Odprti kop - Z vami: Fair-play

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 05. september 2007, Vse oddaje

Lep pozdrav, spoštovane gledalke in gledalci, ob naši prvi jesenski oddaji, ki bo, upam, vabilo k našim rednim druženjem ob sredah.
Lep pozdrav. Moram reči, da sem malo nervozen zdaj, ko sva spet tukaj prvič. Kot da sva prišla v šolo. Zdaj pa greva k oddaji. Spoštujem pravila. Spoštujem sodnike in njihove odločitve.
Spoštujem tekmeca. Vsi imamo enake možnosti za sodelovanje.
Vedno ohranim oblast nad samim seboj in svojimi ravnanji. To so načela fair playa, ki jih sicer narekuje šport, a bi zagotovo lahko veljala tudi povsod drugod. Če je temu res tako, bomo danes ugotavljali z našimi tremi gosti. To so: dr. Milan Hosta s Fakultete za šport in član Zavoda za fair play in strpnost v športu.
Z dr. Zoranom Pavlovičem, prihologom in znanstvenim svetnikom na Pedagoškem inštitutu, ter predsednikom nacionalnega odbora za uresničevanje otrokovih pravic pri UNICEF Slovenija. In z dr. Stanislavom Pinterjem, prav tako iz Fakultete za šport in namestnikom ambasadorja za šport, strpnost in fair play Republike Slovenije. Lepo pozdravljeni.
Lep pozdrav. Začela bi s prvim vprašanjem, vam, dr. Pinter. " Šport ni sam po sebi ne dober ne slab. Je takšen, kakršni smo ljudje, ki se z njim ukvarjamo. " To je vaš prvi stavek iz recenzije v priročniku za starše, ki ga je izdal omenjeni zavod.
Soavtor je tudi dr. Hosta. Ste imeli ob tem v mislih, da šport odraža tudi našo osebnost?
Prav gotovo. Šport je dejavnost, ki so si jo izmislili ljudje. Ko so si jo izmišljali in jo kasneje tudi uresničevali, skozi razvojna obdobja, so seveda puščali pečat. Starejše generacije so prenašale na mlajše, vsaka nova generacija je nekaj dodala, vendar se je bistveno ohranilo. Kot ste povedali v napovedniku, vse skupaj temelji na spoštovanju. Le, da so odkloni od tega jedra različni v različnem obdobju in v različnih pokrajinah ali družbenih ureditvah.

Dr. Hosta, nadaljujva. V uvodu sva z Olgo nanizala par pravil fair playa. Razčistimo, kaj vse še je fairplay?
Težko je povedati v eni potezi, kaj to je. Mi ga predstavljamo otrokom in študentom kot neko torbo vrednot. Ne samo v športu, ker gre za splošne vrednote. Nekatere so bolj športno specifične, sicer pa jih tudi prenašamo v splošno življenje in tudi v življenju sicer velja, najbrž tudi med novinarji, politiki in v poslu; to načelo. " Dajmo to odigrati športno. " Zato mečemo v ta koš vse tiste karakterne lastnosti, ki jih vrednotimo v tej družbi, potem pa še tiste specifične športne, ker če govorimo v fair playu v športu, ki pa včasih mogoče splošno v družbi niso najbolj zaželjene.- Če še malo zapletemo... Zakaj pa potem to torbo dobrih pozitivnih vrednot toliko težje uveljavimo v vrhunskem športu kot v rekreativnem ali kakšnem manjšem človeškem? Ja, res je. Treba je vedeti, da je pri vrhunskem športu tekmovalnost tista, ki prevladuje.
Na vrhu vemo, da so stvari na udaru in je prostor samo za zmagovalca. Bolj ko se zoža ta prostor, težje je ohranjati vrednote, ki ti veliko pomenijo. Včasih je prav v vrhunskem športu fair play tisti strošek, ki ga je športnik pripravljen plačati, da doseže svoj cilj. Sicer ga potem obsojamo, ampak vendarle na koncu pomaha s kolajno in mu to odpustimo. Lahko to še bolj zapletemo? Je zmagovalec res pravi zmagovalec, če se je zato odrekel fair playu?

V smislu dosežka da, seveda. V smislu športnosti pa ne. Na tak način rezultat razvrednoti, ker ga je dosegel na način, kjer ni pokazal tega športnega vedenja, torej na nepravilen način. Morda je to v skladu s pravili, ker v pravilih nikjer ne piše, da moraš spoštovati nasprotnika. To je čisto človeška drža, zato lahko in ja in ne, oboje. Rekli smo, dr. Pavlovič, da bi bila ta načela lahko enako v športu, kot tudi v vsakdanjem življenju. Za kakšno občutenje gre? Kako se to lahko v vakdanjem življenju odigrava?
Saj vsakdanjega življenja ni kot takega, so različna področja udejstovovanja v vsakdanjem življenju. Šport je le eno od njih. Jaz nisem zelo športnik, kot moja sogovornika. Meni je šport zanimiv z vidika metafore družbe. Na podoben način kot cestni promet. Tukaj se odigravajo določene stvari. Določene stvari se uvežbajo, prakticirajo. To je poučno za celo družbo, kaj in kako se dela oz. ne dela, kaj je športno? To je ena zelo didaktična dejavnost za vse, ki jo opazujejo. Odivno je od tega, kaj se vzpostavlja kot pravilo in kako se ga uveljavlja, itd.

