je.

Druga štiri so Grenlandija, Namibija, Norveška in Rusija, pri čemer je slednja leta 2009 prepovedala lov na tjulnje, mlajše od enega leta starosti.

Na Novi Fundlandiji, odročni kanadski provinci na skrajnem severovzhodu države in najstarejši britanski koloniji, kamor so žilavi angleški in irski priseljenci pripluli že v 16. stoletju, je bil tjulnjelov vedno ne samo del tradicije, ampak vir preživetja.

A če so avtohtona ljudstva kanadskega severa ulov uporabila (in ga še vedno uporabljajo) izključno za lastne potrebe, so komercialni vidik lova na tjulnje naglo prepoznali že prvi priseljenci. Nova Fundlandija je bila v tistem času še bolj neusmiljena, gola in jalova kot danes - iz trde, slane in od vetra prebičane zemlje ni vzklilo praktično nič, pa naj so še tako gnojili vrtove z naplavljenimi kapelani (vrsta male ribe, op. a.).

Možje so se iz gole nuje po preživetju vsako zgodnjo pomlad vkrcali na ladje, ki so plule do ledenih plošč Labradorja, kjer so po dva meseca lovili tjulnje, bogat vir maščobe, mesa, kože in krzna. Že sama pot je bila nevarna in mnogi se z nje konec pomladi niso vrnili. S tjulnjevim oljem so si nato razsvetljevali domove ali pa z njim po žličkah hranili shirane otroke in starce, meso konzervirali, kože ustrojili v škornje, kože pa oblekli.

Krzno za bogataše
500 let pozneje so se potrebe in življenjske razmere malce spremenile in danes so v mehke sivkaste kožuščke tjulnjev odeti novofundlandski "nouveau riche", iz kanadskega naftnega booma rojeni novi bogataši, ki za en plašč iz tjulnja v butiku Always in Vogue na glavni ulici St. John'sa odštejejo od 4.000 dolarjev naprej, za torbico od 1.500 dolarjev, cena škorenjcev pa se začne pri 600 dolarjih.

Da je oprava popolna, so iz tjulnjevine obvezne tudi kučme in denarnice. Večina turistov, ki obiščejo to pristaniško mesto živopisanih lesenih hišk, si privošči samo kako zapestnico. Še večja večina se že ob misli na predelanega tjulenjčka zdrzne.

Tjulnjelov danes velja za eno najspornejših ribiških panog in vsako leto ob začetku sezone Peta in podobne organizacije za varstvo živali organizirajo bombastične, telegenične in vizualno učinkovite proteste proti praksi, ki jo označujejo za eno najokrutnejših in etično najspornejših v sodobnem svetu.

Z rdečo barvo polite gole protestnice se kot brezgibna trupla uležejo na kanadske zastave, nad njimi pa vihrajo neprijetni transparenti z okrvavljenimi tjulnji, pobijanjem tjulnjev s palicami in cepini ter bližnjimi posnetki ljubkih živalc, kako s svojimi velikimi črnimi očmi zvedavo zrejo v svet.

Pamela v bran tjulnjem
Kombinacija ljubkosti in močne kontrastne vizualije rdečih krvavih madežev na snežno belem ledu je izjemna - pa tudi dobičkonosna za organizacije, kot so Peta, ki se zanašajo predvsem na prostovoljne prispevke. Med tistimi, ki so se pridružili aktivistom, sta bila decembra leta 2013 tudi zvezdnica Obalne straže Pamela Anderson, sicer Kanadčanka, in soavtor Simpsonovih Sam Simon, ki sta na veliko nejevoljo prebivalcev St. John'sa lovcem na tjulnje ponujala orjaški ček za milijon dolarjev, če svoj posel opustijo in se upokojijo.

Lastnik butika Always in Vogue je ob tem takrat za kanadske medije povedal, da še nikdar niso imeli toliko prometa kot po obisku Andersonove. "Plašči in jakne so kar leteli z obešalnikov." Ker "nič ne razjezi Novofundladčane in Labradorčane bolj, kot ko jih napadejo zvezdniki," je pojasnil Bernie Halloran.

