Odprti kop - Z vami: Življenske želje in cilji

Besedilo, Slike

Premiera: sreda, 10. januar 2007, Vse oddaje

Pozdravljene, drage gledalke, dragi gledalci, v prvi oddaji v letu 2007.
Lep pozdrav. " Če si nečesa zelo močno želiš, lahko to dosežeš. Nemara bo zahtevalo potrpežljivost, težko delo, pravo borbo in veliko časa, toda uresničljivo je. " To je misel Margo Jones o željah in ciljih.
Danes, tako kot skoraj vsako sredo ob pol šestih, pa sta naša želja in cilj ustvariti dobro oddajo.
Uresničevanje življenjskih želja in postavljanje ciljev bo vsebina pogovora z gosti, ki smo jih danes povabili v studio.
Pogosto so naši gostje psihologi, ampak jih nikoli nismo vprašali, zakaj so ravno psihologi. Zakaj jih tako zanima človekova osebnost? Nam lahko vi, gospa Mia Bone, poveste, zakaj ste se odločili za psihologijo?
Jaz imam zelo zanimivo zgodovino. Psihologijo sem kot vedo iz srca sovražila. Zdela se mi je nerazumljiva. Potem sem se vpisala na kulturno antropologijo in tam me je psihologija kar naenkrat najbolj prepričala. Zdelo se mi je zanimivo, da lahko z nekimi poznavanji psiholoških procesov ugotovimo, na kakšen način se povezujejo ljudje, kako se oblikujejo vrednote, kako se oblikujejo prepričanja in naše želje. Zaradi tega sem se odločila, da poskusim, kako je s to prihologijo. Lahko rečem, da se nisem odločila, da bi odkrila kaj več o sebi; posledično seveda sem, ampak predvsem, da bi razumela, kaj se dogaja v širšem okolju. Zakaj ljudje komuniciramo na takšen način kot to počnemo, kaj se dogaja, da smo si določeni ljudje všeč, določeni ne? Psihologija je izredno zanimiva veda. Ampak niste sledila neki svoji otroški želji, ampak šele kasneje.
Sploh ne. Kot sem rekla.

Zelo zanimivo je bilo, ker sem psihologijo iz srca sovražila. Zdela se mi je preveč odmaknjena. Potem pa me je psihologija našla in mislim, da je to- kar lahko rečem- res moj poklic. Poklicana sem bila za to, ni pa bila to moja otroška želja. Nikoli nisem razmišljala, da bi lahko pogledala v duše drugih ljudi.
Podobno vprašanje imam tudi za našega drugega gosta, zdravnika doktorja Alojza Ihana, profeosrja medicinske mikrobiologije in imunologije na medicinski fakulteti in pisatelja.
Katera želja je bila za vas prva? Postati zdravnik ali pisatelj? Ste zdaj bolj pisatelj in zdravnik, ali zdravnik in pisatelj?
Najlažje je odgovoriti časovno. Časovno je bila sigurno medicina prva, ker sem začel pisati šele na fakulteti. Biti zdravnik ali pisatelj meni nista želji, ampak bolj cilja. Meni je želja nek položaj, v katerem bi se rad znašel; kjer se dobro počutiš in imaš občutek, da znaš dobro delati in uživaš. To je za mene želja. Kot otrok sem se počutil zelo dobro, če sem brskal po barju, po jarkih in vzgajal žabe, nabiral rože in razmišljal, kako bi zdravil, ampak tega, pri čemer se dobro počutiš, ne moreš prodajati. S tem, kar delaš, moraš tudi tržiti, da od tega, kar rad delaš, lahko tudi živiš.

