudi hemofili, ki so imeli v začetku kar precej problemov, oni so bili najbojl testirani, odkrili so določeno število okuženih, imeli so probleme že v samem društvu hemofilikov, zlasti pa so stematologi, ker so imeli svoje zobozdravnike, ki so jih potem odklonili in je bila potem manjša afera. Od tega je že kar ene dvajset let nazaj. Ne vem, koliko se je zdaj to popravilo ampak kasneje pa se je seveda celoten problem okrog hemofilikov rešil tudi s tem, ker niso po lastni krivdi bili okuženi in mislim, da dobijo neko nadomestilo od države. Ostali pa so, mislim da, po nesprejemanju enostavno razvrščeni tako kot na splošno družba ne sprejema. Se pravi manj sprejemljivi od hemofilikov so potem tisti, ki so se okužili s heteroseksualnim odnosom, še nižje na lestvici so potem narkomani, prav na dnu lestvice, oziroma na špici nesprejemljivih, pa so seveda tisti, ki so se okužili z istospolnimi odnosi. Tako kot je tudi sicer v družbi, ni velike razlike.
No v vseh teh letih smo brali veliko osebnih zgodb v naših medijih, iz katerih je razvidno, da družba še danes ne sprejema te bolezni, da so ljudje izgubili službo, prijatelje, spoštovanje okolice. Morda bi prav zaden primer prebrala. Pri nas se je zgodilo, pred približno dvema mesecema se je podobna kalvarija, kot jo opisujemo, zgodila bolniku, obolelim za aidsom, ki si je po zdravljenju v bolnišnici najbolj želel, da bi se lahko vrnil v svoje stanovanje v okolici Slovenske Bistrice, vendar so se temu ostro uprli njegovi sosedi.
Ja jaz mislim, da je to samo nekako odziv prebivalstva na učenje v bistvu, ki ga sprejema od politike in tudi od kakih javnih osebnosti, ki že nekaj let širijo v bistvu nestrpnost, sovražni govor, mediji pa pri tem kar v veliki meri pripomorejo k širjenju tega. Učenci so se tega nekako dobro naučili in te besede nekako spreminjajo v dejanja. Zdaj, država je verjetno precej v škripcih, če v bistvu sploh ne zmore ukrepati. Ker v takih primerih je na delu policija, sodstvo, ne more v zakonu veljati zakon ulice ali podivjani prebivalci delajo kar žalijo, nenazadnje.

Kdo je kriv, zakaj se to dogaja? Je to posledica premajhne informiranosti, pretiranega strahu, zakaj?
Po eni strani je to premajhna informiranost, po drugi strani pa tudi v bistvu neka neodločnost države oziroma inštitucij.
Ker?
Ker nič ne naredijo. Tu ni dvoma. Če vi ne morete v svoje stanovanje, pokličete policijo, to je čisto logično, nihče vam tega ne more preprečit. Jaz mislim, da je tukaj v zvezi z aidsom veliko predsodkov, ampak v bistvu pa se na drugi strani pojavljajo neka velika nasprotja. Za večino ljudi sploh ne vemo v naši družbi, kdo je okužen in kdo ne. Mi imamo prostovoljno in prav je, da imamo prostovoljno anonimno testiranje. Precej več ljudi je okuženih, za katere niti ne vemo. Morda smo z njimi vsak dan, smo sodelavci, lahko so to naši najbližji. In mi se jih ne bojimo. Tukaj je en tak fenomen, zelo zanimiv. Mimogrede, a se jih rabimo bati, rabimo vedeti kdo so? Ne, ni potrebno, ker lahko z njimi popolnoma normalno živimo. To je bolezen, ki jo ne dobimo, ta stavek se najbolj ponavlja, za prenos HIV- a, ki povzroča aids je potreben spolni, intimni, nezaščiten odnos, ali pa souporaba injekcijskega pribora za uživanje droge. Drugih poti ni. Lahko popolnoma normalno živimo z nekom.
S kihajem se ne?
Ne, to ni aeroson. Ne, z objemanjem, ne s kihanjem. Ena zelo testirana raziskava je bila narejena v Ameriki, dvesto parov so opazovali dve leti, en je bil HIV pozitiven, en ne. Živeli so v istem gospodinjstvu. V treh primerih mislim da je bila celo souporaba zobne ščetke, kar tudi sicer ni priporočljivo zaradi higienskih razlogov. Po dveh letih v skupnem bivanju, izločen je bil samo nezaščiteni spolni odnosi in souporaba igel, se niti eden od teh parov ni okužil. In teh študij je bilo narejeno ogromno. Lahko govorimo, da se aids ne preneaša s socialnimi stiki, absolutno ne. Vi bi lahko rekli, da je naša predstava o bolniku še precej stereotipna. Da izgleda slabo, da se mu to vidi, lahko pa ima obraz mladega, zdravega človeka.

