Odprti kop - Z vami: Soseska in sosedi

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 17. januar 2007, Vse oddaje

Naslednja: Lasje

Lep pozdrav vsem, ki boste zdaj nekaj časa z nami. Pozdravljene, drage gledalke, spoštovani gledalci. Danes imamo pripravljeno eno tako krvavo slovensko oddajo.
Najbrž res.
V vsakdanjem življenju je kvaliteta okolja v katerem živimo seveda zelo pomembna.
Kakšno je življenje v naši soseski? Kakšne odnose imamo s sosedi? Se obrnemo k njim po pomoč, radi pokramljamo z njimi? Ali pa se jih izogibamo, živimo morda celo skregani, v sporu z njimi? O vsem tem bomo govorili z današnjimi gosti in seveda tudi z vami. Naši gostje so: Magister Miran Gajšek, univerzitetni diplomirani inženir arhitekture, načelnik oddelka za urbanizem pri Mestni občini Ljubljana.
Doktorica Maša Filipovič, sociologinja in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede. In profesor doktor Marko Polič, psiholog in predavatelj na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete. Pozdravljeni vsi trije.
Lep pozdrav. Gospod Polič, bova midva začela. Kakšni sosedje smo Slovenci? Smo res nagnjeni kkonfliktom in k krvavosti? Meni se zmeraj upira neko posploševanje, ko bi cel narod proglasili za to ali ono. Slovenci nismo tak narod, da bi se samo kregali med seboj, pretepali in podobno. Verjetno bi našli veliko več primerov dobrega sodelovanja, prijaznosti. Sem in tja pa lahko kakšen eksces ali spor zamegli situacijo. Na žalost je tako, da si negativne stvari lažje zapomnimo kot tiste prijetne.
Jaz sem v zelo dobrih odnosih s svojim sosedom. Mogoče zato, ker je vmes cesta. Ceste nas velikokrat ločujejo, če smo vsak na svoji strani ceste in je na njih preveč prometa.
Doktorica Filipovič, vi ste raziskovali v obsežni sociološki študiji medsosedske odnose. Kakšni so zaključki? Kakšni sosedje smo Slovenci? Kdo sploh je sosed?

Center za preučevanje družbene blaginje je delal obsežno raziskavo pod vodstvom Dr. Hlebčeve. Ugotavljali smo, kako se obračamo na sosede: So nek vir pomoči različnih oblik? Tudi spremembe v času. Ugotavljali smo, da se opazi neke trende zmanjševanja sodelovanja s sosedi. Bolj v primeru pomoči pogovarjanja. Ampak ni še nekih zelo vidnih trendov upadanja. Drugače pa so načeloma sosedje vir neke manjše materialne pomoči. Na njih se ne obrnemo v primeru bolezni ali ko potrebujemo denar. Nanje se obrnemo za take manjše praktične stvari; ko popravljamo ograjo, si sposodimo orodje, itd. Tukaj so še vedno pomembni, ne moremo reči, da niso. Kdo je sosed? Je to definirano?
To je zdaj težje reči. Načeloma nas opredeljuje geografska bližina. Sosed je torej nekdo, ki je fizično v neki bližini. Da bi pa lahko govorili na določene metre, je pa težje. Sociologi izhajamo iz opredelitev samih ljudi. Kar ljudem samim pomeni to, kdo je sosed, kar pa se zelo razlikuje od soseske do soseske. Če živimo v nekem večnadstropnem bloku, bodo za nas sosedje verjetno tisti ljudje, ki živijo v bloku, manj pa kakšen drug blok. Sosednji blok ni več sosed?
Je že vprašanje. Za nekatere mogoče je, za druge ne. V naselju hiš v neki vasi pa se ta obseg sosedov lahko zelo razširi.

Cela vas se lahko smatra za sosede.
Mi izbiramo po lastni presoji.
Tako je.
In sosede vsi imamo. Ne moremo biti brez njih.
Tako je.
Gospod Gajšek, bova midva nadaljevala. Danes zaradi migracije nastajajo spalna naselja. Ali arhitektura sledi tem trendom in potrebam?
Arhitektura mora slediti tem trendom, ampak je premalo. Arhitektura je navadno vezana na eno hišo ali en blok. Mogoče bi bilo boljše reči, da bi moralo urbanistično načrtovanje slediti tem trendom. Tu je neka korelacija; več kot je načrtovanja in boljše je to načrtovanje, boljši bi morali biti rezultati. Več kot je sodelovanja s prebivalci, bodisi tistimi, ki nekje že živijo, in tistimi, ki bodo živeli, boljši je rezultat. Posebej bi omenil eno stvar, ker se pogovarjamo o razmerah v Sloveniji. Devetdeseta leta so bila nehvaležna za načrtovanje. Ko je propadel en političen in gospodarski sistem, je v političnih krogih, pa tudi pri nekaterih strokovnih veljalo, kar sem povedal že velikokrat, da načrtovanje ni več tako pomembno in urbanizem ni več tako pomemben, kar sploh ni res. Mi moramo kot država in občina načrtovati, ker če načrtujemo prostor in velike in manjše stanovanjske soseske in tudi manjše posege v prostor, je potem rezultat praviloma boljši. Je pa to seveda strokovno zahteven dolg proces in ne moremo govoriti o nekih enostavnih postopkih vmeščanja novih objektov v prostor.
Zakaj pa je soseska v družbenem smislu tako pomembna?