To se mi zdi bistveno. Potem si pa postaviš take cilje, kjer se ti zdi, da se lahko dobro gibaš in počutiš, in hkrati od tega živiš. Za mene je bila to najprej medicina, ker se rad v nekaj zatopim in tisto počnem. Nisem trgovski tip, da bi se naselil v odnose z ljudmi, ampak sem tisti tip, ki se želi sam osredotočiti na nekaj in tam brskati, delati. Šele potem z rezultatom grobo rečeno trgujem.
Odkriti več kot drugi. Ja. Ne več kot drugi, ampak se v tem najdem. Pisanje je zame enako kot medicina. Tudi v medicini sem si našel tak način dela; bolj raziskovanje, da več časa prebijem z osredotočenostjo na en problem in šele potem, ko tist problem razrešim, grem ven. Pri pisanju je isto. Ogromno časa se porabi, ko se osredotoči na nekaj, tisto, kar pa prebereš ali objaviš?
Pa je končni rezultat.
Tako je. Ampak želja je pisanje. Akt ustvarjanja. Gospa Slavica Kucler, vi se vsak dan srečujete z zastavljanjem novih ciljev in uresničevanjem le the. Naj povem, da prihajate iz andragoškega centra. Ali je v tem poslanstvu; zastavljanju novih ciljev, želja, motivov... Se skriva tudi kakšna vaša želja, vaši osebno motivi?
Vsekakor to ni zunaj mojih želja, ciljev, motivov. Predvsem ne motivov, ker je skladno z mojim življenjskim vodilom, da živimo zato, da spoznavamo sami sebe; zato sem tudi študirala filozofijo. In zato, da potem to, kar spoznamo, delimoz drugimi, da drugim pomagamo, da tudi oni dosežejo cilje, predvsem pa neko vizijo. Zato, ker cilji niso vedno tisto prvo. Prvo je to, da začutimo življenjski smisel. Cilji so spremenljivi. Moj cilj ni bil pristati na Andragoškem centru Slovenije, čeprav pri večini dela, ki ga opravljam, uživam. Ampak tukaj sem šele sedmo leto. Pred tem sem delala na odru, delala sem v šolah, kjer sem učila filozofijo in etiko. Delala sem v vzgojnih zavodih, kjer sem se posvečala mladini, itd.
Tukaj na Andragoškem centru pa lahko sodelujem v projektih, v katerih skušamo kulturo učenja približati ljudem, ki so imeli s šolo slabe izkušnje; mladostnikom osipnikom npr. Zanje je na Andragoškem centru nastal program Pum. Potem starejšim ljudem, ki so izgubili službo, ker izobrazbeno ne ustrezajo več, so dolgotrajno brezposelni zaradi stečajev, itd. in se morajo lotiti novih učnih programov. Navdušiti ljudi za to je naše delo. Najboljša promocija pa je seveda dober zgled in temu se posvečamo s podeljevanjem priznanj. Da začnemo na začetku, pri otroških željah. Otroška želja mnogih fantov je postati vrhunski športnik. Večino teh sanj kmalu prekinejo kakšni drugi cilji, nekaterim pa vendarle uspe to doseči.

Trenutno se nahajamo v Tivoliju v Ljubljani. Tudi ta dvorana je bila del mojih otroških sanj, ko sem odraščal, čeprav so bile tiste prave sanje povezane z igranjem košarke v Ameriki. Še danes se spomnim, kako smo začeli kot mulci v Kranju igrati za OŠ košarko. Sprobavali smo vse raznorazne košarkaške prvine. Vem pa tudi, da smo čakali na to ameriško košarko, ki smo jo imeli tako radi in je bila enkrat na 14 dni samo po televiziji, pa še to na italijanski. 14 dni smo vsi fantje iz bloka čakali, da so se prikazovali tisti posnetki. Ko smo dobili 10 oz. 15 minut tistega posnetka, smo naslednjih 14 dni pred dvorano OŠ vse te stvari sprobavali na igrišču. Ta želja je ne samo v meni, ampak tudi v mojih prijateljih, da bi si sploh ogledali ameriško košarko v živo, čeprav smo potiho vsi razmišljali, da bi mogoče tudi tam probali igrati. Tudi jaz. Sicer sem naredil majhno napako, da sem pri 15- ih letih, ko sem igral košarko še za kranjski Triglav, kar javno povedal, da bi jaz rad čim prej prišel v NBA, ameriško profesionalno košarko, in so me imeli za malo norega, tako, da sem takrat rekel, da kakšne svoje skrite želje raje zadržim zase. Že v parih letih se mi je ta želja uresničila. Po parih dobro odigranih sezonah tukaj v Ljubljani sem dobil klic iz ameriške Philadelphie in zame je bilo to nekaj neverjetnega, da me želijo v takem klubu. Eni so rekli, da sem šel prezgodaj in bi moral še ostati tukaj, ker sem se že z 19- imi leti podal v Ameriko. Tukaj bi moral ostati še 3 ali 4 sezone, ampak to je bilo za mene izpolnitev mojih otroških sanj. Nisem gledal na to, kaj bi bilo bolje za moj košarkaški razvoj. Meni so se odprla vrata v nebesa in sem takrat brez razmišljanja to sprejel. Tam sem preživel 2, 3 sezone. Čeprav se niso izpolnile tiste otroške želje, kot sem si jih želel, ker sem si v svoji glavi vse idealno predstavljal. Ko sem enkrat dosegel cilj, da igram za eno profesionalno ekipo, je bilo veliko drugih stvari, ki me je razočaralo. Predvsem to, da ja bila košarka v tretjem planu, vse ostalo; politika, denar, zabava, dobro trženje tekem pa v prvem planu. Ampak izživel sem te svoje sanje kot takrat prvi Slovenec v NBA in mi je še zdaj ostalo to v lepem spominu, ne glede na to, kako se je kasneje obrnilo. Zdaj je bolj želja, da bi igral v večjih ekipah, ker so se mi te želje zdaj že izpolnile. Izpolnilo se mi je igranje v Ameriki v NBA, druga želja pa mi je bila igranje za najbolj trofejni evropski klub Real Madrid. Te želje so se mi izpolnile, zdaj pa bolj iščem zabavo in motive v teh stvareh. Letos mi je želja iz Olimpije Ljubljana, ki je bila zadnja leta malo slabša ekipa, tik pred razpadom, ustvariti kvalitetno ekipo. Sproti si postavljam različne motive. Nimam ene ultimativne končne želje, ker sem imel srečo, da so se mi v teh 10- 12 letih profesionalne kariere že večinoma izpolnile. Trenutno se samo zabavam in zato, ker se zabavam, tudi ni tako veliko pritiska. Mogoče lahko zaradi tega igram malo boljše.

