Z vami: Rodoslovje

Lep pozdrav spoštovane gledalke in spoštovani gledalci, spet smo z vami, z novo temo.
Aki, o tej temi bi pravzaprav lahko ti kaj povedal.
Aja?
Ja. Recimo?
Glede na to, da se v tvojih žilah pretaka tako slovenska kot japonska kri. Katera je močnejša recimo?
Aja. Aja, no vidiš, pa res. Ne vem, težko bi ti odgovoril na tole, katera je močnejša. Olga, jaz mislim, da sta kar enako močni. Sta obe zelo močni in sta enako močni. Tako. Pa bi lahko to oddajo vodil tudi v japonščini?
Ne. Ne bi mogel. Jaz znam po japonsko reči samo to, da ne govorim japonsko.
Ja. Kri res ni voda in prav o tem bomo govorili danes.

Tako na kratko rečeno, izmed motivov, ki jih jaz najbolj poznam, je gola radovednost.
No, ampak recimo lahko tudi kasneje ugotovimo, da smo plemeniti ali kaj takega. Težko. Težko kasneje ugotovimo, da smo plemeniti, ker, kot sem že nakazal, ve se ponavadi v družini, zelo dolgo se drži spomin na imenitne dogodke. In se skuša zatajiti spomin na tiste, ki jih ne bi radi drugim povedali.- Čeprav ljudje si zapomnimo tudi kakšne neimenitne dogodke, ampak pustimo zdaj to. Gospod Rihter, vi ste tudi iskali svoje prednike, kako ste jih našli? Ja, moja zgodba seže v bistvu trideset let nazaj. Na kratko naj povem gledalcem, da sem pač posvojen otrok, in sicer že od malega. Torej 17- letna mama, ki prihaja iz Hrvaške, po nacionalnosti pa je Srbkinja, me je pravzaprav rodila kot še mladoletna tu, v Ljubljani. Jasno, ni bila v stanju, da bi skrbela zame, zato so nekako preko socialne službe na njeno željo seveda in stanje, bolj kot željo morda, je prišlo pač do tega, da so me dali v posvojitev k staršem, pri katerih sem seveda, kot vidite, precej dobro zrasel. Tako, da zdaj motivi za to, zakaj sem se odločil za to. Glavni motiv je bil gotovo rojstvo mojega sina Maksa. Od trenutka, ko sem se odločil za ta korak in ga tudi izpeljal, bo zdaj, prav konec novembra, dve leti. Odkar sem svoje korenine našel. Potreboval sem pa za to kar dosti časa, kar je nekako logično, da to ni nek korak, ki bi ga človek storil čez noč. Mislim, da moraš biti tudi osebnostno dovolj zrel, vedeti moraš, kaj iščeš in pričakovati vse. Ker v bistvu je to tako, kot bi na novo začel pisati knjigo. Ker tukaj je pravzaprav eno moja zgodba, drugo pa zgodba drugega dela te krvne družine, ki sta pač zgodbi vsaka zase tekli tako, kot sta. O tem pa morda kasneje.

Jaz sem začel moje otroštvo v severni Angliji, potem smo šli v južno Anglijo, potem v Kanado za tri leta in potem Škotska. Zato moje otroštvo na nek način nikoli ni imelo korenine.

Kaj so po vaše, gospod Naglič, oziroma kje človekove korenine? Je to kraj, v katerem smo se rodili, so to ljudje, naši predniki?
Po moje so oboje. V tem genetskem smislu, kakšen je človek po izgledu, ali je zdrav, ali je pameten, to določa njegov rod, to bo verjetno tudi Peter kaj več vedel. Ampak kulturno pripadnost njegovo pa jezik pa mislim, da bolj odloča o tem kraj. O tem skoraj ne morem drugače, kot da navedem eno zgodbico. Prejšnji teden ravno je bilo, imamo enega strica v Ameriki, Andreja, ki živi v Kaliforniji, star je 75 let in prejšnji teden pride ta e- mail po elektronski pošti. Čisto na kratko napiše, pravi, ravno danes je petdeset let odkar sem odšel od doma. On je takrat pobegnil. Pravi, spomnim se čisto tistega jutra ob šestih zjutraj, kako sem bil napet, ampak nič me ni bilo strah, tudi pozneje nisem nikoli obžaloval tega dejanja. Zdaj je pač Američan, ampak pravi, ta moj dom pa še zmeraj živi v meni. In potem navede na koncu pa še en ameriški pregovor, pravi tako: You can take boy from Žirovnica, but you can not take Žirovnica from this boy. To se pravi, Amerika, ti si lahko vzela tega fanta iz te vasi na Slovenskem, ne moreš pa te vasi iz njega vzeti.
To se verjetno tudi od človeka do človeka razlikuje, kaj so njegove korenine, tam kjer živi, ali njegov dom, kjer se je rodil, ali tisti ljudje, s katerimi zdaj živi.

