Z vami: Okvara vida

To torej tudi pomeni, da smo mi videči pogosto bolj slepi kot vi, ki ne vidite? To ne vem.
Ne vidimo podrobnosti v svoji samozadostnosti, površnosti, hitenju. Spuščamo drobne stvari, ki nas osrečujejo.
V tem smo si vsi podobni. Tudi tisti, ki imamo težave z vidom, smo si različni, nismo ena kategorija. Smo taki, ki smo bolj sposobni in taki manj sposobni. So taki, ki so bolj izobraženi, manj, bolj ali manj razgledani. Tukaj ni tako pomembne razlike. To, kar nas dela drugačne, je samo okvara vida. Kaj mislite ostali? Gospa Pungartnik? Strinjala bi se z njim, čeprav mislim, da tisti, ki vidijo, pogosto pričakujejo od nas, da smo drugačni v tem smislu, da vidimo več drugih podrobnosti, ker pač drugače funkcioniramo in so nam druge stvari v življenju bolj pomembne. Zato včasih izgleda, da imamo drugačne talente in darove kot tisti, ki vidijo, ker smo preprosto morali razviti nekatere druge čute bolj in si organizirati življenje tako, da so nam druge stvari, ki mogoče vam nisto tako pomembne, bolj pomembne.
Mogoče prav o tej samozadostnosti ali površnosti videčih, hitenju? Kaj menite?
Mi, ki ne vidimo, smo slepi, kakorkoli že, preprosto ne moremo tako hiteti kot tisti, ki vidijo. Že zato ne, ker je naš način življenja drugačen. Ne moreš steči za avtobusom, ker je lahko pred teboj preveč nevarnosti in moraš biti bolj pazljiv. Ne moreš brezglavo hiteti, ker si moraš vsako pot prej organizirati. Z vsako delo moraš naprej dobro vedeti, kaj želiš in si moraš stvari tudi tako narediti, da jih boš lahko tudi opravil. Zato je mogoče naše življenje na zunaj videti bolj organizirano in umirjeno, ker je tudi bolj počasno. Zato pa tudi za vsako stvar potrebujemo več časa. Že velikokrat sem rekla, da bi rada našla nekoga, ki bi naredil raziskavo o tem, koliko več časa za isto stvar porabimo mi, ki ne vidimo v primerjavi s tistimi, ki vidijo.

Ko greš skozi ta proces rehabilitacije, če si stvari primerno vrednotil, dognal, sprejel in preizkusil, potem lahko prideš do točke, ko si rečeš, da to pravzaprav ni tako hudo in lahko delaš marsikaj, kar si mislil, da ne boš nikoli več mogel. To se je hvala Bogu tudi meni zgodilo.

Pač se trudim in v okviru danih možnosti delam maksimalno dobro kot je možno. Mislim, da se vsak človek trudi in želim, da me ljudje sprejemajo kot pianista, ne kot slepega pianista.

Sčasoma... Ne vem, kaj je razlog, sem se jaz spremenil?
Ste tako dobri?
Ne vem. Ali so se drugi spremenili. Mislim, da se tudi družba spreminja. Precej bolj tolerantna je, kar se tega tiče. Mislim, da ni takšnih težav. Malo je nelagodja, je pa velikokrat tako, da na začetku ne vedo, da ne vidim. Včasih z zamikom več tednov ali celo mesecev reče, če me lahko nekaj vpraša.
In s tem smo tudi pri predsodkih.
Gospa Albina, vi se verjetno pogosto srečujete tudi s predsodki, če organizirate pomoč ali romanja, duhovno pomoč za slepe. Potem vam verjetno pripovedujejo tudi o tem.
Najprej se sama srečujem s temi predsodki, ko mi ljudje večkrat rečejo, da slepi prepoznamo ljudi že kar po glasu, ko nas nekdo pokliče po telefonu, nas sreča na cesti, pa pride z živjo in včasih mislijo, da jih bomo kar prepoznali. To je po mojem mnenju eden takih pomembnih predsodkov, da ljudje mislijo, da imamo mi potem kar vsi bolj razvit čut za prepoznavanje glasov. Pa to ni res.
Ni res? Ampak vi ste mene prepoznali po glasu.
Vas zdaj že nekako prepoznam, nekateri ljudje imajo bolj drugačne glasove, včasih pa imajo nekateri ljudje zelo podobne glasove in jaz sem najbolj vesela, če me ljudje srečajo nekje na cesti ali se že dolgo časa nismo videli, če stopijo do mene, me potrepljajo po roki in se mi predstavijo. To je že en predsodek. Potem pravijo, da smo slepi že kar po naravi bolj usmerjeni v globino, ker nas toliko stvari na zunaj ne moti. Ampak, če živim s to svojo slepoto, bolj vidim, da smo ravno tako površni in globoki kot povprečni ljudje, kot je prej rekel Marino.
Taki in taki.

