Z vami: Veselje do življenja

Ves dan sem zadovoljen, srečen, če vidim poleg sebe prijetne ljudi. Svet okrog mene je vedno lep, grd je takrat, ko grdo razmišljam.

Imam občutek živeti za preteklost, za prihodnost je skoraj nesmiselno.
Čakamo na ta trenutek danes.

Srečo najdejo tisti, ki so malo radovedni in se ne utrudijo pri iskanju. Drugače je ni. Iskati je treba. Vse življenje je treba iskati. Je pa v neposredni bližini. Naključij ni. Moraš imeti željo, da se zaletiš v njo. Vedno moraš biti vesel, da si se srečal s prijetnimi ljudmi, ki so željni življenja, hočejo živeti, ne sovražijo, ne očitajo preteklost, živijo v sedanjosti z vsemi tistimi najbolj prijetnimi človeškimi čutili. Prijetne stvari pa iščem v druženju z mojimi prijatelji, s katerimi se srečujemo več kot trideset let. To so ta druženja, športna rekreacija. Neprestano se dobivamo, četudi smo iz različnih snovi in miselnosti sestavljeni. Se tako prijetno razumemo, da se nam pogosto rekreacija zavleče do polnoči.

Ni prav, če si preveč pod vplivom vseh teh strokovnih učinkovanj in različnih strokovnjakov, mnenj, ker nihče ne vidi, kako se jaz počutim, vendar vsi pa vidijo, kakšen sem. Zato je treba tudi malo pomisliti, kaj je, če takole vzamem v pomoč dve misli iz glasbe, takt in ritem. Takt kot duhovni princip, ritem kot vitalni princip. En vitalni princip posedujemo vsi, eni imamo bolj živahnega, eni pa manj živahnega. Če to lepo vse uskladimo, mora ta harmonija v telesu sodelovati tudi z okolico. Saj sem jaz tudi kdaj pa kdaj slabe volje, vendar, če se le da, stran s tem.

Gospa Škrlj, tudi vi ste se udeležili delavnic koprskega projekta Veselje do življenja. Zakaj?
Ko sem izvedela, da bomo v krajevni skupnosti skupaj z društvom upokojencev Sv. Anton gostili varovance iz doma upokojencev Ilirska Bistrica, ki delajo na projektu in so nam prišli prestavit, kako izdelujejo punčke iz cunj, na drugi delavnici pa svitke, ki so jih včasih žene nosile na glavi pod košaro, da jih ni tiščalo, me je prav zanimalo, kako bodo ti varovanci, ker vem, da so to starejši ljudje, predstavljali svoje delo. Zanimali so me predvsem ljudje in sem se kar začudila, da imajo toliko volje do življenja in da potujejo okoli in prikazujejo svoje delavnice še drugim in jih vabijo k delu. To je bilo res zanimivo. Vsi ti ljudje so bili stari čez 80 let. Spretno so vrteli v roki šivanke, vtikali nitke, nam razlagali, kako bomo šivali, kako bomo napolnili svitke, kako bomo punčkam zašili lase in podobno. Njim se je zdelo, kot da so mladi, kot da nam pojasnjujejo, kot da ne bi nič znali, kot sem včasih sama kot učiteljica otrokom pokazala. Vsi so bili zadovoljni, uživali so pri tem delu. Na koncu, ko je bil izdelek končan, smo se vsi skupaj veselili. S seboj so pripeljali še dve harmonikašici, so zaigrali, vsi skupaj smo zapeli. Naj spomnim, da je tudi ta naš Polde iz prispevka star 82 let in takole poskočen po Kranju. Gospa Herman, od česa je odvisno, kako se veselimo ali jemljemo življenje? Vprašanje, ki ste ga postavili, je zelo zapleteno. Se to priučimo, se navadimo, smo prisiljeni v to? Nekaj je seveda značaj, nekaj je temperament, nekaj so zgledi iz okolja. Če živimo med zelo mračnimi, žalostnimi ljudmi, ki zelo stežka jemljejo ali svoje poraze ali svojo usodo, potem nimamo kaj prida močne dote za to, da bi se mi veselili vsake drobne reči, drobnega žarka in kar je še teh besed. Nekaj je natura, nekaj je okolje, nekaj je pa tudi potreba po tem. Jaz mislim, da smo v sebi dolžni veseliti se življenja, da je to neke vrste dolg in da moramo vedeti, da imamo vedno v življenju izbiro. Ti se lahko odločiš tudi za precej nezainteresiran pohod skozi svoja leta. Meni se zdi zdaj, ko jih imam 58, da zdaj šele začenjam živeti eno silno bogato, silno zanimivo življenje. Mogoče razbremenjena kakšnega večjega mladostnega problema in mogoče na en krasen način obložena z izkušnjami in z zmeraj več znanja. Stvar, ki mene dela še naprej mlado in me absolutno še bo, je tudi pridobivanje znanja. Starejša kot sem, rajši in bolj zagnano in z večjim zanimanjem preučujem stvari, ki so povezane z mojim delom. Gospa Sučić Vuković, mene zanima, ali ste vi v teh svojih delavnicah opazili, da se ljudje prepogosto nekako zanašajo ali vključujejo v svoje občutke sreče druge. Zlasti ženske so od nekdaj vzgajali, da ji bo srečo prinesel mož, kakšen princ na belem konju ali pa otroci, skratka drugi, da vežemo svojo srečo preveč na druge. Seveda. Saj smo tako tudi vzgajani, tako doma kot v družbi, tudi mediji nas tako vzgajajo. Vse, kar je okrog nas, nas nekako vodi k temu, kot bi mogli iskati srečo nekje zunaj nas ali v drugih osebah ali v nekih materialnih dobrinah. Pravzaprav nas nihče ne napoti na to, da se malo zamislimo sami nad sabo, da si vzamemo čas zase, da se poglobimo vase in sebe vprašamo, kaj je tisto, kar jaz osebno potrebujem, kaj jaz rabim, kaj mene osrečuje. Saj je vseeno, kaj tisoče drugih ljudi osrečuje, če mene to ne. Na ta način nam nekako nalagajo, s čim bi morali biti srečni, pa nismo.
Nenehno to vsiljujejo.
Povsod.