Ne, ni bil izgovor, kot je že gospod Peter prej dobro omenil, motivov je ogromno. In tudi pri meni jih je bilo ogromno, težko bi vse naštel. Gre pa za to, da en je sigurno tudi ta, pač genetika, genetske bolezni, kar se tiče mojega sina, predvsem zato. Kar se tiče pa mene osebno, pa jasno, gre tukaj za nekaj več, ker nekako sem s tem zrasel, meni so to povedali že kot malemu otroku, jaz sem s tem tudi povsem normalno živel, tako kot večina drugih posvojenih otrok, s katerimi imam tudi kontakt recimo. Gre pa za to, da je mogoče to na nek način ena kocka v mozaiku, ki mogoče manjka. Ni treba, da je tam. Še vedno veš, kaj je na sliki, ampak ko pa dodaš še to kocko zraven, pa je slika popolna. Nekako tako bi jaz opisal to moje na nek način iskanje. Čeprav jaz sem za izvor in za situacijo vedel že prej, seveda pa nisem vedel, kaj se je s temi ljudmi kasneje dogajalo. Tako kot tudi oni niso vedeli zame.
Izvolite. Če smem jaz tukaj vskočiti. Pred leti, ko sem začel s tem delom, sem nekje prebral, da je en v Angliji rekel, deset let sem delal na rodovniku, potem sem pa izvedel, da sem posvojen. Tako, da ti imaš srečo, da si vnaprej vedel, kam moraš iti raziskovati. Je pa na žalost to nek tvegan teritorij, kljub vsemu, tudi za tiste, ki mislimo, da nismo posvojeni. Ta napaka je prisotna in se govori, da naj bi bil odstotek takih, kjer biološki in zakoniti oče nista isti osebi, da je precej večji, kot smo do zdaj domnevali. Drugače sem pa hotel prejle, ko ste z Miho govorili o pokopališču, veste, pokopališča so tudi za rodoslovce nekaj zelo vrednega lahko. Ker ko nam zmanjka tistega vedenja, ko mi ne vemo več, kako je bilo stari mami ime, kdaj je bila rojena in tudi kako se je pisala včasih ne vemo, je včasih rešitev zapisana na nagrobnem spomeniku in grob pa navadno vemo, kje je. Ker toliko smo s sorodniki, da vemo, kje so naši bližnji sorodniki pokopani. In v zvezi s tem, ker je danes ravno tak dan, bi opažanje rodoslovcev lahko podal. Rodoslovci nismo zadovoljni z maniro današnjih grobov. Na današnjih grobovih so ponavadi zelo skromno opisani pokojniki. Priimek še je, ime tudi, datumov komaj kaj, tistega, ki je bil včasih, en klasičen tak, ki ga imam v spominu recimo iz mladosti, mi, ki smo malo bolj v letih, lahko to govorimo, takih nagrobnikov je vse manj. In je to za rodoslovce neka izguba, jaz mislim, pa da je celo za neko kulturo to nek znak, da tako divje, tako hlastno zamenjujemo stare grobove z novimi, ki za moj okus niso tako lepi, kot so bili tisti stari.

Kar povej, Miha.
To sem še hotel reči, da še starejši vir, poseben tam, od kjer midva prihajava, ti praviš loško gospostvo freisinških škofov, so pa ti urbariji, tisti urbarij iz leta 1501 je bil spisan za stanje 1500 in ima prvi že imena in priimke. In v zvezi s tem imam tudi jaz zanimivo izkušnjo. Ko sem se začel zanimati za te stvari, že enih 25 let nazaj, sem obiskal doktorja Pavla Blaznika, takrat je bil še na SAZU- ju v službi, potrkam, počakam, se oglasi, stopim noter pa pravim, jaz sem pa Miha Naglič iz Žirov. Pa pravi, če se pa Naglič pišete, pa ni treba dodati, da ste iz Žirov. In res, v tistem urbariju iz 1501 je Mihael Naglič noter vpisan.
Ampak jaz bi se vendar, gospod Rihter, še malce vrnila k občutenju izvora. Vi niste iskali svoje mame zato, da bi vam povedala, zakaj ni z vami. Ampak kakšni so bili vaši občutki, ko ste jo srečali? Da je to vaš izvor?
Poglejte, da na kratko razložim pot, kako smo se sploh srečali. Pravzaprav jaz sem imel informacijo, da moja teta živi v Mariboru, kar se je zelo kmalu izkazalo tudi za točno in ko sem našel njo, je bila pot naprej zelo lahka. Ona je pač poklicala svojo sestro, mojo krvno mamo, ki s svojo družino sedaj živi v Teksasu, v Ameriki in potem smo počakali dan, dva, da je malo prišla k sebi in prvi kontakt je bil pravzaprav telefonskih. In tistih prvih dvajset minut nečesa, ker to ni bil pogovor, je bilo z njene strani, jasno, povsem konfuznih. Ker je bil to zanjo tak šok. Tako da nekje normalen dialog je bilo možno vzpostaviti šele po kakšnem tednu, štirinajstih dneh, ko je v bistvu nekako po tem šoku si toliko opomogla. Sploh ker moje tri polsestre, ki živijo tam, pravzaprav niso vedele. One so to, hvala Bogu, tudi zelo dobro sprejele, tako kot starejša pol sestra, ki živi na Hrvaškem. In določen čas je bil seveda potreben. Zame seveda to ni bil tak šok, ker vseeno jaz sem svoje starše tukaj imel, normalno življenje, ona je bila pa le 28 let prikrajšana pravzaprav za enega svojih otrok, kakorkoli že zadevo obrnemo. Tako, da največja žrtev tukaj je bila sigurno ona sama. Vprašal je pa nisem zakaj, iz čisto enostavnega razloga, ker ona je pri 16 letih imela prvega otroka, pri 17 pa drugega, mene, in mislim, da tu ni kaj spraševati.
Ampak vi pa ste postavili v tisti mozaik, o katerem ste prej govorili, ta kamenček, ki je manjkal? To pa, to pa sigurno.