Mislim, da se na športni sceni odigravajo mnoge kognitivne emocionalne zadeve celotne družbe, zato je tako popularen.
Pa v poslovnem življenju?
To je pa malim ljudem kar malo prikrito. Kako se stvari tam dogajajo... Prej smo se pogovarjali, da je tudi poslovnega življenja za športno sceno zelo veliko. Skoraj je treba paziti, če se tisto, kar je za športno sceno, odigrava z grdo igro, to lahko potem zelo zlahka pride tudi v sam šport in bi bilo zelo škoda. Mi učimo otroke fair playa, veliki igralci zadaj pa igrajo grdo.
Pomembno je, da razumemo, da moraš igrati fair play, ga uveljavljati in živeti na vseh družbenih ravneh. Ne samo, da bomo otroke učili tega, glavni igralci pa se teh pravil lepega vedenja ne bodo držali.
Potem se tega konec koncev tudi otroci ne bodo držali. Bi vi lahko povezali, če posameznik igra tako, da ne upošteva pravil igre, ga potem tudi v življenju? Ne vem. Marsikateri posameznik se pa drugače obnaša v športu kot v življenju, kot se mnogokrat tudi drugače obnaša v avtomobilu kot ko stopi iz avta ven. Nekaj odigra, na športnem terenu ali pa na športnem terenu pa se obnaša drugače. Marsikateri poslovnež se tudi drugače obnaša v svoji firmi kot v svoji družini. Teh stvari ne gre poenostavljati. Omenili ste vzgojo. Nekako se vseeno trudimo, da vzgajamo tako, da ne delamo na škodo drugega. Jaz mislim, da je predvsem to, da se v športu odigra tudi vsa kompleksnost človekovih dejanj in vedenj. Mi kot prvo igramo in delamo stvari na nekaj različnih nivojih preživetja in uspeha. Nekaj so tiste naše individualne strategije in sem spada tudi tekmovalnost, ker moraš tekmovati z drugimi, čigava bo punca, služba, itd. Tam, kjer ni prostora za dva, je prostor za enega in tukaj gotovo pride do nekaj tekmovalnosti. Ampak brez drugih skupinskih strategij ravno tako človeški rod ne bi dosegel kakšnega posebnega uspeha. Če ne bi bili zmožni sodelovanja. Ni vprašanje ali tako ali drugače, ampak je vprašanje nekega ustreznega ravnotežja med tekmovalnostjo, sodelovalnostjo in potem tudi identifikacijo z večjimi družbenimi skupinami, s katerimi se občasno moraš identificirati, zato da se neki višji nivoji identitete tudi uveljavijo. Vse to vidimo v športu, teh stvari se ne da poenostaviti. To je tako, da se hkrati uveljavlja tekmovalnost in sodelovalnost in so pravila fair playa ravno tisto, kar jih na nek način kodira.

Preden gremo naprej moram nekaj vprašati. Rekli ste, da ko tekmujemo za punco... Takrat moramo po načelih fair playa tekmovati? Nekateri pravijo, da je v ljubezni in v vojni vse dovoljeno.
Samo vprašam.
Ne bi si upal ravno kategorično. Na vsak način pa je treba po tej bitki izživeti in to je glavno sporočilo o katerem smo govorili prej. Ko ste govorili o zmagovalcih; zmagovalec dobi zasluženo medaljo, vendar ima ta medalja svojo težo v gramih in v čem drugem. Poznam primer, ko je mlad športnik na svojo pest vztrajal, da ga uvrstijo v pravo kategorijo, čeprav so ga tisti, ki so ga vodili, nagovarjali k temu, naj vendarle izbere lažjo pot. Rekel je: " Če bi jaz osvojil priznanje, medaljo in pokal, ga ne bi mogel doma gledati v svoji vitrini. " Kasneje, ko je dosegel, da so ga uvrstili v pravo kategorijo in je v tej kategoriji tudi zmagal, je rekel, da je to za njega ena najbolj pomembnih zmag v njegovi karieri in se vedno z veseljem rad spominja tega pokala in kako ga je osvojil. V ozadju scene je tabla, kjer piše, da fair play vodi naprej. Mi smo v zadnjem času dodali tudi najboljše: Fair play vodi naprej. Dodatek k temu, kar ste rekli vi, da je fair play za otroke. Kaj pa za najboljše? Otroci se zgledujejo po najboljših, zato se nam zdi to toliko bolj pomembno, da so tudi zmagovalci pravični in lahko potem postanejo šampioni.
Vzori vlečejo. Poglejmo pa si, kam lahko pripelje pot nekoga, ki ni spoštoval pravil.
Vzgojni dom Radeče je zavod za izvrševanje vzgojnega ukrepa, ki ga izreče sodišče. Naš zavod je edini zavod te vrste v Sloveniji, zato so tukaj fantje in dekleta iz cele Slovenije. Ta ukrep izreče izključno sodišče za mladoletnike, ki so storilci kaznivih dejanj v starosti od 14 do 23 let. Sam ukrep traja najmanj eno leto in največ tri leta. Kazniva dejanja, zaradi katerih so mladoletniki tukaj, so večinoma premoženjske narava, obstaja pa tudi cel spekter drugih kaznivih dejanj, od proizvodnje in prometa z mamili, do umora. Mladostniki, ki imajo izrečen ta ukrep, imajo praviloma tudi težave na čustvenem področju, motnje v osebnostnem razvoju in zelo pogosto precejšnje primanjkljaje na tem področju in že v začetku pri primarni socializaciji v družini. Prevzgojni proces ne pomeni, kot bi si mogoče kdo predstavljal- spreminjanje osebnosti mladostnika v neko drugačno osebnost. To pomeni predvsem resocializacijo oz. ponovno sprejemanje ali sploh sprejemanje družbenih norm, ki so jih do zdaj kršili. To pomeni, da imajo možnost in jih motiviramo za to, da so vključeni v procese učenja oz. izobraževanja, tukaj hodijo v poklicno šolanje, v OŠ ali celo funkcionalno izobraževanje ali opismenjevanje.