Sosedska je pomembna zato, ker bi lahko rekli, da je sosedstvo ena temeljna enota. Tako kot je druženje ena temeljna potreba človeka. Večina ljudji nas je takih, da se radi družimo in raje živimo v neki soseski v manjšem, srednjem ali velikem mestu. To je temeljna človekova potreba. Človek je socialno bitje.
Tako je.
Jaz bi se pridružila. Soseska je del našega vsakdanjega življenja. Iz tega izhajamo. To vsakdanje življenje je vir naših izkušenj in tako je tudi soseska vir nekih izkušenj, podob, vrednot. Poleg tega je soseska tudi vir neke identifikacije. Tako kot se identificiramo z različnimi stvarmi, se velikokrat tudi s krajem, ki je vir neke naše osebne identitete. Tudi soseska. Potem pa še druženje, ki je sigurno ena izmed pomembnih lastnosti soseske. Če nimamo družine, imamo pa sosesko.
Tako. Ima pa tudi psihološko realnost. Terence Lee je v Angliji spraševal ljudi, kaj je njihova soseska in so mu na zemljevidu zelo lepo označili, kaj je njihova soseska; njena velikost, obseg. Seveda odvisno od tega, kakšen kraj je bil, koliko je bilo tam ljudi, objektov, trgovin, šol, ipd.
Preden gremo na prvi prispevek, mi povejte, gospod Polič... Jaz v celi svoji soseski poznam samo enega soseda. Ni to malo v nasprotju... Lahko najprej vprašam, kje stanujete?
V velikem naselju hiš.
Eno je v vaškem naselju, naselju enodružinskih hiš. V vasi se med seboj vsi poznajo. Tudi pozdravijo se. Če greste skozi neko vas, vas bo vsak pozdravil. Kakorkoli že tam pozdravljajo. V mestu pa mi navadno še sosedov ne poznamo. Pride do socialne preobremenitve; preveč ljudi je na kupu. V tej navpični ulici je ogromno ljudi, v vasi pa so razporejeni na večji prostor in lahko lažje izbiraš, kdaj, kako in s kom se boš družil. V mestih v blokih je pa ta izbira zelo omejena. Šele za vrati svojega stanovanja si dejansko povsem na svojem. Kam gledamo, ko se vozimo v dvigalu?
V ogledalo.

Ali pa v tla ali v strop, ne pa drug v drugega, ker je neprijetno, če te nekdo opazuje. Očesni stik je na veliko bližino razen med dvema zaljubljencema zelo neprijetna stvar. Dvigalo ni prostor za spoznavanje.
Torej so velike razlike med mestom in podeželjem v smislu soseske?
Sigurno. Tudi raziskave, ki smo jih delali, in tudi tuje raziskave kažejo, da so mreže sosedov, ki jih imate in poznate, približno dvakrat večja v nekem podeželskem okolju kot v mestu.

Ti stiki so na podeželju tudi intenzivnejši in nekako pristnejši. Podeželje funkcionira drugače in to je povezano s tem, kar je povedal Dr. Polič. Ta prenasičenost v mestnih okoljih.
Je to morda tudi zaradi interneta, nekakšne globalne povezanosti? Da smo raje povezani po tej poti kot v najbližji soseski? To je težko reči. Način povezovanja in družabnosti spreminjajo te globalne tehnologije. Sigurno je danes lažje vzdrževati stike na daljavo, kot jih je bilo včasih, ko smo bili omejeni na sosesko. Če si se hotel z nekom pogovarjati, si se moral z nekom, ki ti je bil blizu. Druge izbire ni bilo. Ampak soseska še vedno ostaja. To je še vedno prvi stik, ki ga dobimo, ko stopimo skozi vrata in so ljudje tam. Popolnoma izolirati se je nemogoče. Na nek način moramo te stike še vedno upravljati.
Do tega še pridemo. Med sosedi pa seveda lahko pride do sporov in nesoglasij. Včasih so konflikti tako veliki, da se ljudje obrnejo na policijo, sodstvo, ali pa celo na televizijo. Pravijo, da ga ni boljšega bogastva, kot če imaš dobega soseda.
Poznavalec medsosedskih odnosov po službeni plati, novinar Marjan Jerman, glede na izkušnje s terena ugotavlja, da je zemlja v Sloveniji očitno zelo draga. Jabolko spora pa so velikokrat tudi dovoljene ali nedovoljene gradnje.
Največ kreganj je zaradi zemlje in predvsem zaradi uslužnostnih poti. Jaz mislim, da so za vse krive inštitucije. Predvsem sodišče in policija. In seveda to, kar na terenu delajo geometri. To je nekaj neverjetnega. Zadnjič smo ravno snemali, ko je geometer meril in se zmotil. Njiva je bila prej široka 6 m, zdaj pa je široka na eni strani 1, 5 m. Sodišče je presodilo, da še ni končan postopek pri geometru in se niso tam pritožili. Ta birokracija ubija in dela med ljudmi nemir in se kregajo. Predvsem zaradi res počasnega sodstva in neučinkovitosti policije. Nekdo bi moral narediti red in, če posluha ni nikjer, marsikdo pomisli, da bi lahko pomagal tudi novinar. In kako se počuti, ko se znajde med dvema ognjema? Imeli smo že primere, ko so nas skoraj napadli, nam grozili. Groženj je bilo že veliko. Drugače pa jaz delam svoj posel in vedno vprašam obe strani. Včasih me kdo ozmerja, ampak mu le povem, da hočem pošteno narediti oddajo in sem zato prišel vprašati tudi njih. Včasih pa je tako, da ko se kregajo za oslovo senco, da mi gre na smeh, kar se verjetno vidi tudi iz prispevka. Človek je človek in se smeješ neumnostim, ki so prisotne med ljudmi.

