Z vami: Študentska leta

Interpretirati neke izjave mladih se mi zdi, da bi bilo zelo arogantno.
Prav.
Izvoli ti, Darko. Če vzamem bolj znanstveni pogled na to, je normalno, da imajo mladi ljudje pri iskanju svoje identitete neke določene težave z moralo in z moralnimi držami. V svoji okolici razbirajo določen individualizem. Mislim pa, da bi bile take izjave čisto možne tudi v 60- ih letih.
Kako pa pride do premikov? Kaj se mora zgoditi, da neka dejavnost preraste v gibanje? Če nadaljujeva s 60- imi in s tem famoznim študentskim gibanjem 1968. leta, se je tam moralo zgoditi ogromno, da je do tega prišlo. To je celo desetletje, ki ga je na začetku zaznamoval uboj ameriškega predsednika in potem, če ostanemo v Ameriki, vietnamska vojna in poseben razvoj alternativne subkulture. V Evropi neko strašno nezadovoljstvo z arogantnostjo državnih predstavnikov oblasti z nekim svetom starcev in starih, ki so začenjali iti na živce že prav vsem. Ti vsi so bili pa mladi. Ne smemo pozabiti. To sta po moje dve ključni zadevi, kako je prišlo takrat do tega gibanja, če mu tako rečemo. Mislim, da ne moremo posploševati. Ti vsi so bili mladi, ki jih je bilo takrat ogromno, ker je baby boom generacija, rojena po 2. svetovni vojni bila velikanska. To si danes težko predstavljamo, koliko je bilo zares teh mladih, starih 18 ali 20 let. In druga stvar, da do tega pride, moraš imeti televizijo, kot vemo. In gibanje 1968. je že imelo televizijo. Poleg vseh gibanj za državljanske pravice: črncev, žensk v Ameriki, nezadovoljstva v Evropi, sta po moje ta baby boom generacija in televizija ključna faktorja. To so sociološka izhodišča. Bi pa vseeno malo ugovarjal, da televizija vendarle ni tako zelo pomembna, ker je bil študentski ferment zelo pomemben že leta 1848 v Pomladi narodov in tudi kasneje v podobnih dogajanjih v 20. letih na Dunaju, itd. Jasno pa je- v tem se strinjam- da so tiste študentske generacije bile veliko manjše in tudi njihova družbena teža ni bila tako velika, medtem ko ta gibanja, ki so bila v 60- ih letih, so pa nakazala na to, da gre tukaj za neko socialno skupino, ki je lahko zelo vplivna. Taka, na katero je treba tudi računati. Zanimivo pa je, da se po 60- ih letih neka dinamika družbenih gibanj v teh študentskih generacijah spremeni v nasprotju s pričakovanji, da bo to vedno neka skupina, ki se je bodo razne oblasti kar naprej bale. Ta naboj uporništva ni nadaljeval. Ampak to je kasneje lepo pojasnil neki nizozemski sociolog. Če pogledate malo večjo sliko, bolj od daleč, vidite, da v dolgih obdobjih zgodovine pravzaprav prevladuje komformizem- obdobja uporništva so zelo redka.

60. leta so zelo burna leta v zgodovini Evrope in sveta in zato se mi zdi, da tega študentskega gibanja, ki je bilo takrat vezano na vse mogoče strani- od hipijevstva, do revolucionarnosti, do rdečih knjižnic, itd. Vsega tega ni mogoče razumeti brez takratnega razumevanja in poznavanja takratnega časa. Šlo je vendarle za to, da smo v 60- ih letih globoko v hladni vojni, vendar bi bilo po mojem mnenju napačno ali ne dovolj natančno sprejemati ali razumeti to naše gibanje takrat kot neke vrste revolucionarno gibanje v tem smislu, da smo želeli vse postaviti na glavo. Mi smo želeli marsikaj postaviti na glavo, ampak ne tako, da bi vse razrušili.