V nadaljevanju poleg tega, da delajo in so vključeni v procese dela, ki je pomembna sesetavina resocializacije, in da znajo in se naučijo, kako preživeti svoj prosti čas in prevzemati odgovornost za sebe, svoj odnos do okolja, primerne komunikacije s soljudmi. Vse to dosegamo poleg tega časa v delavnicah s številnimi aktivnostmi, ki jih izvajajo vzgojitelji v njihovem t. i. prostem času. Te aktivnosti so številne, tako lahko vsakdo najde v skladu s svojimi interesi in sposobnostmi ustrezno delavnico. Od ustvarjanja v terapevtski delavnici, do sodelovanja v najrazličnejših krožkih, kot so kuharski, planinski, naravoslovni, dramski, ustvarjanje v literarnem glasilu, delo na vrtu ali v parku, ipd. Za vsakega mladostnika se po začetni fazi, ki traja 3 tedne, pripravi individualni vzgojni program, ki ga sestavljamo tudi skupaj z njim in predeluje ta najosnovnejša področja, na katerih mora doseči neke cilje ali v zvezi s šolanjem ali v zvezi z odpravljanjem posameznih hendikepov na področju dela, komunikacije, odvisnosti od drog, s katerimi jih ima mnogo izkušnje.

Uresničevanje tega programa se redno dnevno in tedensko spremlja. Vsake 3 mesece preverimo rezultat in skušamo določiti kakšno drugačno pot za dosego cilja. Vse kar je nad enim letom ali tremi leti je čas, ki je potreben, da se ta program uresniči in čim prej ga nekdo uresniči in dobro utrdi, toliko prej je možno, da potem skupaj s sodiščem in centrom za socialno delo ocenimo napredek, dosežek na teh področjih in potem bodisi za pogojni izpust ali predčasni izust. Govorim o uspešnosti, govorimo pa o učinkovitosti, ki pomeni povratništvo. To je seveda odvisno tudi od številnih drugih dejavnikov, ki pa so izven zavoda in izven moči našega delovanja. Predvsem, ali se je kaj spremenilo v okolju, iz katerega je prišel k nam v tem času, ko se vanj zopet vlada. Če se vrača v nespremenjeno okolje, je napoved za povratništvo lahko kar zanesljiva v nekem deležu. Pri večini hvala Bogu ni tako.

Kaj se dogaja z mladostnikom, ki mu je v nekem trenutku izrečen vzgojni ukrep kot je prevzgojni dom? Kakšen je njegov odnos do drugih ljudi? Jaz ne vem, če se da to zelo posploševati. V večini primerov?
Mladostniki so zelo različni in načini, kako pridejo do vzgojnih ukrepov, itd. Malo bolj mi boste morali natačno povedati vprašanje. Kakšen je njihov moralni, etični potencial? Vedno je veljalo, da ena tretjina teh mladostnikov, ki so se znašli v kršitvah, se bodo popravili tako in tako sami od sebe, tudi če ne bo nobene intervencije. Pri eni tretjini intervencija ne pomaga zelo veliko, pri eni tretjini pa je veliko odvisno od tega, kakšnih ukrepov bodo deležni in kako se jih bo obravnavalo, kako gre ta stvar naprej. Mladostništvo je pač tako silovito iskanje pravih poti in silovito iskanje, kakšna sploh so pravila v družbi, kdo sem jaz in kako se moram obnašati?
Kaj pa vrednote, ki jih doživljajo v svojem okolju?
Ti otroci živijo več ali manj v istem okolju kot drugi otroci, razen mogoče v družinskem okolju. Lahko pripišemo določen delež tega zelo slabemu ravnanju doma. Prostoru, ki ne ponuja tistega. Zakaj pa mi vsi pravilom sledimo? Tukaj je treba pri tem začeti. Ni pravo vprašanje, zakaj pravila kršimo. Veliko bolj zanimivo je, zakaj jim sploh sledimo. Človek mora v življenju doživeti, da se pravilom splača slediti. Da ima od tega profit in če sledi tej vzajemnosti in razvije to zlato pravilo, da ne smem drugemu delati tisto, kar nočem, da drugi delajo meni, da se to izplača, da se sodelovanje z drugimi obrestuje veliko bolj kot pa poskušati na kratki rok nekaj pridobiti s kršenjem pravil, ker se na dolgi rok to ne obnese.

Kaj pa vzori? To izkušnjo mora dobiti.
Mislim, da so zelo pomembni vzori za mladostnika.
Vzori in izkušnje. Veliko bolj kot pridiga, verbalno posredovanje vrednot, da me ne gledati, kaj delam, ampak poslušaj, kaj govorim. To se ne obnese. Ampak imamo celo vrsto nekih stvari, ki jih želimo na ta način rešiti in rečemo, da bomo pa otroke naučili, da bodo oni delali pravilno, če mi ne znamo. To se ne bo obneslo, če nismo mi pravično.
Kaj pa v športu? Vleče vzor, ki se nešportno obnaša?
Seveda, saj je junak in mediji pogosto prav takšne postavijo celo v ospredje pred ostalimi.
Večja pozornost.
Tisti, ki iščejo, kako do pozornosti, včasih izberejo prav to bližnjico. Na tak način hitreje pride do tega.
Praviloma naj se to na daljši rok ne bi obneslo.
Se ne izplača, ne. Poznamo kakšen primer, ko se je? Se ni, jaz ne poznam nikogar. Za tiste ne veste. Mogoče tisti bolj pametni. Se morajo disciplinirati.
V nogometu sta se tako evropska kot svetovna zveza odločili, da se gresta kaznovalno politiko v velikih vsotah. To pomeni tako za posameznika kot za zvezo in ko določena nacionalna panožna- v tem primeru nogometna zveza- velike denarje mora nameniti za kazni, potem pride do trenutka streznitve. Tudi v Sloveniji smo jim predstavili te podatke, koliko so posamezniki vplivali na ta minus v prihodku. Ko so videli končno številko, so rekli, da to pa res ne bi bilo potrebno. Morda je tudi ta trenutek financ tisti, ki je najbližji ljudem, občutek varnosti pa ravno na drugi strani, kajti pravila velikokrat zagotavljajo tudi varnost.
Zakaj je danes fair play tako popularna tema? Je to denar ali nenaden razvoj v duhovnosti, porast kršenja pravil oz. neki sumljivi posli v športu?
Morda v športu ravno zato, ker je dejansko transparenten. Pogled imamo, kako posameznik doseže nek cilj.

