Odprti kop - Z vami: Zavist

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 25. oktober 2006, Vse oddaje

Prejšnja: Enake možnosti žensk in moških v poklicnem življenju

Lep pozdrav, spoštovane gledalke, dragi gledalci. Sreda je, malo čez pol šest je ura, na enki imate in mi smo z vami.
Lep pozdrav. Aki, se strinjaš, da je zavist ali po domače fovšija naš stalni spremljevalec kjerkoli?
Seveda. Se strinjam. Danci imajo celo pregovor, da če bi bila fovšija vročica, bi bilo celo človeštvo bolno. Tudi Nemci imajo svoj rek, in sicer, da se zavist nikoli ne prikrade v prazne skednje.
Jaz grem staviti, da imajo po celem svetu ene svoje izreke. Ker po celem svetu zavist sigurno je. Slovenci smo sigurno prepričani, da smo šampioni v zavisti. Se strinjaš?
To bo tudi prvo vprašanje našim gostom. Najprej lep pozdrav.
Lep pozdrav.

G. dr. Kristijan Musek Lešnik, psiholog.
Z nami je mediatorka Vanja Kališnik, ali bolj natančno strokovna delavka za družinsko in zakonsko svetovanje.
In novinar Aleksander Lucu, šepetalec javnega dogajanja pri Nedeljskem dnevniku. Lep pozdrav.
Torej prvo vprašanje, kot sem že rekla. Ali smo Slovenci res tako zavistni, kot se to govori? Vsem trem.
Jaz mislim, da smo normalno zavistni, ampak, da se je zavist rahlo dvignila, ko se je Slovenija osamosvojila. Namreč v teh prvih letih samostojne Slovenije se je pojavila ta nori fantomski kapital. Nenadoma so čisto običajni ljudje silno obogateli, odskočili od povprečja. Jasno, to je pri večini ljudi začelo vzbujati večjo zavist kot je normalno. Mislim, da ti ljudje, ki so tako obogateli, niso pričakovali vsega tega in so se potem zatekli k nekim izhodom, da jim ne bi bili ravno vsi zavistni in se zatekli k raznim dobrodelnim dejanjem, dajanjem denarja, obdarovanjem itd.

Načelno pa Slovenci nismo nič bolj zavistni, kot so drugje. Jaz sem po svetu hodil. Na uspešnih ljudeh je zavist kar naseljena.
Saj potem smo šli pa v EU, pa je bilo spet isto. Pa je spet isto.
Kaj mislite vi?
Jaz bi rekla, da zavist pri Slovencih ni nič bolj izrazita kot pri drugih narodih. Kakšnih posebnih podatkov nimam. Ljudsko izročilo govori o tem, da smo Slovenci posebno zavistni.
V enem takem času tranzicije, ki smo ga dali skozi, ko so se družbene razlike povečale, se je verjetno vsaj tisti del zavisti, ki se nanaša na materialne dobrine, okoliščine so se spremenile. Ne zdi se mi, da bi bili Slovenci kot narod bolj zavistni kot drugi. Je pa res, da smo en majhen narod, ki živi na majhnem prostoru, kjer marsikdo marsikoga pozna, marsikdo marsikomu dobesedno v skledo vidi in je mogoče zato to včasih malo bolj očitno kot tam, kjer so razdalje ljudi večje in ni toliko prostora. Ali pa bi morda lahko rekli, da smo zaradi vsega tega, kar se že povedali, zavidanja vredni?
Mi smo zavidanja vredni zaradi marsičesa.
Jaz bi tudi tako rekla, da smo lahko zavidanja vredni, predvsem zdaj, ko smo vstopili v Evropo.
Imamo tudi eno novejšo kategorijo zavisti. Politično zavist. Tega mi prej nismo poznali, zdaj se je pa pojavila ta politična zavist, kajti vstop v politiko pomeni razne bonitete, privilegije in ljudje so zavistni politikom. Čeprav potem, ko enkrat to politiko od blizu spoznaš, jim ni kaj za zavidati. To je ena stranpot človeškega dela.