Ko pogledate nazaj, kaj je tisto, kar je bilo za vas najbolj pomembno ali pa vas je najbolj osrečilo ali razveselilo v tem smislu?
Najbolj me je razveselilo in osrečilo, da smo nekje uspeli, da sem dočakala tudi lepe dneve in da sem upala, da bo posijalo svetlejše sonce.

Otroci so končali šolo, hčerka je dobila zaposlitev.

Njena bolezen se je nekje s pomočjo zdravil ustalila. Sprejela sem njeno bolezen, ker to je bilo zelo pomembno, ker se je zgodilo šele pri trinajstih letih.

Sem prišla iz Domžal sem, vključila sem se v društvo kmečkih žena? Joj, zdajle se po televiziji poslušam.

Potem se aktivna pri pevskem zboru, pesmi pišem o sreči in nesreči, kako živimo, grem na vsak izlet, z vsakim človekom se rada pogovorim, naj bo star ali mlad, vsakemu dam nekaj svojega srca in pa on meni. In to je za vas sreča, ne?
To je zame največja sreča. Kaj pa sploh je sreča, se sprašujem zdaj. Jo že iščem vse življenje, a mi ne uspe, da bi jo prijela vsaj enkrat v roke, kot mehurček milni kar razblini se.
Hvala lepa.

Je v Dolenjskih Toplicah takega?
Jaz bi prišla zdaj še malce drugam. Gospa Herman, vi predavate vodilnim delavcem, menedžerjem, ljudem, ki imajo najbrž veliko veselja do življenja ali vsaj ambicioznosti, ampak za druge stvari pa najbrž nimajo časa. Je še vedno največja vrednota njim delo, da je to tisto, po čemer se cenijo, če so uspešni pri delu? Ali je pri nas kaj drugače, ker menda po svetu je? Če že govorimo o veselju, mislim, da k veselju sodijo tudi šale in si dovolim eno malo grobo šalo. Očitno ni vse v delu, kajti ko spremljam, koliko knjig je napisal kakšen član vlade ali kakšen pomemben človek, si rečem: Očitno ni stvar samo v njegovem delu, očitno ima čas tudi za druge stvari. Šala.
Kaj sem hotela povedati? Tudi po zadnjih slovenskih raziskavah ni več delo naša najpomembnejša vrednota. Mene to kar malo veseli, ker samo delo človeku ne more prinesti vsega zadovoljstva. Poleg tega samo delo povečuje neobčutljivost za odnose in velikokrat se zgodi, da ljudje, ki pretirano delajo, niso dovolj spočiti, niso dovolj v formi, ne fizični ne mentalni, in niso vedno pripravljeni, da bi se ukvarjali z ljudmi, ki jih vodijo in kaj podobnega. Vesela sem tudi tega, da se ljudje vse bolj zanimajo za to, kako je mogoče preživeti na tak način, da živimo eno polno in bogato življenje zunaj rutine. Prej je bila omenjena rutina. Rutina je nekaj, kar je potrebno imeti kot veščino pri določenih delih. Odlično je, če imamo rutino pri kakšnih opravilih, kjer je potrebna natančnost, ampak če rutina pomeni ponavljanje in miselni neangažma, potem je pa to zelo slabo. Jaz pri vsakem delu, vsak od nas ima tudi dela, ki nas ne veselijo blazno, poiščem tisto, kar me znotraj tega veseli.