Gospa Bone, Marko Milič je ves čas vedel, kaj želi, hoče in pričakuje. Ima tak posameznik to pridobljeno, prirojeno? Ali to dobi iz okolja, da natančno ve, kaj hoče, in ima tudi take življenjske vrednote, s katerimi potem cilj doseže?
Kar se tiče osnovne motivacije, se ljudje razlikujemo. Določeni posamezniki se rodijo s temi močnimi željami, cilji, vizijami. Pomembno je, da je posameznik, ki ima te močne želje, kot je rekel Marko, da je pri 15- ih razglasil, da si želi igrati v NBA, pa so ga imeli za norega; da ga takrat okolje pri tem podpre. Kar pomeni, da je pomembno, da ima nek otrok razumevajoče starše, podporo okolice, širšega sorodstva. Nekateri pa nimajo nekih želja, ciljev. Kot sem rekla, se pri tem razlikujemo. Treba jim je pomagati, da sploh začnejo razmišljati o ciljih in začnejo postavljati te strategije, kako bi prišli do nekih ciljev. Da postavijo korake.
Je pa treba opozoriti, da je dobro imeti neke cilje razporejene glede na prioriteto. Da vemo, kaj si želimo doseči najprej, potem nekaj drugega. En sindrom se pojavlja pri uspešnem sodobnem človeku. Ker so nam namenjene stvari in imamo veliko nekih priložnosti, relativno hitro potem pridemo do ciljev, če smo seveda vztrajni.

Potem, ko dosežemo ta velik cilj, se pojavi neka praznina. Marko je podobno omenjal, da mu je zdaj bolj zabava nek osnovni motiv. Treba je biti pozoren na to, da so ti cilji realni. Kaj to pomeni? Da so v skladu s posameznikovimi sposobnostmi, da ima podporo staršev in okolja. Potem lahko rečemo, da je to res zmagovalna kombinacija.
Samo ne vem, kako se Marko zabava na tekmah, ker zmeraj vpije na sodnike. Neko subjektivno emocionalno stanje, npr. sreča, je odvisno od zadovoljstva z življenjem. Ampak, smo lahko zadovoljni z življenjem šele, ko se uresničijo naši zastavljeni cilji? Spet odvisno od posameznika. Nekateri na sami poti k doseganju cilja že doživljajo občutke sreče in zadovoljstva, če jim seveda uspeva. Nekateri pa doživljajo ta močan občutek zadovoljstva in sreče, že skoraj evforičen občutek, ko dosežejo cilj. Bolj zdravo je, da uživamo na poti in potem proslavimo ta dosežen cilj, ne pa da, kar se pogosto dogaja, dosežemo cilj in si potem rečemo, da verjetno res ni bil nič posebnega, če sem ga jaz lahko dosegel, in potem spet iščemo nove cilje. Najpametneje je uživati že na poti k cilju, torej imeti neko strategijo, konkretne korake in jasno vedti, kaj so ti mejniki, da jaz, ko hodim po tej poti, sledim temu svojemu cilju.
Katere vrednote se pa vam zdijo, profesor Ihan, najbolj pomembne za doseganje ciljev? Je to svoboda, je to prostost pri odločanju za poklic, za šolanje?
Rodimo se v svet, kjer je vse možno in nas v sedanji informacijski dobi tudi vse zasipa. Najbolj važno je imeti željo. Mislim, da je brezželjnost najhujša stvar. Želja pomaga k temu, da od vsega, kar bi človek lahko počel, to skrči samo na en košček sveta, ki ga lahko obvlada.

To je glavna funkcija želje in cilja. Če želja ni taka, da nas od beganja, da bi delal karkoli, usmeri in skoncentrira na nekaj, kar res lahko učinkovito naredim, je to funkcija želje. Ni ta, da nas razprši in smo potem še bolj zmedeni, ko nekaj želimo. Če znamo želeti svoje delovanje in ne cilje, ki nam jih nekdo drug sugerira. Tisti, ki zna želeti to, da zna slikati in ve, da se bo pri slikanju znal gibati, uresničiti, ni važno, ali bo njegova slika v moderni galeriji ali bo slikal na avtomobile. Glavno, da je prepričan, da uživa v slikanju in da se bo znašel, da bo od tega živel. Ampak kdaj se je pa pri vas prebudila želja po pisanju poezije? Je bila prisotna vseskozi?
Ne vem, če je bila kdaj sploh želja. Enostavno sem jo začel pisati enkrat, ko sem bral v Mladini srednje strani in se mi je zdelo, da bi kaj takega lahko tudi jaz naredil. Napisal sem par pesmi in zdelo se mi je, da sem jih napisal boljše kot vsi tisti v Mladini, pa še dobro sem se počutil zraven. Ko je bilo tisto objavljeno, se mi je zdelo, da sem strašen frajer. Oba cilja nista bila torej v vas od začetka enako močna: biti zdravnik in biti pisatelj?
Ne, zdravnik se mi je zdelo že nekje pri koncu gimnazije, da se bom v tem primeru lahko počutil približno tako kot v jarkih, ko sem lovil tiste žabe in bom lahko od tega celo živel.