V umetnosti tega ne vidimo. Umetnik postavi sliko na ogled, zapoje pesem. Kako je to ustvaril, nas ne zanima. V športu pa imamo vpogled v rezultat, v telovadnice, športne dvorane, kako vodijo športnike skozi leta treninga. Kot pravi naš kolega Miro Cerar, ki je ambasador za fair play: " Včasih so to živeli, danes o tem govorimo. " Mislim, da je to znak, da kličemo po tem. Na začetku smo rekli, da tekmovalnost, ki prežema našo kulturo, se izplača. Treba je biti tekmovalen. Starši že vzgajajo, v šoli so ocene že dosežek. Bo že dobro, da ne bo vedel, ko bo vprašan, ker bom dvignil jaz roko in bom dobil oceno in plus. Vzpodbujamo to, da če hočemo, da če jaz dobim, mora nekdo izgubiti. To je ta paradigma naše kulture, ne samo v športu. Potem smo usmerjeni v to ekmovalnost in spregledamo sodelovanje, ki je zadaj. Imamo pa kulture, kjer si sploh ne predstavljajo takega našina.- Še dobro, da v šoli ni tako in lahko dobi samo eden petico, kot lahko samo eden zmaga na dirki. Drage gledalke in gledalci, vrsta je na vas, da poveste, kako vi vidite fair play. Imate kakšno izkušnjo oz. anekdoto? Delite jo z nami:

Prosim, pišite in kličite.
Prej smo govorili o tekmovalnosti. Zlasti o bojih za čim boljšo uvrstitev. Je to glavni motiv, da se potem krši pravila? Da se igra ne fair play? Odvisno, kakšni so vložki. Če gre za merjenje dveh za zabavo na dvorišču, se dogaja, ampak so to malenkosti. Takrat, ko pa se nekdo odloči in investira v takšno borbo, ki dobi potem tudi predznake vojne in je pripravljen uporabiti vsa sredstva, da bo svoj vložek upravičil, takrat pa seveda se ne sprašujemo po tem, kako pridemo do zmage, ali kot znamo reči v smislu žurnalistov, da se zmagi ne gleda v zobe. Mogoče bi nadaljeval ti od tukaj, ker takrat, ko pa pride do konflikta med pravili in vložkom, takrat pa imamo težave na različnih področjih, tudi v družbi.
Gospod Pavlovič, nadaljujva od tukaj naprej. Zdaj sem pa pozabil. Saj lahko kar sam.
Rekli ste, da je šport metafora in gre tukaj za vojne.
To je zelo dobra iztočnica. Dejansko se šport kot dejavnost giblje nekje med čisto igro in zelo krutim spopadom na drugi strani. Tukaj nekje se giblje, kot sta rekla kolega, tudi odvisno od finančnega vložka in sil, ki so zadaj in nekoga pritiskajo in določijo ta stil, ki ga bo nekdo odigral na igrišču. Mogoče je fair play ravno zato, ker kakšna taka gesta fair playa, ki se včasih zgodi in zelo navduši gledalce, je ravno to, da se spomni, da vendarle ne gre za vojno, ampak za igro in poudari to, da ni nikogaršnje življenje odvisno od tega, ali bo on zdaj potegnil fair play potezo ali šel tekmo na nož.

Na telefonski zvezi imamo že prvega gledalca, ki mu bomo dali besedo. To je Amigo iz Tolmina. Izvolite.
Dober dan. Samo na kratko bi omenil neke stvari. V življenju pozabljamo, da je tudi poraz zmaga. Preveč se govori o fair playu, kar bi moralo živeti z nami. V vsakem primeru pa kapital dirigira. Preveč poudarka na fair playu pomeni, da je nekaj v ozadju. To pomeni, da nekdo hoče nekaj prikriti, kot je omenil naš sogovornik Pavlovič. Ne razumem. S fair playem hoče nekdo nekaj prikriti? Tako. Poudarek na fair playu, kapital bo prevladal, kot že vlada.
Hvala.
Oprostite. Zmaga in poraz, to je smešno. Ni zmage in poraza.
Ampak... Velikokrat v življenju človek nekaj izgubi, ampak zmaga.
To moramo znati sprejeti, ste mislili. Tako bi morali živeti, to je filozofija. Ampak v družbi kapitala filozofije ni.
Najlepša hvala.

Kdo si upa to komentirat?
Jaz bi rekel, da seveda, da je šport stara dejavnost, starejša od kapitala. V Grčiji so prekinjali vojne, da so odigrali igre in je bila to dobrodošla prekinitev, olimpijske igre. Če se nam niso zlagali, je njihova prazgodovina šla nekako... Samo na ta način. Športniki so imeli nek potni list, da so lahko skupaj s trenerji in zdravniki prišli v Olimpijo. To je bilo premirje in tudi vojne so bile vmes, ampak lahko so prišle tako kot danes, tudi če so bile državice v sporu. Oni so imeli prosto pot čez sovražno državo.
Igra je kot dejavnost za človeka zelo pomembna. Ne samo v otroštvu, tudi kasneje. Seveda pe je našel kapital v tem svojo priložnost vključiti sponzorje v stvari. Seveda se s tem vložki večajo in se narava te igre in športa spreminja. Se mi zdi, da ravno zato je pa toliko bolj pomembno, kako so zdaj te velike zadeve, kjer so notri veliki vložki, etično in moralno urejene, kakšna pravila tam vladajo. Ta pravila so lahko različna. Konec koncev se s časom spreminjajo. Koliko enih komitejev in organov na svetu se stalno bojuje s tem, kaj smejo športniki vnašati v telo in česa ne smejo, da cela stvar popolnoma ne zbezlja po diktatu kapitala.
Da zaključimo s kapitalno moralo, pa povejmo, kaj je športna morala in kaj vse spada pod njo?
Lahko jo razlagamo na več načinov. Vsaka stroka, vsako združenje neke skupnosti ima lahko svojo moralo, ki ni nujno splošna morala. V tem smislu športna morala zahteva neke športne vrednote, kjer lahko tudi če gre za agresivnost, lahko tudi neko nasilje v okviru pravil. Lahko gre preko mere. Tudi trenažni proces je lahko nasilje nad telesom, ampak to je športna morala in jo sprejemamo. Mafija ima svojo moralo in če to razgrnemo, lahko govorimo tudi o tisti temeljni etiki. Kar mi želimo povedati, je to, da to športno moralo postavimo na trdno stališče etike, odnosov med ljudmi in do narave. Stopimo še malo naprej. Če smo bili do zdaj na strani, kjer se pravila kršijo, je čas, da pogledamo še tja, kjer se spoštujejo.