Po pravilu se infekcij ne vidi, ljudje se počutijo zelo dobro, inkubacijska doba je približno deset let. Nimajo nobenih znakov, niti sami ne vejo. Večina bolnikov ne ve, da je okuženih in bolezen prenaša naprej. V tem je ta dvojnost, dvojna morala ljudi. Označevati prav tiste, ki so najbojl ranljivi in tiste, ki bi rabili največ pomoči, sočutja in podpore družbe.
Prej ste omenila, da se da anonimno testirat. Kam moramo iti?
K splošnemu zdravniku, ki vam da napotnico, ta mesta so v različnih krajih v Sloveniji. Sicer pa je vsak ponedeljek od dvanajstih do štirinajstih, na Infekcijski kliniki v Ljubljani je možno to.
Brez napotnice.
Brez napotnice, kdorkoli in anononimno. Imamo dve vrsti, eno je zaupno, pride s kartico z imenom, v tem primeru plača zavarovalnica, je pa možno tudi anonimno...
Samoplačniško?
Ne, brezplačno! Pa kljub temu je ravno ta predsodek tudi vzrok, za ljudi, da ne pridejo. Mi se uvrščamo med države, ki imamo zelo nizko število ljudi, ki se gredo testirat, ravno zaradi tega, ker se bojijo, da bi nekdo samo prisotnost v tej ambulanti povezal s tem, da so pozitivni, veliko ljudi v Sloveniji se gre testirat v tujino. Do konca desetletja, naj bi v svetu bilo že 85 milionov okuženih z virusom HIV. Več kot polovica okužanih naj bi bila mlajših od 24 let. Koliko slovenska mladina razmišlja o grožnji okužbe v vsakdanjem življenju, koliko tudi v spolnosti. Zdajle!

Raziskava, ki smo jo naredili med srednješolci leta 2004 in primerjali te rezultate s podobno raziskavo leta 1996, je pokazala spremembo v komunikaciji med mladimi. Intimna komunikacija se ne da pospostavit prej, kot pred slabim desetletjem, kar verjetno nakazuje tudi na to, da je morda lahko menjavanje spolnih partnerjev pogostejše.
Sploh še nisem razmišljal o aidsu kot o problemu pri mojem spolnem življenju.
V bistvu me niti ni tako strah aidsa.
Strah me je samo, kam bo ta aids pripeljal. Aids niti pomojem ne vpliva toliko na moje splono življenje, ker se mi zdi, da v Sloveniji ni ravno take groznje aidsa. Zadnje raziskave pa kažejo, da se uporaba kondoma nekako zmanjšuje in v primerjavi z nekaterimi drugimi državami Evropske unije, smo po uporabi kondoma bolj na zadnjih mestih. Statistike glede spolno prenosljivih okužb v Sloveniji res kažejo, da teh bolezni ni veliko, vendar je to lahko posledica slabega odkrivanja splno prenosljivih okužb in bi rekla tudi še slabše prijave.
V Sloveniji se mi zdi, da pač, če nekoga poznaš in če veš koliko spolnih partnerjev je imel in če ti pove, pomojem da je to dovolj.
Raziskave kažejo, da je tveganje večje pri manjših, ker so veze ponavadi krajše, po nekaj mesecev in imajo mladi več partnerjev zaporedoma, zato so tudi spolno prenosljive okužbe v tem obdobju, nekje do 25 leta najpogostejše. Kar seveda pomeni, da nekateri začnejo s spolnimi odnosi že pri 15. letih, kar seveda mi absolutno odsvetujemo. Zagotovo je središče tega osveščanja treba postavit najkasneje v zadnje razrede osnovne šole, kajti pri 15. letih je splno aktivnih nekje 23 odstotkov srednješolcev. V zadnjih desetih letih ni bilo nobenih programov na tem področju s strani uradnega šolskega sistema.
Učni načrti dopuščajo nekaj maneverskega prostora tudi za te preventivne teme, kot je spolnost in aids, ampak je vse odvisno od učitelja samega, koliko je pripravljen o teh temah govorit, ker so še, moram reči, kar precej tabuizirane. Slovenski osnovnošolci, mislim da pravzaprav z zadravstveno medisinskega vidika kar precej vedo, morda malo manj s tega družbenega vidika, ker imajo mladostniki še vedno občutek, da je aids stvar Afrike, da je to stvar homoseksualcev in imajo občutek, da se to njim ne more zgodit.