Lahko bi bilo obratno. Gremo zdaj od politike k športu. Poglejmo si, kako gresta z roko v roki zavist pri tekmovanju. To bi bil naš prvi prispevek. Trenirala sem atletiko. Začela sem, ko sem bila stara 13 let. Ko sem se enkrat podajala v šport, ko sem začela s tem, je bilo to zame igranje. To sem imela zelo rada. Nikoli nisem razmišljala o rezultatih, nikoli o tem, kdo je boljši, kdo ne. Ko pa enkrat stopiš na prvo tekmovanje, pa zmagaš, potem na drugo tekmovanje in začneš že drugače razmišljati o tem.
V svoji trenerski karieri sem vedno spodbujal športnike atlete, da zelo pozitivno pristopajo k tekmovanju in tudi treningu. Vedno sem jim govoril, če nasprotniku ne želiš zmage, da tudi sam ne moreš zmagati. Da bi bila prav ljubosumna ali zavistna na nekoga, nikoli nisem na to pomislila. Atletika se malo razlikuje od drugih športov, ki so ekipni in moraš v ekipi pokazati svoje znanje maksimalno, da izstopiš, v atletiki pa kolikor sam pokažeš, je to potem to.
30 let se ukvarjam s trenerskim poklicem. Doživel sem veliko stvari, tudi zavist od športnikov atletov. Rekel bi, da je zavist vsakemu človeku lastna in da je to negativni predznak za vrhunskega športnika. Zaradi tega, ker vrhunski športnik za doseganje mora imeti bolj pozitivni pristop do nasprotnikov, tekmovanj, da lahko dosega vrhunske rezultate.
Če začnem o zavisti na tekmovanjih v Sloveniji. Glede na to, da sem imela toliko boljše rezultate od drugih, nisem nikoli razmišljala o sotekmovalkah. Potem pa, ko prideš enkrat na mednarodno tekmovanje, kjer te premaga veliko tekmovalk, je razlika. Bom pa rekla, da sem vedno ugotavljala ali razmišljala o tem, če je kakšna jezna name, kako se bo obnašala, če jo prehitiš. Moram reči, da vsaj pri meni, v moji disciplini, kjer smo večino časa tekmovale iste tekmovalke, smo bile vedno sotekmovalke na tekmovanjih, tako da na mednarodnih mitingih kot na največjih tekmovanjih, svetovno prvenstvo, Olimpijske igre, je bila neke vrste tekmovalna zavist samo na stezi. Takoj ko smo pritekle skozi cilj, smo si čestitale, se objemale, pogovarjale, že ko smo se oblačile.

Tisti, ki dosegajo vrhunske rezultate, oni ponavadi niso zavistni do nobenega, ker dosegajo to, kar so si zadali in dosegajo svoje cilje. Ostali športniki, ki tega ne morejo dosegati, kažejo tudi svojo zavist do teh stvari. Najbolj pomembno je to, da veliko tekmuješ, dozoriš na tekmovanju in da imaš svoj cilj, ki si ga zadaš. Ne gledaš na to tako, ko da si naredil nekaj narobe zaradi sotekmovalke, da je ona kriva za to, ampak poskušaš sam najti rešitev. Spremeniš trening, način življenja, razmišljanje, si najti novo motivacijo. En primer je tudi z Olimpijskih iger v Atlanti, ko je Brigita dosegla srebrno medaljo. V prvem trenutku sem bil izjemno srečen in zadovoljen, da se več sploh ne da narediti. Naslednji dan, ko to prespiš, pa vidiš, da bi lahko bila tudi zlata medalja in postaneš malo zavisten na nasprotnico, ki je dosegla ta rezultat. Zavisti je v novejši atletiki v današnjem času veliko več, kot jo je bilo prej. To pa je vse pogojeno z veliko denarja v atletiki. Posebno če govorim o vrhunski atletiki. Primer je bil tudi pred leti v Zurichu na mitingu, ko so se šprinterji stepli med seboj. Pele so pesti in bilo je krvavo. Zaradi tega, ker nekateri niso prišli na štartno listo, drugo so. In tudi ravno zaradi tega nasprotovanja in zavisti.
Če bi bila jaz ljubosumna in gledala na druge, ne bi mogla tako tekmovati, kot sem.

V športu torej zavisti ni, vsaj kar se rezultatov tiče med vrhunskimi športniki. Gremo nazaj v naš vsakdanjik. Povejte, ali je tako tudi pri nas normalnih ljudeh, ki ne tekmujemo?
Jaz mislim, da je za vse zavist eno čustvo, ki ga prej ali slej v življenju občutimo vsi v različnih okoliščinah. Do neke mere lahko tudi deluje kot motiv, nas motivira k temu, da nekaj več naredimo iz sebe, da nekaj boljšega dosežemo. Zdi se mi zelo važno to, kar so v tem prispevku povedali. Ne velja to samo za vrhunski šport, ampak velja za vse vrhunske dosežke. Pa ne mislim samo vrhunske v tem smislu top menedžerjev, top športnikov, ampak tudi za eno polno življenje. Ti lahko dejansko dosežeš visoke cilje takrat, ko si jih sam zadaš. Se pravi koliko ti motivi izhajajo iz človeka takrat, ko se poskušaš primerjati z drugimi in dosegati druge. Tudi stopnja zadovoljstva, ko dosežeš tiste cilje, ki izhajajo iz tebe, so tvoji notranji cilji, je absolutno drugače kot takrat, ko poskušaš slediti enim drugim modelom.
Če govorim o tistih, ki skušajo slediti nekim modelom, kakšen je zavistnež? Kakšne značilnosti ima in kakšen je kot človek?
Zavistnež? To so pa predalčki. Sigurno so ljudje, ki so nagnjeni k temu, da se več obremenjuje z drugimi ljudmi. S tem, kaj imajo drugi ljudje, česa oni nimajo. Tako kot sem prej rekel. To, da si postavljamo v življenju ene referenčne okvire, da se primerjamo z drugimi ljudmi, je lahko do neke mere pozitivno. Je pa vprašanje, kdaj to postane nekonstruktivno. Lahko postane vir nezadovoljstva nad samim sabo, nezadovoljstva nad tistim, kar imaš, kar si dosegel v življenju. Takrat pa to postane eno breme, ki ga človek vlači s sabo. Če odgovorim na tisto vprašanje, kakšen je tipičen zavistnež, bi rekel, da je to predvsem nesrečen človek. Ga. Kališnik, je to pridobljeno, prirojeno?
Zavist ni prirojena.

