Z vami: Dotik

Živijo!
Vsem skupaj lep pozdrav.
Zdravo.
Zdravo. Goste televizijskih oddaj ponavadi ne pozdravimo z rokovanjem, ampak samo z besedami. Danes sem se odločil, da to storim tako, kot če bi se srečali za kamerami oziroma kot ko smo se srečali za kamerami in vas tudi lepo pozdravljam. Tudi midva, Olga, si ponavadi ne dajeva roke. Ampak če danes ravno govorimo o dotiku. Živijo. Živijo. Pozdrav z roko, z rokovanjem, je morda prevečkrat le lepa navada, morda gesta. Zagotovo pa je v rokovanju, dotiku dveh oseb še kaj drugega, kot le običaj, običaj ob pozdravu, mar ne, gospod Andrej Trampuž, klinični psiholog in imago partnerski terapevt ter direktor Centra za kakovost odnosov? No, bi kar takoj vprašala. Ali prav z vsakim dotikom, na primer rokovanjem, posežemo v posameznikovo polje zasebnosti?
Do neke mere to drži. Srečamo se z njim in dotik je ena priložnost za srečanje.

Ja, dotik je pravzaprav v resnici, tako kot smo rekli, en način srečevanja. Pravzaprav je neka naša naravna funkcija, kanal, skozi katerega se izražamo, kot imamo razmišljanje, kot imamo občutke, kot imamo dejanja, je tudi naše telo in vsa čutila, med katere spada tudi dotik, so to načini, skozi katere lahko izrazimo samega sebe, se srečamo z drugim človekom. In dotik vsekakor je ta priložnost. Ali je to res, da krepak stisk roke izraža stabilnega človeka? Veliko ljudi govori o tem.
Pa je res?
Morda.
A je lahko potem tudi dotika samo neka podskupina govorice telesa? Dotik vsekakor spada v skupino govorice telesa. V končni fazi je prvi način komunikacije, ko pridemo na ta svet, je prav dotik, preden se mi srečamo z besedami, preden se srečamo z mišljenjem. Prva stvar, ki jo otrok doživi, ko pride na ta svet, je dotik. In tudi pravzaprav v tem prvem letu, prvem letu in pol, je ena od najbolj pomembnih potreb prav ta potreba po varnosti, po bližini, po enem toplem, varnem naročju. In tukaj je zelo zelo pomembna stvar dotik. Seveda tudi to, da poskrbimo za ostale otrokove potrebe. Ampak dotik ima tukaj zelo zelo pomembno vlogo konstantnosti, varnosti, topline.
Bi še katere lahko primerjali s tem prvim ob rojstvu po pomembnosti?

Vsak človeški mladiček, ki se rodi, pride v dotik z mamico že takoj po rojstvu, ko ga mamica vzame k sebi in ga doji. To je prvi stik s svetom, ki pride že lahko v prvi uri življenja in to je prvi dotik, ki je tisti, ki da otroku informacijo o tem svetu. In če ima otroček priložnost okusiti ta svet preko dotika z mamico, preko svoje dojke, potem dobi informacijo, da je tukaj, na tem svetu lepo in da lahko dobi vse, kar si zaželi, pri svoji mami. Če vemo, da se oplojeno jajčece razvije iz treh osnovnih plasti, in če vemo, da se in koža in možgani razvijajo iz istega embrionalnega tkiva, iz iste embrionalne plasti, pomeni, da mi preko kože imamo posreden stik do možganov. Torej, da spodbujamo optimalen razvoj živčnega in imunskega sistema. In to je temelj popolnega zdravja in lepega vstopa v ta materialni svet.

Otroček preko dotika občuti svoje telo, začuti, kje so njegove meje, začuti meje med telesom in okoljem. S tem, ko ga mamica dnevno masira, spodbuja pretok krvi, prekrvavi mišice in tkiva, istočasno pa tudi mamica ob tem spoznava svojega otroka, spoznava njegove načine odzivanja. Mimogrede ugotovi, kaj je otroku všeč in kaj mu ni, predvsem postane bolj senzitivna do otroka in ga zna začutiti. In zna začutiti tudi njegovo celo telo, kdaj je sproščen, kdaj je napet.