Aids se zgodi ljudem, ki niso previdni.
Aids se zgodi tistim, ki imajo nezavarovane splne odnose, narkomanom, ki uporabljajo isto iglo, otroku ki je v trebuhu matere, ki ima aids.
Mogoče bi se šel testirat po kakšni divji žurki, ko se ne bi nič spomnil in bi me srbelo spodaj.
Zagotovo je razlog za testiranje lahko kašen tvegan spolni odnos z neznano osebo.
Da bi se šla testirat, bi moralo pritido kakšnega incidenta.
Ja, testirat bi se šel, če bi mi kdo, s katerim sem bil, povedal, da ima aids. Joj.
Bolj idealno je seveda testiranje pred okužbo z virusom HIV, preden začnemo s spolnim odnosom z neko osebo, z drugo osebo, ki ni bil naš stalni partner.- Če imamo stalnega spolnega partnerja, partnerico, ne moremo čisto zagotovo vedeti.
Svoji partnerki zaupam toliko, da to delava nezaščiteno.
Sem bolj previdna, se zavedam te nevarnosti in pravilno ukrepam, torej uporabljam kondome.
Ne, aidsa se ne bojim, sploh pa je zdaj že veliko zdravil in tega, ki poskušajo rešit problem aidsa, tako da mislim, da aids dolgoročno ne bo več tako grozen problem.
Imate še kakšno vprašanje?
Je to izvid? Negativen?
Ja. Ja, jaz bi se šel testirat, če po eni hudi žurki, ko se ne bi nič spomnil in bi me vse srbelo tam dol. Dajmo malo pokomentirat izjave mladih.
Jaz bi rekla, čisto medicinsko gledano, tam dol ne srbi, če se okužiš z aidsom. Sigurno ne, vsaj na začetku ne. Tudi, kot sem že prej rekla, večina ljudi ne ve, da je okuženih in bolezen prenaša naprej. Vsak stik, ne glede na to, če kdo pripada kakšni od teh tveganih skupin, vsak se lahko okuži in v biološkem smislu, imamo vedno spolne odnose, če gre za nezaščiten odnos, z vsemi partnerji svojega partnerja. Skratka, ena kampanija je bila, ko si videl, da si spal s celim avtobusom ljudi, v biološkem smislu. Drage gledalke, spoštovani gledalci, vrsta je prišla na vas. Pokličite nas na telefon, ali pišite na elektronsko pošto. Številke so se izpisale na ekranu. Zdaj veste o čem govorimo, zagotovo imate kakšno anekdoto ali drugačno izkušnjo oziroma vprašanje za naša dva strokovnjaka. Kličite in pišite.
No, kot smo že rekli, bolezen ni več po podatkih, rezervirana za nek ozek krog bolj ranljivih skupin, zato bi, gospod Muzetič, mogoče, kakšno pa je razmerje med okuženimi s HIV- om med heteroseksualnimi in homoseksualnimi?
To je spet zelo različno glede na svetovni položaj. Gotovo je v Afriki 90 procentov prenosa heteroseksualnega, v Zahodni Evropi se tudi precej dviga ta procent in se manjša procent okužb z istospolnimi partnerji. Recimo v tej Južni Evropi je vendo prevladovala in zdaj tudi v Vzhodni Evropi, kakor je Ukrajina in Poljska, prenos pri narkomanih. Za Slovenijo pa še vendo velja, morda tri četrtine okuženih, prenos pri istosponih odnosih z moškimi. Zanimivo je to, da se procentualno število okuženih, tudi med to populacijo, v zadnjih letih veča. Kljub veliki informiranosti, ta populacija je bila vendo najbolj informirana. To pa tudi zato, ker je prej reklo dekle, da zdaj obstajajo zdravila. Namreč strah pred aidsom je manjši. Čisto enostavno, ker dejansko obstajajo zdravila, da bolezen ni več smrtna. Ni več tako, da se vsak vidi, kako bo umiral že čez dve leti. In zato je na nek način tudi v raziskavah, nezaščitenih spolnih odnosov, tudi med homoseksualno populacijo, več kot mogoče pred desetimi leti. Če ostanemo med tem tremi skupinami, v prihodnosti, katera skupina je najbojl ranljiva?