Upam, da so tudi žabe lahko. Gospa, kot ste prej povedala, se ukvarjate s tem, kako pri ljudeh, ki so morali iz raznih razlogov zamenjati poklic ali življenjski stil... Koliko ljudi sploh ve, kaj hoče? Koliko ljudi sploh ima cilj?

Cilje si postavlja vsak zdrav človek. Vprašanje je samo, kakšni so. So realni ali ne? Mislim, da si Slovenci zastavljamo zelo visoke cilje. To kaže tudi nek visok odstotek ekstremnih dosežkov na slovenskem med slovenskim prebivalstvom. Po drugi strani pa je tudi visoko nezadovoljstvo in slaba samopodoba pri tistih, ki ob prvem poskusu tako visokih ciljev, kot so si jih zastavili oz. so jih zastavili njihovi starši ali učitelji, niso bili sposobni doseči. Zato je pri nas zelo veliko ljudi, ki jih je strah šole, izobraževanja, novih izzivov. Ko se znajdejo brezposelni ali poškodovani po nesreči, mislijo, da je zanje sveta konec. Naši dobitniki priznanj so pa ravno primeri ljudi, ki so iz nič postavili svet na novo s pomočjo učenja, tidanje opeko na opeko. Mnogi so se morali celo naučiti na novo pisati, govoriti. Ena mladenka je ob tem, da se je res morala na novo naučiti pisati in govoriti, dosegla srednjo izobrazbo. Nekdo drugi celo visoko izobrazbo in je danes terapevt. Vidimo, da je mogoče doseči vse z drobnimi koraki. Če smo radovedni in nam je v veselje spoznavati nekaj novega.

Drage gledalke, spoštovani gledalci: 472 00 20, 472 00 21. Ker je studio v Ljubljani, je spredaj 01, če vi niste iz Ljubljani. zvami rtvslo. si pa je ta računalnik, tako, da pišite in pokličite. Vidite, kdo so naši gostje. Sigurno ste imeli kakšno smešno željo, ki ste jo dali prijatelju ali pa ste jo dobili od prijatelja za novo leto. Tudi vi lahko pokličete.
Če se vrnemo še malo k motivaciji, gospa Bone. Kaj pa, če nekatere motive potisnemo v podzavest, ker so nesprejemljivi za naše okolje ali pa se jih bojimo celo mi sami? Nam to pusti neke posledice?
Nezavedno je centrala naše moči. Vse kar mi smo izvira iz našega nezavednega. Zato tudi, če neke motive, ki so nesprejemljivi za našo okolico ali se nam zdi, da je primernejše, da jih še zadržimo zase, potiskamo v naše nezavedno, to vpliva na naše počutje, samopodobo, ki je bila že omenjena. Na naše splošno počutje v tem smislu, ali bomo dosegli nek cilj ali ne. Velikokrat v teh primerih pride v poštev tudi hipnoza, ki jo v Ameriki zelo pogosto uporabljajo pri motiviranju nekih posameznikov, da iz njihovih nezavednih skritih kotičkov povlečejo ven te motive, da preverijo. Treba se je seveda zavedati, kot je prej omenil profesor Ihan, da morajo biti naše želje usklajene z našimi vrednotami, ki so spet nezavedne. Najpogosteje podedovane in pridobljene s strani starešev, naše okolice. Kar pomeni, da lahko s hipnozo preverimo ali so ti cilji v skladu z našimi vrednotami. Se jim splača slediti? Delamo na tem, da uporabimo to kot motivatorje ali pa jih opustimo. Profesor Ihan, si vi lahko predstavljate, da bi željo po pisanju ko se je porodila, zatrli? Da je ne bi mogli uresničiti. Kako bi to delovalo na vas? Nisem psiholog, da bi to vedel. Si lahko predstavljam, ampak si mislim, da bi, glede na to, da imam vendar v raziskovanju tudi nekaj podobnega, eksperimentiranje in pisanje člankov; je tam tudi precej te svobode, da bi se tisto gibanje, ki ga sicer veliko lažje dobim v pisanju, na en malo bolj težak način realiziralo še dodatno. Mogoče bi pisal bolj igrive znanstvene članke. Si predstavljam.
Gre za to da, če nek cilj ali željo tlačimo, deluje na nek način kot bodica navznoter in se to kaže v nekem nerazpoloženju, kar pomeni, da če že ne moremo uresničiti tega cilja v takšni obliki, je potem dobro, da najdemo neko alternativo. Znan je bil primer neke gospe, ki je rekla, da si je želela biti slikarka in je potem pristala v učiteljskih vodah. Nekdo ji je rekel, da je zelo daleč od njene začetne želje, pa je rekla, da slika tako, da uči mlade določenih stvari. Svoje poteze. Danes je teorija motivacije zelo moderna. Kako pa zdaj iz enega neodločneža, ki ne ve, kaj bi, dobiti enega odločneža, ki ve, kaj hoče? Največji izziv je, ko pride nekdo in reče, da nima cilja. Ugotovili smo, da je ta cilj gibalo, da obstajamo. Gibalo nekega zadovoljstva, pozitivne samopodobe. Zato je treba odkriti nek najmanjši cilj. Kaj je tisto, kar ti je pomembno? Gremo malce okoli, se dotaknemo vrednot in potem nekdo reče, da mu je pomembno, da se ima prijetno. Kako bi lahko to dosegel? Gre za to, da z nekimi takimi vprašanji pridemo in raziščemo to strukturo, da potem lahko postavimo nek cilj, ki je za njega lahko izredno majhen, ampak velik korak za to, da se začne gibati v to smer.
Eden odločnežev za velike korake je prav gotovo izdelovalec ultra lahkih letal Ivo Voskarul, ki pravi, da je izpolnitev cilja največji življenjski cilj. Naš drugi prispevek.