Gospa Lidija, lepo pozdravljeni.
Lepo pozdravljeni. Dober dan.
Dober dan. Jaz sicer nimam nobenega konkretnega vprašanja, rada pa bi gostom v studiu povedala, da občudujem njihov pogum, oz. njihov odnos do življenja. Tako, kot je bilo na začetku rečeno; videči oz. tisti, ki nimamo teh ovir, velikokrat iščemo razloge oz. izgovore za težave oz. za ovire v življenju, pri njih je pa ravno obratno. Ta njihov pogum, kako se spopadati s problemi in ovirami. Moj namen je res samo, da jim povem, da jih resnično občudujem. Hvala lepa.
Hvala.
Mislim, da mnogi delimo to z vami. Zato so tu, da nam povedo tudi to. Kaj so oni naredili, da niso obsedeli nekje v kotu, se jokali in se smilili sami sebi, pač pa so začeli aktivno živeti, ustvarjajo, igrajo klavir, na odru. Tudi, če amatersko, gospa Metka. Vodi oddajo na radiu Ognjišče, urejajo časopise. Gospod Kačič je tudi tehnični in odgovorni urednik nekega časopisa. Kdo bo začel? Gospa Sonja, morda vi? V vsako stvar v življenju je treba vložiti določeno količino truda. Kot vsi ostali, tudi mi. Je pa res, da marsikdaj ni lahko in včasih je lažje obsedeti doma in preprosto sprejeti vlogo tistega, ki mu ljudje pomagajo in vsi naši prijatelji, če vzamemo slepe in slabovidne, invalide ali na splošno ljudi; vsi ne zmorejo tako daleč. Eni dlje, drugi obstanejo nekoliko zadaj.
Ni vedno lahko. Spomnim se svojih let, predvsem najstniških- jaz namreč od rojstva ne vidim. Takrat je bilo zelo hudo. Kako iti v okolje? Kako priznati, ko še sebi nisem priznala, da sem takšna kot sem. Pridejo vprašanja, kdo je kriv, zakaj se je to zgodilo meni? Takrat je pomembno, da ima človek nekoga ob sebi, s katerim se lahko o tem pogovarja. Nekoga, ki mu pokaže, da ta izguba vida ni njegova edina značilnost, da je to le ena od mnogih značilnosti in da vsak človek nosi v sebi ogromno darov, tistih pozitivnih področij, ki jih lahko razvije. Če uspe človek priti tukaj čez, potem ugotovi, da ga to izpolnjuje, se mu zvišuje samozavest, samospoštovanje se mu krepi in gre potem lažje naprej. Je pa seveda pred vsako stvarjo odločitev. Človek se mora pač za to odločiti in sprejeti tisti napor, ki temu sledi.
Gospod Kačič, družina je zagotovo prva, ampak prepogosto družino krivimo za vse. Kaj pravite? Mislite v takih primerih?

