Z vami: Šport

To je delavska četrt, v kateri smo bili sosedje fantiči iz zelo revnih in socialno ogroženih družin. Potem smo se spontano družili na travniku v soseščini. Ko smo zjutraj vstali, starši so bili verjetno srečni, da smo izginili od doma. Kajti naše družine so bile izredno močne. Če se spomnim svoje družine, ko nas je bilo 10 otrok doma, to smo bili otroci, ki smo se stalno družili.
Vodja naše klape je bil kasneje znameniti atlet Jože Brodnik. On nas je kot fantiče znal motivirati, tako da smo tisti travnik udarniško spremenili v miniaturni atletski stadion. In sicer smo si sposodili žagovino v bližnji mizarski delavnici, skopali jamo za skok v daljino, višino, stojala za skok s palico ipd., na travniku smo imeli pa nogometno igrišče. Do tega obdobja 14- ih let smo se pa resnično s tem ukvarjali. Drugi dom nam je bil Partizan Gaber. To je resnica.
Komaj sem čakal vsak dan, da pridem iz šole. Na koncu sem že " šprical ", samo da sem čim prej prišel v telovadnico. To so bili maratonski treningi, tako da pred polnočjo nikdar nismo prišli domov.
Že v garderobi smo se veselili vstopa v telovadnico, nestrpno smo čakali, potem nas je vodnik postrojil v vrsto in vadba se je začela. Za začetek smo delali tiste osnovne prevale in podobne veščine. Ampak ne s tem, da bi bili kasneje kakšni vrhunski telovadci ali športniki, ampak čisto zaradi radosti do gibanja. To je bila osnova. Ne da bi se zavedali, nam je to dodatno vzporedno koristilo potem v svojih panogah, kjer smo se kot vrhunski športniki izkazali v kasnejših desetletjih. Tu smo vsak dan ogromno tekali in se nekako zabavali, bolj športno kot igrali z lutkami ali drugače. Dvakrat ali trikrat na teden smo telovadili v tej telovadnici, kar mi je dalo dobro odskočno desko za moj nadaljnji šport, ki je bil atletika. Če danes gledamo to družbo, eni so bili atleti, drugi so orodno gimnastiko do konca trenirali, jaz sem pristal v plavanju. Dejansko je orodna gimnastika bila baza za uspeh v drugem športu, ki smo jih potem specializirali. Ne da bi se zavedali, smo ne samo po športni plati, ampak tudi po sociološki, po prijateljstvu, druženju, enakih idealih, sili, takrat v realni mladosti smo bili deležni najbolj spontane, poštene, naravne vzgoje. Nam je bil to beg od vsakodnevnih življenjskih težav, v katerih so živeli naši starši in so vplivale tudi na nas. Obenem smo se navzeli temeljnih delovnih navad. Te delovne navade smo iz otroštva prenesli v tekmovalni šport. Potem ko smo po klubih postali celo olimpijci, nam je to vzporedno, ko smo prenehali v karieri, še kako bila življenjska osnova. Preko športne vzgoje si se stalno upiral nazaj, kadar si imel poklicno ali kjer koli težave, stiske, si se spomnil na tisto obdobje, kako si premagoval na tekmovanjih kot športnik te pritiske.
Začela bi kar z vami, g. Brodnik. G. Tine Šrot vas je imenoval za idejnega vodjo, organizatorja in animatorja vaše klape. Zato nam povejte, kaj vas je gnalo v to?

Mi smo si potem zgradili v tem okolju svoj mini stadion, trenirali, se ukvarjali z vsemi vrstami, predvsem atletskih disciplin. Iz tega okolja so zrasli tako vrhunski atleti, kot je bil prisoten Dešek danes v tej oddaji, Urbančičeva, Šrot je bil vrhunski telovadec, dva desetorobojca sva iz tega okolja. Tudi drugi športi so dali vrhunski tekmovalce. Predvsem je bila tukaj telovadba tista, kot smo videli, da so nastali vrhunski telovadci na čelu s Šrotom, potem pa tudi v nogometu, kjer smo imeli dolgo časa najboljšega slovenskega nogometaša Hribernika iz tega okolja.

Dr. Pavlin, naj povemo, da ste po izobrazbi zgodovinar in sociolog kulture in tako zelo seznanjeni s preteklim dogajanjem v športu pri nas. Kako vi gledate na to organiziranost takratnih mladih športnikov z današnjega pogleda?
Lepo.