Pišem pesmi. Bi pa prebrala eno pesem.

Lica bleda, negotov korak, to je bolezen, dialize znak. Še dan ni dnevu več enak. Začarani v čarobni krog lovimo v krogu svetle dni, lovimo tople vse dlani, besede lepe, lep pogled, drugačen je pogled na svet. Zagledamo se v nežni cvet, prelep je že metulja let in petje ptic se sliši spet. Ustavljamo korak. Drugačen je pogled na svet. To bi bil moj prispevek. Najlepša hvala.
Javljam se k besedi. Gospa je na dializi, vemo, da so to zahtevne situacije, da je to zapleteno, težko življenje, tudi boleči trenutki so. In vendar se je gospa oglasila v oddajo, ki govori o veselju in o veselju do življenja. Naj bo ta gospa zgled tudi za vse tiste precej bolj zdrave in v formi ljudi, pri nas je namreč zelo veliko takih, ki imajo iz dneva v dan povedati vsaj 29 zelo slabih stvari o življenju, o odnosih, šefi niso v redu, v trgovini so stvari predrage, niso založeni s tem in onim, počitnice so bile zanič. Mislim, da smo mi Slovenci, zanalašč posplošim, zelo kritični ljudje, ki se mnogo premalo veselimo in ki se začnemo veseliti šele takrat, ko nas k temu spodbudi kakšna zunanja taka ali drugačna stimulacija.
In raje iščemo slabe plati življenja.
Ja. Jaz mislim, da je ta gospa in ta njena pesem preprosto ena lepa motivacija še za koga, da reče: Ali je res bil danes dan samo temen in pust in dolgočasen?
Zdaj pa se selimo v še ena druga polja, ampak najprej s prispevkom. Pogledali si bomo, kako na veselje do življenja vplivamo mediji.