Dotik je zelo širok pojem, seveda. Tako.
Gospod Trampuž, kateri pa so tisti trenutki, ko otrok zares potrebuje recimo samo dotik?
Morda je težko izločiti, mogoče težko najti trenutke, ko potrebuje samo dotik. Morda je tudi to zanimivo. Dotik je lahko tudi ene vrste izražanje ljubezni. In seveda mi kot otroci potrebujemo čutiti ljubezen in se čutiti varne. In pravzaprav mi rabimo različne stvari oziroma ljubezen lahko doživljamo na različne načine. Lahko je dotik, lahko je beseda, lahko so dejanja, lahko so presenečenja, morda stvari, ki jih podarimo otroku, s katerim mu damo ta občutek. Verjetno je kombinacija vsega tega. Izločiti eno stvar pravzaprav morda niti nima smisla.
Recimo, ko je otrok poražen, da se ga dotaknemo in ve, da zato ni ničesar izgubil v naših očeh.
Lahko. In to je možno. Pravzaprav, kar je vredno raziskati, je, kateri način od teh različnih načinov otroku, pa tudi kasneje v življenju recimo našemu partnerju pa ljudem okrog nas, prinaša največji občutek podpore, sprejetosti, ljubezni. Morda za nekoga recimo kot odraslega, morda kot otroka, je recimo najpomembnejši dotik. Recimo čuti največjo podporo ob tem, ko se ga nekdo dotakne, ko ga poboža, ga stisne k sebi. Morda pa nekdo drug rabi več besed. Morda bi nek drug otrok v tem primeru pa potreboval besedo spodbude ali pa besede pohvale, da vidimo, kaj pa je dobrega naredil. Ali pa neko drugo dejanje, ki bi mu pomagalo pri tem. Morda je smiselno raziskati te stvari. Dotik vsekakor ima svojo funkcijo in je pomemben.
Ampak nudi pa občutek varnosti v vseh starostnih obdobjih, kajne, doktorica Rugelj?
Ja, gotovo. Ne samo pri otrocih?
Gotovo v vseh starostnih obdobjih. Tudi recimo oseba, ki potrebuje neko gotovost, običajno išče neko oporo nekje, nek dotik nekega čvrstega predmeta, zaradi tega, ker mu ta občutek čvrstosti vliva, daje oporo in na ta način lažje denimo nastopa pred javnostjo ali pa se sooča z neko stisko, ki prihaja iz vsakodnevnega življenjskega okolja.

A bi lahko razmejili tukaj dva pojma- stik in dotik?

Samo, da ne bodo potem, na stara leta, dobili agorafobijo. Hecam se. Je pa z nami še gledalec na drugi strani telefona.
Halo. Lep pozdrav.
Dober večer. Jaz bi pa za gospoda Trampuža imel eno vprašanje. Moje ime je Peter. Bi ga rad samo vprašal, kako je to možno, da nek človek sprejema v nekem določenem obdobju, recimo partnerskem, sprejema dotike, se odziva na njih, jih sprejme v celoti, potem pa kar naenkrat s pomočjo oziroma udejstvovanjem drugih oseb, ki živi z njimi, kar naenkrat zaradi ne vem koga blokira zadevo kompletno in se potem čisto odtuji oziroma postane dobesedno sovražen temu.
Imate vi vprašanje za gospoda Petra? Če imam jaz vprašanje za gospoda Petra? Pravzaprav ne, imam pa nekaj idej, nekaj misli, ki mi pridejo na misel v zvezi s tem vprašanjem.
Hvala lepa.
Pozdravljeni Peter. Kar je dobro vedeti, je, da v procesu partnerskih odnosov potekajo določene zakonitosti in da so obdobja različna. Navadno v prvem obdobju, ko pride do teh občutij zaljubljenosti, ki so povezana s celim sklopom stvari, ki jih mi nosimo s sabo, se sproži velika potreba po bližini. Mi se čutimo varno s človekom tudi pod vplivom različnih substanc, ki se sprožajo, recimo ko smo v obdobju zaljubljenosti. Recimo raziskave kažejo, da se povečajo nekateri dopamini pa feniletilelamin pa testosteron, ki vpliva na potrebo po bližini in tudi po spolnosti in po vseh teh stvareh. Kasneje, ko pa se določeni psihološki dejavniki pojavijo in ko te substance padejo, se seveda ti občutki spremenijo. In pridejo veliko bolj do izraza morda določene stvari, ki jih nosimo s sabo, pa jih morda nismo niti zavestni. Zdaj kaj je tukaj sprožilec? Lahko so različne stvari. Včasih so lahko recimo druge osebe, kot pravi Peter, lahko so tudi kakšne druge stvari. Najprej, ko smo varni, ravno zaradi teh substanc, in morda ker ne vidimo čisto vse resnice v zvezi in s sabo in s človekom, zmoremo to bližino. Vendar če nosimo slabe izkušnje z dotikom iz preteklosti, če nosimo morda slabe izkušnje nekje z bližino morda iz preteklosti, ko te substance padejo, ko se kemija v telesu spremeni, začnejo vdirati te stvari v našo zavest in ljudje se začnejo obnašati drugače. Ta stvar ne velja samo za dotik, velja morda tudi za komunikacijo, za dejanja in za stvari, ki gredo v to smer.