Po osnovni izobrazbi sem ekonomist, vendar sem že v času študija spoznal, da je devet številk in ena nula zame premalo, da imam v življenju višje cilje. Najprej sem se zelo resno ukvarjal s fotografijo. Bil sem član fotogrupe Šolt in sem želel biti tudi v fotografiji najboljši. Že takrat, danes pa še bolj, je bilo od fotografije težko živeti, zato sem moral svoje cilje podrediti svoji eksistenci. Zato sem poleg fotografije začel zelo resno razmišljati o dopolnitvi in to je bilo takrat tiskarstvo. Tudi tu sem želel biti dober, če že ne najboljši. Svoj sistem dela sem podredil novostim, ki sem jih videl po svetu, ko sem takrat t. i. priponko pripeljal oz. motiviral ljudi, da to potrebujejo. Dandanes je lahko izdelek, oz. storitev izredno dobra, ampak mi si moramo postaviti za cilj, da jo bomo prodali. Če mi ne zaključimo kroga, potem naš cilj nima nobenega smisla. Zato se je treba vsako stvar, ki jo počnemo, zastaviti na tak način, da je malo drugačna od drugih. Letalstvo je bila moja vseživljenjska zgodba. Rad letim, že kot mlad sem se srečal z modelarstvom. Kasneje sem bil v aeroklubu v Ajdovščini jadralni pilot, vendar se mi je zaradi moje dejavnosti letalstvo vedno bolj izmikalo. Ker sem imel jasno postavljen cilj, da hočem leteti, sem prvič, ko sem zagledal v tujini motornega zmaja, dejal, da je to to. Seveda sem si enega kupil in takrat v 80- ih je bil motorni zmaj zelo nevarna letalna naprava, zato sem si ponovno postavil za cilj, da bom naredil takega motornega zmaja, ki bo narejen za mojo velikost, za mojo težo in bo letel boljše in varnejše od tistega, ki sem ga imel.
To sem tudi naredil. Prijatelji in prijatelji od prijateljev so rekli, da je to dobro in če naredim še njim. Ko sem videl, da je poslovna priložnost v izdelovanju motornega zmaja dosegla en nivo, sem se pač sam pri sebi odločil in si ponovno postavil cilj, da bom začel motorne zmaje serijsko izdelovati. Vendar v 90- ih letih, ko so se začela pojavljati tudi letala v tej ultra lahki kategoriji, se je tržišče motornih zmajev skoraj čez noč začelo zmanjševati. Ponovno je bilo treba postaviti cilj, oz. odločitev, ali gremo v počasno umiranje, kot vsi ostali proizvajalci ali gremo ponovno v nekaj novega, takega, kot drugi nimajo. Letalo v katerem sedim je najnovejši otrok. To je motorno jadralno ultralahko letalo. To pomeni, da s takim letalom pilot samostojno poleti in ima svoj motorček. Ko doseže določeno višino, ugasne motor, ga pospravi v trup, pospravi kolesa in letalo se v zraku obnaša kot čisto jadralno letalo. Do tega trenutka, dokler ni Pipistrel razvil takega dvosedežnega letala, ga v UL kategoriji ni bilo. To pomeni, da imamo s tem letalom 100 % svetovni tržni delež. To je naša filozofija. Vedno si cilje postaviti tako visoko, da so višji od drugih. Izpolnitev ciljev je verjetno največji življenjski cilj, ki si ga lahko postavimo. Biti srečen v tem, da ti je uspelo, je nekaj najlepšega. Jaz imam to srečo, da lahko rečem, da je moj posel hobi in hobi posel. Vsekakor sem pa prepričan in sem mnenja, da mora človek v življenju neprestano biti boj s svojimi cilji. Človek si mora v življenju postaviti vedno previsoke cilje, da lahko visoke cilje sploh doseže.
Moj nov iziv v življenju je energetika. Zavedam se, da je Evropa energetsko zelo odvisna in so obstoječi viri predragi. Da je potrebno delati na virih, ki so obnovljivi. Vsebina inštituta bo pa podobna; razvijanje novih tehnologij, novih znanj in predvsem učinkovita raba električne in drugih energij. Prvi rezultat tega inštituta bo na letalskem področju. Drugo leto bomo predstavili prvo dvosedežno letalo na svetu na električni pogon, ki bo ponovno razburkalo vode na letalskem področju, tako, kot so že marsikatera naša letala, potem pa bomo sigurno našli nov motiv za višje cilje.