Društvo športnih novinarjev Slovenije je odločilo, da letošnjo nagrado za fair play prejme jadralec Gašper Večec. Čestitamo.

Nominiranci za nagrafo fair play leta so: nogometaš nogometnega kluba Veržej Simon Vogrinčič, plavalec Emil Tahirovič in njegov trener Roni Pikec.

Če se malo pohvalimo kot Društvo športnih novinarjev Slovenije, smo bili mi celo prvi, ki smo pričeli s to nagrado leta 1998 in od tedaj do letošnjega leta podeljujemo to nagrado vsako leto. Namenjena pa je tistim, ki izstopajo iz normalnega športnega obnašanja in naredijo na igrišču, terenih, skakalnicah, itd. nekaj več. Merila za fair play je zelo težko določiti. Tako in tako je v zadnjih letih vsaj pri nekaterih športih- recimo v nogometu- znano geslo fair play. Vidite, da podajo žogo igralci, če je kdo poškodovan, nasprotnemu moštvu, ipd. Pri nas gre za to, da ta merila niso dovolj. Treba je narediti še nekaj več, recimo priznati točko nasprotniku, kot se je zgodlo Bojanu Tokiču, ki je dobil nagrado za fair play našega društva, ko je poklonil točko nasprotniku in potem zaradi te točke tisto tekmo izgubil. Približno takšni dosežki štejejo pri nas. Mislim, da je tega športnega boja na srečo vedno več. Sem ter tja seveda vidimo še dogodke na igriščih, ki tja ne sodijo. Predvsem gre tu za pretepe, ipd. Poleg tega je v zadnjem času v nebo vpijoč doping, ki je žal stalnica športa od samih začetkov, od antičnih olimpijskih iger naprej, kar se malo ve. Letos so našli veliko kolesarjev in atletov, ki so jemali nedovoljena poživila. Gre za to, da vsega tega v športu naj ne bi bilo. To je nekakšen idealen model, ki ga po moje ne bomo dosegli. Šport je namreč ne samo stvar zabave, ampak tudi stvar denarja in ta komercializacija, ki je eden negativnih pojavov v športu, povzroči posledično tudi jemanje nedovoljenih poživil, ipd., pehanje za denarjem za vsako ceno, kjer se na športni boj žal včasih pozabi. Nekoč niti nismo veliko razmišljali o fair playu, sledili smo neke vzore iz tujine, kjer so prvi začeli s podobnimi akcijami. Ne samo v novinarskem društvu, ampak v samih klubih. Se mi zdi, da imajo zdaj trenerji nekakšno širšo izobrazbo in niso tako ozko vezani, da trener za košarko pozna samo žogo in koš, ter nič drugega, ampak da svojim igralcem skušajo vcepiti v glavo tudi ta športni boj, fair play.

Odmevi na te nagrade so bili bolj pozitivni kot smo pričakovali. Športniki dobijo vsako leto nagrade za tretje, drugo in prvo mesto in tiste se jim zdijo nekako same po sebi zanimive, če so svetovni ali evropski prvaki, potihem pričakujejo nagrado, nagrade za fair play pa ne pričakuje nihče in včasih se mi je zdelo, da ta nagrada pomeni več kot običajno priznanje za športnika leta.
Take nagrade niso namenjene tistim, ki samo spoštujejo pravila neke discipline, ampak dajo od sebe nekaj več. Mogoče tudi na račun svoje uvrstitve, kot smo videli v primeru Tokiča. Za kaj gre oz. kaj človek sporoča s takim ravnanjem? Začniva midva.
Nekateri antropologi pravijo, kaj je sploh bistveno, kar označuje človeško bitje? To, da ustvarja pravila in jih trmasto krši. Če kura hodi po dvorišču in zoba, je za človeka najbolj značilno to, da pravila ustvarja in jih krši. To je kompleksna zgodba o človeškem vedenju, ki se dogaja na teh različnih ravneh in strategijah, individualnih ali skupinskih; kjer je za nas očitno zelo pomembno, da pravila so. Za vsakega športnika je seveda pomembno, da pravila so. Vsi so zelo občutljivi na to, kako se bodo ta pravila uveljavljala, kako bodo ravnali sodniki, itd. Seveda so pripravljeni tudi do določene mere sami sodelovati pri utrjevanju pravil, ker razumejo, da so pravila pomembna. Človek, ki tekmuje, je stalno v konfliktu motivov, koliko in kaj je pripravljen narediti za to, da bo zmagal, kje pa to ne gre skupaj z nekaterimi njegovimi vrednotami oz. bo rekel, da je pripravljen zmagati in bo za njega zmaga pomenila nekaj samo, če bo dosežena pošteno. S tem prispeva k utrjevanju pravil, za katerega ga ni športnika, ki bi rekel, da pravila niso pomembna in bi bilo boljše tekmovati brez sodnikov in pravil. To so potem gladiatorske igre in ne šport.
Gladiatorske igre niso več igre, je boj. Pozabljamo, da tekmujemo. Mislimo, da se borimo in je to nekaj večjega kot samo tekmovanje, kdo bo prej pritekel ali dlje vrgel.

