Z vami: Prazniki

Ja. Jaz sem največ raziskovala v vaških okoljih in sicer med generacijo, ki je danes stara nad šestdeset let in več. Mene predvsem zanima, kaj je za njih pravzaprav pomenilo praznik. Raziskovala sem v vaseh, ki so bile najbolj pomaknjene od centrov. Torej gre za vasi, kjer so se najdlje ohranjala tudi kontinuiteta tudi z neko ljudsko kulturno tradicijo. To so verjetno kraji, kamor etnologi radi zaidejo, da bi sledili tako imenovanim staro svetnim šegam. Se pravi tem prežitkom. No, mene so zanimale te šege zlasti v zvezi s šegam življenjskega cikla, rojstva, smrti, poroke. Kaj je za te ljudi pomenil praznik? Za njih je pomenil praznik to kar za nas danes pravzaprav pomeni. In to je predvsem dela prost dan. Se pravi nekaj povsem nasprotnega vsakodnevniku. Nekaj kar dan naredi povsem drugačnega od običajnega. Ki ima izreden pomen za njih osebno in za širšo skupnost. To pomeni, da se človek praznično obleče, da pripravi praznične jedi. Te priprave so zelo pomembne. V bistvu je na pripravah povdarek, te priprave naredijo nekaj prazničnega. Se pravi obleka in tak naprej. Jaz bi rada prebrala en citat iz intervjuja, kaj so moji informatorji razmišljali o prazniku, če lahko. Lahko malce kasneje. Dr. Gabrič, kaj pa nekoč? Lahko bi rekla samo to, da bi se navezal. Če o takih praznikih govorimo, kot so dela prosti dnevi, seveda moramo reči, da mislimo predvsem na državne praznike. Osebni praznik je god, rojstni dan in žal nimamo dneva prostih dni, pa so tudi to prazniki. Če pa govorimo o praznikih nekoč, seveda, tisti ki so verskega značaja, tisti so stalnice na nebu od starih Rimljanov, od staro keltskih navad, ki jih še vidimo ali pa predkrščanskih navad, ki jih še vedno vidimo v verskih praznevanjih, ki so se pač eni druge prekrivali. Rimljani so praznovali satornalije v tem času, ki zdaj prihaja, torej okrog Božiča in nato kot Novo leto januarske kalende. Kristjani so to prekrili z Božičem in tremi svetimi kralji, torej teh dvanajst dni vmes. S komunistično oblastjo se je zopet spremenilo, da so Božič ukinili in Novo leto vpeljali, torej zopet na tisti dan, ki so ga imeli že stari Rimljani imeli. To so ti prazniki, ki pa so vedno zgoščeni ob dveh točkah. Eno je zimski solsticij, to so naravne, torej ko se sonče obrača in sonce zopet prične pridobivati moč in so prazniki seveda povezani z zelenjem, kar nam je še danes ostalo je božično žito. Ali pa s kurjenjem, torej da se pomaga soncu, da pridobiva moč. Drugi so pa ob zorenju, torej zgodnja pomlad, pa od ekvinokcija pa do poletnega solsticija. Tisti, ki se pa večno menjajo, pa so državni prazniki. Ko se zamenja država, se zamenjajo tudi ti.
Jaz predlagam, da preden gremo na prispevek, gospa Rožman? Jaz bi prebrala izjavo nekoga, ki mu je življenje samo ko tako praznik. In sicer pravi tako. Mnogi pravijo, da potrebujejo praznike, da bi bilo življenje sicer enolično, če jih ne bi bilo. Vendar zame osebno ni nobenega takega praznika, da bi jaz v njem videl poterbo za poživilo mojega življenja. Kjer ljudje v večini primerov v ospredje ne dajejo Boga, ampak človeka ali celo neki predmet, ki jim nekaj pomeni in ga slavijo. Ti prazniki imajo izvor v daljnih poganskih običajih. Tudi se pojavijo novi, na primer zdaj norijo s tem valentinovim in ne vem čim še. Ampak ti dnevi se razlikujejo od navadnih, ker ljudje takrat hočejo drugače živeti. Ne samo mogoče uživati v hrani in pijači, tudi sicer postanejo razvratni. Verske vsebine pa nobene.

Ja živjo! Ja Tugo, lepo da si nas prišel malo pogledat. Mislim da ne bom zgrešila, če rečem, da je bil Tugo zaljubljen v televizijo. Ne samo v televizijo, ampak tudi v delavce, nas kolege. Kajti vedno je bil dobre volje, vedno je na hodniku z veseljem pozdravil. Živjo Olga, je rekel, če sva se le srečala. Mislim, da on praznovanj sploh ni potreboval, saj je bil to praznik, delo in še delo, pa ne samo pri športu ampak tudi pri zabavnih oddajah in drugih stvareh. Predvsem je bil pa imeniten kolega, vedno.