Bogatih pravzaprav ni bilo takrat. Druženje med vrstniki je bilo veliko bolj spontano, kot je danes. Ni bilo zapiranja v ozke kroge, ni bilo ekscesov, v smislu zaprtih družb, ki se potem ukvarjajo z drugimi zadevami, ne s pozitivnimi stvarmi. Celo športno gibanje po svetu in tudi pri nas gre v smer množičnega navduševanja pri igrah. Predvsem nogomet, letošnje prvenstvo, videli smo, kako cel svet, cela Evropa ponori.

Na atletski stadion me je pripeljal oče, ki je bil nekdanji atlet. Začela sem s skokom v višino, potem s peterobojem in na koncu z metom kopja. Tu so potem moji rezultati začeli napredovati. Leta 1968 sem se prvič udeležila Olimpijskih iger v Mehiki. Na teh igrah sem dosegla 6. mesto, kar je bil za mene in za atletiko zelo dober rezultat.

Kot mladinec sem se prvič srečal s šampionom Mirom Cerarjem, ko sva skupaj tekmovala v republiški reprezentanci. Nadalje sem se leta ' 60 plasiral v takratno državno jugoslovansko reprezentanco in moj prvi nastop je bil v Krakovu na Poljskem. Leta ' 63 sem dosegel največje uspehe v svoji telovadni karieri, in sicer na evropskem prvenstvu v Beogradu sem pri skoku preko konja zasedel 3. mesto in bronasto kolajno.

Leta ' 55 sem kot prvi Slovenec preskočil takrat magično mejo 4 m s palico. Moram dodati tudi to, da smo takrat skakali z jeklenimi palicami, ki se niso upogibale. Kvaliteta palic se je spremenila.
Koliko več se da s to palico skočiti?- Če tehniko zelo dobro obvladaš, greš vsaj 20 cm višje.

Po petih letih vadbe sem prišel na celjski bazen in skočil v vodo in si rekel, da bom zdaj treniral plavanje. To je trajalo nekaj let. Potem pa me lepega dne pokliče možakar in pravi, če bi šel z njim v Egipt kot trener, da bi ga spremljal. Rekel je, da imajo vse urejeno. To je bil Martin Strel.

Najpomembnejši dogodek v moji športni karieri je bil vsekakor udeležba na Olimpijskih igrah leta 1964 v Tokiu in potem leta 1968 v Meksiku. Bil sem v mnogoboju povprečen tekmovalec, sem pa izstopal precej v svojem specialnem orodju, to je na krogih. Na olimpiadi Meksiko smo kot ekipa dosegli 6. mesto.

Leta 1972 sem odšla na druge Olimpijske igre, ki so bile takrat v Muenchnu. Tam sem dosegla 5. mesto, se pravi za mesto več kot v Mehiki. Moram reči, da glede na to, da sem bila amaterska športnica in napram silnim ruskim in vzhodno nemškim tekmovalkam?
Je ta vaš uspeh 5. mesto dober, slab? Kakšen spomin imate nanj?
Jaz mislim, da je dober, saj sem dosegla tisto, kar sem v trenutku na Olimpijskih igrah bila sposobna.
Kratko in jedrnato.

Osebno mislim, da je eden mojih večjih uspehov Napoli, ki sem ga preplaval v 8 h in 40 min. Potem pa sem prešel na daljše maratone, individualne. Spomnim se, da je bila ena moji prvih daljših razdalj Liliano Portorož, 42 km, za kar sem rabil en dan.
V tistem času do osamosvojitve Slovenije sem nastopil 42- krat za jugoslovansko reprezentanco. To je bilo največ nastopov v Sloveniji v atletiki. Nastop na Olimpijskih igrah, to je bila želja in čast vsakega športnika. V tistem obdobju je bilo še toliko bolj pomembno, ker smo z idealizmom in predani športu amatersko trenirali predvsem za ideal.

Mlad človek.
Pa bi lahko rekli, da je danes tega manj?