Tule tudi piše, da so imeli okroglo mizo na to temo in da bi malo poostrili zadeve. Raznorazni predlogi so se pojavili, ampak v glavnem naj bi imeli učitelji premalo znanja.
Jaz še vedno pravim, kot je ena gospa izjavila, da se začne pri starših. Ne vem, kaj bodo učitelji tukaj naredili.
Pri mulcih, starih sedemnajst let, bom malo. Deset let prej bi bilo treba.
Od vse povsod te informacije, bereš časopis, gledaš televizijo, na internetu. Ljudje so čisto nori. Bombardirajo nas z vseh strani. Slabe novice, nesreče, kriminal, zgodbe, v katerih je veliko trpljenja in bolečine, v katerih ljudje doživljajo tisto, kar je najslabše, kar se lahko zgodi, ker je težko predstavljivo, so v bistvu novice, ki po nekakšnem kriteriju objavljivosti sodijo na prvo mesto, posebej tiste novice, v katerih lahko opažamo in sodelujemo v bolečini drugih ljudi. Mediji po naravi ne objavljajo dobrih novic, dobre novice nimajo praktično nobene vrednosti, ker so dobre novice tiste, ki imajo začetek in konec. Slabe novice so v bistvu nedokončane zgodbe, ki se lahko začnejo enkrat v preteklosti in neskončno trajajo in imajo, kar je še bolj pomembno, še eno čustveno dimenzijo, ker ljudem ni potrebno, da jih razumejo, lahko sočustvujejo in lahko skozi to čutenje bolečine drugega na nek način razumejo tudi svoj lastni svet. Negativna novica, nesreča je sporočilo, ki ga je zelo enostavno razvozlati, enostavno ga je razumeti. Je pa sporočilo, kjer lahko zelo hitro stopiš na stran tistega, ki je izgubil nekaj, tistega, ki je žrtev te nesreče. Negativne novice so na nek način drama v malem, kjer imamo lahko dobro in slabo stran. Posebej so zanimive nesreče, ker tam je zelo težko najti, kdo je odgovoren. Nesreče so v bistvu novice, ki jih mediji najbolj pogosto objavljajo, posebej zaradi tega, ker imajo tudi to vizualno podobo. Mediji oblikujejo javno mnenje na dveh točkah. Najprej dajo ljudem seznam stvari, o katerih razmišljajo, razpravljajo, o katerih oblikujejo mnenje. Ampak toliko večja moč medijev je v tem, da ljudem ponuja način razlag. O večini stvari, ki se dogajajo in o katerih mediji poročajo, ljudje nimajo osebnih izkušenj. Osebne izkušnje pa potem nadomestijo s tistim, kar jim mediji razložijo. Zaradi tega je, kar se tiče javnega mnenja, medijska moč v tem, da ljudem ponudijo en novodoben moralni kompas, način razlage, na kateri lahko razložijo svet, ki ga zelo težko razumejo. Ta sindrom zlobnega pogleda je, da so mediji ustvarili ljudem občutek težav, zelo težkega življenja, ne glede na to, da noben statistični podatek ne kaže, da živimo v veliko bolj nevarnem svetu, kot je bilo to v preteklosti. Obrambni mehanizem so ustvarili sami mediji. Doma živimo v nekakšni varnosti lastnega doma, v dnevni sobi preko televizijskega zaslona lahko sodelujemo v številnih nesrečah, ki se dogajajo po svetu, istočasno pa vemo, da smo doma varni, da nas na nek način te nesreče ne prizadenejo veliko. Zaradi tega imamo občutek, da postajamo neobčutljivi, da je prag bolečine občutljivosti na nesrečo drugega človeka manjši. Prav to je mehanizem, ki nas varuje, da te nesreče lažje sprejmemo.

Naj omenim še to, da sem jaz pri opisnih ocenah svojih otrok staršem predstavila in pred njimi prebrala: Vaš otrok razume šalo in jo včasih tudi sam pove. Se mi je zdelo, da sem s tem nekaj pozitivnega v tem otroku odkrila. Ravno šala je tista, ki bi temu otroku dala v najbolj žalostnem trenutku še en žarek.
Humor vsekakor vedno zaleže. Žal moramo končati našo oddajo. Čas se je iztekel. Jaz se našim gostjam lepo zahvaljujem za sodelovanje. Vam, drage gledalke in gledalci, pa bi povedala, da bomo prihodnji teden ugotavljali, kdo zares živi z zemljo in kdo le na njej.

Še ena detelja. Poglej, koliko deteljic je. Veliko jih je.

Še eno nizko travo bova dala. Kmalu jo bomo kosili.

Življenje na teh gorskih kmetijah je pestro, zanimivo, včasih naporno, vendar ko vidiš naravo zvečer, zjutraj, čez dan, se ti vse povrne. Živali te obkrožajo.

Gospa Sučić, imate tudi vi kakšen majhen ritual? Mojih ritualov je kar nekaj, tako da ne bom zdaj razlagala, ampak vsekakor se poskusim s temi svojimi rituali zbuditi, ker mi je to problem, potem se nekako tudi naravnati na neko pozitivno gledanje in običajno si tudi izberem kakšno tako lepo misel, ki si jo ponavljam, da mi ostane v zavesti in da me tudi nekako pomaga v trenutkih, ko zaradi raznoraznih načinov, ki jih doživljam, nisem pozorna na to.
Lahko si pa tudi prepevamo, ne? Lahko si prepevamo. Čeprav sem znana v krogu mojih bližnjih, zdaj pa tudi širše, po tem, ko si polglasno pojem med delom, to ne pomeni kaj dosti dobrega, to pomeni, da sem napeta, da sproščam to napetost z nekim polglasnim petjem. Drugače je na odru. Petje na odru, petje za ljudi pa je zame zares en sam obred od začetka do konca, ki me osrečuje, še posebej ko vidim, da osrečuje tudi druge.