Drage gledalke, spoštovani gledalci, pokličite na telefosko številko, ki je izpisana na ekranu, ali pa pošljite elektronsko pošto na naslov HYPERLINK " mailto: zvami rtvslo. si " zvami rtvslo. si. Pokličite, pišite, delite z nami svoji izkušnjo, kaj je vaš praznik in vprašajte seveda naše strokovnjake, kaj želite. Zdaj bom pa jaz gospoda vprašal, zakaj pa to ni očetov praznik. Kaj sva pa midva?
To sem hotel že sam dodat. Seveda, če računamo o tem, kaj so bili družinski ali osebni prazniki, so tisti, ki so o njih beležile glavne statistike. To so bili seveda trije dogodki. Rojstvo, smrt in poroka. Glavni trije družinski dogodki. Ločitev takrat še niso poznali, nekateri jo zdaj obžaljujejo, drugi proslavljajo. Ampak če računamo, rojstvo je bilo, seveda podatki, ki so opisovali, oče, mama, očeta seveda včasih ni bilo zraven, pa je ime še kazensko sledilo zraven. In sevda otrokovo ime. Čeprav, če zopet računamo, otrok je bil sprejet v krščansko skupnost šele s krstom. In seveda zato je včasih tudi god več pomenil kot rojstni dan. Odnos do smrti pa je bil seveda tudi bistveno drugačen. Če računamo, da se je povprečno rojevalo petkrat več kot danes, kar pa pomeni, da je bila smrtnost do prvega ali pa do tistega kritičnega, petega leta starosti, lahko rečem tudi polovična, seveda pomeni, da tudi smrt v tistem smislu mogoče ni bila takšna tragedija kot je danes. Danes pri ženski, če gre dvakrat rodit, ali ena cela dva, po slovenski statistiki, pomeni, če eden umre, to pomeni katastrofo. To lahko pomeni že stoprocentno izgubo. Ali je tudi zaradi tega rojstni dan vse pomembnejši pri praznovanju? Rekel bi, da ravno zaradi tega dobivajo in seveda tudi zaradi tega, ker je praktično ta skupnost avtomizirana in razdrobljena. Ni več nujno, da si pripadnik ene velike skupnosti, ampak ti to lahko pomeni nekaj individualnega. Ni treba, da greš v ta čredni nagon in seveda ti samo ta skupnost nekaj predstavlja, ampak si seveda tudi življenje in svoje praznike, kot je bio že rečeno, predstavljaš čisto drugače. Za nekoga je zdaj osebni praznik, prej smo slišali izjavo visoko izobražene. Vemo, da je za številne študente, ko greš po diplomi stran, je to njihov velik osebni praznik, ki si ga zapomnijo. Nekaj pridobiti, to za človeka nekaj pomeni, ne pa tisti, bom rekel zapovedani.

Zame bo največji praznik, ko bom diplomiral, to bo praznik praznikov. Ampak pričakovanje pa naj bo čimprijetnejše.
Jaz sem to izkusila, pravzaprav mistično razsežnost praznika, konkretno Božiča. Ker v zgodnjem otroštvu smo živeli v Nemčiji in takrat smo tam kar smrekico kupili in postavljali na tak način, kot jo danes verjetno večina ljudi postavlja. Ko pa sem prišla živet k stari mami s sedmimi leti, najprej stara mama sploh ni vedela kaj je to smrekica in kaj pravzaprav sploh želim imeti. In na mojo veliko vstrajanje sva šle v Brežice kupit bunkice in tiste razne druge okraske. Stric se je potrudil, da je šel v gozd, da je eno smreko odžagal. V župnišču smo kupili dušice in svečke. Jaz se spominjam, da ko je bila ta smrekica postavljena, da sem se pač vlegla na peč in opazovala to smreko in takrat sem jaz prvič doživljala nekaj, kar bi jaz danes opisala kot mistično doživetje praznika, kar ga prej, v neki nemški, že zelo potrošniški družbi nisem doživela. Enako je bilo s pustovanjem. To se mi je zdelo tako razvratno, ko sem prišla sem, smo se v neke ciganke in neveste napravljali, tam pa je bil bolj povdarek udeležba na karnevalu, da si bil čim lepši. Recimo mažuretka vem da je bila takart in princeska in ne vem kaj še vse. Tukaj pa je bilo vse tako spontano, nekako dionizično in stric nas je na traktor naložil in vozil okrog in nas je zeblo, dobivali smo krofe in to je bilo zame nekaj povsem novega. Se pravi, ko zamenjamo kulturno okolje, tudi vidimo, kaj pravzaprav praznik je. Oziroma ga drugače občutimo, kot pa če konstantno živimo v nekem okolju.
Vendarle v znamenju idealiziranja družine.

