Odprti kop - Z vami: Življenje po kapi

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 20. september 2006, Vse oddaje

Naslednja: Pretirana pričakovanja staršev

Spoštovane gledalke in gledalci, lep pozdrav vsem, ki boste v naslednji urici z nami.
Lepo pozdravljeni tudi z moje strani na to lepo sredo. Veste, dragi gledalci in gledalke, da je možganska kap tretji najpogostejši vzrok smrti v Evropi, takoj za boleznim srca in rakom? Ja, in hkrati tudi eden najpogostejših vzrokov invalidnosti pri odraslih.
Danes bomo govorili o tem šoku, ki zdravega človeka lahko v hipu spremeni v invalida. Bolj natančno, o življenju po kapi. Zato smo v studio povabili?
Naše goste. In sicer go. mag. Nado Žemva, prof. defektologije in spec. klinične logopedije. G. Jerneja Slugo, ki je pred osmimi leti utrpel hudo obliko možganske kapi. Danes pa se med drugim vozi s kolesom in smuča.
In go. Metko Javh, dipl. delovno terapevtko. Lep pozdrav vsem trem.
Lep pozdrav.
G. Jernej, bom kar z vami začel. Nam lahko čisto na kratko poveste, kaj se je zgodilo takrat- opišite vašo zgodbo, ki se je začela pred osmimi leti? Kako je to izgledalo?
V nedeljo sem smučal, potem sem zvečer igral veteranski hokej, nato sem spil malo pivo. Ni bilo v redu. Šel sem domov, ob 5h zjutraj me je pa kap.
Tako na kratko. Hvala lepa. Ga. Žemva, napovedi o okrevanju g. Jerneja so bile menda zelo slabe. Kako pogosto pa se zgodi, da nekdo potem tako dobro okreva?
To je res težko vnaprej napovedati. Vsako okrevanje po možganski kapi je svoja zgodba. Pri zelo hudih oblikah prizadetosti težko vnaprej rečemo. Gotovo pa vedno upamo v naprej, da se bodo stvari dobro razpletle, posebej, kadar je v ospredju to, da ni tako velika okvara in predvsem to, da ima človek veliko volje, da sodeluje in je sposoben sodelovati pri zdravljenju in potem kasneje v rehabilitaciji.
G. Jernej, kaj je po vaše bile najbolj odločilno za vaše okrevanje?
Otroci so mogli mene imeti.

To je faktor, da sem mogel iti naprej v življenje. Moramo povedati gledalcem, da imate tri otroke in da takrat, ko vas je to zadelo, je bil najstarejši v 5. razredu.

Neža v 4. razredu, tri leta pa je bila stara Metka.

Vaše delo pa je, da vračate ljudi v življenje " nazaj ". Kakšen je ta občutek, ko se nekdo res vrne, kot je bilo to pri g. Jerneju?
To je enkraten občutek. Delo delovnega terapevta je cilj in želja. Namen terapije je, da se bolnik čim bolj, kolikor je le mogoče, vrne v življenje, tako, kot mu je teklo prej. V usklajen način življenja. Da je samostojen, da lahko opravlja svoja dela, tista, ki jih je opravljal prej. Koliko je to mogoče v taki meri, ko to doseže, toliko večji je uspeh.
Tudi za vas?
Seveda.
Je mogoče reči, koliko je teh ljudi, ki so dosežejo to stopnjo, da se lahko vrnejo v življenje?
V taki meri, da se vrnejo na delo, teh je malo. Ampak, da so samostojni, da lahko grejo v trgovino, lahko skrbijo čim bolj, kolikor je možno, za družino, pa je kar nekaj.
Tako kot mnogo stvari v življenju, tudi bolezen ne izbira po starosti. Soočenje s srčnim infarktom ali pa možgansko kapjo v mladih letih pa je večinoma še bolj šokantno, tako za bolnika kot za njegovo okolico.

Začelo se je na čisto običajno nedeljo pri samim kuhanju, to je ob 12h. Bolečine sem imela v hrbtu. Sama nisem vedela, kaj je z menoj. To je bila huda bolečina. Rekla sem možu, da grem ležat v svojo sobo. Potem je bilo tako hudo, da sem rekla, naj me pelje k dežurnem zdravniku v zdravstveni dom. Jaz sem šla. Žal me je poslal domov. Injekcijo mi je dal proti bolečinam in je rekel, da grem lahko domov in počivam. Domov sem šla spat, spala sem 2 uri. Ko sem se zbudila, je bilo vse skupaj malo bolje. Vzamem leksikon v roke in začnem študirati, kaj je to. Take bolečine v življenju še nisem doživela.

