Razkosavanje kita v pristanišču Vada. Foto: Reuters
Razkosavanje kita v pristanišču Vada. Foto: Reuters
Japonska kitolovka
Japonska je ena redkih držav, ki še vedno izvajajo kitolov. Foto: EPA
Prejšnji mesec je japonsko ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov objavilo fotografijo ministra Jošimase Hajašija med uživanjem skledice kitovega mesa, da bi tako spodbudil Japonce, naj jedo več kitovega mesa. Foto: Reuters
Praktični pouk za petošolce. Foto: Reuters

Za desetletne šolarje je bil izlet v 100 kilometrov od Tokia oddaljeno Minamiboso strokovna ekskurzija. Čeprav okoljevarstveniki kitolov ostro obsojajo, pa Japonska vztraja, da gre za pomemben del njene kulinarične dediščine. Ribiči iz okrožja Vada v Minamibosu so še posebej ponosni na svojo večstoletno tradicijo, zato vsako leto znanje in zgodovino prenašajo na tamkajšnje najmlajše. Otroke učijo o zgodovini kitolova, biologiji živali in načinu priprave kitovega mesa.

"Ta del je maščoba. Če vas je strah, zamižite," je skupini 38 učencev petega razreda praktično pokazal, kako razkosati kita, Jošinori Šoji, predsednik kitolovske družbe Gaibo Hogej. Pod nožem se je ob šepetanju in vzdihovanju otrok zableščalo temno meso in drobovje.

Vse manj Japoncev uživa kitovo meso
Kitovo meso je sicer na japonskih krožnikih čedalje večja redkost (redno ga uživajo le štirje odstotki Japoncev), ga pa zato toliko več (tako doma kot za šolsko kosilo) pojedo prebivalci Vade, kjer tamkajšnje restavracije, supermarketi in butične trgovine z živili strežejo vse od kitovega sušija do ocvrtega kita.

"Tu v Vadi jemo kite. Vsaka družina jé kitovo meso najmanj enkrat med poletno sezono kitolova," razlaga učiteljica Mičijo Masuda. "In če jemo kite, smo dolžni videti in se poučiti, kako se jih pripravi. "

"Za nas je kit hrana. Kitolov je dobra tradicija, in preden umrem, si želim svoje znanje predati naprej,"
pa pravi Šoji, ki vsako leto po lokalnih šolah predava o kitolovu in deli vzorce mesa konzerviranega kita.

Hud udarec haaškega sodišča
Mednarodno sodišče v Haagu (ICJ) je sicer marca zadalo hud udarec japonskemu kitolovskemu programu, ko je prepovedalo kitolov na Antarktiki, češ da gre za komercialno in ne znanstveno dejavnost. Japonska vztraja, da mnogo vrst kitov ni ogroženih. T. i. znanstveni kitolov so začeli leta 1987, leto dni po tem, ko je začel veljati mednarodni moratorij, ki pa ne zajema obalnega kitolova.

Kljub razsodbi ICJ-ja pa Tokio namerava nadaljevati znanstveni kitolov, le prilagodil ga bo razsodbi. "Naša pravica je, da ulovimo in pojemo kita, ki plava v naših vodah," je prepričan Šoji, čigar družba namerava pred koncem sezone kitolova, ki bo avgusta, uloviti še 24 kitov.

Zahodnocentrični rasizem?
Okoljevarstveniki niso srečni. Patrick Ramage iz Mednarodnega sklada za blaginjo živali meni, da je čas, da se Japonska odreče ubijanju kitov in se raje posveti ohranjanju te veličastne živalske vrste. "Spoštovanje kulturnih razlik je bistvenega pomena, a prijatelji Japonske in ljubitelji japonske kulture po vsem svetu spremljajo njihovo početje z žalostjo," je povedal Ramage za CNN. "Japonski šolarji bi se morali s kiti srečevati prek opazovanja, ne pa prek uživanja njihovega mesa."

Japonski podporniki uživanja kitovega mesa po drugi strani pravijo, da gre za večstoletno tradicijo, zahodne kritike pa obtožujejo kulturnega imperializma in zahodnocentričnega rasizma. Ne nazadnje je znano, da so se Japonci po ameriški invaziji med drugo svetovno vojno in po njej prehranjevali ravno s kitovim mesom.

Tudi zato ima kitovo meso zanje tako velik kulturološki, pa tudi simbolni pomen, hkrati pa očitke o krutosti do živali zavračajo, češ da ne razumejo, kako je lahko uživanje kita drugačno od uživanja goveda ali svinje.
K. S.