To je delno naučeno čustvo. To pomeni, da se pridobi s posnemanjem, prenašanjem vzorcev. Zelo pomembna se mi tukaj zdi že sama vzgoja. Če so starši zavistni, verjetno tudi te vzorce povzamejo otroci. V naši družbi in po vseh družbah je zavist že v šolski dobi. Zdi se mi zelo pomembno, da takrat starši začnejo otroke vzgajati v tej smeri. Če pride otrok domov in vpraša, zakaj imajo drugi več kot on, mislim, da je takrat zelo velika vloga staršev v tem, da razložijo, da imamo družine različne zmožnosti, različne potrebe, življenjske stile. Tako vzgajamo otroke. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da otroke naučimo odpovedovanja. Konec koncev takrat ko je otrok majhen, mu lahko zadovoljimo vse potrebe. Ko otrok raste, so te potrebe večje in vse težje to zadovoljimo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da začnemo otroke že zelo zgodaj učiti odpovedovanja. En dober primer, ko starši peljejo otroka pred slaščičarja, tam je 17 vrst sladoleda in otrok mora izbrati eno vrsto. S tem smo mu ponudili izbiro, hkrati se je pa moral odpovedati 16- im vrstam sladoleda. Na ta način.
Že s samo vzgojo vzgajamo odrasle, ki ne bodo zavistni. Ko bom pogledal, katere avtomobile vse imajo, se bom vsem odpovedal, enega bom pa izbral. Pogledati morate, kakšne zmožnosti in želje imate. Nekdo, ki nekomu zavida, včasih slepo zavida. Ne pogleda, ali si to želi. Najprej je treba pogledati, če si ti to želiš.
Prej ste omenili motivacijo. Zavist je lahko tudi motivacija, da se malo bolj poženemo v tisto, kar delamo, da smo malo bolj pridni. Je lahko?

Lahko. Seveda. Če jaz sebe primerjam z nekom, ki je nekaj dosegel, z nekom, ki nekaj ima, česar jaz nimam, sta dve možnosti. Lahko se usedem v kot zagrenjen in razmišljam " prekleta baraba, kako je prišel do tega ". Druga možnost pa je, da si rečem " če je on to lahko? "- pa ne mislim v slabšalnem smislu. Če lahko to nekdo drugi, lahko tudi jaz. V tem smislu lahko to pomeni čustvo, neke vrste motiv za to, da nekaj naredimo, nekaj dosežemo, uresničimo cilje.
Tudi ni vedno negativno čustvo, če rečem: " To ti pa res zavidam. " S tem izrazim neko občudovanje dosežka ali tega, kar jaz nimam, ne zmorem. Ni vedno samo negativno čustvo.
Ne bi rekel, da je negativno čustvo. Problem je v tem, da je zavist eno zelo kompleksno čustvo, zelo subjektivno in ga zelo različno razumemo različni ljudje. Jaz mu ne bi dajal samo negativnega predznaka, sigurno ne. Lahko tudi žene ljudi v to, da dosežejo nekaj več, uresničijo pozitivne cilje. Problem je takrat, ko postane nekonstruktivno, ko začne človekove potenciale bremeniti in greniti življenje.
Spoštovane gledalke, dragi gledalci, mislim, da smo uvod lepo naredili. Mislim, da veste, zakaj gre. Telefone v roke, za računalnike, napišite vprašanja. Sigurno vas kaj zanima. Zanimivi ljudje so tukaj. Jaz mislim, da bo oddaj še zelo zanimiva. 472- 00- 210 in 472- 00- 21.
Izvoli, Aki.
Vi se bolj gibljete med znanimi Slovenci kot midva z Olgo. Povejte, ali se hitro začuti, ko je nekdo zavisten.

Jaz ne bi bil tako prijazen, kot sta oba moja sogovornika. Jaz bi rekel, da imamo celo neko kategorijo ljudi, ki so odvisni od zavisti.
Kaj to pomeni?
Da povzročajo zavist. Na tem delajo, da povzročajo zavist. Hočejo biti predmet občudovanja in zavisti.
Tako je. Zavidajo v tem, da jim ljudje zavidajo. Ampak to so ljudje, ki ponavadi ne zmorejo nekega ustvarjalnega dela. Taki ljudje povzročajo zavist z avtomobili, oblekami, hišami, vikendi, izleti. Pravilo je, da v tem nikakor ne uživajo.

S tem samo mislijo, da povzročajo pri ljudeh neko bolečino. " On tega nima, jaz pa imam. " Tega je precej. To je tudi eno gibalo potrošniške družbe.

Trgovina to silovito vzpodbuja. Zdaj se bodo začeli božični nakupi. To bo ena taka nora dirka- kdo bo prinesel bolj zavidanja vredno darilo? Za vsako majhno darilo se obdarovanci praktično ne zmenijo. To je produkt tega, kar se dogaja. Mi smo zdaj že malo manj lačni tega. Svetlečih, velikanskih, lepih izdelkov, čudovitih znamk. Ampak še vedno se pojavljajo novi, ki vi tem uživajo.