Jaz kličem iz Nove Gorice. Kar se tiče Božiča. Mi praznujemo tako Božič z veliko začenico. Se pripravimo na jaslice, se pripravimo duševno, cerkveno, doživimo. Lahko mi je reči, da je Božič praznik, ne samo tako kot so drugi, Božič je velik praznik in če ga človek zna doživeti, tudi preprosta družina, brez nakupovalnih trendov. Jaz sem s svojimi sinovi na zelo majhnem.
Gospa, zakaj je za vas Božič, tako velik praznik?
Duševno.
Enkrat letno se vsi pripravimo na ta dan. Jaz sem tudi pevka in doživim vse. Prišli bodo trije kralji in tako naprej. Vse je treba doživet. To je neverjetno.
Najlepša hvala. Hvala lepa!
Morda bi jaz dodala, Aki, samo še tu vprašanje, oziroma mnenje gledalca iz prejšnje oddaje. Ko smo napovedovali temo. Da vse preveč pozabljamo na stare slovenske, ljudske praznike, kot je Gregorjevo, Jurjevanje in podobni. Kaj menite vi o tem, so to prežitevi prazniki?
Ne, niso prežitevi, ampak zopet bi se mogoče vrnil k tistem, kar sem že rekel. Dobivajo določeno folklorno obliko. Ravno če smo pri Gregorjevem, se je zadnja leta v Ljubljani uveljavila navada spuščanja ladijc, ki jih delajo šolarji, to je lepa navada za zvečer in moram reči da tudi lep prizor, ker sem tudi sam s svojimi otroci tam bil. Po drugi strani pa izhaja čisto iz praktičnega vzroka, tistega naravnega prebujanja pomladi in daljšanja dneva in je bila seveda ista tradicija zelo ohranjena in v navadi zlasti v teh obrtniških krajih. Izrazito močna je bila v Tržiču ta klasična navada, torej ko ni bilo obrtnikom treba več delat čevljov s pomočjo luči, ampak so to lahko delali pri naravni svetlobi. Torej včasih je bilo to praktično, izrazito praktičen značaj. Torej nekakšna zahvala naravi za pomoč pri delu. Danes je to v tem smislu folklorna oblika in tudi način druženja, kot smo slišali v izjavi te gospe, torej kjer pomeni ta občutek družinskosti, doživetja, je tudi velika pomoč proti depresiji. Seveda, nekateri to počnejo ob praznikih, drugi pa ob svoji rekreativni, vsakodnevni dejavnosti, kjer je zaključek, kar danes rečemo praznik, praktično samo zaključek nadgrradnje vse tiste priprave, kar se je pred tem dogajalo, da smo do te točke prišli. Dragi gospod, gospe in dragi gledalci, čas je, da si ogledamo naš drugi prispevek, ki nam bo predstavil pomembnost prireditev na dan državnih praznikov.

Drage gledalke, dragi gledalci, jaz imam eno opravičilo, preden Olga začne z vprašanjem. Matjaž Berger je bil govorec v temle prispevku, na začetku smo ga narobe podpisali, se opravičujem.
Dr. Gabrič, kdaj v zgodovini pa so države začele, oziroma kdaj so najbojl praznovle državne praznike. To je seveda kadar se lahko največji pomp dela in to je zadnih dvesto let, v času informatike torej množičnih medijev in druga stran, ko imamo bolj strogo centralizirane države, ne pa ena fevdalna razpršenost, ko so vse države v malem. Torej lahko rečemo, da je to pojava modernih držav in če vzamemo to kot izkodišče Fracoze, z njihovimi praznovanji, v začetku francoske fevolucije. Pri nas, na našem ozemlju pa se je to seveda zaradi spreminjanja državnih meja, kar je bilo na tem našem področju zelo pogosto, pa tudi zelo velikokrat spreminjalo. Torej to so pač tisti prazniki, ki se spreminjajo, ker se imeratorjev rojstni dan menja, tako z menjavo imeratorjev in seveda, ker se rojstni dan države menja, od takrat, tudi pridemo do novih držav. Tako da smo tukaj najprej častili avstrijske cesarje, pa potem Franca Jožefa kot zadnjega, potem smo imeli Kara}or}eviće, potem Tita, dobro, zdaj pa novodobnikov še ravno nimamo, da bi o osebnostih.
Zdaj smo prišli v novo družino, prvi maj je bil, ko smo vstopili. Bomo zdaj zamenjali prvi maj ali kako bo to?
Mislim, da bo še vedno dela prost dan in ljudje si ga bodo ravno po tem zapomnili. Samo če dodam. Mislim, da je tudi ta precepcija praznovanja državnih praznikov bistveno spremenjena. Pravzaprav se ne praznujejo, se na en način obeležujejo. Ni več tiste pompoznosti, manifestacije, tiste močne retorike, tako kot je prej bilo tistega emoncionalnega naboja. Mislim, da se je ta simbolika preselila v druge sfere, da je državna simbolika sfera vsakdanjega življenja, vsakdanje prakse. Recimo samo en šolski primer, ZDA, ne boste kupili enih kavobjk, da ni nekje miniaturne ameriške zastave. Tako se v bistvu mi identificiramo v življenju s tem, kar imamo oblečeno, kar jemo. Ta identifikacija je stvar naše identitete in naše identitete so prepletene s to simboliko in to je ta sprememba.