Mi smo vedeli, da je vse to- od glasbe, komun, osebne oblačilne kulture, da je to seveda utopično svetu, ki melje tudi take različnosti. Ampak zdelo se nam je, da je veliko lažje živeti v utopiji, kot pa v realnosti.

To je bil tisti najbolj spektakularen del. Seveda se je marsikaj dogajalo med mladino nasploh, in na drugi strani bolj v nekem " elitnem " smilu v nekih intelektualnih krogih. V družboslovju se je takrat zgodilo veliko t. i. epistemoloških prelomov. Ampak ta val nezadovoljstva med študenti. Ni bilo to bolj znak solidarnosti s študenti drugod v razvitem svetu? Tudi to, seveda. In tudi z delavci. Vedno, ko se govori o študentskem gibanju, se pozablja, da je bil kontekst dosti širši. Tako v Franciji, Italiji, deloma pri nas. To so bila zelo resna sindikalna delavska gibanja, ki so bila zares množična.
Če si predstavljamo množično študentsko gibanje, že, ampak tam je šlo za milijone. V Franciji so zasedli tovarne in ceste v dosti širšem merilu in za vlado so bili oni problem in ne študentje. Potem, ko se je končalo, tako ironično rečeno, so šli delavci nazaj v tovarne, študenti pa na počitnice. Seveda je bilo tudi veliko solidarnosti, ampak kot sem rekla že prej; v Italiji je pa šlo zares in je bil ta preplet študentske vizije neke revolucionarne spremembe in delavske dosti bolj tesen in je imel tudi veliko bolj radikalne posledice za družbo in je tudi dalj časa trajal. Kako je bilo v Beogradu, je ena zgodba, kako je bilo v Ljubljani, druga zgodba. Zares tega ne moremo reči, da je bilo to tisto pravo. Samo še ena majhna replika. Ne smemo pozabiti na samo visoko šolstvo, ki je takrat doživelo prvo eksplozijo izobraževanja in je v primerjavi s sedanjo bila še vedno majhna, ampak takrat je izgledalo zelo hudo, ker je tako veliko ljudi nenadoma študiralo. Tisti, ki so takrat vladali svetu, so videli, da je tukaj treba nekaj narediti in tisto, kar so si lahko zamislili, je bilo to, čemur smo rekli tepokratska uniforma univerze. Proti taki reformi univerze so ljudje protestirali. Zdaj imamo bolonjsko reformo, to je malo drugače. Mislim, da bo ta reforma šele dosegla to, kar so želeli doseči takrat.

Zdelo se je malo čudno. Zakaj je do tega upora sploh prišlo? Te družbe so bile takrat v velikem vzponu. Študij ni bil problem, vpis je bil prost. Veliko manj težav kot zdaj in tudi otroci, ki so se upirali, so bili večinoma otroci srednjega razreda. To je še zdaj nerešljivo.
Uganka.
Malo, da. Jaz bi rekel, da ne bi delal krivice drugim mladim generacijam. Mislim, da je imel vseeno Freud nekje prav, da se vsaka mlada generacija upre, ampak... To, kar se zdaj pritožujejo, da so mladi apolitični- apolitičnost je prva oblika upora. To je odklanjanje identifikacije s skupnostjo, kakršna je. Apolitičnost je igra vladajočega sistema. Neoliberalizem potrebuje apolitične ljudi in jih proizvaja. V 60- ih letih pa je nekdo rekel; če se ti ne zanimaš za politiko, se politika zanima zate. V Ameriki so študenti to videli na več načinov. V prvih fazah so to izkusili zelo brutalno tudi s policijskim nasiljem, itd. Tisti, ki so se borili za rasno enakost, potem vietnamska vojna, itd. Tukaj je tisto vprašanje, na katerega je težko odgovoriti, je pa pač tako, da v nekaterih posebnih okoliščinah vendarle pride do nekega preskoka iz te apolitičnosti v politizacijo.
Naša gledalka je našla zvezo z nami. Prosim, kdo je to?
Dober dan.
Gledalec. Andrej pri telefonu iz Ljubljane. Gledalec. Izvolite.
Imel bi vprašanje za dr. Štrajna, ko govorite o študentskih gibanjih. Zdaj se mi zdi, da ste se malo na današnjo situacijo obrnili. Zanima me, kakšen je po vašem mnenju potencial antiglobalizma?
Kot možnosti oz. ali se lahko iz tega razvije ali se mogoče že razvija neko študentsko gibanje?