Lahko. Saj kadar pride do neke poškodbe, je en zelo avtomatski odziv, da se podrgnemo. Da se primemo.
Ja, da se primemo, da se podrgnemo in mehanizmi, ki povzročijo olajšanje bolečine zaradi tega, so dovolj dobro znani. Misli se, da predvsem s tem dodatnim prilivom iz kože pripremo vrata bolečinskim dražljajem. In v enem trenutku je občutenje bolečine manjše.
Vi, doktorica Rugelj, ste tudi veliko časa posvetili vplivu dotika na ravnotežje.
Ja.
Nam lahko opišete, kakšen je ta vpliv. Kot sem že prej omenila tisto sidro, to se nanaša pač na to delo. In sicer, če se oseba samo dotika, torej ne naslanja, neke površine, potem se nihanje telesa močno zmanjša. In ugotovili so, da v tem primeru, če osebi odvzamemo vid in omogočimo dotikanje, potem se je mirnost te stoje, torej naše nihanje, ki je ves čas prisotno, znatno manjše, če se dotika. Gospod Trampuž, a je pogostost dotika lahko povezana s samozavestjo oziroma s samovrednotenjem oziroma kako? Lahko je povezana, morda je pa še bolj povezana pravzaprav z navadami oziroma z vzorci, ki jih pridobimo glede tega. Zdaj če mi dobimo veliko izkušenj, ki dajejo prostor tem stvarem, potem to počnemo. Lahko, lahko je pa tudi obratno. Lahko pa tudi to, da se veliko dotikamo, govori o tem, da nam manjka nečesa. Morda lahko zatekanje k dotiku pravzaprav tudi govori o tem da nam manjka bližine, da nam manjka varnosti, da nam manjka neke samozavesti. Jaz ne bi želel reči, da je ta stvar, da se veliko dotikamo, povezana z našo samozavestjo. V končni fazi, če pogledamo različne kulture. V različnih kulturah je dotik zelo različen. So kulture, kjer je veliko dotikanja, veliko objemanja, pa ne moremo reči, da so tam bolj samozavestni ljudje. So kulture, kjer je tega bistveno manj. In verjamem, da je tudi tako med ljudmi. Če je mnogim objem prijeten, stisk roke vsakdanji, je lahko za koga vse to ne le odveč, ampak celo neprijetno in odbijajoče.

Kako daleč drugega človeka spustimo v te posamezne plasti svojega osebnega prostora, je odvisno od tega, kakšen odnos imamo do tega človeka. Velikokrat se vdoru v intimni pas ni možno izogniti. Človek zavestno zelo zreducira svoj osebni prostor, kadar pride v situacijo, ko ve, da svojega osebnega prostora ne more ščititi. Popolnoma nenavadno se zdi, da človek dovoli nekemu drugemu človeku, da se stiska ob njegovo telo, ko pa vendar vemo, da v svoj najosebnejši, najintimnejši prostor spustimo predvsem tiste, ki so nam najbližje, s katerimi imamo intimen odnos, s katerimi smo prijatelji, vendar v določenih situacijah seveda ta logika povsem odpove.

Če ste pred bančnim okencem še nekako pripravljeni tolerirati to, da vam nekdo diha za ovratnik, dokler niste prišli do črte, ki omejuje osebni prostor od vrste, potem tega niste več pripravljeni delati točno pri okencu.