Evropska prepoved uvoza
Lov na tjulnje je na vrhuncu, ko so tjulnjevo olje in kože z ladjami vozili v Anglijo, predstavljal poglaviten vir dobička za Novo Fundlandijo. In še danes, ko je ribolov zaradi strogih kvot močno omejen, se mnogi ribiči v najbolj izoliranih pristaniščih na severu otoka - oprostite izrazu - krvavo zanašajo na dohodek, ki jim ga prinašajo tjulnji. Tudi zato je Kanadčane tako zelo razburila odločitev Evropske unije leta 2009, da na podlagi etične spornosti oz. lastnih omejitev glede ustreznega nadzornega mehanizma lova prepove ves uvoz izdelkov iz tjulnja.

Lovci na tjulnje, ohromljeni zaradi predhodnih embargov za ZDA, Rusijo, Mehiko in Tajvan, so bili ogorčeni. Še leta 2008 so ulovili 218.000 sedlastih tjulnjev, leta 2009 je ta številka padla na 77.000. Ne, ker ne bi bilo trga ali povpraševanja, ampak zaradi prepovedi uvoza. Narod, ki ni ravno znan, da bi se zatekal k provokacijam, je bil nad "nerazumnimi in nepoučenimi" tujimi organizacijami tako nejevoljen, da je tedanja generalna guvernerka Kanade Michaelle Jean iz samega kljubovanja nekaj dni po uvedbi prepovedi na obisku pri inuitski skupnosti pred kamerami zgrizljala kos surovega tjulnjevega srca.

"Na etiki in morali utemeljena odločitev EU-ja in WTO-ja je žalitev za vse naše lovce na tjulnje," je takrat dejal Frank Pinhorn, direktor Kanadske zveze lovcev na tjulnje, ki je prepričan, da organizacije za varstvo živali lovce na tjulnje napadajo, ker so lahka tarča. Prav zaradi zgoraj omenjenih močnih vizualij intenzivne rdeče na belem ledu. "Lagali bodo, goljufali, varali - saj ljudje, ki podpirajo te odločitve (pri WTO-ju in EU-ju) ne vedo absolutno ničesar, kaj pomeni živeti v Mary’s Harbourju ali v St. Anthonyju ali v Twillingatu in služiti kruh z oceanom."

Regulirana ali neregulirana panoga?
Ob tem zagovorniki lova na tjulnje, ki ga je kanadska zakonodaja regulirala že sredi 60. let, nato pa dodatno še leta 1993, poudarjajo, da se pravila strogo izvajajo, vse ladje redno preverjajo, strogo je določena sezona lova, območje lova, kvota (za letos je ta 468.000 tjulnjev) in način usmrtitve (s puško, palico ali cepinom, pri čemer je cilj pokončati žival z enim učinkovitim strelom/udarcem). Lov na tjulnje, mlajše od 25 dni (t. i. whitecoats ali beli kožuščki), je prepovedan od leta 1987.

Priporočeno je, da se tjulnjelovci pred odhodom pozanimajo pri svojih kupcih, kakšno je trenutno povpraševanje po tjulnjih, in da vsak lovec opravi tečaj humanega odstrela. Kar je, zagotavljajo zagovorniki, precej manj travmatično in boleče za živali kot pa tisto, česar je, denimo, deležno govedo ali pa piščanci za zakol. Samo učinkoviteje je zgroziti ljudi s fotografijo mladega igračkastega tjulnja kot fotografijo krave.

Podpiranje mrtve industrije?
Letos se je sezona lova na tjulnje v Novi Fundlandiji in Labradorju začela aprila, le nekaj dni potem, ko je tamkajšnja vlada vložila dva milijona dolarjev v dve predelovalnici tjulnjevih kož, da bi tako podprla tjulnjelovski sektor. Organizacije za varstvo živali, ki slikajo tjulnjelovce kot sadiste s cepini v rokah, so skočile pokonci, češ da vlada ponuja berglo umirajoči in nehumani industriji, ob tem so tudi ostro nasprotovali domnevno previsoko postavljeni kvoti.

A ob tem je treba poudariti, da tjulnji v Kanadi nikakor niso ogrožena vrsta. Njihovo število se je od 70. let, ko se je končal neregulirani komercialni lov na tjulnje, kar potrojilo in danes število sedlastih severozahodnih atlantskih tjulnjev ocenjujejo na približno 7,3 milijona živali, kar je največ, odkar so v 50. letih začeli šteti njihovo populacijo. Po drugi strani se Kanadčani že leta bojujejo s pomanjkanjem polenovk, nekoč ključnim virom preživetja. Ker se tjulnji prehranjujejo tudi s polenovkami, zagovorniki lova na tjulnje radi izpostavljajo argument presežka tjulnje populacije v primerjavi z ogroženostjo polenovke.