No, ampak če smo pri državnih praznikih. Starejše generacije so praznovale nekdaj s strani države močno negovane in podprte praznike. In ali potem lahko to zamenjajo za neke nove praznike, oziroma za neka občutja ob teh praznikih?
Jaz mislim da, ker konec koncev praznik državnosti in samostojnosti nam zdaj vedno simbolizirata tiste dogodke, ki so pač vodili do rojstva naše države. Seveda pa je tukaj mislim da bolj zastava, himna, kar je bilo omenjeno, tisto čustveno dojemanje, identifikacija z državo na ta način, kar pa ni nujno vezano, da človek dojema simbol ob praznikih in s prazniki. Konec koncev, če en zmaga na olimpijadi, človek potem še bolj s ponosom posluša himno in gleda zastavo, kot pa na nek zapovedan držvni praznik. Mislim, da je to čisto preprosto, ker večina ljudi je takrat vseeno imela svoje želje, poskušala nekaj naredit in jim je seveda ta državni praznik dokaz uresničitve tistega, za kar so se borili.
Medtem ko govorimo je veliko telefonov in ljudje v glavnem sporočajo, da jim je najpomembnejši praznik Božič in ta teden, ki je zdaj predbožični. Kako gledate na to, zakaj Božič?
Jaz bi se s tem popolnoma strinjala. Mislim, da je za otroke Božič nekaj posebnega, za nas odrasle so spet te slike iz tistega božično, novoletnega časa, najlepši spomini, ki jih potem celo življenje nosimo v sebi in so vedno te asociacije na Božič nekaj najlepšega, tako da me ne preseneča.
No, se je ta odnos do praznikov skozi čas spreminjal? Do praznikov nasploh?
Jaz mislim da je načelno eno občutenje do praznikov univerzalno. Spreminja se pa do konkretnega praznika. Recimo, zdaj sem se z mladimi pogovarjala o petindvajsetem maju, dnevu mladosti. Meni, bolj ko se staram, več mi pomeni ta praznik, ker me spominja na mojo mladost. Danes za to sploh več ne vedo. Se pravi se spreminja. Praznik se spreminja, šega se spreminja. Vspostavi se, živi in ko ga človek več ne rabi, ko izgine temelj, odmre. Hvala lepa zaenkrat, mi pa si gremo pogledat tole.

Ja, proslave in praznovanja na državni ravni naj bi tudi zbujala domoljubna čustva in krepila narodno zavest. Jih imam Slovenci preveč, premalo, dovolj?- Če se primerjamo z ostalimi, mislim da smo imeli Slovenci vedno nekoliko več dni teh državnih praznikov kot ostali. Če pomislim na zadnjo državo pred tem, so nam bili Hrvati nekako nevoščljivi, ker smo imeli mi prvi še prvi november, pa ga oni kot drugi katoliški narod niso imeli. In seveda mi smo imeli, poleg tega, da je imela vsaka republika en dan upora proti okupatorju, smo si mi mi Slovenci dali še posebej praznik, iz katerega imamo danes Dan upora proti okupatorju. Tako da smo jih imeli vedno malo več. Tudi mislim da primerjalni študij kaže, da imamo malce nadpovprečno števila dela prostih dni v Evropi. Zato tudi zadnja dva praznika, ki smo jih dodali kot državna praznika na novo, je seveda parlament sklenil, da ne bosta dela prostih dni, ker bi bilo drugače že malo preveč. Ampak ljudje bi to mislim da kar prisrčno sprejeli.
Še zadnje vprašanje, tale minuta še do konca. Kateri dan je za vas največji praznik? Kar po vrsti.
Kateri dan je vaš največji osebni praznik v letu?

Naj vam zaželimo še vse najlepše v novem letu. In vas povabimo v našo družbo zopet v sredo, desetega januarja...
Ko bomo spregovorili o uresničljivih in neizpolnjenih željah.
Torej naslednji teden Jasna Tepina, potem malo pavze in midva se spet pojaviva tukaj za vas Z vami v novem letu, desetega januarja. Imejte lepe praznike, srečno!
Lep pozdrav!