Spet smo nazaj v studiu. Gospod Buskaroli je rekel, da si vedno postavi take cilje, da so višji od drugih. Jaz si to malo težko predstavljam, ampak, vi tako učite ljudi, s katerimi delate? Mi usposabljamo mentorje, učitelje odraslih, zato, da bi znali pristopiti k njim na poseben način. Ljudje, s katerimi delajo naši učitelji, so večinoma izgubili pogum za učenje ali pa so imeli že slabe izkušnje z izobraževanjem, se podajajo v nove vode. Vsako osvajanje novega znanja, posebno v starejšem obdobju, je odkrivanje skritega kotička vesolja in mislim, da je z vsakim človekom tako, da si mora postaviti v nekem obdobju neuresničljive cilje, kajti; kaj so neuresničljivi cilji? Za eno dobitnico naših priznanj je bil neuresničljivi cilj kar 30 let doseči srednjo izobrazbo biti trgovka, ker je bila v takem socialnem okolju vzgojena, da ni mogla pridobiti nikakršne izobrazbe, razen OŠ. Da se je potem poročila, imela otroke, itd. Ves čas so bile njene želje na stranskem tiru, ker so imeli drugi toliko potreb in želja, ki jim jih je pomagala uresničevati. Potem je izgubila moža in umrl ji je otrok in ona se je naenkrat znašla pred izzivom, kaj zdaj? Edina pot iz stiske, v kateri se je znašla, je bila ta, da si uresniči življenjski cilj doseči srednjo izobrazbo in je to z odliko dosegla kljub letom in kljub izhodiščem, ki niso bila rožnata.
Gospa Bone, jaz bi vseeno, glede na izziv gospoda Boskarola, še vprašala. Kaj pa, če si postavimo previsoke cilje. Morda preveč ciljev hkrati. Kakšne so posledice? Je to tudi sodobna bolezen, ki ji pravimo izgorelost?
Vsekakor je povezava med tem, da smo sodobni ljudje vedno bolj zahtevni do sebe. Vedno višje cilje si postavljamo. Težimo k popolnosti. Da bi bili najboljši, najuspešnejši, najhitrejši. Da bi bili v službi brez napak, da bi nas imeli ostali še radi. Da potem pridemo domov polni energije in lepo izgledamo. To so pritiski, ki jih sodobni človek vse pogosteje doživlja. Zato bi jaz rekla, kar sem rekla že na začetku, pa se vendarle to sliši abstraktno. Postavljati si realne cilje v skladu z lastnimi sposobnostmi. Navezala bi se na to, kako ugotoviti, kaj so lastne sposobnosti. Kaj je tisto pravo za nas?

Slediti tej želji, ki zoži ta fokus in nas bo napolnila. To nam bo posledično dalo srečo. Pomembna je podpora; družine ali okolice, oz. v kasnejšem življenjskem obdobju podpora- kot jo nudite vi- Andragoškega centra, kjer pomaga in vzpodbuja učenje. Jaz bi vsekakor rekla realni cilji, kljub temu, da se sliši to zelo zahtevno. Je pa odvisno od posameznika. Telefonski klic imamo.
Z nami je že Marija, ki nas je poklicala v studio. Pozdravljena.
Dober večer. Gledam vašo oddajo in mi je zelo všeč.
Hvala. Res bi bilo lepo, če bi se vsi odločili vsaj z veseljem za svoj poklic, ker veliko ljudi dela nervoznih, niso sposobni delati, kar delajo. Človek je žalosten, ko to vidi. Jaz sem bila medicinska sestra in sem 38 let z veseljem delala svoj poklic. Če bi se še enkrat odločila, bi ravno tako še delala.
Najlepša hvala.
Lahko noč.