Neumnosti so za udeležene v sporu še kako resna stvar. Koliko pa je novinarjevo delo pri tem uspešno? Velikokrat se zgodi, da te zadeve tudi pomagajo reševati pri geometrih in državnih organih, birokratih. To je zadovoljstvo, da ni samo tisto, da so izpadli norci, ampak, da se je nekaj tudi rešilo.

Ljudje kličejo v mestih zaradi glasne glasbe. Včasih tudi zaradi sporov glede skupnih prostorov. Izven mesta pa so najpogostejši spori glede meje, poti, zemlje. Že pri sprejemu obvestila je treba biti pozoren, da se skuša izvedeti, kaj se dogaja, koliko ljudi je vpletenih. To je povezano tudi z varnostjo, s samim postopkom, ki ga izvajajo policisti. Ob prihodu na kraj v razgovorih in z ogledom ugotavljajo elemente prekrškov in kaznivih dejanj. Če teh elementov ni, stranki pojasnijo, da to ni v pristojnosti policije in jih napotijo na zasebno tožbo ali pa v določenih primerih obvestijo tudi inšpekcijske službe.
Pristojnost policije je torej, da ukrepa takrat, kadar pride do kršitve javnega mira ali do kaznivega dejanja. Redko se zgodi, da bi kakšen policist opravil tudi svetovalno dejavnost. Na kraju samem je velikokrat tudi težko pravično presoditi, kdo je kršitelj in kdo ne. Tako se zgodijo mnoge krivice.

Če izhajamo iz ugotovitve, da se ljudje najpogosteje kregajo zaradi zemlje in gradenj, potem očitno na tem področju ni reda. Takšni spori se vzdržujejo zaradi nestrokovnega ravnanja upravnih organov in molka inšpekcijskih organov. Če bi inšpektor s strokovnim ravnanjem že prej napravil red, bi policija imela manj dela in tudi sosed bi vedel, da pač ne more početi kar se mu zljubi.

Kot smo slišali tudi v prispevku, je lahko včasih jabolko spora med sosedi precej nepomembno. Ali ni, profesor Polič, to za nekatere kar način življenja?
Vedno se bo našel kakšen posameznik ali posameznica, ki bo iz muhe naredil slona.
To mu bo način življenja in ne bo zmogel brez sodne palače in teh procesov. Teh ljudi je malo. V večini primerov gre pa za tisto, kar ste v prispevku dobro prikazali; neke stvari so nerazčiščene in ljudje imamo nek občutek za pravičnost. Če se mu zdi, da je na nek način prikrajšan in država tega ne uravava tako, kot bi morala, potem pride do konflikta in začnejo stvari reševati nekje drugje. To pa ni več dobro. Če bi vsi opravljali svoje delo, kot je treba, potem bi bilo razlogov za spore veliko manj. Mislim, da velika večina ljudi ne želi kreganja in prepiranja s sosedi, ampak je velikokrat to neka nujna posledica neurejenih razmer. Ste tudi vi tega mnenja, magister Gajšek?
Tudi. Popolnoma se strinjam. Na oddelku za urbanizem imamo zelo veliko stikov z občani. Bodisi v zvezi z lokacijskimi postopki, predhodnimi gradbenemu dovoljenju; praviloma je velika večina ljudi zelo normalnih, se pa najde nek manjši procent, ki so škodljivci ali- oprostite- bedaki, ali pa špekulanti, ki hočejo doseči nekaj nemogočega. Ampak večinoma so normalni in se da z njimi pogovoriti. Je pa seveda treba upoštevati neka določena stanja v prostoru. To je res. V prispevku je bilo omenjeno: služnost in podobno. V Sloveniji je, kar se tiče zemljišč, mnogo nerešenih stvari. Poglemo si eno samo parcelo. Lahko je 5 različnih stanj: eno stanje imamo v pogodbi. Nekdo kupi zemljo in ima pogodbo, da je določeno število kvadratnih metrov. Drugo stanje je lahko v zemljiški knjigi in lahko pogodba ni vpisana v zemljiško knjigo ali pa se je nekdo drug nezakonito vpisal. Tudi to se dogaja. Potem imamo to parcelo opredeljeno v prostorskem aktu ali ne v zazidalnem načrtu. Potem pa imamo še stanje v naravi. Ko gledamo zemljo, je lahko čisto drugačno. Potem pa so še kakšne denacionalizacije. Hočem povedati, da je v Sloveniji zaradi nekih objektivnih razlogov v preteklosti stanje zemljišč zelo neurejeno in je prva naloga, da ga začenjamo na občinski in tudi na državni ravni sistematično urejati. Ko bo stanje urejeno, potem bodo tudi medsosedski odnosi sigurno boljši. Gospa Maša Filipovič, katere stvari povezujejo in katere razdvojujejo posameznike v soseski? Sociološke raziskave kažejo, da lahko najprej gledamo, kdo se bolj povezuje v soseski. Bolj navezani in povezani so navadno starejši in tudi ljudje z nižjo izobrazbo, revnejši. To so ljudje, ki so bolj vezani na sosesko. Pomembno je tudi, kar smo že omenjali, razlika med mestom in podeželjem. Na podeželju se ljudje bolj povezujejo, v urbanih naseljih pa manj. Tukaj pa je še en zelo pomemben faktor: kakovost soseske. V naših raziskavah se je pokazalo, da če je v soseski veliko hrupa in onesnaženosti, pomanjkanje javnih prostorov za druženje in prostočasne aktivnosti, so ljudje manj vpeti v sosesko. To so glavni razlogi. So tudi drugi. Tuje raziskave kažejo, da so etnične manjšine velikokrat bolj vezane na sosesko, če je to neka etnično- manjšinska soseska.