Mogoče smo pa Slovenci šampioni v tem, da smo zavidanja vredni.
Recimo.
Z nami je Viktor, ki je poklical iz Ljubljane. Lep pozdrav.
Lep pozdrav. Tudi vam.
Z besedo na dan.
Ta debata je lahko zelo elementarna, lahko je pa tudi kompleksna. Jaz bi postavil strokovnjakom vprašanje iz druge teme. Kako je z nevoščljivostjo v multiprofesionalni družbi?

Recimo direktor pravnik, podrejeni inženir, delavec strugar- kako je v teh primerih s kompetitivnostjo? Najlepša hvala.
Hvala lepa.
Tudi vam.
En nov pojem smo dobili- nevoščljivost.
Kaj ni to isto kot zavist?

Ni čisto isto?
Osnovna kategorija te besede je fovšija.

To je blaga oblika. Nevoščljivost je ena oblika, ki se jo še da prenesti. zavist pa grize, ne da spati, jezen si, na koncu sovražen.- Če odgovorimo gospodu, ki je klical.
Jaz bi nevoščljivost bolj razumel v tem negativnem smislu ne privoščiti nekomu nekaj, kar ima. Zavist pa lahko ima tisto pozitivno noto, nekdo nekaj ima, tudi jaz bi si to želel imeti. Jaz tukaj vidim eno vsebinsko razliko. Tukaj je problem, ko imamo skupino ljudi, ko smo v družbi, kjer se ljudje razlikujemo med sabo, po drugi strani si pa ceno postavljamo ravno na podlagi tistih stvari, zaradi katerih se razlikujemo. V enem podjetju so lahko razlike v izobrazbi, hierarhiji, statusu, plači itn. Če se začnejo odnosi vrednotiti in pomen preko teh atributov, potem zelo hitro pride do nezdrave klime v kolektivu.

Zavisti, nevoščljivosti in še kaj. To hočem reči. Bistvo je, ali tiste razlike, ki jih imamo, jemljemo kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar je pozitivno, kar nam pomaga, da vidimo stvari širše, da bolje delamo skupaj, ali pa se postavimo na stališče- jaz sem toliko vreden zato, ker imam to in to, ti pa si toliko vreden, ker imaš to in to. To pa ni več dobro za klimo. Ga. Kališnik, prej smo že načeli, kako je to pri otrocih. Kako bi vi rekli, je tudi pri otrocih in v družini med brati in sestrami zavist? Ali obstaja in zakaj obstaja?

Jaz bi rekla, da v družini kjer vladajo normalne razmere, te zavisti ni. Lahko pa se zavist pojavi, če starši ne upoštevajo dejstva, da so otroci različno sposobni, na različnih področjih in potem uspešnega otroka neprestano dajejo za vzgled neuspešnemu otroku. Na neuspešni otrok lahko postane zavisten svojemu bratu, sestri. Jaz mislim, da je tu zelo pomembna vloga staršev, da starši pogledajo sposobnosti svojih otrok, in to vsak zase in spodbujajo sposobnosti, ki jih imajo. Naj se izogibajo primerjavam. Zavist spet lahko nastopi, ko odrasli otroci odidejo od družine, se ločijo, ustvarijo novo življenje, materialne dobrine.

Tukaj spet lahko nastane zavist. Če so tem osebam pomembni dobri odnosi med brati in sestrami, bodo odstopili od zavisti. Se pa velikokrat zgodi, da raje odstopijo od dobrih odnosov ali celo od odnosov. Mislim, da je kar veliko družin, kjer bratje in sestre nimajo odnose ali imajo slabe odnose. Mislim, da je pomembno, ko postavljamo stvari na vago, če si tega želimo.
Povej.
Telefon?
Ne, ni.
Mislim, da bi Aleksander tu nekaj dodal.
Jaz mislim, da ta zavist ni tako nedolžno čustvo. Že po ljudskem izročilu je zavist zelena. Zelen je žolč, ki ima barvni spekter pekla. Torej, ko zabredemo v zavist, ljudska modrost, da je zavist zelena, ni iz trte zvita.- Čeprav je trta tudi zelena.
Mislim, da je to kar močno čustvo. Nekateri ga znajo kontrolirati, drugi ga pa ne morejo kontrolirati. Nekateri pa celo zavist spodbujajo in jo dajo za neko uravnalivko v življenju. Če nisi zavisten, ne boš nič dosegel. Ena moja kolegica iz Kranja, mlajša dama mi je pripovedovala, da je bila s svojim bodočim možem na teh duhovnih vajah pred poroko. To je bilo v Kranju. Župnik je rekel: " Še imate čas, da se premislite. Pojdite pogledat v garaže od očetov vaših izbrank. Če je notri BMW ali mercedes, potem je izbranka prava. " Skratka nekdo tudi spodbuja to. Če pride vzpodbuda iz nekega takega merodajnega mesta, potem postane zavist pravilo življenja.