Tradicija ribiške dežele
"Tu na lov na tjulnje gledajo kot na nekaj popolnoma običajnega in nihče ni nad njim zgrožen. In dejansko se mi zdi precej svetohlinsko, ko se ljudje zgražajo nad lovom na tjulnje, ki ni prav nič bolj okruten - pogosto celo manj okruten - kot pobijanje drugih živali v komercialne namene. Še posebej, če upoštevaš, da populacija tjulnjev narašča in s tem ogroža druge živalske vrste. Če gledaš s tega vidika, je tjulnjelov celo dobrodošel," razmišlja Slovenka Anja Sajovic, 28-letna etnologinja in antropologinja, ki se je v Novo Fundlandijo preselila pred tremi leti.

Sajovčeva, ki je diplomirala prav na temo avtentičnosti in turizma v ribiških skupnostih v Novi Fundlandiji, na tjulnjelov gleda predvsem kot na pomemben del novofundlandske tradicije. "Ena od najbolj značilnih lokalnih specialitet je pita iz tjulnjevih plavuti - flipper pie. Samo meso meni osebno ni najbolj okusno, ampak če vprašaš domačine, je odlično! Je zelo mastno, poleg tega pa ima precej izrazit, intenziven okus, in če ga nisi vajen, ga moraš kar dobro 'zakamuflirati'," razlaga.

5 dolarjev za plavutko
V sezoni tjulnjevega mesa v St. John'su ni težko dobiti - z njim so dobro založene manjše lokalne trgovine, pite, pripravljene iz zmletih tjulnjevih plavutk, gomoljaste zelenjave, mesne omake in maslenega testa, povečini najdeš v najbolj zakotnih obedovalnicah, prava legenda med ponudniki pa je beli tovornjaček Taylorjevih (Taylor's truck), ki že 40 let vsako leto v sezoni v pristanišču prodaja sveže tjulnjevo meso.

Gre za zadnji tovrstni tovornjak v mestu, letos pa ima zaradi omejenega ulova navite cene - za očiščeno plavutko (Taylorjevih jih prodajo od 15.000 do 20.000 na sezono), ki jo je najlažje pripraviti in gre zato najbolj v promet, boste odšteli 5 dolarjev. Zdi se malo, a po navadi je stala dvakrat manj.

Razlog je, da je zaradi vseh embargov in družbene nesprejemljivosti lova na tjulnje povpraševanje po kožah letos močno upadlo, lovci na tjulnje pa živali ne smejo loviti samo zaradi njihovega mesa. Kar nas pripelje do druge večje polemike glede tjulnjelova. Trg za tjulnjevo krzno je namreč precej večji od trga za tjulnjevo meso. Še celo na Petini strani je zapisano, da "lovci mečejo mrtve tjulnje na kupe, njihova trupla pa puščajo gniti na ledenih ploščah, ker ni trga za tjulnjevo meso". Provincialni vladi Ottawe in Nove Fundlandije sta zato lani vložili skoraj pol milijona dolarjev v pilotni projekt večje ponudbe tjulnjevega mesa po nišnih trgovinah po vsej Kanadi in v tujini.

Tjulnjevi srčki v najboljši restavraciji v državi
Zapostavljanje tjulnjevega mesa skušajo spremeniti predvsem lokalni kuharski mojstri, ki dokazujejo, kako raznoliko in hranljivo je lahko tjulnjevo meso, če se ga pripravi na različne načine. Skratka, da obstaja kaj več - in boljšega - kot mesna pita.

Pri tem pa se, kot je kulinarični trend povsod po svetu, še zlasti pa v Skandinaviji, kjer je Rene Redzepi prav s filozofijo "kilometer 0" Nomo povzdignil v najboljšo restavracijo na svetu, obračajo v lokalno okolje in tradicionalne jedi, ki jih skušajo povzdigniti na petzvezdično raven. Jeremy Charles iz elitne restavracije Raymond's, ki je bila lani razglašena celo za najboljšo kanadsko restavracijo, je tako nedavno na svojem instagramu po seriji morskih ježkov, orjaških rakov in gigantskih morskih listov ponosno objavil fotografijo tjulnjevih srčkov.