Med sabo ali na ostale sosede? Med seboj, da vzpostavijo neko svojo lokalno kulturo, kot poznamo npr. v tujini kitajske četrti. Če je soseska taka, da se ljudje veliko priseljujejo in odseljujejo, potem so ljudje manj vezani nanjo. Če ni stalne strukture, ki bi jih srečevali, se distanciramo.
Ampak vendarle se zdi, da je v današnji družbi bolj v ospredju posameznik in njegovi interesi in je nekaj skupnega potisnjeno v ozadje.

Obstaja nek kolektivizem, kako se družbe razlikujejo.

Ene so bolj individualistične in je posameznik bolj pomemben, pri drugih pa je skupnost v ospredju. Za Slovenijo nimam podatkov, Jugoslavija je v nekih raziskavah bolj na strani kolektivističnih družb, medtem ko so Angleži in Američani tipični individualisti. Domneval bi, da smo mi v Evropi nekje vmes, je pa seveda treba upoštevati družbeni sistem, ki je prejšnji vendarle postavljal v ospredje en vidik, sedanji pa nekaj drugega ob siceršnji socialni enoti. Tukaj je vrsta okoliščin, ki te stvari določajo. Težko je reči kaj smo in kaj ne.
Je tudi razlika ali živimo v večstanovanjskem bloku ali pa v naselju hiš? Z vidika stikov z drugimi je tu razlika. V bloku zaradi socialne preobremenjenosti bežimo pred ljudmi, ker ne obvladamo take množice ljudi, v naselju hiš pa bo teh stikov več. Sploh pa v naselju, kjer se ljudje med sabo dobro poznajo, ker so že več let skupaj. Spomnim se, ko sem hodil k starim staršem. Tam so se vsi poznali med seboj. V mestu danes velikokrat še soseda iz sosednjega stanovanja ne poznaš. Dr. Filipovič, rekli ste, da tudi starostna struktura nekako vpliva na to, koliko se družimo s sosedi. Smo v zreli dobi potem boljši sosedje? Boljši težko rečem, zagotovo pa je, da starejši kot prvo že več časa živijo na enem mestu in poznajo sosede bolj. Zaradi tega so bolj vpeti v sosesko. Po drugi strani pa s starostjo naša mobilnost peša in s tem postanemo po sili razmer bolj omejeni na sosesko in sosede, ki jih tam videvamo. Starejši ljudje se običajno večkrat obračajo po pomoč in so ti večji del njihovega opornega omrežja. Boljše sosedske odnose gradimo tudi prek organiziranih druženj, zato so za vsako sosesko in medsebojno povezanost njenih ljudi pomembni različni centri, ki te aktivnosti spodbujajo in organizirajo. Poglejmo, kako so se med novoletnimi prazniki prijetno družili ob različnih aktivnostih prebivalci Fužin v Ljubljani.