Mi bomo pa zdaj videli, kaj nas ima za vprašat Igor iz Kopra. Pozdravljeni. Dober dan. Igor iz Kopra tukaj.
Dober dan. Jaz imam štiri hčerke, ki so različne starosti in nikdar ni bilo zavisti. One so bile zadovoljne, če sem kupil eno čokolado, pa čeprav so drugi imeli kaj drugega. To je vse od vzgoje staršev odvisno, kot je rekla gospa.

Hvala lepa za vaše mnenje.
Zdaj pa si poglejmo še naš drugi prispevek. Kako doseči, da ob zavisti in zavistnežih enostavno zamahnemo z roko?

Zavist je bolj ostra beseda, bolj nesramna, konkretna. Nevoščljivost se sliši nekako lepo. Seveda pa nevoščljivost ali zavist ali zavistnost je predvsem karakter nas ljudi. Tega med živalmi ni. Vendar jaz malo drugače gledam na vse to. Zavist je čustvena nezrelost posameznika, duhovna nezrelost posameznika. Pri zavesti gre tako daleč, da rečemo, da je človek nor od zavisti, da ubija od zavisti, nevoščljivosti. Vendar se mi zdi, da je v zadnjem času ta nevoščljivost ali zavist predvsem prisotna pri denarju. Ker smo vse postavili na enak imenovalec- denar. Vsi ga moramo imeti in vsi ga hočemo imeti, imeti čim več in smo zavistni tistemu, ki ga ima malo več ali tistemu, ki ga ima ogromno in bi najraje, da ga imamo tudi mi ogromno. Ko ga imamo pa ogromno, ga hočemo imeti še več. Potem imamo pa okrog sebe zavistneže, ki zavidajo nam. Se pravi neprekinjen krogotok nekih zavistnežev. To je ene vrste bolezen. Kadar pa zavistni postajajo politiki, takrat pride lahko tudi do vojn, nesreč, diktatur, do takih hudih stvari, da narod trpi in pozablja na zavist in nevoščljivost.

Jaz pa nisem imela pentlje. Imela sem mozolje in česala sem si lase čez čelo, zato da se ne bi videli tisti najbolj vneti ogrci.
Kako je kaj? V redu? Pa zdravje? Slepič so ti operirali? Zdaj se spominjam. Kako je kaj z njim? Imela sem devet let, ko so mi ga izrezali. Kaj toliko časa je že od takrat? Limonada, krasno. Tako sem žejna. Jaz sem imela velikokrat v svojem življenju, zlasti v profesionalnem življenju občutek, da so ljudje naredili strategijo, kako bi me odstranili. Precej moška lastnost. Ne rečem, da se pri ženskah to ni dogajalo, da mi ženske niso slabo delale. So. Ampak moški so imeli dobesedno strategijo, kako bi me odstranili. Mislim, da ravno zato, ker nisem bila na to tako pozorna in nisem to akceptirala, se je potem na koncu vedno izšlo pozitivno zame. Utrudili smo se vsi v življenju, samo se mi zdi, da so se oni bolj kot jaz.
? na pekočih vršičkih neba, so znamenja mojih hotenj. Vsa spolzka, vsa čista, vsa čista.
Spomnim se zelo natančno, kolikor se da spomniti v kratkoročnem obdobju, da je bilo veliko grdih besed, ko smo odpirali Teater komedija BTC. Ko pa je prišel ven plakat Shirley Valentine, kjer sem jaz igrala to igro, ki jo bomo zopet obnovili, in ostale uspešne igre, da je bilo res zelo grdo in skoraj neznosno, kaj vse so mi hoteli nekateri obesiti in očitati. Če se mi zazdi, da ima nekdo nekaj, kar bi jaz rada imela in bi me pograbila zavist, jaz skušam to stvar uresničiti, da jo imam tudi jaz. Kar se tiče znanja ali materialnih dobrin, kar me niti ne popada tako zelo, hvalabogu, tudi uspeha. Če je nekdo uspel in sem bila jaz prepričana, da se lahko isto naučim oz. celo več, sem se, potem sem to naredila in te stvari so bile premagane. Lahko rečem, da sem malo gotov zavistna. Ne bom rekla, da sem najboljši človek na sveta. Ampak grdo zavist sem pa jaz premagala. Ko sem jo?

Da se še malo navežemo na prejšnjo debato in gospoda, ki je poklical. Ene raziskave pravijo, da smo Slovenci najbolj zavistni ravno na materialne dobrine, na statusne simbole, ki smo jih prej omenili- avto, vikend, računalnik, mobilni telefon ipd. Je to res, da je prav to najbolj tisto, kar nas potlači? Je to pri vseh generacijah tako?