Pogledam najprej za hrbtenico, če je slučajno kakšna bolečina, ker me je zagrabilo zadaj. Ugotovila sem, da to ni to. Pogledala sem še za infarkt, kar se mi je zdelo nemogoče. In to je bil čisto tipični znak. Dva dni za tem sem hodila delat, bolečina ni popustila. Leva stran je bila stalno huje. Pri svoji zdravnici sem se naročila, rekla, če me lahko pregleda ali vsaj EKG naredi. Naredila je EKG dvakrat, še tretjič in ugotovi, da sem pod infarktnim stanjem. Ne vem, kako se pravilno temu reče. Napisala mi je napotnico za Klinični center. Tja sem prišla in so me posedli v voziček, pregledali in videli, da sem preživela težek srčni infarkt. Samo še vprašanje ur je bilo.

Od začetka, če sem čisto odkrita, je bilo zelo grozno. Soočenje s tem, da mi pri zdravniku niso pomagali. Največja škoda je nastala v obdobju od nedelj do torka. Da mi niso pomagali, mi je bilo najtežje. To me je najbolj strlo. Vse skupaj sem vzela tako: treba je živeti naprej, družina, otroci, popolna aktivnost v službi. Ne moreš kar prenehati živeti. V bolnici sem bila s samimi starejšimi ljudmi. Za njih sem bila rosno mlada. Punčka so me klicali. Takoj so me dali na rehabilitacijo v Toplice. Tam sem se jaz zavestno odločila, da se moram najprej soočiti s to boleznijo, se seznaniti. Začela sem brskati po internetu in sem ugotovila, da to ni tipično in da jaz ne mislim v 6 mesecih- ker tam piše, da te v tem obdobju še enkrat lahko zadane kap, lahko imaš spodbujevalec srca. Tega nisem hotela več brati, morala sem živeti naprej. Tisti trenutek sem preživela in to je to. Živim čisto normalno, o bolezni ne razmišljam veliko. Šla sem delat že po enem mesecu. Jaz normalno živim naprej. Gledam pozitivno. Že prej sem bila velik optimist. Tudi ostali so bili presenečeni, da se mi je to naredilo. Zdaj še drugače gledam. Živim za ta trenutek, ne za nazaj ne za naprej. Nekaj že, ampak ne tako, kot sem včasih. Želim maksimalno izkoristiti vsak trenutek v življenju. Tega načela se zelo držim.

G. Jernej, zgodba naše gospe s srčnim infarktom morda z vašo nima toliko skupnega, razen tega, kar je rekla, da je ugotovila, da mora živeti naprej, ne gledati nazaj. Kako ste vi sami pri sebi prišli do tega, da tudi vi morate svoje življenje peljati naprej?
To je drugo in prvo življenje. Prvo življenje je x, drugo je pa druga pesem. Recimo da v drugem življenju se slačim, oblačim veliko več časa kot zdaj. Tudi pišem nič več, kot sem včasih.

Tudi knjig ne berem. Včasih sem jih bral.

Veliko več časa porabim za to, da je življenje zelo lepo.

Drugo življenje je lepo. Koliko je bila pa za vas pomembna takrat in tudi zdaj okolica- prijatelji, svojci, vaši najbližji?
Tako bom rekel. Veliko prijateljev, prijateljic, sorodnikov, starši, vsi skupaj so me bodrili. Ampak jokal pa nisem nikoli.

To je zelo pomembno. Moraš živeti naprej.

Vi ste bili zelo močni. Ampak praviloma vsi niso tako močni. Ta sprejetost, da moraš iti naprej, ta odločitev je ponavadi tudi povezana z določenim obdobjem, ko bolezen teče. V prvih letu ali prvih mesecih je najbrž zelo težko biti tako pogumen in v prvem trenutku pozabiti prejšnje življenje in reči: " Zdaj bom živel drugo življenje. " Najbrž je to zelo težko. Mislim, da vsak bolnik, ki to preživi, pa ima težave tudi z govorom, rabi svoj čas, ko pride do tega spoznanja, da je vredno živeti naprej. Včasih se zgodi, da tudi ne pridejo. To moramo vedeti. Ljudje imajo vso pravico, da se o svojem življenju odločajo na svoj način. Nekateri ne sprejmejo te možnosti, da je drugačno življenje po možganski kapi možno. G. Sluga je to dejansko zmogel. Ampak v življenju srečujemo ljudi, ki tega niso zmogli. Kako ljudje doživljajo prvo soočenje s tem, ko stopijo v svoje okolje nazaj? Kako svojci to sprejmejo?
Tukaj je več stvari. Že prva stvar, ko človeka tako iznenada zadane, kot strela z jasnega- možganska kap. Ima številne posledice. Nekatere pravim, da so vidne, druge manj. Vidne so ohromelost polovice telesa, zguba govora. Če smem povedati, g. Sluga ni govoril. Pred osmimi leti je bilo najino prvo srečanje tako, da ni bilo besed. Tudi zadrege so bile pri razumevanju. Vsega nisva razumela, kar sva slišala.
Sva.