Težko bi rekel. Kdor gre enkrat v šport in se ga resno oprime, ima sigurno tudi notranjo motivacijo. Mogoče je odločitev drugačne danes, kot je bila včasih. Včasih je bila mogoče bolj prisotna motivacija v tem pogledu.
Jaz mislim, da mladi imajo zelo veliko motiva do športa. Če ste prej omenili bazen, morate pogledati v Halo Tivoli ali pa na fakulteto, kjerkoli po Sloveniji, kjer po 10 ljudi plava v eni progi, skoraj drug po drugem, in to od zjutraj do večera. Zelo pozno se neha. Ne boste videli v Sloveniji telovadnice, da bi se lučka ugasnila pred 10. uro. Mislim, da je zelo polno. Šport je dosegel bistveno večje razsežnosti. Jaz vam lahko povem podatke, da je okrog 60 do 70 % mladine, ki se vsak dan ukvarja s športom. Z neko rekreacijo?
Eno in drugo. Več je tega deleža, ki je bolj rekreativen, pomeni resno ukvarjanje. Nekateri nimajo ambicije do špice. Drugače pa v vrhunskem športu je zlasti v nekaterih sredinah zelo polno. Moramo pa se tudi zavedati, da imamo po številu polovico manj mladine, kot smo jo imeli v Jožetovih časih. Takrat je bila generacija čez 30 000, danes je pa pod 20 000.
G. Brodnik, tisti, ki ste takrat začeli, se res lahko pohvalite z zavidljivim številom krasnih rezultatov. Kako pa tekmovalnost? Kakšen je bil tekmovalni duh?
Jaz bi se vrnil na temo, ki ste jo prej obravnavali. Danes vidimo, da ogromno menedžerjev, ogromno poslovnih ljudi se tekoče ukvarja z rekreativnim športom in tako premagajo velike dnevne napore, strese itd. Enako je med mladino. Tudi tukaj je kult lepote športnega telesa. Pred ciljem do nekega vrhunskega rezultata v individualnih športih. Tukaj je danes neizprosno treniranje, trenirati je treba dopoldan, popoldan, en delovni čas 8 ur, ki ga porabiš za treniranje, če hočeš danes biti vrhunski športnik v individualnem športu. Jaz se ne spuščam v športe z igrami, ker to ne poznam toliko. Jasno, da je veliko težje priti danes do olimpijske medalje ali svetovnega naslova, kot je bilo včasih. Včasih si z naravnim talentom in z željo po uspehu to dosegel lažje, danes so pa inkubatorji vrhunskih individualnih športnikov, kemija in razni dodatki, ki so tudi prepovedani nekateri. Popolnoma druga klima je v svetu, ne samo pri nas, kot je bila včasih. Danes opažamo to mladino, ko se omamlja. Ne razumem, da ta mladina nima drugih želja po nekih ciljih, ampak brezciljno živi. Na Metelkovi v Ljubljani je par 10 ali 100 ljudi, ki dnevno zapravlja življenje za nič. Medtem ko naša ekipa iz Gaberja, takih je bilo v Sloveniji ogromno, smo imeli popolnoma drugo življenjsko filozofijo.

Ne samo, da dobiš materialno nagrado, denar ali medaljo, lahko zmagaš nad samim seboj. Je pa res, da se je v tem kratkem zgodovinskem času razvoja telovadbe in športa ta dejavnost skozi šport usmerila v zmago, kot jo danes vidimo, in v profesionalizem. Medtem ko včasih so bili pa bolj poudarjeni vzgojni vidiki, kot so tudi poudarjali sami Gaberčani v prispevku. Stalno se omenja telovadba in Partizan. Društvo in dom sta imela tudi pomembno socialno funkcijo v tedanjem življenju. To je bilo blizu delavskega naselja, veliko otrok. On jim je bil dejansko drugo zatočišče. Medtem ko danes, ko pride otrok v športen objekt, naredi svoje in ga starši odpeljejo domov. Medtem ko je pa dom s svojim vzorom vabil otroke in jih tudi vzgajal.

Lahko jih imajo, seveda.
Večje kot nekoč?
Tudi nekoč so jih imele. Lahko jih imajo predvsem v materialnem smislu. Nagrade in poraz, veste, kaj lahko pomenijo. Včasih so bile tudi nagrade, bila je tudi olajšava pri vstopu v družbo. Danes so pa športnike usmerili zgolj na šport in nimajo več tega družbenega ozadja.
Razlika je, da se je 40 let nazaj vrhunski rezultat lahko dosegel s tremi, tudi štirimi urami treninga na dan. To se pravi, da hkrati športnik lahko zagotavljal tudi profesionalno podporo. Skratka, ko bo končal šport, bo imel tudi poklic. Danes se zgodi, da mnogi ne zmorejo obojega in je potem samo šport. Danes imajo športniki kot dr. Tušak ugotavlja relativno velike probleme, ko končajo s športom, ker niso pripravljeni za profesionalno življenje. Skratka oni nimajo poklica, rodijo se na novo. K sreči se večina vendarle postavi na račun tega, ker je skozi šport premagala izjemne napore, skratka zlahka premaguje stres, ki se je na njena naučila. Na drugi strani ima zelo dobro samopodobo o sebi. Ker je mnogokrat bil sam. V športu moraš uspeti tudi sam, moraš se povezati z drugimi, sodelovati, ampak se naučiš zmagati. Zmagati nad samim sabo. To je tisto, kar je verjetno največje sporočilo mladim in vsem ostalim, zakaj se je s športom vredno ukvarjati. Da ne govorim o elementu zdravja.
In to nenehno soočanje z uspehom in porazom je najbrž naložba za življenje. Je, če uspeš. Čeprav na drugi strani imamo pa tudi primere predvsem iz iger, ko nekdo izpade iz selekcije A zaradi poškodb, nima poklica in zna samo športati. Kaj bo potem v življenju? Imamo tudi med športniki veliko primerov pijančevanja in vegetiranja. Tega je tudi dosti in ne smemo pozabiti.
Ni le pozitiven vpliv športa.