Jaz bi mogoče navezala na letošnjo kampanijo. Letošnje leto nadaljujemo petletno globalno kampanijo. V Sloveniji pa smo izbrali kot posebno ciljno skupino, ranljive skupine. Ne zato, ker so bolj povezane rizične. Rizične skupine so v bistvu celotna populacija, ki ne upošteva preventive. Vsi vemo, da je aids, vemo kako se zaščitimo. Ampak ranljivost v tem smislu, da so pa skupine, ki so bolj izpostavljene zaradi svoje izključenosti, zaradi svojih specifik, ker nimajo informacij, nimajo možnosti, tukaj govorimo o imigracijah, o moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, žrtve trgovine z belim blagom, nezavarovani, brezdomni, romi in tako naprej. Ampak ni ključna pripadnost tem skupinam, ključno je vedenje, čisto konkretno, lahko je tudi samo enkratno. Lahko imaš samo en nezaščiten odnos, ali je to homoseksualen ali heteroseksualen, lahko se okužiš.
Zdaj pa imamo telefonski klic, poklicala nas je Vesna iz Maribora. Živjo! Dober večer, pozdravljam vse v studiju, jaz bi nekaj vprašala. Izvolite.- Če imaš kakšno prasko ali rano na prstu in če se dotikaš druge osebe, da je okužen s HIV- om in da ima tudi rano, če se lahko okužiš. Ali pa s poljubom, če je kakšna ranica v ustih, ker to je tudi kri.
To vas zanima? Hvala lepa! Ja, načeloma ne. Zdaj, slina kot taka ni kužna, ker nobenega primera ne poznamo in koncentracija virusa, ki se nahaja v vseh tekočinah telesnih, je prenizka in ne poznamo, da bi se kdo okužil s slino. Je pa možno če je v slini kri. Zdaj matematična verjetnost, da bi od rane nekoga, do rane nekoga, lahko govorimo v milionih. Lahko izključimo.