Svetovalnica Fužine v okviru Centra za socialno delo Moste Polje deluje v Fužinah že več kot 10 let. To je največje spalno naselje v Sloveniji z uradno okrog 12 do 13. 000 prebivalci. Kar smo mi intenzivno opažali v zadnjih letih, je to, da mi samo z našim delom znotraj naših programov ne moremo stvari tako popravljati in spreminjati in smo zaznali te potrebe, da bi se razširili na celotno skupnost. Iz tega je nastala akcija Oživimo Fužine, očistimo igrišča pred dvema letoma, ko je bil organiziran nogometni turnir. Potem pa je prišla ideja, da bi iz tega enkratnega dogodka naredili akcijo, ki bi potekala celo leto in bi imeli v okviru te akcije različne prireditve, ki bi se dogajale zunaj v tej skupnosti in vse te sosede pripeljale na eno mesto, kjer bi se lahko družili in spoznavali.
Fužine niso na najboljšem glasu, ampak moram reči, da neupravičeno. Ne vem, kako je bilo včasih, ampak danes je to ena lušna soseska. Mislim, da ima veliko prednosti; infrastruktura, veliko zelenja, ogromno sprehajalnih poti, Golovec je blizu. Mislim, da so Fužine bistveno boljša soseska, kot jo mnogi vidijo. V tem res velikem naselju ni nobenih družabnih dogodkov in novoletni sejem se nam je zdela ena priložnost, da združimo to prijetno druženje lokalne skupnosti s predstavitvijo organizacij, ki delujejo na področju sociale, kulture in šolstva v Fužinah.

Poudarila bi, da je pomembnih več vidikov. Eden je ta, da se predstavimo, čeprav lahko ob tem rečem, da nas je ta okolica na Fužinah zelo lepo sprejela. Drugi je ta, da tudi mi spoznamo ostale tukaj, da med sabo dobimo nek topel medosebni odnos.

Pomembno je to, kot je že ta slogan " sosed sosedu človek ", predvsem ta človeški odnos. Videli bomo na nastopu, kako radi nastopamo in kako smo se vsi pripravljali na ta dan.
Tudi to mislim, da je ena izmed kvalitet Fužin, da je precej takšnih stvari tukaj ali v domu ostarelih. Imam majhno hči, ki je stara dobrih 5 let, in bi v vsakem primeru prišel sem, ker je kasneje na sporedu tudi igrica in pride Dedek Mraz. Kakšen šmorn bova pojedla. Mislim, da je to dobra stvar. Ne vem sicer, kako je v drugih tovrstnih naseljih v Ljubljani ali Sloveniji, ampak mislim, da je to ena dobra stvar, ki plemeniti naše Fužine.
S temi prireditvami in različnimi dejavnostmi, ki jih organiziramo, skušamo pritegniti okolico. Z vsako stvarjo naši stanovalci, ki se gibajo v okolici doma, pozivajo ljudi, naj se pridružijo. Tudi s plakati. Moram reči, da se stanovalci tukaj počutijo odlično. Okolica jih je sprejela in oni to občutijo. Prireditve so postale tako odmevne, da se tudi zunanja okolica vključuje in njim to veliko pomeni.

Smo zelo veseli. Lahko predstavljamo svoj program. Že okoli 8 let delujemo tukaj v Fužinah.

Ukvarjamo se z mladostniki in imamo različne programe. Zdi se mi zelo dobra priložnost za sodelovanje med vsemi organizacijami, ki smo tukaj.

Fužine so tudi pravo športno mesto z veliko športniki. Moj sosed je Marko Jelen, eden izmed najboljših slovenskih nogometašev doslej. Ogromno nas je tukaj športnikov.

Verjetno ima vsak kraj neko sosesko, ki je bolj na slabem glasu, kot je to do zdaj verjetno veljalo za Fužine. Kljub tej problematiki pa smo videli, da je življenje tam lahko kvalitetno in polno aktivnosti. Nadaljeval bi z eno majhno provokacijo z gospodom Gajškom. Cena stanovanja res vpliva na kvaliteto življenja, medsosedske odnose in sosesko samo?
Vsekakor lahko.

Hoteli ali ne, nastajajo neki socialni razredi: nekdo si lahko kupi stanovanje za 2000 ali 3000 eurov, drug pa ne. Če nastane neka množica kupcev stanovalcev, je to že neko sosedstvo s podobnimi interesi in dohodki.
Ampak, ali so tam sosedje prijaznejši? Lahko ja ali pa ne. Odvisno od primera. Vrnil bi se na svojo stroko. Če je dobro načrtovana in je tam bogastvo nekih javnih prostorov in ne samo golo privatno, je to boljšo. Jaz verjamem v neke vrste prostorski determinizem, da se z dobro načrtovanim prostorom da vzpostaviti dobre medsosedske odnose. Tudi glede varnosti. Imamo bolj ali manj varne soseske. Vsekakor je to tudi stvar načrtovanja. Če načrtujemo dobro, je manj nevarnih situacij; vlomov, tatvin. Saj v Ljubljani ni tako veliko tega.
Spoštovane gledalke in gledalci, nismo pozabili na vas, tudi vi boste sodelovali v naši oddaji. Kar k telefonom, številke poznate:

Ne bomo reševali problemov, ampak morda, kaj bi po vaše še lahko vplivalo na dobre medsosedske odnose. In elektronska pošta, Aki.
Seveda, tudi še vedno: Dr. Filipovič, vprašala bi vas še, če smo Slovenci zelo navezani na svoje izvorno domače okolje? Stanovanjska anketa narejena leta 2005 je pokazala, da velika večina ljudi je navezanih na svojo sosesko. Več kot 50 % ljudi. Mislim, da je to relativno visoka navezanost, deloma pa na to kaže tudi ta relativno majhna stopnja selitev, ki je značilna za Slovenijo. Ljudje se zelo neradi selijo. Če se, se znotraj ožjega okolja, večinoma znotraj mesta ali regije, še redkeje pa v drugo regijo.
Nadaljeval bi, kar smo začeli

prej. Kakšne arhitekturne elemente naj soseska ima, da bi spodbujevala druženje? Kakšni so ti poljavni prostori? Mora biti predvsem kvaliteta in bogastvo prostora, ki ima svoj karakter in identiteto. Ki so vezani na svojo lokacijo. V Šiški je verjetno treba načrtovati malo drugače zaradi posebnih pogojev na Barju. Pomembna je identiteta prostora, da se identificiramo npr. z enim delom Ljubljane. Potem je tu vsebina. Prostori morajo biti funkcionalni. Tretja stvar pa je tudi oblika; kako to izgleda. Cilj je delati lepo mesto, ki je človekovemu očesu prijetno. V takih prostorih, ki so raznoliki in dobro načrtovani, je bolj lepo stanovati. Praviloma so tudi boljši medsosedski odnosi. Povadil bi, da je pomembno, da se načrtuje s krajani. Urbanizmu želimo povrniti ugled, kar pomeni, da sodelujemo s krajani, ki tam že živijo ali bodo stanovali. Praviloma je takšen rezultat boljši. Ampak kateri so tisti elementi? Če imamo kakšno barje, damo tam sprehajališče in trafiko s sadjem in zelenjavo? Ali damo v kakšne bloke igrišče na pesku? Vse to in še veliko več. Za različne starostne skupine. Boljši je tisti prostor, kjer lahko živijo starejši ljudje in aktivno prebivalstvo, mladostniki, dojenčki. To pomeni, da moramo najti kvaliteten prostor za uporabi od mamic z otroki do zaljubljenih parov, tudi marginalnih skupin, aktivnega prebivalstva. Da so v bližini tudi vrtci, šole in delovna mesta. Tudi za ljudi s prilagojenimi potrebami: klančine, dvigala.

Mednarodna raziskava v okviru Urbanističnega inštituta je ugotovila, da ima v blokovskih naseljih presenetljivo velik pomen javni prostor.
Pravilno oblikovan prostor je pomemben ne samo zaradi estetskega videza. Ta prostor je pomemben tudi zaradi socialnih odnosov med stanovalci v teh soseskah. Pri majhnih otrocih je ta prostor zelo pomemben zato, ker ti otroci tukaj vzpostavijo prvi stik s svojimi vrstniki izven družine. To je tudi prostor, kjer se začne prva igra. Pri starejših otrocih, najstnikih, je ta prostor ravno tako pomemben, ker se tukaj srečajo z drugimi in je prostor rekreacije. Tukaj imajo zvečer srečanja in se izvajajo raznorazne rekreativne dejavnosti. Drug pomemben faktor tega prostora pa so starejši ljudje. Za njih je navadno to edini prostor, ki ga lahko sami dosežejo brez pomoči sorodnikov. Ta prostor jim omogoča lažje sprehode, če pa je lepo vreme, lahko malo posedijo in se pogovarjajo s prijatelji. Prostor je pomemben v tem smislu, da vzpoduja in ohranjuje dobre medsosedske odnose.
Polič, dobri medsosedski

odnosi se lahko bolje ustvarijo, če se sosedje srečujejo tako mimogrede. Morda na zelenici okoli bloga ali pred blokom na kakšnem prijetnem prostoru. To drži, ker če se ne srečujejo, vprašanje, kakšne odnose lahko sploh ustvarijo. Kot je kolega Gajšek rekel, je zelenje okoli, kjer lahko nekaj počneš skupaj, tisto, ki omogoča priložnost za srečevanje in skupno početje. To je tisto, kar ljudi povezuje. Zato je treba za to skrbeti, kar pa ni enostano in mogoče v vsakem okolju. Če vzamemo središče Ljubljane, kjer je morda takih prostorov morda manj, in si ogledamo dvorišča med posameznimi bloki, bomo videli, da so tam večinoma garaže, lope, prostori za srečevanja. Ljudje se srečujejo samo takrat, ko zjutraj sedejo v svoje avtomobile in se odpeljejo. Blokih pa mislim, da je bilo že parkrat rečeno, da niso kraji za srečevanje. Imamo kakšen skupen prostor, kjer bi se lahko rekreirali? Najbližje temu je morda, če greš v neko bližnjo telovadnico, ampak, ali hodijo tudi tvoji sosedje tja, je vprašanje. Ljudem dati priložnost za srečevanje. Nekaj tega omogoča okolje, nekaj pa je treba vzpostaviti še neke dodatne usluge.
Moj dedi ima vedno pri sebi neke sosede na kavi. Zdaj pa nas je že poklicala gledalka iz Maribora, ki jo bomo lepo pozdravili. Živjo.
Dober večer.
Pozdravljeni v oddaji. Gospoda Gajška bi vprašala, kdaj se bodo te nepravilnosti, ki so jih v preteklosti opravljali geodeti zunaj na terenu popravljale? Mi smo vse gradili legalno, danes pa ugotavljamo, da so zemljišča vrisana popolnoma drugače, tudi na zemljiški knjigi.