Ali niso mladinska gibanja bila in so še znak nekega nezaupanja v svet odraslih? Absolutno. Seveda. Zanimivo je, da je tudi med odraslimi veliko tistih- jaz se prištevam med njih- veliko nezaupanja v ta svet odraslih in politike odraslih, itd. Seveda.
Se zdaj mladi prej počutijo odrasle? Ne vem, če so pri 25- ih in 30- ih še vedno doma in skrbijo starši za njih, ne vem, na kakšen način bi se lahko počutili odrasli. Poglejmo pa tiste, ki z 18- imi gredo delati ali celo prej in skrbijo zase. Bi rekla, da se počutijo odrasle. Spet je različno, o kom govorimo. Nekdo, ki pride študirati v Ljubljano ali nekdo, ki iz Ljubljane študira. To sta dve precej različni življenjski situaciji in izkušnji.
Jaz bi rekel, da v 60- ih in 70- ih letih se je v okviru teh gibanj obdobje revolucij v nekem smislu končalo. Tako, kot so rekli situacionisti. Takrat so še govorili tisti jezik- proletarska revolucija bo eno veliko proslavljanje ali je pa ne bo. Ampak mislim, da je takrat kljub temu, da se je vse vezalo na to tradicijo teh gibanj, se je vendar že začela pojavljati ideja o neki drugi shemi družbenih sprememb, kot so te nasilne revolucije.
Gremo naprej. Punk se je zgodil tudi na naših tleh, njegov zagon pa je bil najmočnejši ob koncu 70- ih let.

Punk se je skliceval na anarhijo. Eden njegovih zaščitnih znakov je bil A v krogu, ampak to ta A, ki se je pojavljal že pred tem. Naslanjal se je na anarhistično literaturo in ideologijo, ki je nastala konec 19. stol. in segala tudi v 20. stol. Hkrati pa se vprašajmo, zakaj se neko mlajše bitje začne spraševati in zastopati neke anarhistične ideje. Dosti šunda je. Takega, kjer ljudem ni treba nič misliti, ko to berejo ali to glasbo poslušajo. V punku vidim neko alternativo.
Počasi mi presedaš. Dotiki rok in ust, zakaj me gledaš? Ti nisem pust. Le kar zvijači, vase se zavijam. Me tvoja bol ne gane. Pazi se, ker jaz ubijam.

Ampak tudi danes že šolski sistem navaja na bolj individualno razmišljanje, ne pa, kaj bomo skupaj storili.
Skupaj z nekom, ki je za nazaj odkril, kako šolski sistem vzgaja potrošnike. To je v osnovi tisto. Je pa res, da hkrati ugotavljamo v teh raznih raziskavah, da šolski sistem nima več tako centralne vloge, kot jo je imel nekoč. Hkrati je izobraževanje veliko bolj pomembno, na formiranje mladih ljudi pa vpliva veliko več različnih faktorjev. Jasno mediji, itd. Tukaj se stvari dogajajo. Tudi druge vrednote.
Tukaj je en sistem vrednot, ki ga vsiljuje sam sistem. To je kultura narcizma, na drugi strani kultura strahu. Da ne govorim o sami ideji konkurence, ki se reproducira kot ena shema skozi medije in NBA tečaje v tem smislu, da povdarja primere tistih, ki so uspeli. Jasno je, da jih uspe vedno lahko neko zelo omejeno število in desettisoči, ki sanjajo, da bodo ravno tako uspeli, pa ostanejo na eni eli nizki ravni. To je sistem, po katerem se vrtijo stvari.