Gospod Muzetič? To je tudi tako zelo težko prenosljiv virus v bistvu, da tudi, zlasti v zdravstvu, kjer so najbolj pozorni, so spremljali direktne vbode medicinskih sester in zdravstvenega osebja z iglo, ki je bila okužena s krvjo bolnih pacientov in mislim, da so imeli na stotine teh primerov in da do pravih okužb tako rekoč ni prišlo. To ni tako lahko. Obstajajo matematični modeli, ki ocenjujejo verjetnost pri teh jatogenih poškodbah, ko se nekdo zbode z iglo, na kateri je okužena kri, ena proti tisoč. To se pravi, tisočkrat se moraš zbosti. Ali pa, če evpruveta poči medicinski sestri. To so zelo, zelo majhne verjetnosti.
Gremo naprej. Načini prenosa virusa so danes dovolj znani. Javno govorimo o spolnih odnosih kot o možnem viru okužbe, še vedno preveč zamolčana pa je resnica o analnih spolih odnosih. Mi jo bomo pa povedali naglas.
Dejstvo je, da so analni spolni odnosi najbolj tvegana oblika spolnega občevanja v smislu možnosti okužbe z virusom hiv, kajti zadnjik in danka sta pač samo fakultativno lahko spolni organ. Sluznica same danke in zadnjikovega kanala je v bistvu bolj podvržena trenju, s tem lahko nastajajo mikro ranice, in s tem seveda bistveno večja nevarnost, da se okužimo tako z virusom HIV, kot tudi zdrugimi spolno prenosljivimi boleznimi. Če rečem poenostavljeno, nožnica je bistveno bolj trpežna v tem smislu, zato je nezaščiten analni spolni odnos bistveno bolj tvegan, kot pa vaginalni.
Je torej potrebno pri vseh spolnih odnosih treba poskrbeti za vasnost in ali je kondom še vedno najbojlša zaščita za to?
Imamo več načinov preventivo. Eno je sigurno abstinenca, potem odlašanje prvega spolnega odnosa, potem imamo zvestobo kot zanesljiv vir znotraj nekega para, v vseh ostalih pa je kondom edino sredstvo. Obstaja še ženski kondom, ki pa se v Sloveniji ni uveljavil, ker smo pač premajhni. Nismo tržno zanimivi. Tukaj pri analnih spolnih odnosih bi komentirala, da je to zelo pomembna tema, ki jo bomo prihodnje leto tudi na nek način strokovno bolj ciljano obravnavali analno zdravje. Tudi heteroseksualni pari imajo analne spolne odnose. Tako imenovani receptivni analni spolni odnos je zelo tvegan, ne samo za prenos HIV- a ampak tudi za vse ostale spolno prenosljive bolezni. Skratka vsak nezaščiten odnos predstavlja tveganje in to je mogoče še vedno neka tabu tema, ki jo bo seveda treba odpirat in se o tem tudi pogovarjat, če bomo želeli biti uspešno preventivni.

No, spet imamo vprašanje gledalke in sicer Tine iz Ljubljane, ki je na telefonu. Živjo!- Živjo! Mene pa zanima, toliko se pogovarjamo o tej spolnosti, usmerjenosti, zaščiti in preventivi. Potem imamo pa te reality showe, ki prikazujejo v enem hipu vse stvari, ki niso, ampak gledajo pa otroci od dvanajst, trinajst, do petnajst let.

To se mi ne zdi prav in vzgojno.
Se strinjam. Hvala lepa!
Hvala lepa za pripombo!
Pripomba je sigurno zelo legitimna in mogoče vmesna ampak tukaj bi rada povedala, če govorimo o preventivi ne smemo moralizirat. Ravno to moraliziranje nas je privedlo do tega, da se ne pogovarjamo, da skrivamo bolezen, da imamo vse te strahove. Bi pa najbrž trinajstletniki sami poiskali po internetu te informacije, če jih zanimajo. Res pa je, da je tukaj vloga medijev zelo velika, da je zanimivo, ravno v polni industriji, ki je sigurno bolj povezana s tveganjem za prenos, da se pa promocija kondoma nekako ni prijela, čeprav so strokovnjaki poskušali. Poglejte filme, zelo redko kdaj uporabljajo kondome. Antropologi so tukaj poskušali biti uspešni, pa jim ni uspelo. Kljub temu, da so kondomi tudi prikazovani kot del predigre, kot neki del spolnega odnosa, kot veste imamo kondome z okusi, z obliki božička, miklavža in tako naprej. Tukaj je še eno polje, ki se bo še najbrž razvilo.
Gospod Muzetič, dajte mi povedat, a mislite, da bi se odnos do bolezni spremenil, če bi bil aids ozdravljiv, če bi imel učinkovito cepljenje, stigma je predvsem na to, kako.
Na nek način zagotovo. Saj se v bistvu je že spremenilo, kot sem že prej rekel. Se pravi, aids je postal manj grozljiv, in ljudje se manj bojijo aidsa, ravno zaradi tega, ker obstajajo zdravila in tudi manj pazijo. Je pa značilno za Slovence mogoče to, kar opazam, da imamo neko zavrto spolnost, bi temu rekel. Na področju spolnosti smo zavrti v tej smeri, da je spolnosti v našem življenju pravzaprav premalo po eni strani, po drugi strani pa potem ta manjko izbruhne v kakšna ekscesna dejanja, ko pa je spolnosti v eni noči kar naenkrat preveč in je precej nevarovana, nerazumska, oziroma gre za nek eksces. Tako prihaja tudi do takih okužb.