Recimo. Da ne bom izzvenela kot zelo stroga, ampak zgodi se lahko, da ljudje po možganski kapi težko razumejo tiste stvari, ki so zahtevnejše, daljša sporočila, vse to se lahko izgubi. Te stvari se sčasoma spreminjajo.
Vsi verjetno, tako svojci kot bolniki, pričakujejo verjetno hitrejše okrevanje, vsaj na začetku.
Res je. Tri mesece ali pet mesecev bom zdrav, ampak to ni tako enostavno. Ti povej.
Ta bolezen pride v hipu, traja pa mesece in leta, da se človek postavi nazaj. Do katere mere, je pa odvisno. Odvisno je od samega obolenja, od obolenj, ki so zraven prisotna ali pa od rehabilitacije. En kup stvari je. To je bolezen, ki prizadene človeka na različnih področjih. Praktično na vseh. Prizadene te pri gibanju, govoru, sluhu, težave imaš lahko s spominom, z orientacijo, telesna shema je lahko porušena. Tukaj je ogromno takih nevidnih težav, katere je treba svojcem tudi razložiti, da znajo pravilno postopati in sodelovati zraven. Včasih je kakšne stvari težko razumeti. Vidijo, da nekdo nekaj dela narobe, to venomer dela narobe, pa mislijo, da zanalašč. Zato jih tudi vedno povabimo in jim razložimo, kaj in kako.

Na začetku si velikokrat rečejo naši bolniki: Čez dva meseca, po novem letu bom pa dober, pa bom lahko spet to in to počel. Vedno pravimo, da traja leta. Treba je počakati, da bomo videli.
Pomembno je vključiti v rehabilitacijo svojce.
Vsekakor.
V vseh primerih. Tako bom rekel. Sam sebi sem svoj gospodar, ne žena, ne otroci, ampak sam sebi.

Vi ste se odločili, da boste za sebe poskrbeli.
Točno to. V prvi vrsti je bolnik, ki more sam sodelovati in se to odločiti. Podpora svojcem.
Tukaj je tudi iztočnica za nas, drage gledalke, spoštovani gledalci, še vas bom povabil k telefonom in računalnikom. Pišite vprašanja, delite z nami kakšno izkušnjo, pesimistično, optimistično, vseh bomo veseli v tej oddaji v živo. Mene nekaj zanima. In sicer: Kako mladi?
Ja, g. Jernej je bil mlad človek.
Jaz sem še mlad.
Kako mladi sprejemajo oz. doživljajo ta dogodek glede na to, da se kap razume kot nekaj, kar bolj starejšim pripada?
Mislim, da je šok še večji. Dejansko je v miselnosti ljudi to, da je kap namenjena izključno starejšim. To ni res. Zgodi se lahko v srednješolskem obdobju, lahko v odraščanju, pogosto po 20., 30. letu. Kap je bolezen, ki ni rezervirana samo za starejše. Toliko težje je, ker je mlad človek lahko na začetku kariere, lahko se mu v času šolanja to zgodi, lahko je mlada družina- kot je bilo pri g. Slugi. To za seboj potegne veliko problemov.

Ne glede na to, ali je človek star ali mlad, možganska kap je podobna ali enako huda za vse. Stvar je v tem, kako jo potem doživljajo.
Bom že pozdravil Jožeta iz Slovenj Gradca. Z nami je že prvi gledalec. Lep pozdrav.
Lep pozdrav. Lep pozdrav tudi g. Slugi, ki je prav povedal, da se vsak odloči sam. Tudi mene je zadela možganska kap.

Sam sem vztrajal. Mogel sem se večkrat kregati, ker sem sam čutil, kdaj več zmorem, kdaj manj.

G. Sluga prav lepo pozdravljam.
Hvala lepa za vaše sporočilo. G. Sluga, najbrž so vseeno pri tej vaši močni volji, pri okrevanju bili vzponi in padci, da je šlo včasih bolje, potem slabše. In kaj je bilo takrat, ko je šlo slabše, ste bili jezni? Kako ste reagirali takrat? Ne vem?