Zdaj sploh ne vem, koga bi vprašal.
Jaz mislim, da je to povezano s tranzicijo, skozi katero smo šli. Prvič, šli smo iz enega sistema, ki je bil relativno sam sistem kot tak bolj kolektivističen v individualizem. Tam, kjer imate več individualizma, tam je več primerjav, tekmovalnosti, več podlage za zavist. Druga stvar, kar je rekel gospod prej, naenkrat smo dobili dostop do stvari, do katerih prej nismo imeli dostopa, smo jih gledali skozi izložbe in se čudili, nosove zraven pritiskali. Seveda je prišlo do ene spremembe vrednot. V tistem trenutku, ko materialne vrednote, materialne dobrine pridejo v ospredje, vsaj pri določenih skupinah ljudi, takrat lahko to postane ena osnova za krasno gojišče, za to, da se začnemo primerjati.
Zakaj nismo zavistni na to, da ima ena družina sedem otrok? Ali pa, da se soseda zelo dobro zastopita med sabo, da sosed uspe trikrat na dan peljati psa ven v gozd ipd. Saj so ljudje tudi taki.
Jaz mislim, da so nekateri tudi temu zavistni, čeprav manj. Zavistni smo predvsem na materialne dobrine, tako kot je prej gospod povedal. Ga. Kališnik, z ozirom na vašo prakso kot družinska terapevtka, kako pa v partnerskem odnosu? Ljubosumje je lahko prisotno vseskozi, ampak zavist pa ponavadi nastopi tedaj, ko ima žena večjo plačo, prinese več denarja kot mož.
Jaz bi rekla, da v družini oz. v partnerskem odnosu, kjer je še ljubezen, zavisti ni. V tej zvezi, če nista partnerja dobila tistega, kar sta pričakovala, se nameravata razvezati in se tudi dejansko razideta. Takrat mislim, da nastane mesto za zavist. Partner zavida partnerju novo uspešno zvezo, nove materialne dobrine. To se vse kaže na stvareh, ki jih imata onadva kljub temu, da sta se razšla, za urediti. To so stiki, preživnina, delitev skupnega premoženja, skupna skrb za otroke.

In kako iz tega ven? Kaj narediti?
To se kaže v tem, da partnerja preprečujeta stike, ne plačujeta preživnine, zavlačujeta delitev premoženja. Kako se iz tega ven spraviti? Precej metod obstaja.
Jaz vodim eno izmed teh metod. Družinska mediacija. Jaz se osredotočim na problem, ki nastane. Recimo preprečevanje stikov. Tam pogledamo, kaj je pomembno, da to preprečuje.

Tukaj poskušam predvsem prikazati staršema, da sta onadva odgovorna, da upoštevata potrebe otrok. Potreba otrok je vsekakor, da ima oba starša. Ne govorimo o zavisti in o negativnih čustvih, ampak govorimo o tem problemu. Največ staršev se zaveda in uvidi, da dela napako, se odpove zavisti in upošteva potrebe otrok.
Ali ne bi temu lahko rekli že škodoželjnost?
Jaz mislim, da škodoželjnost v družini ni. Čeprav bi lahko rekla, da nekdo, ki nekomu zavida, mu lahko tudi želi škodo. Ali pa je vsaj zadovoljen, če se mu kaj hudega zgodi. Mislim v razhajanju partnerjev. Recimo v odnosu do otrok. Direktne škode si partnerja ne želita. So pa tudi izjeme. Ker nekoč sta se imela rada. Mislim, da v družini ni tako intenzivna škodoželjnost.
Mi pa že imamo telefon.

Pogledali bomo, kaj zanima go. Stanislavo. Lep pozdrav. Dober večer vsem skupaj.
Dober večer.
Mene zanima, kako bi lahko rešili tako zavist: uspešen otrok je včasih žrtev staršev, ker nima nobene prostosti in je vedno pod pritiskom strogosti matere in babice, zavest brez čustev od babice, ker ni dosegla svoje zmožnosti inteligence v mladosti in tako postane zavistna, samo misli na denar in pritiska na mlade otroke. Kaj bi se dalo pomagati? Kaj bi vi rekli na to? To je največja zavist kar zadeva mlade otroke.

Jaz svetujem vsem staršem, da za vsakega svojega otroka posebej pogledajo kje je uspešen, kakšne sposobnosti ima in da podpirajo te sposobnosti, ne vlagajo energije v primerjave z drugimi uspešnimi otroki. Ker tudi ta otrok počasi lahko postane zavisten. Mislim, da smo v taki družbi, da se na vsakem mestu, na vsakem koraku zahtevajo rezultati. Starši pritiskajo na otroka, učitelji v šoli pritiskajo na otroka. Predvsem zato, da bo nekoč, ko bo odrasel, bolje živel. Če teh sposobnosti otrok nima in da starši pretiravajo, definitivno delajo škodo.
Zdaj imamo pa še en klic iz Kranja. Spet kliče gospa. Lep pozdrav.
Dober dan. Dobra je ta debata, samo meni se zdi preveč poudarjeno, da nevoščljivost in zavidanje je ravno zato, ker je Slovenija majhna in smo majhni, da nam zato nekaj ne uspe. Meni se zdi, da je bolje, če se drugače govori o tem.

To so grde besede- zavidanje, fovšarija. Meni se zdi, da ravno tako hudo ni tega, da bi kar gorelo.
Hvala lepa. Hvala lepa za vaše mnenje.
Jaz bi o tem debatiral, kdaj si izven tega polja zavisti, kdaj lahko do tega prideš. Recimo na zahodu, kjer je ta zavist veliko bolj razvita in že kanalizirana med razne sloje, imajo eno pravilo. Ko presežeš milijon dolarjev, si izven dometa zavisti. Takrat si že v neki sferi, ko te ljudje začnejo občudovati. Ampak do tistega milijona je pot umazana in brez vsakih zavor. To se zdaj tudi k nam seli. Je pa res, ko prideš čez neko mejo, je tako nedosegljivo to, da ljudje zavist spremenijo v občudovanje.
Jaz bi to zavist in občudovanje še malo obdelal. Dajva midva.