Mene je pot peljala malo dlje, v gradbeništvo. Imel sem srečo, da me je pot nanesla v največje projekte. Moja življenjska pot je bila takrat v 60- ih letih se ukvarjati z vrhunskim športom. Tudi vsi tisti, o katerih danes govorimo.

V 70- ih letih je potem nastala gradbeniška karieri, v 80- ih letih ukvarjati z največjimi projekti, ker smo zgradili veliko stadionov, ne samo enega, povsod po svetu, potem v 90- ih smo se ukvarjali z gradnjo avtocest in velikimi gradnjami. V tem obdobju se ukvarjam s poklicem, inženirskim svetovanjem itd. Vedno nas športnike vodi

Bi še kaj dodali?
To je lepa iztočnica za vsakega danes, ki vstopi v šport. Mislim, da je prav, da posveti več časa temu področju, kjer je potrebno veliko vlagati in se je treba ubraniti izjemne propagande, kjer nam ponujajo samo užitek. Za nič dela, ni hitro vse doživimo. Oprostite, v precejšnji meri tudi s televizijo vred. Ne bom govoril še o vseh drugih stvareh, raznih računalniških in drugih zadev. Tu se v zelo kratkem času na videz nekaj velikega zgodi in človek misli, da je srečen. Ko tisti užitek mine, je na koncu razočaran. Če pa stopim v šport, sem pa sebe zgradil. Podobno je tudi z nekaterimi stvarmi v kulturi in še kje drugje. Šport ima to prednost, da zgradi na eni strani osebnost z vsemi vrednotami, ki jih v življenju živim, na drugi strani drugi te sreče nimajo, da bi tako močno vplivali na zdravje. Tukaj si lahko zagotovim tudi zdravje.
Jaz bi še eno stvar omenil. Veteranski šport. Govorim spet o atletiki. Evropska in svetovna prvenstva v veteranski atletiki združujejo več športnikov kot kompletno število športnikov na olimpiadi. Se pravi več atletov na veteranskih igrah kot pa kompletno število na največjih svetovnih prireditvah. Jaz sem se s tem ukvarjal po letu ' 90. Tudi z deseterobojem v veteranskem športu sem nekaj dosegel. Ko gledaš ljudi, ki so stari 80, 90 let, eden je bil dosti kolpolenten možakar, ki je metal kroglo pri 99- ih in so ga najavali potem za naslednje prvenstvo, čeprav v naslednjem prvenstvu ni več sodeloval, ker je bilo že 100 leto.
Bi bil že skoraj izven konkurence.

Ta veteranski šport spet vrača na začetke, na igrivost, rivalstvo. Mi v hokeju imamo tudi veteranska tekmovanja. Pred leti smo bili v Kanadi na enem od tekmovanj. Tam je bil najstarejši 86 letnik. Potem sva se s kolegom z njim slikala, ker mi je bil v tistem trenutku vzor in želja, da bi se tudi jaz ukvarjal naprej s hokejem in dočakal njegova leta. Možakarja sva vprašala, kako mu gre, pa je rekel: " Saj še gre. Po dolgem težko, počez bi pa šlo. " Dr. Pavlin, kaj pa, ko govorimo o vplivu športa na življenje, je kakšna razlika med skupinskimi in individualnimi športi? Vi kot hokejist bi to morda lahko razložili.

Diskriminacija žensk na delovnem mestu je tema, ki je pri nas vse bolj aktualna. Ne zaradi tega, ker bi bile ženske bolj diskriminirane zadnje čase, ampak zaradi tega, ker se tudi kot družba ozaveščamo, analiziramo in razmišljamo, govorimo o problemih na bolj jasen način.

Lepo pozdravljeni spet nazaj. To je bila tema naslednjega tedna. Na maile, ki smo jih dobili, bomo poskušali odgovoriti. Stare navade ni. Telefonov ne bomo zdaj sprejemali. Nocoj ne.
Naslednji teden pa.
Samo še lep pozdrav in nasvidenje spet čez 14 dni.
Srečno.