Jaz imam še štiri otroke, ki imajo družine. Dva sta poročena, zaenkrat samo civilno, ampak recimo, da je registriran zakon, dva pa še ne. Tako da je to spet en fenomen, ki tudi rodoslovcem v prihodnosti lahko pomeni neko novo situacijo. Mi se sicer tolažimo z genetiko, z napredovanjem te vede, da bo to tako se razširilo in postalo tako poceni, da bo ta identiteta še veliko bolj razvidna, kot je razvidna iz matičnih knjig. Ker matične knjige so lahko, tudi neka napaka je bila storjena pri zapisu, pa potem pri prepisovanju in podobno. Tako da še to sem hotel, da zaključim tole. Če gremo raziskovati rojstva v preteklih stoletjih, bomo opazili, da so nezakonski otroci vsaj desetkrat bolj umirali kot zakonski. To je še eno dejstvo, ki pomeni, da je bilo tudi neko prepuščanje smrti prisotno.
Gospodje, mi smo v živo, in na drugi strani telefonske linije bom že pozdravil gledalko oziroma gledalca. Lep pozdrav. Lep pozdrav.
Pozdravljeni.
Dober večer.
Tukaj Nikolič Marija iz Selnice ob Dravi.
Izvolite.
Jaz bi vam poslala en mali demanti. Jaz nasprotno, kjer živim, tam sem doma.

Posvojena sem bila pri starosti 11 mesecev in v bistvu so mi to tudi že zelo zgodaj povedali. Bila sem stara tam tri leta. In v bistvu sem se s svojimi posvojitelji zelo dobro od začetka razumela, zelo me je pa tudi zanimala moja identiteta, v bistvu kdo pravzaprav sem in pač moje korenine. Mogoče tudi zato, ker me je tudi vizualno zanimala moja biološka mama, medtem ko me pa pač moj biološki oče niti ni nikoli ne vem kako pretirano zanimal. In v bistvu sem že zelo zgodaj začela iskati poti, kako bi prišla do svojih korenin. Tako da sem v bistvu že dosti zgodaj začela spraševati o temu in v bistvu raziskovati, kdo pravzaprav sem. Jaz sem v bistvu svoje posvojitelje smatrala tudi kot svoje prave starše, ampak se mi zdi, da se mi je pa nekako to zanimanje o moji identiteti tudi začelo odpirati z našimi konflikti, ker sčasoma, ko sem se kregala s to svojo posvojiteljico, sem v bistvu pogrešala v njej mamo. Ker je bilo pač zmeraj več konfliktov in tega in po mojem sem nekje v podzavesti iskala pač mamo. Ne zdaj na ta način, kot mojo roditeljico, ampak mamo v tem čustvenem načinu. In zato po mojem mi je tudi bilo toliko do tega, da bi jo našla.