No, tudi v zadnjih letih se je v raziskave o aidsu vlagalo zelo veliko naporov in denarja, čeprav zdravila oziroma cepiva še ni. Ampak kvaliteta življenja okuženih se je močno izboljšala, ne?
Ja, glede zdravil, seveda vedno lažje se jih prenaša, prej jih je bilo mogoče dvajset, stranski učinki so bili nemogoči. Zdaj so zdravila vedno boljša, tudi upati je, da bo država malo hitrejša pri registraciji novih zdravil, tukaj se včasih malo zatika. Mogoče bi to povdaril, kar sem opazil, kar je malo nenavadno, HIV je nalezljiva bolezen, praviloma bi moglo biti zdravljenje in zdravila brezplačno. So pa te novejša zdravila, se pravi, če pacient nima dodatnega zavarovanja, mora doplačati zdravilo, kar lahko znese na mesec več kot sto tistič tolarjev. Kar je malo nenavadno, oziroma ni pravi pristop države do problematike. To se ji lahko obrestuje tudi na ta način, da določeni pacienti, ki nimajo denarja, ali ki so mogoče celo bolj ranljiva skupina, ker niso samo isto spolno usmerjeni, mogoče so tudi v prostituciji, narkomaniji, enostavno se ne bo uspela zdraviti s plačljivimi zdravili in ti ljudje bodo te ljudje na nek način še bolj na udaru, da se drugi z njimi okužijo.
Kaj pa cepivo, ali lahko sploh upamo na cepivo in ali bi cepivo ustavilo širjenje bolezni?
Glejte, to kar je bilo danes že rečeno, imamo na nek način zdravila, ki omiljujejo na nek način znake, uspešno podaljšujejo življenje. Ampak dejstvo je, okužba z virusom HIV je doživljenjska, ko ga imamo enkrat v sebi, v celici, ga imamo do konca življenja in ne vemo, kaj se bo zgodilo. Stranski učinki so tudi en velik problem in to kar je bilo že rečeno danes, večina globalno gledano nima možnosti zdravljenja. Ko bo v Sloveniji ta kritična masa narasla do tega, da zavarovalnica enostavno ne bo več mogla plačati, uveljavila tako kot v tujini, kdor plača živi, ostali umirajo. Devet desetin ljudi še vedno umira, ker nima možnosti zdravljenja. In HIV se ne dogaja samo tem skupinam, o katerih danes govorimo. Globalno gledano in najbrž tudi v Sloveniji, večina okuženih je mladih do 25 let in okuženih z običajnim, nezaščitenim heteroseksualnim odnosom, če gledamo kot preventivno sporočilo. Mislim da smo v Sloveniji kljub temu v dobrem položaju, kar se tiče preventive, mladi po raziskavah so relativno dobro osveščeni, večina ima zdravila, problem pa je srednja generacija. Raziskave, ki so bile narejene v EU, nas uvršča, po poznavanju prenosa in preventivi na konec, tako kot je kolegica Dr. Pintarjeva povedala, uporaba kondomov med splošno populacijo. Mladi se znajo zaščitit, ampak prav srednja populacija, prav mi smo problem. Tukaj bo treba več naredit, in ta razkorak med vedenjem in vedenjem. Ni dovolj, da ti veš, da obstaja aids in kako se zaščitit. Ampak da dejansko vedno v vseh primerih tudi to upoštevaš. Skratka, kampanija, ki mi je bila všeč v Angiji, vsaka dama ima pri sebi v taški kondom. Tudi jaz ga imam, vedno, zato ker so me že ujeli na tem. Pomembno je, ne samo vedeti ampak dejansko se v vseh primerih zaščitit. To je edini garant, da bomo ostali neokuženi. Previdnost in še enkrat previdnost.