Pomembna so ta vedenja, da se spomnimo, da ne gremo predaleč. Dodala bi, kako gledamo nasprotnika in sotekmovalca? So to velike razlike? Kako gledamo kot športniki? So. Večina razume tistega, s katerim tekmuje, kot nasprotnika. Včasih je to normalno, saj je na nasprotni strani igrišča in ni to nič slabega. Vendar slovar slovenskega knjižnega jezika je tukaj zelo jasen. Tisti, s katerim tekmujem, je tekmec. Moj konkurent. Z njim imava po pravilih izenačene možnosti, da sva na koncu uspešna. V primeru, da pa razumem nasprotnika v tistem slabšem primeru, pa je moj sovražnik. Tukaj se potem pojavi ta težava, do katere pride takrat, kadar so razmere na igrišču, ki postane bojišče, tako neobvladljive, da izgubimo nadzor, kontrolo nad ravnanjem. Vsi poznamo povest Martin Krpan, v kateri Martin Krpan seže v roko Brdavsu, oz. ga povabi, naj pride, da si bosta stisnila roko, ker si jo nikoli nista, ne prej in ne poslej. Vendar Martin Krpan stisne tako, da Brdavs malo zaječi, ne reče pa nobene. To pomeni del tega viteštva, iz katerega mi razumemo ta fair play, kar pomeni, da tudi v bitkah in v boju obstaja neka meja človečnosti. Ko gre na življenje in smrt pa vendar ostaja neko dostojanstvo.
Tudi če boksamo, se ne borimo, ampak tekmujemo.
Imamo udarce pod pas, itd. V našo oddajo se želi vključiti gledalka iz Radovljice. Prosim, izvolite.
Dober dan.
Lep pozdrav. Silva Pisnik iz Radovljice. Opravičujem se, ker sem začela gledati na žalost šele takrat, ko je starejši gospod govoril za delavnice in šole in takrat me je ta oddaja pritegnila. Je čudovita. Fair play, ker imam malo treme, bom povedala na kratko. Jaz sem rojena leta 1950, zame je en velik vzornik Miro Cerar. Naslednji človek, ki sem ga zdaj poslušala, je gospod Miha Žibrat, ki je govoril v oddaji. Pa še- ker sem z Bleda- so moji vzorniki Iztok Čop in Luka Špik. To so borci.
Zakaj?

Ker tam ni množic, ampak oni tako garajo. Veste, kaj hočem reči? Ni veliko denarja v tem, ampak se moraš... Si sam s seboj.
Tako je. Miloš Janša je bil moj sošolec. On je ogromno naredil za slovenski veslaški šport, denarja pa na žalost ni. Ampak saj ni vse denar. Tisti, ki dela- če malo filozofiram- z ljubeznijo, tisti zmaga. Tudi če gledamo invalide. Se opravičujem, ker ravno zvoni telefon.
Najlepša hvala. Čudovita oddaja.
Očitno ste zaposlena ženska. Aki, mislim da si imel namen.
Imaš kaj ta hip?

Spomnil sem se na naše smučarje. Tudi oni garajo, ampak očitno nekateri garajo bolj kot naši smučarji. Čop in Špik sta očitno največja garača. Če smo že pri garanju, lahko omenimo tudi doping, ki ga je omenil tudi kolega v prispevkul. Z jemanjem dopinga ne škodujemo neposredno tekmecem, ampak gre pa vseeno za neko goljufijo. Kaj je to? Za kaj gre?
Gre za goljufijo, kot ste rekli. Doping je uporaba nedovoljenih poživil. Imamo listo nedovoljenih poživil. Če jih ti uporabljaš, kršiš pravila, torej goljufaš. Poleg tega gre za razvrednotenje tistega, kar naj bi šport poosebljal, to pa so enake možnosti. Tam, kjer je pomembno. Če nekdo živi bližje bazena, ima spet prednost pred nekom, ki se mora voziti vsak dan. Ampak to nas ne zanima. Nas zanimajo športne enake možnosti, ko so na štartni črti vsi enaki. Kot je bilo rečeno pri prispevku, ne gre samo za to komercializacijo. Jaz mislim, da cel sistem in že ideja do konca prignane tekmovalnosti sili v to, da iščeš vse možne načine, ki ti bodo pomagali k boljšemu rezultatu.
Zakaj?- Že pred leti, ko so vzpostavili te nove olimpijske igre, so rekli, da " so to ljudje ekscesa. Pustimo jim, naj grejo preko. " Ampak na kakšen način? Šport je zdaj nastavljen tako, da ta eksces omogoča. Tour de France, 3 tedne vsak dan po 200 km. Pa vemo, da naravne zmožnosti človeka po regeneraciji presegajo to, da bi vsak dan prevozil toliko. Torej jih sili sistem v ta položaj. Mi pa od športnika zahtevamo čistost. Zato ima šport v tej metafori za življenje to moč. V težkih okoliščinah so ravno tisti, ki lahko ostanejo čisti, na nek način tisti naši šampioni junaki v športnem smislu. Če se vrnemo še malo nazaj, sta nam dala oba gosta zdaj dve sliki. Nekdo vidi sodelovanje, predanost, druga slika pa je bila, da je vse zaradi denarja. To eno drugo reproducira. Če smo tekmovalni, bomo okoli sebe videli tekmovanje, če pa smo bolj sodelovalni, bomo mogoče najprej videli sodelovanje. Jaz bi se še navezala na gledalca Amiga iz Tolmina, ko je govoril o porazu in zmagi. Oboje se je treba naučiti sprejemati, prenašati. Kako nam to lahko uspe, kako to v športu učite?