"Dejansko danes najdeš več tjulnjevega mesa po vrhunskih restavracijah višjega cenovnega ranga, ker domačini zunaj večinoma jedo fish & chips in lička polenovke, napredni kuharski mojstri pa se obračajo vedno bolj na domače, lokalne in tradicionalne specialitete. Najbrž tjulnjevega mesa vseeno ni toliko, da bi lahko z njim založili vse manjše restavracije po otoku, kar nekaj pa ga tudi izvozijo v tujino, predvsem Azijo," razmišlja Sajovčeva.

Nova stara novofundlandska kuhinja
Eden tistih, ki skuša tjulnjevo meso popularizirati, je Todd Perrin, ki v Quidi Vidiju, eni najstarejših ribiških vasi v Severni Ameriki, vodi restavracijo Mallard Cottage, kjer najdemo največje lokalne specialitete, ki se pod Perrinovo taktirko spremenijo v slastne moderne krožnike.

"Tjulnjevo meso ni podobno ničemur, kar ste kdaj okusili. Ima malce divjačinski, železen okus, skoraj malo po drobovini. Ko pa je sveže, ima malce morski priokus. Izjemno pusto je, ampak oljnato, res paradoksalen tip mesa," razlaga Perrin. "Bizarno meso. Temno kot raca ali divjačina, a žival je zaradi življenja v hladnem Atlantiku razvila popolnoma drugačen način kopičenja maščobnih zalog - meso ni marmorirano, ampak je maščoba tekoča kot olje in prežema vse meso." Tjulnjevo meso sicer zaradi visoke vsebnosti proteinov, kalcija, železa, magnezija in vitamina B-12 velja celo za najbolj zdravo.

Prekajen tjulenj za predjed, tjulnjev sladoled za poobedek
Perrin je letos drugo leto zapored v Mallard Cottageu maja zbral nekaj najboljših kanadskih kuharskih mojstrov, s katerimi so se najprej temeljito poučili o lovu na tjulnje in spremljajoči regulaciji, nato pa pripravili sedemhodno večerjo z eno rdečo nitjo - tjulnjem (sladica je bila sladoled iz tjulnjevega olja).

"Tega ne počnemo zaradi modne muhe - če tjulnjevo meso ne bi bil dober izdelek, v katerega verjamem in za katerega mislim, da bo všeč tudi strankam, ga ne bi prodajali. To počnemo zaradi kulinaričnih razlogov, pri tem pa ni zanemarljivo, da gre za živilo, s katerim je naša kultura in Novo Fundlandija tesno povezana," je za revijo Modern Farmer lani povedal Perrin, ki proteste organizacij za zaščito živali zavrača kot svetohlinske in slepo selektivne.

"Stvar je preprosta - tjulenj je neogrožen, zelo običajen in pogost lokalni produkt, ki je edinstven za to regijo in s katerim rad delam. Kampanja proti tjulnjelovu je podobna vsem tovrstnim kampanjam - tudi če načrtno usmeriš pozornost in žaromete na klavce svinj ali goveda, se bo mnogim to zdelo priskutno. Organizacije skušajo z uporabo fotografij ljubkih tjulnjev zagotoviti več finančnih sredstev, medtem ko skušam jaz samo pripraviti svojo hrano na nadvse spoštljiv način," pripoveduje Perrin, ki spoštovanje do živali kaže z uporabo vseh delov - od srca do ledvic, iz kož so predpasniki njegovega osebja, iz usnja pa stoli v Mallard Cottageu.

Več povpraševanja po mesu, manj po krznu
Ironično je, da imajo vrhunski kuharji po Kanadi od evropskega embarga, ki je ob vsesplošni debati o tjulnjelovu izpostavil tudi tiste, ki tjulnjevino pripravljajo v kulinarične namene, več povpraševanja po tjulnjevem mesu.

Eno takih tematskih tjulnjemesnih večerij so, denimo, pripravili v Montrealu leta 2009 že kmalu po napovedi embarga, ko so v razprodanem bistroju Au Cinquieme Peche gostom pripravili vse od tjulnjevega tatarca in karpača do prekajenega tjulnja, od tjulnjevih klobas do tjulnjevih ledij z brusnicami.

Meso kot vsako, že stoletja. Perutnino za zakol obesijo z glavo navzdol, nato pa jih spustijo čez mesoreznico, da jih obglavi. Ni redko, da rezilo zgreši, ptiča pa še živega utopijo v vreli vodi. Govedo, drobnico in svinje veliki obrati redijo v nehumanih razmerah, preden jih skoraj milostno pokončajo. Pot mesa do krožnika pogosto ni prijetna. Pogosto celo manj prijetna od usode kanadskih tjulnjev.