Z nami pa je tokrat gledalec, gospod Peter ima vprašanje. Živjo! Živjo! Mene pa zanima, kakšna je možnost okužbe pri oralnem spolnem odnostu. Hvala!
Hvala lepa! Hvala lepa!
Zelo majhna, bom jaz rekel. Pri oralnem spolnem odnosu, to se pravi, če gre tukaj za heteroseksualni odnos in imamo žensko, ki... recimo, če so to take izjeme, ali pa take stvari, tudi to se dogaja, oralni spolni odnos, ko ima ženska menstruacijo, to obstaja verjetnost, bi jaz rekel. Pri oralnem spolnem odnostu, ko gre za žensko, ki ima oralni stik z moškim, je pravilo, da izliv ne sme priti v usta, sperma ne sme priti v usta. To je pravilo. Če se to zgodi, mora ta receptivni partner ali partnerka to izpljunit. Konkretno povedano. To je težko raziskat, mislim, da niso raziskovali, koliko procentov se je okužilo na ta način.
V bistvu je zelo enostavno, če si ljudje predstavljajo čisto tako gledano, vedno je tvegano, kadarkoli pride stik, sperma oziroma slina v stik s sluznico oziroma kontakt z krvjo. To se pravi, kadarkoli pride sperma ali izliv v očesno veznico, usta ali zunanje spolne organe, na koži tega ni, razen če je koža poškodovana, odrgnjena, vneta. In pri spolnih odnosih je ravno ta kontakt med spermo in sluznico tvegan in kadarkoli je kri tukaj. Zato je tudi analni spolni odnos še bolj tvegan, ker pri analnem ponavadi pride ob tem stiku sperme s sluznico, še skoraj vedno do kakšnih majhnih krvavitev. Vedno si je treba predstavljati ali lahko fizično pride do stikov teh tekočin in kondom ali pa rokavice pri krvavitvi, predstavljajo fizično zaščito med temi tekočinami in to je bistvo preventive, kakorkoli že.

Morda o cepivu še, prej sem vprašala, pa smo imeli zanimivejša vprašanja gledalcev. Ga lahko pričakujemo in ali bi to spremenilo odnos do bolezni?
Glejte, jaz že kar nekaj časa hodim na te svetovne konference in se spomnim, da so leta in leta napovedovali cepivo bo čez pet let in čez pet let in čez pet let in teh pet let je bilo kar deset let. Zdaj na nek način priznavajo strokovnjaki, da iščejo popolnoma nove koncepte in tudi ko bo cepivo, za splošno populacijo preventivno ne bo stoprocentno zanesljivo. Preventiva za našo generacijo zagotovo ostaja še najpomembnejše vodilo. Kjer bo pa medicina naredila velik premik pa je cepljenje HIV pozitivnih mater, kjer se zmanjšuje procent možnosti okužbe nerojenega otroka. Kaj pa odnos do bolezni, gospod Muzetič, bi se v tem primeru spremenil?
Zagotovo bi se spremenil, seveda, potem bi bila manj ogrojžujoča, ljudje bi se cepili in manj bi bilo tudi okuženih, seveda. Počasi bi se ta številka zmanjševala. Gremo spet k telefonom, z nami je spet gledalec. Živjo! Dober večer!
Dober večer!
Eno vprašanje imam. In sicer, pred kratkim sem se pogovarjal s prijateljem, ki ima majhnega otroka, ki je rekel, da on pa ne bi pustil hodit otroka v vrtec z nekom, ki je HIV pozitiven, ker tam pride do grizenja, do lizanja krvi v igri, ne vem česa še. Kar se meni zdi zelo kruto. Jaz sicer nimam še otroka in sem v precepu, ampak zelo kruto in zelo stigmatizirajoče na tistega, ki je HIV pozitiven ali pa za starše, ki imajo takega otroka.
Hvala za vprašanje. Jaz bi se v bistvu zahvalila za to vprašanje. Jaz bi pustila svojega otroka v skupini, kjer je pozitiven otrok. Zato ker ni možnosti, verjamem da ni možnosti za prenos. Tukaj poznamo zgodbo teh dveh punčk iz Slovaške, ko so bili starši pokojni, dve punčki nekje v nekem kraju. Sovaščani so protestirali, da hodita v vrtec, kasneje v šolo, so se preselili v drug kraj, kjer se je zgodba ponovila. Skratka, spet smo pri stigmi, kot na začetku oddaje. Stigma je najhujši problem, čeprav še enkrat povem, da ni možnosti prenosa z normalnimi socialnimi stiki. In če pogledate praktično verjetnost, da bi se otroci med sabo grizli, lizali kri in tako naprej, so tako bizarni in statistično neverjetni, pa tudi če, po tem matematično gledano, če bi prišlo do tega konkretnega vedenja, so spet verjetnosti za prenos tako minimalne, da lahko rečemo, da je večja verjetnost, kot so rekli, da te zadane strela, ko hodiš po cesti.
V takih primerih je treba biti zelo odločen in ne cincat in ne spraševat kdo bi koga sprejel. Stvari so povsem jasne, treba je zaščitit tiste, ki so ogroženi. Kajti s preselevanjem, gradnjo azilov se ne pride nikamor. Ker v končni fazi, če se bo vedno gledalo na to, kaj bo sosed rekel, potem bomo kmalu vsi preseljeni. Glede vrtcev, seveda, to se zna zgoditi v bodočnosti, ali glede služb. Jaz poznam veliko okuženih, ki je njihov največji strah, da bodo v službi izvedeli, da so okuženi. Ker je po eni strani nepoznavanje, po drugi strani pa je premajhna zaščita. Oni nimajo nobene prave zaščite nekoga, ki bi jih res ščitil.
No, saj to sem hotela vprašat, kakšen pravni in medicinski status ima pri nas bolnik, ga sprejmejo povsot? V zavodih, bolnišnicah, v medicinskih ustanovah? Vsak zdravnik ima neko možnost, da pacienta odkloni, če ni v življenjski nevarnosti, če mu nekaj na pacientu ni všeč. Magar če ima nek čopek ali pa ima modre oči, pa to njemu ni všeč. Tako da, po izkušnjah je tako, da največji problemi so že dvajset let zobozdravniki. Vsi okuženi se potem nekako nagibajo k temu, da svojemu zobozdravniku tega ne povedo, ker imajo enostavno slabe izkušnje, da jih odklanjajo. Zdaj imamo pa samo še pol minute do konca, bom prebral tole vprašanje prek elektronske pošte. Gospodično zanima, koliko je preverjanja krvi pri krvodajalskih akcijah in koliko je krvodajalstvo varno? Pol minute.