Jaz mislim, da imajo tukaj veliko vlogo tudi starši. Tudi trenerji in športni pedagogi, konec koncev vsi, ki spremljamo to zadevo. Uči se lahko na tak način, da ko otrok pride domov, ko pride iz tekme, morda ne, katero mesto je dosegel, ampak kako je bilo in če se je imel dobro. Torej, da malo razpršiš to osredotočenost na določene stvari. Če vprašaš, kateri je bil, in reče peti, pa rečeš, da je v redu, da tudi če ni zmagal, mu že pripoveduješ, da je zmagati pomembno. Bo že boljše naslednjič. Na take načine se da vzgajati. Kaj pa vloga staršev in vzgojiteljev v tem smislu, ko majhen otrok kaže prirojene znake sočutij, itd., pa ga morda starši ne podpirajo v razvijanju teh občutij in mu rečejo, kaj mu bo to, da s tem v življenju ne bo prišel daleč.
Ni rečeno, da s tem v življenju ne bo prišel daleč, ker družba potrebuje zelo različne ljudi. Če bi bila družba celotna sestavljena samo iz zelo tekmovalnih ljudi, bi to zelo čudno izgledalo. Po drugi strani, če bi bila družba samo iz zelo sodelovalnih ljudi, si je to že lažje predstavljati, ampak ne bi bila tako dinamična. Recimo, da tisti bolj tekmovalni povečujejo dinamiko v družbi in na ta način bolj vzpodbujajo tudi tiste, ki so izrazito kooperativni in zelo netekmovalni. Ampak to so hipotetične podobe, ker tega ni. Treba je razumeti in starši bi bilo dobro, da razumejo, da se otroci vendarle rodijo različni. Mi lahko pomagamo in jih malo uravnovesimo, jih malo vzpodbujamo v smeri, ki jim je manj domača, ampak ne pretrdo in preveč in ne pričakovati preveč tistega, česar otrok ne zmore. Če je otrok po naravi bolj kooperativen, ni s tem nič narobe in ni rečeno, da ne bo prišel daleč. Lahko bo prišel zelo daleč, ker lahko tudi zelo kooperativni ljudje zdaj pridejo zelo daleč in so lahko zelo cenjeni. Mogoče ne na tistem področju, na katerem bi si starši želeli. To pa je druga zgodba, koliko smo starši upravičeni do tega, da želimo preko otrok svoje lastne ambicije nekje uresničevati.

Koliko? Do neke mere, zakaj pa ne? Zakaj pa imamo otroke? Na nek način se v njih reproduciramo. Če si želimo, da bi otroci verjeli iste stvari, kot mi verjamemo, verjeli v iste Bogove, kot mi, jaz ne bi mogel staršem čisto odrekati tega, da si želijo, da če njemu šport nekaj pomeni, da bi bil tudi otrok športnik. Če staršem nekaj pomeni glasba, da bi bili tudi otroci glasbeniki.- Že, ampak kaj pa prevzemanje odgovornosti za te stvari? Jo potem prevzamejo starši, če zadeva ne uspe? Velikokrat nihče potem noče prevzeti odgovornosti.
Ne bi smeli reči, da starši ne smejo imeti teh ambicij. Starši jih pač imajo, to je dejstvo. Vprašanje je samo, kako daleč smejo pritiskati na otroka, izničevati otroka, če ni tak, kot si oni želijo. Tam se naredi potem škoda. Če otrok ni tak in ne sledi tistemu, kar bi si starši od njega želeli, potem pa je za njih ničvreden. Tako pa ne bi smelo biti, to je pa že nekaj popolnoma drugega. Starši in odgovornost, seveda.- Če gremo zdaj od vzgoje staršev prek učiteljev do trenerjev; še vedno tekmuje atlet oz. športnik, ki tekmuje za hitreje, višje, močneje. Zakaj se trudi? Če zmaga za vsako ceno, kaj je v njem, da želi zmagati za vsako ceno? Tudi na račun fair playa. Od kje to pride?
V Ameriki so delali raziskavo na vrhunskih športnikih, če so pripravljeni vzeti substance, ki bi jim prinesle 5 let zmagovanja na največjih športnih dogodkih, potem pa umreti. Več kot 50 % jih je odgovorilo z da. To je stvar kulture. On že teče fizično, v nahrbtniku pa ima svoje starše in vse druge simptome, ki skozi njega govorijo. Tudi kulturo.
Zakaj hoče biti zvezda za tisti trenutek? To naša družba ceni. Eksces se dela iz vsake stvari. Raziskave kažejo, da so novinarji- če lahko odpremo to v tej družbi- pripravljeni tudi za nekaj, da postane novica, dodati še kaj zraven, da ima status novice, ki jo bodo brali. Čeprav je morda že sivo polje, ni preverjeno, ampak... Senzacija.
Tako je. Hkrati so pa tudi druge kulture, ki so sodelovane, ne trajnostne. Vzemi to, kar potrebuješ, ne kopičiti. To kažejo antropologi. Ta teza o tem, da je tekmovalnost neizogibna, je vprašanje.
Torej fair play od vzgoje dalje.

Olga, danes je z nami- drage gledalke in gledalci, danes je z nami en poseben gost in sicer Andraž Rus. Pridi. Živjo, kako si? Kar tja se usedi. Živjo, Andraž.
Andraž, ti si pred dvema dnevoma stopil čez šolska vrata, si v prvem razredu.
Ja. Ampak še ena druga zgodba se skriva zadaj, zakaj si tukaj. Jaz imam tukaj en papirček. Ne znam čisto dobro povedati, kaj je to. Boš ti povedal, zakaj si to dobil? Zato, ker smo šli z vrtcem na kros in smo tekli.