Občudovanje pomeni ceniti nekoga zaradi stvari, ki jih je dosegel. Recimo v primeru športa. Za enega mladega športnika je lahko Brigita Bukovec s svojimi dosežki, stvarmi, ki jih je ustvarila, idol, vreden občudovanja.

Na drugi strani se mi zdi razlika- občudujemo neke visoke ideale, ljudi, ki jih cenimo zaradi nekih izjemnih dosežkov. Kar se pa zavisti tiče, čustev, jih navezujemo na tiste, ki so nam blizu, podobni, ne daleč od nas. Fizično blizu, smo z njimi v istem prostoru, v podjetju ali družini, ali pa so njihovi dosežki avtomobili, podobni, samo malo boljši od naših. To hočem reči. Tako da tukaj se mi zdi, da je ta razlika. Občudovanje nima tega motivacijskega naboja. Nekoga občuduješ in ga ceniš. Izven dometa.
Jaz bi se ob tem spomnila enega izmed rekov, ki pravi: Zavist je sama po sebi kazen zavistnežev. Ob tem se spomnim neke zgodbe iz svetovalne rubrike, ko je ena gospa vprašala svetovalko, kaj naj stori, da je zavistna ob vsaki stvari nehote, da ona tega noče, ampak da se ji ob vsaki stvari zgodi zavist. Želela si je pomoči. Ne spomnim pa se, kakšen je bil nasvet.
Jaz bi rekla, da lahko ta gospa sama uvidi, da ji obnašanje, ki je posledica zavisti, prinaša samo slabo. Sama je verjetno zagrenjena, žalostna, osamljena. Prav tako niti s tisto osebo, ki ji zavida, ne more imeti dobrega odnosa. Če sama ne zmore tega uvida, pa če ima voljo poiskati pomoč, jo lahko poišče kjerkoli. Pri psihologu, psihiatru, socialnem delavcu. Strokovnjaki bodo pomagali iz tega kroga ven. Če je to res njena želja in volja.
Dr. Musek, gre tu za bolezensko zavest? Sigurno. Tudi zavist, kot marsikatero drugo čustvo, gre lahko v patologijo, preko vsake mere in obremenjuje človeka, mu oteži normalno funkcioniranje v življenju. Problem je v tem, da je vprašanje, ali imajo ljudje toliko uvida v to, da ugotovijo, kdaj jih to začne bremeniti v življenju, kdaj so zaradi tega nesrečni, nezadovoljni. Ampak, če človek pride do tega, na vsak način se strinjam, je sigurno dobro, da poišče eno strokovno pomoč. Kakšna je samopodoba zavistnega človeka? To se mi zdi zanimivo vprašanje. Tukaj se mi zdi zanimivo navezati na to, kar ste prej rekli. Zavist kot čustvo ni nekaj, kar prinesemo s sabo na svet. To so vzorci, ki se skozi vzgojo razvijajo. Tukaj se mi zdi zelo pomembno, da skozi vzgojo otrok, od družine, vrtca, šole, dobiva tiste informacije, ki mu pomagajo graditi eno pozitivno samopodobo. Bolj ko imaš v sebi pozitivno samopodobo, bolj kot ceniš sebe, manj je možnosti, da te taka čustva začnejo obremenjevati oz. blokirati v vsakdanjem življenju.

Se pravi zavistnež o sebi ne misli ravno najbolje?
Nekdo, ki ob vsaki stvari občuti zavist, zagotovo nima o sebi najboljšega mnenja.

Kako pa funkcionira v okolju tak človek?
Jaz mislim, da olajšanje zavisti je zmanjševanje uspeha nekoga.

To smo lahko zdaj videli pri zadnjih volitvah v Ljubljani. Ne bomo govorili o imenih. Vsi so skušali zmanjšati uspeh tega kandidata, ki je zmagal. Izmišljevali so si razne stvari, kako so oni uspeli, kako on sploh ni uspel. To je ta oblika zavisti. Na sekretariatu ljubljanske univerze imate cel kup primerov ljudi Slovencev, ki so prišli iz tujine, ki so doštudirali na najvišjih možnih fakultetah, prinesli nostrificirati svojo diplomo. Tukaj so se zavistni strokovnjaki zmrdovali nad tem in zahtevali nove in nove potrditve. S tem hočem reči, da zavist ni stvar ljudi, ki nimajo. Zavist je od tistega, ki nima nič, od klošarja, ki nima litra vina, pa do univerzitetnega profesorja, ki se zaveda, da ima slabo izobrazbo in bo skušal zatreti tistega, ki ima boljšo.
Ko smo bili ravno v ljubljanskem okolišu. Poklicala nas je gledalka iz okolice Ljubljane. Pozdravljena.
Dober dan. Vse lepo pozdravljam. Sem iz okolice Ljubljane. Rada bi se navezala na tisto starejšo gospo, ki je govorila o tem tlačenju Slovenca. Slovenec je nevoščljiv, ima majhno deželo.