Slovenija je ena prvih držav, ki je uvedla testiranje že takoj na začetku leta 1986 in govorimo o visoki stopnji varnosti krvi. Vendar ne moremo tisoč procentno zagotovo reči zaradi diagnostičnega okna. V prvem mesecu se z testi dosegljivimi ne da dokazati okužbe in tukaj bi bilo eventuelno možno, da nekdo nekoga okuži. Verjetnost je nekje tam, en na petindvajset let. V Sloveniji tega še ni bilo. So bili določeni primeri, vendar lahko to možnost v bistvu zanemarimo.
Zahvaljujem se našima gostoma in vam, spoštovani gledalci in gledalke, ki ste klicali.
Ja, hvala lepa tudi za elektronsko pošto. Bomo probali zdajle po oddaji malo pocukat strokovnjake in še na kaj odgovorit. V naši prihodnji oddaji pa bomo govorili o pasteh potroštništva in oglaševanja, s katerimi se srečujemo še posebej v prednovoletnem času.

Ščetk imamo dovolj doma....
Nekoč so ljudje največkrat kupovali le takrat, ko je bilo to potrebno. Danes jih vedno več nakupuje predvsem zaradi užitka, ki ga doživljajo ob nakupovanju. Vzroki za takšne vzorce vedenja tičijo v posameznikovimi osebnosti, ki podleže blišču potrošniške družbe.

Amerika je v drugo svetovno vojno vstopila ob koncu leta 41, že takoj na začetku leta 42 pa je vojni urad za informiranje del vladnega pogona sklenil, da bo tudi Hollywood integriral v vojni pogon, v zvezi s tem je izdal posebno knjižico z navodili in prvo navodilo je šlo takole: preden greste snemat nov film, se vprašajte, ali bo ta film pomagal dobiti vojno.

Vabljeni torej v našo družbo spet čez teden dni, po telefonu pa nam lahko zdajle, naslednje pol ure posredujete vprašanja o prihodnji temi. In sicer na telefonsko številko 01 / 475- 31- 47. Oziroma na elektronski naslov, HYPERLINK " mailto: zvami rtvslo. si " zvami rtvslo. si. Hvala lepa, srečno!
Nasvidenje!

Prejšnja: Dotik

Naslednja: Oglaševanje in potrošnja

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Aids