Spodaj nisem bil.
Niste?
Se pravi zgodba o uspehu. In vaši drugi bolniki to doživljajo?
Nismo še omenili, da so poleg vseh teh težav lahko tudi težave prevelike čustvene občutljivosti, depresija, jeza, žalost, o tem še nismo nič govorili.
Jaz nisem tega čutil.
Mislim, da ne. Kako pa je bilo z vami?

Pol leta po kapi sem bil v šotoru na morju.

Kaj je bilo še kaj takega?
Avgusta pa na kolesu.

Pol leta prej sem zmagal s prijatelji in prijateljicami s kolesom od Leka do Vršiča. Zmagal sem. Pol leta po kaši pa sem zmogel toliko, da sem od Leka do Vršiča peš ali s kolesom prišel.
To kolo, ki ga tukaj vidimo. Že nekajkrat smo si ga ogledali v studiu. Je to kolo, ki vam tako zvesto služi?
Ja. Na Vršiču nisem šel s tem kolesom. Dve ali tri leta veliko kolesarim.
To kolo je v zdajšnjem življenju? V zdajšnjem.
V prejšnjem je bilo pa tisto drugo?
Ja. Ga. Žemva, o posledicah po kapi in vsem okrevanju se ni veliko govorilo. Veliko je tudi ljudi, ki se, ko jih zadene kap, umaknejo iz življenja. Kako obravnavate te ljudi? Kako se lahko pomaga? Žal je res tako. Do pred nekaj leti se o tem ni veliko govorilo. Zadnjih 10 let, odkar tudi Društvo bolnikov po kapi malo bolj promovira svoje delovanje in je tudi ustanovljeno, se o možganski kapi več govori. Mislim, da je premalo storjenega za vse tiste ljudi, ki so doma, za svojce, ki živijo s takimi ljudmi, ki so na nek način odvisni od njih, v oskrbi. Pričakujem, da taki prispevki in taki pogumni ljudje, so znanilke. Dobre znanilke, da bomo o možganski kapi veliko povedali, da je to bolezen in se da tudi po možganski kapi živeti. Hvala.
To je dobra iztočnica. Gremo naprej na naslednji prispevek. Dve tretjini kapi se pojavi pri starejših od 65 let. Tveganje zanjo pa se z vsakim desetletjem po 55. letu starosti podvoji. Pri moških je tveganje za možgansko kap večje kot pri ženskah.

Pred upokojitvijo sem bil v službi v Slovenski vojski. Leta 2000 sem se redno upokojil z 41 leti delovne dobe.

2002 me je zadel infarkt. Sicer netipičen, ker na Kliničnem centru, kamor sem bil zelo hitro pripeljan, niso takoj ugotovili, da je to. Šele potem na nevrološki kliniki, ko so me končno pripeljali gor, so po slikanju glave takoj ugotovili, da imam strdek v glavi. Za prvi večer, ko smo bili gor, ko je ležal v dežurni sobi, je bilo prav grozljivo. Tega se ne da opisati. Vsi so nam delali spodbudo, da se bo dobro končalo, ne tragično.

Po desni strani sem bil popolnoma paraliziran. Težko sem govoril, usta sem imel skrivljena. Tudi občutek je bil res grozen. Sploh pa tisto, ko vidiš, da se ne moreš premakniti.

Imam sladkorno bolezen, sem na inzulinu, imam tudi povišan pritisk. Mogoče sem bil preveč občutljiv oz. me je kakšna stvar preveč prizadela. Ali je bilo to v službi ali pa kaj drugega. Malo je bilo tudi preveč kil in povišan pritisk. Imel sem vse dejavnike tveganja, katere sem premalo upošteval, čeprav sem bil nekako opozorjen s strani splošnega zdravnika. Bil je veseljak, družaben človek, vedno vesel. Znal je vse držati gor, če je bilo kdaj kaj narobe. Ko se je pa to zgodilo, je bilo nekaj časa hudo. Leta 2003 me je še drugič zadel infarkt, ki pa ni bil tako močen. Takrat sem ostal samo 7 dni v bolnici. Vendar je bil močnejši v tem smislu, da je šla rehabilitacija počasneje. Pustil je velike posledice.

Tudi kuham sam.
Sicer bolj enostavne stvari, ampak mislim, da sem kar dober strokovnjak. Do zdaj se še nihče ni pritožil za hrano.

Tudi pospravljam, včasih žagam drva. Kupil sem si celo locnato žago. Tudi zaradi tega, da poskusim z desno roko vaditi.