Oprostite. Tri leta že trajajo trenja, odkar smo ugotovili, danes pa ni nihče odgovoren za ta početja. Hvala lepa. Mislim, da razumemo vaše vprašanje, ampak smo se zmenili, da stvari ne bomo reševali tukaj. Vseeno vas verjetno zanima datum.
Če gre za napako geodetske službe, kar se dogaja, se rešuje to na pristojni geodetski službi. V primeru Maribora je to Geodetska uprava Maribor, če pa se tam nič ne zgodi, pa je tu Republiška geodetska uprava v Ljubljani na Zemljemerski ulici. Vsak občan se ima pravico pritožiti, če meni, da mu je bila storjena krivica. Kaj pa, če si nek javni prostor nekdo prisvoji za svoje lastne namene? Kaj storiti?
Vprašanje, kaj je ta prostor, ki si ga nekdo prisvoji? Je to vrtiček?
Mogoče neko igrišče, ki si ga prisvoji neka skupina, nek del nekega parka? Kdo je tisti, ki si je to prisvojil? Včasih niti ni slabo, če si je nekdo nek del nečesa prisvoji, pa mogoče tam potem mularija brca žoga. Takrat, ko se različne skupine želijo prisvojiti isti prostor, nastane problem. Tam pa potem prikaja do sporov. V nekih raziskavah v tujini so ugotovili, da je bilo največ sporov tam, kjer so si različne skupine prilaščale isti prostor. Možno je, da se neka dejavnost preseli drugam, da skupine prostorsko ločiš in rečeš, naj tam najstniki brcajo žogo na ene koncu, upokojenci pa se sprehajajo na drugem koncu, oz. imajo mamice tiste peskovnike za malčke na drugem koncu. Včasih pa se lahko tudi časovno razporedi, da bodo eni delali nekaj dopoldne, drugi v nekem durgem času. Možnosti so različne. Gre za to, kako se stvar organizira in kakšen sploh je problem. Govoriti na splošno pa je seveda težko, potem dajemo samo splošne odgovore.

Se pa tudi dogaja, da so ti prostori nevzdrževani, z visoko travo.
Kdo pa je odgovoren za to?
Če gre za javne prostore, je to lokalna uprava. Razen v primeru, da so to idealni deleži posameznih lastnikov stanovanjskega bloka. Praviloma to niti v Ljubljani ni tako razdeljeno, da bi bila funkcionalna območja razdeljena. Komentiral bi to vprašanje, ki je zelo pogosto. Sta pa tudi dva različna. Eno je, da nekdo v dobri veri uporablja javni prostor in mu želi dodati nekaj pozitivnega, če lokalna uprava tega ne čisti. Druga stvar pa so špekulativni nameni. Nekdo zasede nasilno ta prostor, da bi si želel pridobiti lastništvo in posest.
Ali samo, da ga uniči. Tudi lahko. Ampak, če bi ga uničil, bi mu znižal vrednost.
Jaz sem to že videl. Kaj pa prevzema vlogo javnega prostora v manjših mestih ali na podeželju?
Na podeželju so v preteklosti krajevne skupnosti bile zelo pomembne in so imele različne lokalne skupnosti kakšne skupne prostore, ki so zelo pomembno funkcionirali. Sploh v tem primestnem območju. Ko se je spremenil način upravljanja mesta, je to povzročilo en primanjkljaj tudi pri interakcijah med ljudmi, ko naenkrat ni bilo več teh skupnih prostorov, ki bi služili za srečevanje in dogovarjanje o različnih stvareh. En zelo pomemben faktor je na podeželju Cerkev. Velikokrat nudi kakšne dodatne aktivnosti za ljudi in je lahko zelo pomembna predvsem v teh podeželskih območjih.
Jaz sem blizu Poti spomina in tovarištva, tako, da se tam dobivamo.
Tudi jaz.

Zdaj pa imamo na telefonski liniji že gospoda iz Ljubljane. Lepo pozdravljeni.
Dober dan. Tomaž pri telefonu, kličem iz Spodnje Šiške v bližini hale Tivoli. Zanima me, če bi lahko gospod magister Grajšek komentiral. Tukaj na tem območju je bil pred leti enostransko brez soglasja prebivalcev spremenjen ureditveni načrt. Gospod to dobro pozna. Zanima me, kako se je po njegovem to lahko zgodilo, ker so bistveno poslabšani bivalni pogoji, funkcionalnost in vse to, kar je gospod prej teoretično lepo razlagal. Še enkrat povdarjam: brez soglasja stanovalcev bistveno spremenjen načrt brez javne razglasitve sprememb.
Hvala lepa.