Odgovoril bom na to, da preveč ciljev pomeni brezželjnost. Preveč ciljev v resnici pomeni, da nečesa tako ne želimo, da bi nam tisti cilji v okolici zatemneli. To je problem tega, da smo brez želja, če si postavljamo, da moramo tako izgledati, biti taki in to doseči in tisto.
Dajmo to razumeti. Imeti cilje in imeti želje je nekaj čisto drugega. Želja je nekaj, kar ni še točno definirano. Jaz si želim postati npr. filmska igralka, pa ti vendarle ni realno, ker niti nimam konkretne strategije. Cilj pa je nekaj bolj konkretnega in ima več vsebine, materije. Točno vem, kako lahko pridem do tja. Jasne so mi poti, alternative. Če imamo vizijo, nismo pa aktivni, to nima smisla.

Če smo aktivni in nimamo vizije, pa je to nesmiselno. Treba je imeti in vizijo in jasen cilj in biti aktiven. Torej imamo najprej željo, potem pa naredimo strategijo, da pridemo do cilja, ki je prišel iz te želje. Jaz bi mogoče razdelil želje na konstruktivne želje in destruktivne želje. Tiste želje, kjer si želimo, da bi mi nekaj delali in se tam našli, so v redu želje, medtem ko želje, kjer želimo, da bi se nam nekaj zgodilo... Če želim jaz igrati v filmu in samo sanjam, kako bi igral, kako bi se obnašal, je to fina želja. Če pa želim biti filmska igralka v tem smislu, da bom ležal na tribuni in me bodo slikali in bodo drugi delali iz mene filmsko igralko, pa je to tista destruktivna želja, ki samo vodi v neaktivnost.
Točno.
Dobra želja je tista, kjer smo aktivni.
To sem tudi jaz želela povedati, da je ta aktivnost tisto, kar definira željo, ki se že pretaplja v cilj.
Včasih pa nekateri dosegajo, vsaj po mnenju okolja, tudi neuresničljive želje. To pomeni, da nas tedaj okolje podcenjuje? Jaz bi rekla, da je to spet zelo kulturno pogojeno. Slovenci smo tisti, ki smo radi bolj skromni. Potem tudi starši dajo nasvete v smislu, da kdor visoko leta nizko pade. Jaz pa rečem; kdor visoko leta, visoko pristane. Takrat nas starši že na nek način pripravljajo, da ne bomo tako razočarani, če se zgodi, da tega cilja ali želje ne uresničimo. Ne bi pa rekla, da gre za to, da v resnici ne verjamejo v nas.

Kaj pa, če si postavljamo prelahke cilje, prenizke? Pomeni to, da imamo slabo samopodobo?
To je zelo zanimivo vprašanje. Ali je to lenoba?
To sem ravno želela reči, da nekateri, ki so izredno sposobni, si postavljajo nizke cilje, ker jih lahko hitro sodežejo. Ampak globoko v sebi verjetno čez nekaj časa ugotovijo, da so sposobni več in jih to ne izpolnjuje. Spet smo pri isti točki; realni cilji. Tisti, ki nas delajo zadovoljne in nas na nek način izpolnjujejo.
Ampak, kako to vedeti? Kako to vedeti, in še nekaj. Mislim, da pri tem pogovoru o ciljih pozabljamo na kreativnost. Če je v človeku vzgib in prepričanje, da zmore narediti korak povsem samostojno v svet. Če so ga na to pripravljali doma ali je po kakršnikoli drugi poti prišel do te izkušnje, potem bo z veseljem prispeval nekaj svojega tako k svojemu lastnemu vsakdanjiku, svojim lastnim obzorjem, kot h drugim in življenju skupnosti. Če tega ni odkril, potem bo čakal doma pred televizorjem v naslonjaču, da se mu kaj zgodi. Zato je pomembna tudi promocija dobrih zgledov. Če dodam svoj lonček prav v tem pogledu, Andragoški center prav zato pripravlja primere oz. življenjske zgodbe takih izjemnih posameznikov, ki so iz nič spet nekaj naredili v svojem življenju s pomočjo učenja in preko mreže kabelskih televizij to ljudem predstavimo zato, da bi ujeli tiste pred ekrani, ki so pozabili na to ali pa v sebi zatrli, potisnili to svojo radovednost, vedoželjnost in kreativnost v kot ali v nezavedno. Da jih zbezamo iz polžje hišice, da bi se morda vendarle opogumili, da naredijo en korak naprej v življenju.
Je telefon? Izvoli.

