Masaji so znani kot vojščaki in pastirji, ki so se vedno premikali iz enega kraja v drugega in pri tem delili pašnike ter vodne vire. Danes živi še med 500.000 in milijon Masajev, ki naseljujejo sever Tanzanije in jug Kenije. Foto: EPA
Masaji so znani kot vojščaki in pastirji, ki so se vedno premikali iz enega kraja v drugega in pri tem delili pašnike ter vodne vire. Danes živi še med 500.000 in milijon Masajev, ki naseljujejo sever Tanzanije in jug Kenije. Foto: EPA
Poplave v Afriki
V Afriki pogosto primanjkuje padavin, ki bi namočile presušeno zemljo, a ko pridejo hudi nalivi, je škoda taka kot ob katastrofalni suši, saj nastanejo poplave, ki ogrozijo milijone ljudi in ob tem tudi njihove črede, od katerih so življenjsko odvisni. Foto: EPA
V vzhodni Afriki so pogosti krvavi spopadi med različnimi pastirskimi ljudstvi, ki med seboj tekmujejo za vodo, živino in pašnike. Foto: EPA

A kaj, ko so ljudstva, kot so kenijski Masaji, odrinjena na rob političnega dogajanja in afriške vlade ne znajo uporabiti njihovega dragocenega vedenja, so zapisali v poročilu humanitarne agencije Oxfam.

Veščine, ki so jih pastriji pridobili z generacijami, ko so se s svojimi čredami prebijali prek vročih puščav, bujnih zelenih savan in goščav v Keniji, Tanzaniji in Ugandi, imajo veliko vrednost na celini, ki naj bi jo še posebej prizadele posledice podnebnih sprememb, s katerimi naj bi po ocenah Združenih narodov do leta 2080 temperature po vsem svetu narasle med 2 in 4 stopinjami Celzija.

S tradicionalnim znanjem nad črnoglede napovedi
Afriko naj bi doletelo še več suš, viharjev, poplav in naraščanje gladine morja, vse to pa bo prineslo tudi širjenje niza bolezni. Na desetine milijonov ljudi na vsej celini bo soočenih s pomanjkanjem hrane in pitne vode. Pastirska ljudstva se podobnim podnebnim spremembam prilagajajo že tisoč let in so se naučila kmetovati v različno težkih okoljih. To naj bi jim pomagalo tudi, če se uresničijo črnoglede napovedi za Afriko.

A do spoznanj o prilagajanju teh ljudstev se bomo le stežka dokopali, če ne bo vlaganj in podpore vlad. Namesto da bi jih spoštovali, so voditelji v regiji do zdaj večinoma ignorirali pastirska ljudstva in nanje gledali zviška, medtem ko so imeli njihov način življenja za zastarel in zato nepomemben.

"Prepogosto se neposredna gospodarska vrednost, ki jo ustvarijo pastirska ljudstva, ne ohrani v njihovih skupnostih, neposredna vrednost pa ni nagrajena in je celo nepriznana od oblasti," je dejal regionalni direktor Paul Smith-Lomas ob predstavitvi poročila z naslovom "Preživetje najmočnejših".

Leta marginalizacije in neprimernih razvojnih načrtov so skupaj z vse hujšim tekmovanjem za vire ogrozila sposobnost pastirskih ljudstev za trajnostno preživljanje s svojim načinom življenja. Vzhodnoafriške vlade so te skupnosti večinoma izključile iz političnega odločanja, saj so jih imele za manjšine, za čigar glasove se ni vredno bojevati, so bili kritični v poročilu.

Krajevna ljudstva v središču vseh naporov
Oxfam je opazil počasno zavedanje o vrednosti znanj svojih ljudstev, a je vseeno pozval vlade in razvojne agencije, naj pretresejo politike in vzpostavijo učinkovit socialni sistem, da bi lahko ljudstva še naprej prenašala znanje o tradicionalnem načinu življenja na naslednje generacije ali pa se odločila za alternativen način življenja.

"Skupnosti moraji biti v središču naporov pri upiranju podnebnim spremembam, saj je prilagajanje izrazito krajevno. Delovalo bo le, če bo krajevno prebivalstvo vodilno v procesu," je dejal Smith-Lomas.

G. V.