Videl sem, da sta se dva fantka spotaknila in sta padla in sem jima pomagal vstati.
In kaj potem? Potem smo skupaj prišli na cilj.
Morda bi bil lahko boljši, če tega ne bi naredil, pa si vseeno raje pomagal prijateljema?
Ja.
Takoj ti moram čestitati. Tudi jaz ti čestitam.
Mislim, da ti je čestital še nekdo drug, ker mislim, da ti iz žepa štrli en trakec. Pokaži, kaj je to? Niso ključi, ampak je kaj?
Medalja.
Si zmagal? Za fair play.
Tako?
Kaj pa so potem rekli tvoji prijatelji, ko si bil tako " fer "? So bili veseli ali so rekli, da bi tekel naprej. Niso, ne?
Ne,
Lepo. Mi že eno uro razglabljamo o tem, zakaj je človek tak ali ni tak. Povej mi, ko si ti videl njiju pasti, kaj si imel v glavi? Zakaj si jima pomagal? Zato, ker gledam šport. Ko padejo, jim drugi pomagajo. To se ti zdi lepo? Ti je ata povedal, da moraš to narediti? Ja.
Moram tudi atiju čestitati, tudi on je zaslužil. Čestitke še enkrat, Andraž. Kaj pa bi vi trije gospodje rekli na tega našega malega gosta?
Da se nam zdi to imenitno.
Gotovo.
Pri teh letih. Zakaj pa ne? Konec koncev, zakaj pa ne bi otrok pomagal nekomu, ki je padel, če čuti z njim in mu je blizu? Zanimivo, da si je izbral zgled, da tistim, ki padejo na igrišču, ko gledata tekmo, pomagajo.
To je tista druga stvar, o kateri sem prej sicer govoril malo negativno. To je ta del, ki ga vzpodbujamo. Morda pedagoško hodimo po sivi coni tudi s tem nagrajevanjem, ker ne rabi. To je notranja nagrada, sploh ni klic po nagradi. To je bilo spontano dejanje in to je ta človekova narava. Je pa še to pomembno. Sem vesel, da si danes tukaj z nami, ker je pa po tej moralni plati športni dosežek neodvisen od tistega rezultata fizičnega. Po moralni plati je Andraž enak Iztoku Čopu in Gašperju Vinčecu in to je tisto, kar želimo pokazati in tudi iščemo zglede pri športnikih.

Kje pa vi, dr. Pinter, vidite največjo grožnjo fair playu? Kaj ste želeli? Leta niso pomembna za dejanja in modreci so se pogosto učili od najmlajših. Lahko vam povem, da pred odhodom na svetovno prvenstvo v nogometu v Korejo, kamor je odšla slovenska nogometna reprezentanca in smo to označili kot zgodovinski dogodek, smo se pogovarjali z našimi reprezentanti, celo opravili so neko testiranje. Lestvica vrednot, prišli smo do zanimivega rezultata. Nismo imeli spremenljivk, ampak konstante. S 100 možnimi točkami, neodvisno, vsi nogometaši so na prvo mesto postavili 2 vrednoti. To sta bili zdravje in ljubezen do otrok. V nobeni raziskavi mi tega nismo odkrili. To pomeni, da so ti fantje imeli v sebi tudi to otroško dušo. To se pokaže še danes. Iz te zlate generacije nogometašev, ki so pred tem nastopili tudi na evropskem prvenstvu sem jih naštel 7, ki jim pripada znak ambasador, torej tisti, ki je poslanec in določene stvari kaže drugim. Imamo ambasadorja UNICEF- a, ambasadorja oseb s posebnimi potrebami, ambasadorje oseb brezdomcev, ambasadorje diskriminacije in vse to pomeni to, kar je povedal naš junak danes, da je videl, da delajo tako tudi tisti, ki so njegovi vzorniki.
Mislim, da bo tudi Andraž enkrat ambasador nečesa. Fair playa, če ne drugega. Jaz ti še enkrat čestitam, zame si ti zmagovalec. Prebral bom odlomek iz zaključka knjige Športna morala, ki sta ga napisala gospod Pinter in gospod Hosta v pomoči z gospo Majo Smrdun, in sicer: " Rezultati pridejo in gredo. Slej ko prej se pojavi nekdo, ki teče hitreje, skoči višje, vrže dlje, ampak vedenje v skladu s fair playem vedno je. Ni boljšega ali slabšega, samo je, samo obstaja. Ravno tako športnik enkrat zaključi športno kariero, človek pa ostane vedno in samo od njega je odvisno, ali bo Človek z veliko začetnico, ali bo samo človek kot pripadnik neke vrste. " Odlična zaključna misel. Jaz se vam zahvaljujem za ta pogovor, hvala lepa za obisk v studiu. Tudi tebi. Spoštovani gostje, tudi z moje strani najlepša hvala. Tudi vam, spoštovane gledalke in gledalci, ki ste se oglasili in se mogoče drugič še boste. Prihodnjič bomo namreč govorili o bolezni, za katero trpijo skoraj trije odstotki Slovencev. Beseda bo o disleksiji, motnji branja in pisanja.

Razmišljam, na kakšen način pomagati ljudem, ki imajo probleme z disleksijo. Mogoče je ena od stvari tudi ta, da bi bilo prav, da bi se vsi ti premnogi pedagogi, ki se danes ukvarjajo z učenčevim neznanjem, začeli ukvarjati in iskati v učencih znanje. Mislim, da bi bilo tukaj že precej olajšano to, ta tegoba.

Sonce, ki mu je na... Zemlji, ki ne more odrekati... vsestranske koristi za človeka, bo vesolje do nas neusmiljeno.
Sonce, ki mu na Zemlji ne moremo odrekati vsestranske koristi za človeka, bo v vesolju do nas neusmiljeno.

Spoštovane gledalke in gledalci, če ste morda pozabili, imate po vsaki naši oddaji pol ure časa, da vzamete v roke telefon:

In predlagate ali poveste, kaj naj obravnavamo v prihodnji oddaji o disleksiji.
" zvami rtvslo. si pa je naslov, kamor lahko pišete cel teden o tem, kaj vas zanima ali predlagate vprašanja. Vidimo se naslednji teden, ista ura in program, srečno.
Lepo pozdravljeni do takrat.

Prejšnja: Adrenalin

Naslednja: Disleksija

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Fair-play