In ima ta stvar velik smisel. Celo obstajajo določene študije, ki govorijo o tem, da ljudje, ki se več objemajo, so bolj zdravi. In študije kažejo na to, da ko se mi objamemo na nek tak varen način, ključna stvar pa je tukaj varnost, se naše srce sinhronizira. Se pravi, bitje srca z dvema človekoma, ki se objemata, na ta način se sinhronizirata, dihanje se uskladi. Se pravi, mi začnemo doživljati neke vrste povezanost. In ena od naših naravnih potreb je ta potreba po povezanosti.
Jaz bi samo? A je to lahko tudi kakšna fobija, da človek ne pusti niti, da bi se kdorkoli dotaknil, približal na tako blizu?
Ja, saj fobija je v bistvu neke vrste strah, se pravi zelo izražen strah. Ampak dejstvo je, da noben dojenček se ne rodi s to fobijo. Ta fobija je nekje mogla nastati.
Jaz bi se tudi dotaknila? Oprosti. Jaz sem samo hotel vprašati, kakšno bi bilo fiziološko razumevanje tega strahu ali pa nedojemanja dotikanja?

Verjetno je precej odvisno od kulture, v kateri živimo. Če pa mi pridemo na Japonsko, nam je to izredno tuje. Njihovo nerokovanje, njihovo pozdravljanje od daleč, njihovo negledanje v oči, tako da jaz bi rekla, da je to stvar našega kulturnega okolja. Pri nas se morda nekoliko manj poljubljamo kot v ameriških nadaljevankah, ampak vendarle v ožji družini, pri ljudeh, ki so blizu skupaj, je to povsem normalno.
Se pravi, da z družino od gospe ni nič narobe.
Jaz bi rekla, da ne.
Mogoče gospod Trampuž še kakšno mnenje.
Ja, sigurno to paše v naš kulturni prostor, kar je morda smiselno pri vseh teh kulturno pogojenih stvareh, je, da si pustimo nek prostor, da raziskujemo, kaj je res tisto, kar mi zares smo, kar res potrebujemo, s čim se zares dobro počutimo. Seveda kultura vpliva na nas, mi prevzamemo določene vzorce, določene načine mišljenja, čustvovanja tudi, dotikanja, delovanja različnih stvari. Kar je vredno, je si dati nek prostor in čas, raziskovati ob tem tudi to, ali je to res tisto, kar sem jaz, ali morda želim še kaj več, ali želim še kakšen drugačen način. Gremo na masažo, gospa Rugelj. Kakšen dotik bi moral do klienta imeti maser oziroma kako je s tem sprejemanjem, odklanjanjem? V tistem trenutku, ko se terapevt ali maser dotakne klienta ali bolnika, mu posreduje informacije in s tem vzpostavita stik. In če je ta stik uspešno vzpostavljen, se bo na podlagi tega zgradilo tudi zaupanje in zaupanje klienta ali bolnika v terapevta je en od sestavnih delov terapevtskega procesa in začetek tega stika, začetek tega vzpostavljanja zaupanja je ta prvi dotik, ta prvi prijem, to prvo srečanje. Če bo oseba oziroma klient se počutila varno in da bo ta prijem vzbujal zaupanje, potem bo uspeh lahko večji oziroma se bo oseba rada vračala k temu terapevtu ali maserju, pač odvisno, kakšna je dejavnost. In sicer bo človek zelo hitro prenehal s temi obiski zaradi tega, ker si enostavno ne bo želel sodelovati z osebo, ki mu že z dotikom ne vzbuja zaupanja.
Ampak nekateri pa komunikacijo z dotikom ali skorajda že vsak dotik lahko vzamejo kot spolno nadlegovanje? Drži. Ta stvar je verjetno ali pa recimo morda rajši kot verjetno, morda gre prav v to kategorijo slabih izkušenj z dotikom. K meni prihajajo tudi ljudje, ki so bili v resnici zlorabljeni v otroštvu, ker so imeli mogoče zelo slabe izkušnje v otroštvu. Za take ljudi je dotik lahko res težek. Morda bi kar končali, ker se naša oddaja bliža koncu, in sicer s sporočilom naše gledalke, ki pravi, da smo si ljudje vse preveč odtujeni, da je rokovanje zgolj še formalnost brez čustev, objemi, ki jih je vse manj, pa so prepogosto prazni. Se strinjata?