Iz lastnih izkušenj bi rad povedal, da se življenje po kapi ne konča. Tudi s kapjo se da naprej živeti. Vendar s takšno podporo kot jo imam jaz od žene, otrok, vnukov, prijateljev, bivših sodelavcev. Življenje je lahko ravno tako bogato, vendar počasnejše. Jaz sem imel to srečo, da sem lahko podrl načrte, ki sem jih imel za prej in sem na podlagi tistega, kar lahko naredim, zgradil nove, ki so ravno tako bogati in dajejo smisel življenju naprej.

Ga. Javh, koliko ljudi pa ima možnost rehabilitacije po kapi in koliko jih tudi dejansko okreva?
Pri nas na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov sprejmemo letno okoli 250 bolnikov, nekaj jih hodi tudi ambulantno na terapijo. Ostali, ki gredo še v zdravilišče ali imajo privatno nekaj terapij po raznih krajih.

Drugače pa se ljudje tudi sami precej znajdejo.
V tem trenutku je v Sloveniji zelo pomembno, v katerem kraju živiš, ko te zadane možganska kap. Ker je zelo pomembna oskrba. So določena območja v Sloveniji, ki imajo izrazito neugodne razmere, da lahko človek dobi strokovno pomoč. In tudi hitrost, s katero je obravnavan, ko ga zadene. To je zelo pomembno.
G. Sluga, vas je prizadel tudi govor. Je to ena najtežjih soočanj?
To je najtežje.

Ne morem povedati, kar bi rad. To je grozno.

Potem " normalni " ljudje počasi gredo po svoje, mi " kapisti " pa smo taki ljudje, ki rabimo počasno govorjenje in smo posebni ljudje. Počasi govorimo,

ampak se družimo. To je dobra družba za take bolnike po kapi. Jaz sem spoznal nove ljudi, vseh starosti in spolov. Zelo smo prijatelji.

Druženje je v zdraviliščih, gostilnah ipd. Govorimo počasi, ampak se imamo lepo.
Potrpežljivo torej. Jaz bom pozdravil na telefonski liniji vašega prijatelja, ki je poklical v oddajo. Lep pozdrav.
Lep pozdrav. Zlatko iz Ljubljane pri telefonu.
Pozdravljeni. Posebej pozdravljam Jerneja. Jaz mislim, da je lahko Jernej vzor vsem tistim, ki jih to prizadene. Kar je Jernej naredil v teh letih, je čudo. Jaz se ga spomnim tudi kot dobrega športnika- bil je hokeist- zmeraj pa tudi kot optimista. Kaj vse je naredil, da ni dobil padca po taki stvari.
Najlepša hvala.
Hvala.
Jaz bom pa pozdravil še enega gledalca, ki je z nami na telefonski liniji. Živijo.

Je z nami še kdo?
Dober dan.
Kar pogumno.
Tukaj Anica. Tudi mene je novembra zadela kap. Zelo sem vesela, da lahko tako hitro zdravstvo pomaga, kot mi je pomagalo. Hitro so prišli pome. Zdravnik, ki me je sprejel, je rekel: " Če vas še 20 minut ne bi bilo, vam ne bi mogli raztopiti strdek. " Zdaj hodim na rehabilitacijo. Zadovoljna sem, ker sem bila v družini kot paradni konj, pa nisem pričakovala, da se meni lahko kaj zgodi. Priskočili so vnuk, hčerka, prijateljice, okolica. Nosili so mi marsikaj, ker nisem mogla ne vstati ne hoditi. Pa še moža imam bolnega. Hvala lepa vsem tistim, ki so pripomogli, da sem ostala pri življenju.
Hvala vam.
Tudi vam hvala za vaš prispevek za oddajo. Jaz bi nadaljevala tam, ko govorimo o podpori svojcev in smo govorili o govoru kot najtežji preizkušnji pri tem. Kako pa svojci reagirajo na to izgubo govora? Kako lahko oni pri tem pomagajo? Svojci so tudi v stiski. Če si predstavljamo, da sposobnost lahko popolnoma odpade ali pa se zelo zmanjša, sposobnost, da se lahko pogovorimo z besedami, besede izginejo, jih preprosto ni, lahko so popačene, potem enostavno vemo, da je težko. Svojci brez strokovne pomoči so lahko telo zgubljeni, ker logoped je tisti, ki zna oceniti vso težo okvare in zna svetovati, kaj je za določenega človeka po kapi najbolj primerno, kakšen način sporazumevanja. Tukaj je pravilo tako, da ljudje po kapi, tudi ko imajo zmanjšan govor, so nekatere stvari le ohranjene. To pravilo je zelo pomembno, da vedo več, kot pa lahko pokažejo. To je ta huda stiska, ki jo človek lahko razume. Besedo ima na koncu jezika, pa je ne more povedati. Nam se lahko zgodi kdaj pa kdaj, imamo tremo, pa si jo ne prikličemo. Rečemo drugo besedo, ko mislimo na drugo. To je za zdravega človeka povsem normalno. Ob tem se ne počutimo zelo neprijetno. Ko se pa to nenehno dogaja, je pa stiska ogromna. Če ni besed, se ne moreš pogovoriti, ne moreš sporočiti osnovnih stvari, osnovnih želja.