Mi smo majhni, mi smo si nevoščljivi, hinavski, samo grdo in grdo. Nekaj bi rada rekla. Zdaj se s kompleksom majhnosti hočemo dvigati in biti primerjalni z zahodno družbo. Ta prihaja k nam že leta in leta zelo potiho in nas zdaj prevladuje, mi pa se hočemo z njimi izenačiti. Moramo se spomniti stare resnice, ki jo je izpovedal že Sokrat, ko je rekel: " Spoznaj samega sebe. " Ko bomo začeli spoznavati samega sebe, ko se bomo znali ustaviti v vsem, ne primerjati, se bo tudi naše čustvo zavisti ali kakršno koli drugo čustvo ohladilo in postavilo na nižji nivo, začeli bomo duhovno rasti in se spoznali kot pravi in pomemben člen ali kamenček v mozaiku tako barvitih simbolov in vrednosti teh posameznikov. Spoznajmo samega sebe. Potrudimo se. Težko je. Hvala lepa.
Hvala lepa. Sicer pa, zdaj smo veliki, zdaj smo v Evropi. Ampak smo pa majhen košček. Kakšen bo komentar? Gospa ima prav, ampak mi nismo trdili, da smo Slovenci posebno zavistni. Mi samo debatiramo o tem, ali smo, ali smo bolj ali manj, v katerih primerih smo bolj, v katerih pa manj. Drugače smo pa natanko taki kot eni Francozi, ki zase trdijo, da so najbolj zavistni ljudje na svetu. Isto kot mi trdimo zase. To je čustvo, ki ga ljudje ne marajo. Potem si pripišejo, tako da še malo bolj trpijo,

da so zavistni.
Polona je rekla, da je zavist v svojem okolju premagala. Kako lahko to storimo vsi?

Premagati zavist v svojem okolju- to se lahko zgodi takrat, ko imaš v svojem okolju ljudi? Ne, zavist vedno je bila in vedno bo. Zato, ker se enostavno ljudje med sabo razlikujemo. Tisto, kar se meni zdi bistveno, je to, kaj so tisti kriteriji, ki jih vzamemo za razlikovanje med sabo in kaj je tisto vedenje, ki je posledica tega razlikovanja. Ali to opažanje razlik med nami vodi v to, da se eni ljudje počutijo zagrenjene, nezadovoljne, ali vodi v to, da ugotovijo, da imajo tudi oni določene potenciale, ki jih vidijo pri drugih, pa lahko naredijo več iz sebe oz. da lahko naredijo krasne stvari, za katere niso vedeli, da jih lahko naredijo. Ampak v neposrednem stiku naj reagiramo ali jo ignoriramo? Jaz ne morem zase reči, da nisem zavisten. Jaz nisem noben prerok tega, zavisten sem kot vsak normalen človek. Mogoče še malo bolj. Enkrat sem v vrata brcnil in si skoraj prst zlomil na nogi. Jeza in zavist se pomešata. Hitro sem se pomiril.- Še posebej zaradi noge.
Ne morem reči, da nisem zavisten, zato, ker sem na tej oddaji. Seveda sem. Tako kot vsak drug.
Dobro.
Naš čas se že počasi izteka.

Našim gostom bi se lepo zahvalila za sodelovanje. Prihodnjo sredo, 1. novembra pa se bomo v naši oddaji pogovarjali o vračanju k našim koreninam in njih iskanju. Vabimo vas, da se nam pridružite.
To je zmedeno, če imaš toliko " družin ", kot jih imam jaz, ker do vsakega nekaj specifičnega čutiš. Obrabljena fraza je, da ti ni starš tisti, ki te rodi, ampak tisti, ki zate skrbi. Mislim, da je v tem dosti resnice. Jaz svojo rodno mamo smatram za mamo, ampak imam pa čisto drugačen odnos do nje kot ga imam do svoje rejnice ali posvojiteljice.

Korenine so tisti povezovalni člen, ker družine pridejo od tam. Cenim svoje korenine.
Tukaj so moje korenine. Tukaj je najmočnejša zveza.

Celo družino imam tukaj.

Za vabilo k vašemu sodelovanju pri tej oddaji pa bo prosila kar Aleksandra Lucuja, ki se sam veliko ukvarja z iskanjem korenin.
Tako bi jih povabil. Vračanje h koreninam je raziskovanje o življenju in delu svojih prednikov, je dolžnost vsakega posameznika in naroda. Le s spoštovanjem prednikov si zagotovimo, da bo ta narod obstal še dolgo časa.
Lepo.
Najlepša hvala še z moje strani za pogovor. Dragi gledalke in gledalci, telefonska linija je odprta po oddaji še pol ure. Kar se tiče vašega zanimanja o naslednji temi, ki bo 1. novembra na istem programu ob istem času. Lep pozdrav.
Vprašajte in predlagajte. Nasvidenje.

Prejšnja: Enake možnosti žensk in moških v poklicnem življenju

Naslednja: Rodoslovje

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Zavist