Res je, da sem s tem primerom dobro seznanjen. Tudi z gospodom smo se srečali na sestanku na Oddelku za urbanizem. Zazidalni načrt brez javne razgrnitve ne bi mogel biti sprejet. So pa bili določeni problemi pri izvedbi tega zazidalnega načrta. Res je tudi, da je v spodnji Šiški nastala civilna iniciativa Gibanje za lepšo Spodnjo Šiško, kar je zelo pozitivno. Smo v dogovoru s to iniciativo, da se srečujemo v posameznih fazah postopka izdelave novih prostorskih aktov. Vloga teh civilnih združenj je tukaj zelo pomembna. Kar zdaj pravim, ni teoretiziranje, ker se to v resnici dogaja pri nas na oddelku za urbanizem.
Skozi različna življenjska obdobja posamezniki potrebujemo različne bivanjske stvari; od študentske sobice do prvega stanovanja in potem stanovanja za družino itd. Ali arhitektura in urbanizem pri načrtovanju to upoštevata?
Vsekakor morata. Konec koncev je verjetno to pri urbanizmu še bolj pomembno kot pri arhitekturi. Urbanizem je po neki splošni definiciji visoko interdisciplinarno delo v javno korist. Še enkrat želim reči, da želimo povrniti ugled urbanizmu, želimo delati z ljudmi. Čeprav je to naporno. Seveda je treba upoštevati vse starostne skupine. Pri arhitekturi je to vezano bolj na konkretnega investitorja in tam so lahko rezultati zaradi teh konkretnih potreb različni. Medtem, ko pri urbanizmu pa moramo bolj skrbeti za javni interes. Proti koncu gremo. Ne vem, komu bi naslovil to vprašanje. Kako neka soseska sprejme nove sosede?
Recimo, da so to družine, študentje, ali pa ljudje z nekih drugih kulturnih ali kakšnih drugačnih okolij?

Mogoče bi vi začeli, pa potem midva končava. Jaz bi rekla samo, da nisem seznanjena s kakšnimi konkretnimi podatki, kako je s temi stvarmi, ampak, da najprej povemo to, da so novoselci vedno manj vpeti v sosesko, ker so novi. Sociologi v vseh evropskih raziskavah dajejo eno vprašanje, ki se glasi: " Koga ne bi imeli za soseda? ", s čimer se meri, kako smo tolerantni. Ampak je zanimivo tudi iz konkretnega razloga. Tukaj Slovenija ne odstopa od povprečnih evropskih odgovorov.
Smo tolerantni?
Tako kot Evropa, če gledamo primerjalno. Najmanj radi imamo za sosede alkoholike, ljudi, ki zlorabljajo droge. Manjšine pa... Tretjina ljudi ne bi želela Romov za sosede.

Najaktualnejši podatki?
Niso, glede na aktualne razmere bi bili verjetno drugačni.
Lahko samo malo še dopolnim to?

Pomembno je tudi, kakšna skupnost to je. Neka vas, kjer ljudje živijo z enakimi družinami že veliko časa; se bo seveda nek tujec težje umestil vanjo. Drugo je mogoče neka mestna soseska, kjer je večja fluktuacija. Potem je vprašanje, koliko je teh tujcev; je to ena oseba? Če bo naenkrat prišla neka kopica oseb, lahko potem pride do nasprotij. " Mi in tisti drugi. " Če pridejo novi, moramo reči zdravo in priti na obisk in povedati, da smo mi novi sosedje?
V kakšnih ameriških filmih vidiš, da prinesejo jabolčno pito.
Najlepša hvala vsem trem.
Čas nas že močno preganja in jaz se bom našim gostom lepo zahvalila za sodelovanje. Aki, kaj bo pa v prihodnji oddaji? O čem bo govor? Spregovorili bomo o laseh. Ti so lahko na eni strani simbol moči, na drugi uporništva. Skrb zanje je bila že od nekdaj velika in zato je povsem logična posledica tega, da lahko izguba las ne glede na spol ali vrsto plešavosti, povzroči veliko prizadetost posameznika.

Moda je zelo liberalna. Od dolgih do kratkih las. Vendar jaz opažam, da se v današnjem času sploh mladi poistovetijo z osebami, ki nastopajo v rumenem tisku. Hočejo biti to, kar so oni. Vendar pozabljajo in obenem izgubljajo svojo identiteto.

Pri meni se je začelo že zelo zgodaj. Ko sem bila stara 3 leta in se tega še nisem zavedala. Mama je opazila lunco, krogec brez las. Potem so me začeli voziti k raznim zdravnikom. Ker so poskušali to zdraviti.

Vabljeni torej v našo družbo spet čez teden dni, pa tudi takoj zdaj po naši oddaji, ko lahko pol ure po telefonu posredujete vprašanja o naši prihodnji temi. Na telefonsko številko: Ali pa seveda na elektornski naslov, ki je še vedno enak: Se vidimo čez en teden. Ista ura, isti kanal. Srečno.

Prejšnja: Življenske želje in cilji

Naslednja: Lasje

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Soseska in sosedi