To je zelo zmedeno, če imaš toliko družin, v narekovaju, kolikor jih imam jaz, ker v bistvu do vsakega nekaj specifičnega čutiš. Je pa res, da verjetno, ta obrabljena fraza, je pač, da ti ni starš tisti, ki te rodi, ampak tisti, ki zate skrbi. Tukaj se pri meni razhajajo določene stvari. Recimo prav svoje korenine, te čustvene in to, glede sorodnikov in glede vsega, mislim, da imam pri svoji posvojiteljski družini. Medtem ko imam pa recimo pri tej rejniški družini, sem pa našla eno oporo, varnost, ne vem, razumevanje in po tej strani se tukaj čutim doma. Medtem ko pa v rodni družini čutim v bistvu samo tisto direktno povezanost med mano in biološko mamo, ne pa tako širšo povezanost, recimo z vso družino in okolico.
Jaz v bistvu mislim, da meni je zelo veliko pomenilo to, da sem jaz njo spoznala. In v bistvu sem se s tem zelo pomirila in živim svoje življenje naprej, ampak po eni strani v bistvu bi mi pa še dosti pomenilo, da bi imeli še vedno en kontakt in zelo bi si želela, če bi bilo to v moji moči, da bi jaz njej pomagala, da bi šla ona čez to, kar ima, čeprav je pa res verjetno zdaj to težko, da jaz sama od sebe pričakujem, da se bo zdaj ona zaradi mene spreminjala, ker mislim, da če se človek spreminja, da se zaradi sebe, ne zaradi nobenega drugega.

Ja, sigurno gre pri tem vprašanju korenin tudi za vprašanje identitete. Posebej pa to postaja pomembno v današnjem svetu, v teh procesih, kot pravimo globalizacija. Ker globalizacija ni naklonjena ohranjanju raznih identitet. Teh identitet je pa več. Ena je tista čisto osebno rodovna, ki jo rodoslovje raziskuje, pripadnost svojemu rodu. Potem je krajevna, pripadnost kraju, pripadnost narodu, določeni veri recimo. In kot rečeno globalizacija tem identitetam ni naklonjena, jih v bistvu skuša zabrisati in na nas je pa, da nekaj vložimo za to, da bi vse to ohranili. Ena od takih reči je recimo jezik, kar smo že rekli, ko gre Slovenec v Ameriko, ampak problem je tudi tukaj, v Sloveniji, narečja. Življenje ni naklonjeno ohranjanju narečij. Ko sem jaz hodil v šolo, so nas celo silili ne govoriti po žirovsko. Zdaj se pa to samo izgublja. In ne vem, kako bo s tem. Bi morali ljudje več vložiti v to. Po eni strani sicer se navadi knjižno govoriti, ampak da bi se tudi narečja ohranila, bi bilo dobro.
Ampak ali je ta identiteta, kaj je ta želja, kaj je tako neizbežnega v nas, da moramo nujno najti svoje starše? Mogoče za oba to vprašanje, ampak najprej za vas, gospod Naglič. Zakaj to tako iščemo? A je to identiteta? Kaj je to slo, kaj je ta želja, da nas tako vleče, da moramo najti svoje, srečati, spoznati, slišati po telefonu, svoje biološke starše?
Ja, to pa jaz težko rečem. Jaz tega nisem osebno izkusil.
Ampak en filozofski vidik recimo, če obstaja, pri tej recimo gospodični iz prispevka. Zakaj je ona tako morala srečati svojo mamo?

Se opravičujem, moram prekiniti. Samo še minuto in pol imamo do konca, imamo pa tudi gledalko na drugi strani telefona. Gospa, povejte.
Ja, dober večer voščim.
Dober večer.
Emilija pri telefonu. Jaz bi pa vas lepo pozdravila, goste in tudi voditelja. Vaša tema je zelo zanimiva.
Hvala.
V letošnjem letu sem tudi jaz dobila družinsko drevo, ki ga je napravil možev bratranec Vlado Vinšek iz Ilirske Bistrice. Vam povem, da to je občudovanja vredno delo in to je en tak projekt in tisti, ki se tega loti, vam iskreno iz srca čestitam in vas občudujem, da kaj takega naredite.
Najlepša hvala. In tudi vsem trem gostom, da so kaj takega naredili, res čestitke.
Hvala lepa.
Srečno in na svidenje. Na svidenje.
Ja, samo še minutka.
Gospod Hawlina. Da dokončam to. Kar sem hotel povedati je to, da bolj, ko postane stvar težko rešljiva, bolj ko prideš v neke zagate, ko ne veš, kako bi naprej prišel, bolj te stvar pritegne in naskakuješ z vseh strani tisto, recimo, da preplezaš zid, ki se znajdeš pred njim. Potem odkritje, če pride do njega, je toliko večje plačilo za te napore in seveda tudi stroške. In je to delo, veste, ki se izvežbaš za njega.

Sistem zdravstvenega varstva je za starejše ljudi velikokrat sistem ovir, ki jih morajo obvladati, da bi razumeli in se počutili varne. Na kakšne ovire najpogosteje naletijo v zdravstvenem domu ali bolnišnici in kaj jih skrbi? Pravijo, da smo mlajši premalo potrpežljivi in pozorni. Včasih pa celo preveč pokroviteljski.