Če se še malo navežem na našo gledalko. Pomagali so ji svojci. Kaj pa, če je pretirano sočustvovanje svojih bližnjih? Je to lahko problem? Kaj se takrat lahko zgodi?
To je lahko zelo problem. Zato, ker mi namesto drugega ne moremo nič narediti. Tako kot je g. Sluga sam naredil vso to pot, ob podpori. Mi ne moremo namesto človeka, ki ne govori, govoriti. Ne moremo misliti namesto njega, ne moremo hoditi namesto njega. Jaz bi izhajala iz govorjenja. Dostikrat se zgodi, da človek, ki govori počasi, tako kot g. Sluga govori, rabi več časa. On je povedal, da rabi prijaznega poslušalca, dobro družbo, naklonjenega poslušalca. Če pa si mi ne vzamemo čas in namesto njih prehitimo z besedo, govorimo namesto njih, nimajo nikoli priložnosti govoriti. Govora se ne da vaditi ali krepiti potiho.
Se vam to dogaja, g. Sluga, da namesto vas nekdo poskuša dokončati misel, stavek?
Ja. Recimo da sem bil jaz direktor prodaje in sem veliko govoril. Mogoče ne veliko govoril, ampak moral sem naprej govoriti. Tako sem rekel: " Fantje moji, zdaj bom počasi govoril, ampak bom jaz govoril. " To je dobro. Štiri ure sem v službi po kapi v drugem življenju.

V prejšnjem življenju sem bil direktor prodaje in sem sem in tja hitro delal stvari. Zdaj pa počasi.

Kaj je narobe, Marjan? Simona, kaj je narobe?

Ni nikogar, ki prisluhne Simoni, kaj jo tare.

Če smem dopolniti. Več časa, kadar človek ne govori, pomeni možnost. Zdravi ljudje to možnost dati več časa preskočimo. Zaradi tega, ker, ko čakamo na odgovor, je tišina. Odrasli ljudje pa se bojimo tišine. Neprijetno nam je. In to, da čakaš, da bo nekdo povedal, ni običajno. Odrasli ljudje, zdravi ljudje ne premišljujemo o govoru. Odveč nam je, če je treba malo počakati.
Posegamo v besedo.
Olga, se opravičujem. Imam gledalko na telefonski liniji. Gledalka iz Posočja. Pozdravljeni iz studia.

Dober dan.
Oddaja Z vami na tej strani. Vi pa ste? Jaz sem Marija iz Posočja.
Pozdravljeni.
Zdaj ste pa že v oddaji in kar pogumno z vprašanjem.
Prav lepo vse pozdravljam v oddaji. Zanimivo oddajo imate. Hvala.
Jaz sem tudi doživela kap. Prvič je bilo to pred 14 leti, drugič pa zdaj pred 10 meseci. Prizadeta sem po levi strani. Roka mi se že malo popravlja, noga pa bolj težko. Noga zaostaja, težko hodim in križ me boli. Vprašala bi, ali si človek sploh lahko popolnoma opomore ali ostane tak, kot je?
Kdo bo odgovoril?
Lahko jaz odgovorim?