Hvala lepa. Poslušajmo gospo Zdenko iz Logatca. Lepo pozdravljeni. Dober dan želim. Jaz sem se odločila gledati oddajo in sem zagledala na prizorišču mojo pevsko prijateljico Metko, ki jo prav lepo pozdravljam. Želela bi samo to reči. Ne samo slepim, tudi tistim, ki vidijo. Da bi se zgledovali po teh ljudeh, da bi se zgledovali po tej naši Metki, ki je prijetna, komunikativna, ima izreden smisel za organizacijo, predvsem pa je silno hrabra. Na odru, hodi v hribe, bila je na Triglavu. Kaj vse lahko ti ljudje dosežejo, če seveda hočejo. Morajo imeti izrazito voljo in moram čestitati njej in vsem tem njenim kolegom, ki so sposobni vsega tega. Mislim, da marsikdo od nas tega ne bi bil zmožen. Samo toliko in lep pozdrav vsem skupaj.
Hvala lepa. Gospa Metka, nek strokovnjak psihiater- morda ga poznate, gospod Kačič- dr. Milivojevič pravi, da je motiv v življenju, pri katerem gre za preživetje, mnogo močnejši, kot v načinu življenja, kjer nam je nudeno vse. To pomeni, da je motivacija mnogo večja, ko bežiš od nečesa, kot če si hočeš izboljšati tisto, kar že imaš. Gospa Metka, je tako? Ko si prizadevaš za nekaj, česar nimaš.
Prav gotovo te vzpodbudi. Če nimaš vsega, oz. da si moraš za nekaj zelo prizadevati, potem ti od znotraj nekaj zažari. Nekaj moraš dati od sebe, če želiš nekam priti. Jaz bi rada rekla to, da če jaz pomislim nase, se mi zdi pomembno predvsem to, da sem v nekem obdobju, ko je bilo res težko, si upala vprašati in se pogovarjati s kolegi, kako so to rešili. Da sem se dala podučiti v tej smeri in potem dobila toliko podpore z različnih strani, da sem si upala iti v neke izkušnje. Kasneje potem že dobiš malo več poguma in samozavesti, ampak v začetku, ko se ti vid poslabša, kot se je meni pri 24- ih letih, pa že prej sem bila slabovidna, se mi zdi, da brez podpore veliko ljudi, ki jo imam tudi še danes, ampak v tistem obdobju se mi zdi, da je bilo pa res pomembno to, da sem pridobila res neke izkušnje. Lahko bi se zgodilo tudi to, da bi dejansko nekje obstala, ker si ne bi upala marsičesa.

Spomnim se knjige Arthurja Rubinsteina, znamenitega pianista, ki je pri 22- ih letih, kar opisuje v svoji prvi knjigi spominov, prišel do točke, da je delal samomor, ki se mu je ponesrečil. V tistem trenutku se je sam nad sabo zjokal in držal tisto vrv, ki se je strgala in si postavil geslo: Ne dam se. Spomnim se, ko sem to bral, se mi je to neverjetno usedlo v srce. Ko sem prišel sam v to življenjsko situacijo sem si rekel, da bom poskusil, zakaj pa ne? In potem se mi zdi, ko se stabiliziraš in začneš odkrivati, kaj vse te še zanima, oz. da so mogoče stvari, ki jih prej nisi opazil mogoče ravno zato, ker si videl ali iz kakšne druge površnosti. In si rečeš, da boš poskusil še to in to. Vedno se mi zdi, da si lahko najdeš nek nov izziv. Potem pa že oceniš, do kam lahko greš. Hvala lepa. Na telefonu imamo gospoda Staneta, ki ga bosta vsaj dva od vas vesela. Kdo se smehlja? Lepo pozdravljeni, gospod.
Dober dan.
Lepo, da ste zbrali ta šopek slepih in slabovidnih. Jaz jih vse poznam. Dve sta moji bivši učenki in resnično s takšnimi oddajami prebijamo tiste stereotipe, da so slepi ubogi. Ne, niso nič drugačni kot mi videči, samo velikokrat rabijo pomoč, tako kot jo rabimo tudi mi. Če smo jih pripravili do tega, če bi ljudi tudi vzgojili v tem, da bi ponudili pomoč, pa bi bilo vse lepo. Slišali smo in bomo še slišali, kaj vse so dosegli. Vse čestitke vsem, ki so zbrani, in tudi vam, ki ste jih zbrali. Niso nič drugačni- že enkrat povdarjam- za druge, kot mi, ki vidimo. Velikrat pa rabijo pomoč, roko, toplo besedo in namig in seveda ponudimo jim in vse bo šlo. Država bi pa morala več postoriti. Zakoni, ki se sprejemajo, niso v zadnjem času v prid kakršnimkoli prizadetostim. Kruto postaja. Ta beseda je grda, vendar je tako. Upam, bo drugače. Nasvidenje.
Hvala lepa, gospod Stane. Nasvidenje. Kruto postaja. Gospa Sonja, vi ste dolgo časa delali na Zvezi slepih. Gospod Škrinjar še vedno, če prav razumem. Kako je z državo? Če nič drugega, reže tanjši kos kruha za vse.