V teh okvirih se odigrava tudi ta konformizem. Tudi v teh t. i. uporniških obdobjih je bila še vedno večina konformistov. Če se spomnite v 60- ih letih v Ameriki, ko so bila ta študentska gibanja in seveda so zasedla medije. Takrat se je rodil pojem moralne večine- nekdo je opozoril na to, da večina je pa tista, ki je pridna in poslušna, hodi v službo.
Ki ne stremi za napredkom. Tako je.
Ali menite, da bi bilo danes sploh mogoče ustvariti tako močno gibanje? Kaj bi se moralo zgoditi? Ljudje bi morali začutiti željo po svobodi misliti drugače. To je edini pogoj. In zato rabiš pogum. Zato, ker to je tveganje.
Lahko veliko izgubiš. To je to. So take okoliščine pri nas, da bi si ljudje počasi želeli te svobode misliti drugače? Ne vem. Ampak v načelu je tako... Demokratičen sistem naj bi bil v principu odprt. Kaj smo doživeli?

Zdaj pa je z nami še en gledalec. Mislim, da je z nami Tine. Je to res?
Tako je. Pozdravljen.
Dober dan.
Kar korajžno. Jaz bi se pa navezal na aktualno situacijo med študenti, o študentskem gibanju v Sloveniji. Najprej bi rekel, da je za mene velik problem to, da vidim, da je veliko število mladih zelo apatičnih in apolitičnih. Strinjam se z gosti, ki so rekli, da današnji sistem in neoliberalizem proizvaja apolitične in apatične mlade, ker take potrebuje. Mogoče bi bilo vprašanje za goste v tem smislu, kje je izhod iz te situacije? Za konec bi vas pa obvestil, da se neke stvari vendarle dogajajo. Imamo prav ta teden- v ponedeljek se je začelo avtonomno organiziranje študentov na Filozofski fakulteti, kjer smo odprli avtonomno tribuno, debatirali o problemih študija, tudi družbenih problemih in se tudi osredotočili na reforme, ki jih vlada pripravlja in tudi organizirali nekatere akcije. Ena se je zgodila že včeraj na Ministrstvu za visoko šolstvo, kjer smo predali svojo izjavo, danes pa se Avtonomna tribuna nadaljuje na FDV- ju. Samo toliko.
Hvala lepa. Nasvidenje.
Izhod iz apatične mladine.
Ko smo že toliko govorili o individualnosti, si ne bi upala staviti na kakršnakoli gibanja danes, kaj šele na revolucijo. Kaj, če bi začeli kar vsak pri sebi in bi tam mogoče vaši in naši kolegi začeli z malo pogumno držo in željo po svobodi misliti drugače, predvsem pa ne pristajati na vse, kar avtoriteta ukaže. In seveda, ne se bati, da bodo posledice, če ne ustrežeš temu ukazu, tako zelo strašne. Dandanes pa mogoče niti ne bodo več tako zelo strašne, kot so v preteklosti dejansko bile. Ne samo pri nas, tudi drugje.- Če to seveda ni tak napor.
Seveda je napor.

Seksualnost- če ni skrita našim očem- lahko vzburja ali pa vzbudi odpor. Pornografija v nas vzbuja tisti osnovni spolni impulz. Opredmeti naše obscene misli, razvratne predstave in seksualne fantazije. Je že ta nemir takoj nekaj, kar bi se morali sramovati? Nekaj, kar ni naše? Ali ni naša seksualnost le funkcija celote? Del našega bistva in ne le dodatek kar tako? Saj pornografija ločena od človeka v bistvu ne predstavlja nič in nima nikakršnih možnosti za obstoj, če ni posameznika, ki vzpostavlja odnos do videnega.