Prosim.
Nekaj je bolnikov, ki jih večkrat prizadene možganska kap. Vsaka pusti določene posledice. Treba je imeti močno voljo, treba je vaditi, delati. Če bo gospa napotena v kakšno ustanovo, na kakšno terapijo, bo zelo dobro. Težko ji takole iz studia pomagamo.- Že smo pri delovni terapiji, ki je ponovno učenje za življenje. Kako to sprejemajo bolniki?
Zelo lepo sodelujemo z bolniki. Bolni- terapevt: nobenih težav. Moraš imeti lep, prijeten, topel odnos z bolnikom. Naše delo je tako, da učimo bolnika osnovne življenjske stvari. Naš cilj je, da bi bili čim bolj samostojni, tako kot sem že prej omenila, da bi se v čim večji meri vrnili v prejšnji usklajeni način življenja. Če se lahko vrnem na pretirano pomoč svojcev. Tudi z našega vidika je ta prej negativna kot pozitivna. Ni dobro, da se preveč pomaga. Ko bolnika naučimo določenih aktivnosti, določene samostojnosti, potem je nekaj časa doma in mu začnejo preveč pomagati. Jaz vedno rečem, da bolnik, ko se oblači, sam s tem telovadi telo. Veliko se mora gibati. Zloženka o tem, kako se uči osnovnih dnevnih aktivnosti. Če svojci potem pomagajo, prevzamejo to vlogo in bolnik ni več samostojen. Opažamo, da z leti vedno bolj pomagajo doma. Kar ni dobro. Treba je imeti eno mero. Kako pa, če je prisoten pesimizem pri bolniku, ukrepati?
Vedno je treba z eno pozitivno energijo ukrepati, spodbudo, motivacijo. Včasih so bolniki čisto na dnu. So čustvene motnje, težave, soočanje z boleznijo, realnostjo. Vedno je treba spodbujati. Saj gre. Dajmo poskusiti. Jaz moram reči, da bi bilo mene kar groza. Moram vam čestitati še v lastnem imenu. Meni je grozno, ko se v prst urežem in morajo potem drugi namesto mene posodo pomivati. Povejte.- Še ena stvar. V maju mesecu smo bili v zdravilišču. 10 ljudi, jaz sem bil vodja skupine. Pogovarjali smo se take stvari, ki niso v zvezi s terapevti, zdravniki.

Pogovarjali smo se o seksu, epileptičnih napadih.

Vsi smo govorili o svojih doživetjih v ljubezni, v epilepsiji. Vsi, prav vsi so govorili take stvari, da ne moreš verjeti, da je to možno.
Jaz mislim, da so ta vaša druženja enkratna, ker si izmenjujete izkušnje, tudi težave, dobre, slabe strani, se pogovorite. Vsi imate določene težave, podobne. Na to družbo se bomo kasneje še priklopili. Zdaj bom pozdravil dva na naši telefonski zvezi. Pozdravljeni.

Dober dan.
Dober dan.
Jaz bi g. Sluga lepo pozdravila in mu dala malo spodbude. Jaz sem imela očeta, ki je bil bolan, tudi njega je prizadela možganska kap, dvakrat, bil je tudi sladkorni bolnik. Zelo mlad je bil, ko je zbolel. Jaz sem imela takrat 13 let, mlajši brat komaj tri leta. Povem vam, da smo mu bili v zelo veliko spodbudo. Naj pusti svojcem in svojim najbližjim, da mu lahko pomagajo, ker takrat bo on dobil spodbudo za svoje življenje, da bo lahko naprej živel. To ni tako hudo. Sorodniki in žena mu lahko pomagajo.
Najlepša hvala. Prosim.
Hvala za vašo izkušnjo. Jaz pa bom zdaj pozdravil še Inge iz Štajerske, ki bo z nami v oddaji. Pozdravljeni.
Dober dan.
Dober dan.
Jaz bi najprej lepo pozdravila vse v studiu in ljudi, ki so se tako dobro pozdravili po tako težki bolezni. Imela bi še eno pripombo. In sicer naši južni brati so včasih rekli in še zdaj pravijo: Bolje lečiti nego sprečiti. Bilo bi dobro, da bi tudi pri nas vse več takšnih oddaj bilo, kot je ta vaša. Prosila bi, da bi bilo veliko takih oddaj po svetu, ker se gledalci tako ozaveščajo, še več. Na avstrijski televiziji direktorica ORF- torej avstrijske televizije je pozivala ljudi, naj gredo na preventivne preglede. Tam jih tudi imajo.

Bili so kratki spoti, kakšni so znaki kapi. Zdravniki imajo v ordinacijah tudi EKG, pa ne navadni, tudi z obremenitvijo, in marsikaj več, da hitro spravijo ljudi do zdravnika. Ker, če se hitro ugotovi, kakšna je bolezen, kaj se je s pacientom zgodilo, je pri kapi to izredno važno.
Najlepša hvala. Danes na žalost ne govorimo o preventivi, ampak o življenju po kapi. Zelo smo veseli vašega prispevka, ker sem nam zdi pomemben, vendar za neko drugo oddajo. Kajne, Olga? Ja, res. Morda še kdaj. Jaz bi vseeno vprašala g. Slugo, čeprav tega ni omenil: Ste imeli kdaj občutek, da se smilite okolici?
Nikoli.
To verjetno ni običajno.