Se strinjam. Lažje se je upokojiti kot dobiti delavno mesto. Načelno je pa obratno. Načelno zakonodaja omogoča marsikaj. Ampak kar je formalno omogočeno in se v praksi izvaja, je vedno neka razlika, ampak se mi zdi, da živimo v času, ko je prevelika razlika. Ampak kot pravi gospa Sonja. Individualno pomoč, prisluhniti posamezniku. To je za državne uradniki mnogo težje kot postaviti nek sistem, v katerem varno deluješ in gre vse po istem kopitu naprej.
Pravzaprav ne. Pravzaprav sem bila pa jaz, ko sem pred 26. leti potrebovala to, bila deležna te pomoči s strani države. Takrat je še obstajala socialna in poklicna rehabilitacija in moram reči, da sem imela veliko srečo, zdaj ko to poslušam. Pri 31- ih letih sem izgubila vid in so me pri invalidski komisiji vprašali, če se strinjam s tem, da me upokojijo. Takrat sem rekla oz. vprašala, če obstaja še kakšna druga možnosti in so mi rekli, da obstaja možnost socialne in poklicne rehabilitacije. In to sem potem sprejela in takrat je v Centru slepih v Škofji Loki ta socialna rehabilitacija obstajala in jaz sem danes, ko to poslušam, zares hvaležna, da sem imela to možnost, da so mi to ponudili, da sem se tam srečala v skupini drugih ljudi, ki so ravno tako v tistem času izgubili vid in smo se potem skupaj učili novega načina hoje z belo palico, se učili Brailove pisave. Zelo pomembna se mi je zdela takrat psihoterapija, da smo te notranje stiske predelovali. Meni se je takrat silno pomembno zdelo to, da sem sama pri sebi odkrila, da moram razlikovati to, kar je problem, ki izvira iz moje slepote, kaj so pa moji problemi, ki so bili v meni že prej? Res sem bila takrat hvaležna, da se mi je to zgodilo in sem potem to znala razlikovati. Še ena stvar, ki jo je gospod Stane Florjančič povdaril; da smo deležni te pomoči. Jaz sem bila takrat na treh ravneh deležna te pomoči. Če govorim, da sem šla na rehabilitacijo, sem bila potem deležna tudi poklicne rehabilitacije, kjer so mi ob strani stali moji sodelavci. Še danes sem zelo hvaležna, da so me potem sprejeli nazaj v kolektiv v Centru za socialno delo v Škofji Loki, kjer sem bila zaposlena kot socialna delavka. Da so mi takrat res pomagali, da sem lahko tam to poklicno rehabilitacijo dejansko imela in so mi potem vsa leta, ko sem delala, stali ob strani. Druga pomoč je bila s strani mojih prijateljev, ki so me povabili, da sem šla z njimi v hribe in na morje. Še danes sem sama sebi hvaležna, da sem bila takrat sposobna na njihova vabila odgovoriti pozitivno. In potem tretja pomoč moje družine, ki mi je stala ob strani. Tako da so te stvari- poklicna in socialna rehabilitacija in pomoč drugih. Sem pa takrat bila deležna še ene dimenzije rehabilitacije. V tistem času, ko sem bila v centru slepih, je prišla do mene ena prijateljica iz Ljubljane in me povabila, če se vključim v duhovno delavnico, ker so v Ljubljani v skupnosti Družine Kristusa Odrešenika pričeli neke takšne duhovne vaje Sv. Ignacija, ki trajajo skozi celo leto; od jeseni do junija. In sem poleg poklicne in socialne rehabilitacije bila deležna tudi te duhovne rehabilitacije in sem na vseh treh ravneh dobivala pomoč. Bila sem deležna mnogih darov in