Elektronska pošta. Mislim, da je za vas. Gledalka, stara 35 let, si želi že od malih nog postati učiteljica, pomagati ljudem, ampak je zaradi spleta okoliščin postala prodajalka v trgovini. Sprašuje, če je prestara za dosego svojega cilja. Kako se lotiti tega oz. kako začeti, če za to nimaš dovolj finančnih sredstev?
Veliko vprašanj, ampak vsekakor ni prestara. To je prvo. Že primeri življenjskih zgodb, ki sem jih že navajala danes... Gospe so bile starejše od nje. Da jo potolažim. Kaj naj naredi? Kam naj gre?
Ena od poti, ki jo je tudi razvil Andragoški center, je svetovalno središče za izobraževanje odraslih. Mislim, da je v Ljubljani, če je iz Ljubljane, pri KOŽ- u, Knjižnici otona Župančiča, tukaj prav v središču mesta in jih ni mogoče zgrešiti. Če je pa kje drugje, pa naj se pozanima na Andragoškem centru. Vse bo izvedela.
Jaz bi se še malo vrnila k tej skupni želji obeh naših gostov iz prispevkov, Marka Miliča in Iva Boskarola. Biti najboljši na svojem področju. Marsikdo niti pomisli ne na tako željo, ampak ali je taka želja pomembna za dosego ciljev?
Pri gospodu sigurno, ker mislim, da je eden njegovih glavnih motivov ravno ta želja, da je izjemno dober, ne glede na to, kaj dela. Mislim, da je pri Miliču druga situacija. On rad igra košarko. Bil bi zadovoljen kjerkoli bi se lahko preživljal z igranjem košarke. Mislim, da pri njem ni ključno, da je najboljši v košarki. Je pač tak človek. Jaz bi mogoče rekel samo še, da tudi lenoba, tako, kot jo mi pojmujemo; mi imamo blazno visoke kriterije, koliko je treba delati. Lenoba ni nič takega. Če nekdo opravlja štiri ure enega dela in si s tem zagotovi eksistenco, sicer pa rad klepeta s prijatelji in lovi ribe, ipd., ne vidim v tem nič slabega. Tak človek se lahko perfektno uresniči, čeprav mu mi ne bomo čestitali, ker je najboljši. Problem je samo v današnjem času, ker smo tako pod diktatom produktivnosti, da družba težko sprejema, da bi nekdo 4 ure delal. Bo imel težko kaj za prodati družbi, da bo lahko od tega živel.

Kaj pa čisto na kratko lahko naredi človek, ki se zaradi takih stvari neha ubadati s cilji? Živi v nekakšni apatiji. Kako se iz tega izvleči?
Kakšni apatiji?
Brezželjnosti.
Ja. V tem primeru, da nekdo opravi 4 ure delo, sicer pa uživa, ko gre loviti ribe in 3 ure na dan klepeta in igra košarko.. Je to že skoraj idealno.
Jaz tukaj ne vidim nobene brezželjnosti.
Razen, če nima zaradi tega težav v okolju. To je popoln način življenja, če ga izpolnjuje.
Kaj pa, če nimate želje igrati košarke, delati?
To pa pomeni, da je nekaj narobe, ampak to bo boljše...
Na hitro. Gre za pojav preobilja in hkrati premalo želja, oz. apatija. Ta posameznik rabi v prvi fazi nek hobi, izziv, ki ga lahko najde, kot ste že vi omenili; s strokovnjaki, ratličnimi pristopi. Vsekakor se da. Bistvo je, da smo aktivni.
Dragi gostje, lepo se vam zahvaljujem za sodelovanje. In še pogled v našo naslednjo oddajo. Sorodnikov si ne moremo izbirati, sosede pa si lahko. Mnogokrat pa bi bilo verjetno lažje ustvariti dobre medsosedske odnose, kot zamenjati življenjsko okolje. Več o tem v naši prihodnji oddaji.

Največj kreganj je zaradi zemlje in služnostnih poti.

To so krive inštitucije, predvsem sodišče in policija. Na terenih delajo geometri. To je nekaj neverjetnega. Zadnjič smo ravno snemali, ko je geometer meril in se jasno zmotil tako, da je bila njiva prej široka 6 metrov, zdaj pa je široka na eni strani meter in pol.

V tem res velikem naselju ni nobenih družabnih dogodkov in novoletni sejem se nam je zdela prijetna priložnost, da združimo to prijetno druženje lokalne skupnosti s predstavitvijo organizacij, ki delujejo na področju sociale, kulture in šolstva v Fužinah.

Drage gledalke, spoštovani gledalci, pol ure imate časa, da kaj vprašate, svetujete, kaj naj mi naredimo v naslednji oddaji o medsosedskih odnosih. Na številko 01 / 475 31 47 ali seveda na obstoječi e- mail.
Ali nam enostavno sporočite, kako se vi počutite v svojem okolju in kaj bi morda lahko bilo drugače.
Ponovil bom besede naše gostje. Ljudje, bodite aktivni. Pokličite, pišite in se lepo imejte. Živjo.
Lep pozdrav do naše naslednje oddaje.

Prejšnja: Prazniki

Naslednja: Soseska in sosedi

oglasno sporočilo

Moj RTV

Z vami: Življenske želje in cilji