Ne vem. Ljudje, ki imajo izkušnjo, da pridejo na rehabilitacijo, pri nas nam se ne smilijo. Mi smo včasih za svojce malo preveč " kruti ". Znamo počakati. Svojci že pri odpiranju vrat hitijo in jim vrata odprejo, mi pa pustimo, da to sami naredijo. Dovolimo, da naredijo tisto, kar zmorejo. Zato, ker jih poznamo, vemo, kaj zmorejo.

Štiri leta sem bil na bolniški. Ko sem šel v službo, sem tudi kakšno stranko obiskal.

Dobro je, da Sluga pride, se predstavi. " Mene je zadela kap, malo bolj počasi govorim, ampak? " Jaz bi vendarle še tole pri rehabilitaciji vprašala. Koliko se posveča pozornosti ozaveščanju bolnikov? Namreč, da jih lahko ponovno zadene kap. Kako morajo spremeniti način življenja? Čeprav pri vas, g. Sluga, to verjetno ni bilo, ker ste bili športnik. Drugi ljudje pa verjetno morajo korenito spremeniti življenjske navade. Sigurno se ljudi ozavešča. Treba je spremeniti navade. To je odvisno od vsakega posameznika. Ne kaditi, ne piti. Če imaš povišan holesterol, moraš imeti dieto, jemati zdravila. Povišan krvni pritisk- treba je jemati zdravila. Velikokrat pride do kapi ravno zaradi nerednega jemanja zdravil, zaradi različnih razvad, ni pa nujno. Določene faktorje podedujemo, določeni pa so rizični.

O tem je bilo že veliko govora, tudi veliko se bere o tem. Vsak more najti en svoj, zdrav način življenja najti. So kakšni podatki, koliko ljudi to zares naredi?
Mislim, da je to težko povedati. To mora vsak pri sebi razsoditi. Vem, da imamo tudi redukcijske in druge diete, ki niso najbolj zaželene. To je stvar vsakega posameznika, kako oceni, da je vredno zase poskrbeti in koliko moči ima.
G. Sluga, ne vem, kako je v tej družbi ali med nami, ampak v življenju po kapi se ne govori kaj dosti. Ta tema je tabuizirana. Tu ugotavljamo, da ni nič tako groznega. Tudi jaz sem bil na začetku malo prestrašen te današnje oddaje. Ampak se bom navezal, in sicer, da to druženje, ta debeta je verjetno zelo pomembna. Vi ste zelo aktivni. Imam vašo vizitko. Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije. Piše: " Jernej Sluga Nejc, sekcija za šport in žur. " Štiri ure ste delali na mestu, štiri pa žurirate. Tako ste meni rekli. Kako to izgleda?

Kolo, smučanje itd.
Pa tudi ta palčka na mizi ima eno posebno funkcijo.
Kaj vi mislite, kaj je tole?
Jaz sem najprej mislil, da je neko pomagalo.
Enkrat na mesec imamo tarok. V prejšnjem življenju smo tudi tarokirali. Rekel sem, da bom še tarokiral. Tako napravo sem naredil, kjer se karte notri polagajo. Si že predstavljam. Tudi ukrivljena je ravno prav.
Ja, zelo.

Ko bo taroka konec, bo tudi žurka.
Opravičujem se, naša oddaja gre počasi h koncu.
Jaz bi, g. Jernej, kar končala s tole vašo mislijo, ki ste jo nekje zapisali, da v prejšnjem in zdajšnjem življenju vam je lepo. Torej živite že drugo življenje in prav gotovo je za to vaše drugo življenje zaslužna vaša ljubezen do življenja. Ker drugače najbrž ne bi bilo tako, kot je. Jaz se našim gostom prav lepo zahvaljujem. Tudi vsem gledalkam in gledalcem, ki ste klicali in s svojimi zgodbami prispevali v našo oddajo.

Živiva v enem naselju v Šiški, kjer so starši vsi športniki. Popoldan vidimo, kako tečejo mame, starši pa igrajo od tenisa naprej. To je prišlo spontano, v ozadju je pa stalno zavest, da se ne bi pozneje prepustil ulici, prepustil mamilom. Že od mladega jih usmerjamo. Ne samo našega sina, tudi druge usmerjamo v šport.

Videli ste napovednik za temo oz. oddajo prihodnjega tedna. Z vami bo Jasna Tepina. Zdaj ni telefonov, kajne, Olga? Ne, ampak bo s temo, ki bo govorila o tem, ali morda niso starši včasih prezahtevni do svojih otrok.
Tako. To bo prihodnji teden. Vidimo se čez 14 dni na istem kanalu ob isti uri. Srečno.
Lepo pozdravljeni.

Prejšnja: Nespečnost

Naslednja: Pretirana pričakovanja staršev

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Življenje po kapi