od teh dobrih ljudi, ki so mi pomagali, je v meni zrasla ta želja, ko bo čas, da bom tudi jaz drugim kaj dala in ko ste omenili na začetku, da skrbim za duhovna srečanja in za romanja slepih in slabovidnih. Jaz sem bila sama deležna tega v obilni meri in potem je prišel čas, ko so me pa drugi povabili, da tudi jaz potem sodelujem in se je potem začelo tudi to moje delo. Je te institucionalne pomoči države, centrov za socialno delo manj zdaj v zadnjem času, kot pred 20- imi leti? Gospod Kačič, morda vi veste? Ali gospa Metka? Težko rečemo. Točne ocene ne bi mogel reči, ampak zgodilo se je to, da se te načine pomoči reorganizira in se ta pomoč fragmentira. Nekdo dela terapevtsko delo, nekdo socialno.
Kaj pa je z upokojevanjem, s poklicno rehabilitacijo, zaposlovanjem? Gospod Škrinjar? Moram reči, da sem jaz zelo vesel, da je kolegica to doživela, vendar pa sem imel jaz ravno ta problem, da na področju rehabilitacije nikakor nisem dobil ustrezne profesionalne rehabilitacije in se mi zdi, da je bila takrat rehabilitacija možna, ampak samo na določenih točkah. Predvsem so se ljudje izurili za slepe telefoniste. In en manjši delokrog teh dejavnosti je bil, medtem, ko za določene druge stvari pa jaz te rehabilitacije nisem opazil nikjer. Ravno iz tega razloga, ko sem takrat razmišljal, kako se lotiti stvari naprej, se tudi nisem lotil bolj aktivnega učenja Brailove pisave in kasneje tudi ne notacije, ker tega enostavno pri nas ni bilo, oz. je bilo na tako nizki stopnji, da si s tem ne bi mogel nič pomagati. Enostavno sem se moral nase zanesti in si izdelati svoj sistem in sem si tudi ga, tako, da mislim, da ne bi smeli preveč posploševati, ker je vsak primer specifičen, bi pa mogoče morali na državni ravni tudi ukreniti to, ker moram reči, da sem ne glede na moje diplome in vse ustrezne papirje, ki jih imam, ko sem iskal neko neprimerno honorarno službo pred cca 10 leti, ki je mojemu znanju neprimerna in bi lahko delal marsikaj bolj konkretnega kot to, kar so takrat iskali, vendar sem si rekel, da je nekje treba začeti in sem se javil. Moram reči, da sem doživel zelo nekorekten odnos. Niso me niti poklicali, nikakor odgovorili in na koncu sem bil zavrnjen res samo zaradi tega, ker me kot slepega niso jemali dovolj resno. Na svojem ozkem strokovnem področju sem porabil precej let, da sem se uspešno rehabilitiral in zdaj lahko delujem. Zato sem potem kar nekaj časa kot edini klavirski pedagog za slepe otroke v Sloveniji preko tega učno- vzgojnega procesa in vsega, kar je bilo z njim povezano, prišel do zelo zanimivih različnih odkritij in do ogromno nepravilnosti v učno- vzgojnem procesu. Tako pri slepih kot pri družbi in vključevanju ljudi v širšo socialno družbo, tako, da je bilo treba na ogromno točkah veliko narediti, da so se te stvari za silo premaknile. Ampak se strinjam z Marino. Mislim, da gredo stvari naprej. Če lahko jaz samo toliko.

Mislite v zdravstvene zavode? Če smo bolj konkretni, je trenutno prevzela rehabilitacijo...
Zaposlitvena.
Uradno se to imenuje.

Spoštovane gledalke in gledalci, hvala, če ste bili z nami. Pišete nam lahko na naslov zvami rtvslo. si. Nasvidenje. Lepo in radi se imejte.