Kakšno bi bilo idealno število volkov in medvedov v Sloveniji? "Medvedov in volkov je v razvitem svetu toliko, kot jih je družba pripravljena sprejeti. V Sloveniji je toleranca v primerjavi predvsem z večjim delom zahodne Evrope razmeroma visoka. Zato pri nas lahko živi toliko živali, ker smo ljudje navajeni sobivanja, a neka naravna zmogljivost okolja bi bila še mnogo višja," je za MMC pojasnil Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS).

"Težko je reči, ali je to preveč ali premalo, očitno smo v Evropi ljudje že tako zasedli življenjski prostor divjih živali, da moramo odločati o tem, koliko jih sme živeti z nami, mislim, da gre za ogromen odvzem iz okolja," je številke komentirala biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič iz nevladne organizacije Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra.
Po mnenju Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) pa je predlagano število odvzema volkov in medvedov iz okolja občutno prenizko in ne dosega naravnega prirastka, saj se po njihovem mnenju populaciji obeh zveri iz leta v leto povečujeta in širita tudi prostorsko. Na nekdanjih območjih izjemne prisotnosti je tako medved že kar stalno prisoten, volk pa se je medtem razširil na Primorsko in zdaj se širi tudi že na severno Primorsko, so navedli. "Že kar nekaj let zagovarjamo stališče, da bi morali populacijo znižati na raven iz leta 1990, saj takrat ni bilo večjih težav oziroma so bile razmere vzdržne," so še odgovorili na MMC-jevo vprašanje, ali je odstrela preveč ali premalo.

Predvideni odvzem 113 (od tega približno 93 za odstrel) medvedov in 10 volkov iz narave vključuje odstrel, ujetje, preselitev, povoz ali vsako drugo izgubo osebka, ne glede na vzrok, ki je izgubo povzročil. To pomeni, da se morebitne večje naravne izgube kažejo v zmanjšanem odstrelu na določenem območju. Število osebkov določa ministrstvo na podlagi strokovnega predloga ZGS-ja in izvedenske skupine, kar zagotavlja, da ne bo nobene škode za ugodno stanje v naravi, so pojasnili na ministrstvu za okolje in prostor.

Število medvedov in volkov že deset let stabilno
Ocenjena številčnost rjavega medveda je med 450 in 500 osebki, po podatkih monitoringa volka, izvedenega v letih 2015/16, pa je ocenjena velikost populacije volkov v Sloveniji okrog 50 osebkov, so še odgovorili na ministrstvu. Ob osamosvojitvi Slovenije pred 25 leti je bilo medvedov pri nas zgolj okoli 300, volk pa je bil celo na robu izumrtja, je Černe primerjal številke in hkrati poudaril, da so zadnjih deset let populacije volka in medveda stabilne in v ugodnem stanju.
Za sam odstrel je že zadnjih šest let stalno predvidenih od 80 do 93 medvedov, kar ohranja trenutno številčnost populacije rjavega medveda v Sloveniji, je poudaril Černe in nadaljeval, da pri volku stalnosti ni in številka niha od tudi več kot deset primerkov pa vse do ničle, saj v nekaterih letih odločbe za odstrel volkov niso bile izdane. "Glede na podatke, ki jih imamo, se s predlaganim odstrelom ne bo ogrozila številčnost populacije medveda in volka," je zatrdil strokovnjak z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri ZGS-ju. Glede na ugotovitve iz številnih strokovnih člankov namreč izhaja, da od 20- do 30-odstotni odvzem iz populacije volkov na letni ravni ne ogroža številčnosti vrste v naravi, je dodal.

Zveri so 'moteč dejavnik' za vse
Medved in volk ne povzročata težav zgolj kmetovalcem, temveč sta moteč dejavnik za vse prebivalce, so poudarili na kmetijski zbornici in dodali, da medvedi v naselja prihajajo vse pogosteje, celo podnevi, konfliktnih situacij pa je vedno več. Tudi škode zaradi medveda ni malo in je odvisna od razpoložljive hrane v naravi, glede volka pa so opozorili, da so mnogi rejci iz brezupa zaradi škod dejavnost že opustili. "Na Kočevskem se je stalež drobnice v zadnjih letih zmanjšal na samo dva tisoč, povečal se je delež škod na čebelnjakih, vse pogosteje pa so plen tudi večje živali, kot so konji, govedo in osli. Veliko planin na Gorenjskem je praznih, saj rejci zaradi škod živine ne vodijo več v planine," so zapisali na kmetijski zbornici.

Zavzemajo se za strpno in vzdržno sobivanje, ki bo omogočilo obstoj zavarovanih vrst, a hkrati ljudem dopustilo kmetovati brez večjih škod, ter da bi se pri načrtovanju upravljanja zveri bolj upoštevalo ljudi, ki se spopadajo s temi težavami, in lokalne skupnosti. Prav tako so na kmetijski zbornici opozorili, da dragih stroškov varovanja v obliki električnih ograj rejci ne morejo nositi sami in jim mora na pomoč priskočiti država.

"Če pogledamo v Bosno, vidimo, da kar se tiče ovčereje in živinoreje, nimajo nobenih težav, čeprav je tam veliko volkov in medvedov, ker znajo svoje ovce čuvati s pomočjo psov, električnih pastirjev, predvsem pa je tam pastir," je na alternativo odstrelu opozorila biologinja Hönigsfeld Adamičeva in dodala, da ponekod že obujajo tradicijo 'starih časov' in znova uvajajo pastirske pse.

Neizogibnost zaščite, kjer koli so zveri
"Takoj ko so na nekem območju volkovi in je tam tudi nezaščitena drobnica, bo zanesljivo prišlo do škode, tudi če gre za trop, v katerem sta zgolj en samec in samica, ali pa če jih je šest ali še več, bodo vedno plenili najlažje ulovljiv plen," je Černe opozoril, da število volkov na nekem območju ne vpliva na to, ali se bodo volkovi znesli nad domačimi živalmi. Drobnico je tako treba ustrezno zaščititi z električnimi ograjami in drugimi sredstvi, da postane težje ulovljiva od volkovega naravnega plena, je poudaril nujnost zaščite povsod, kjer je prisoten volk.

Do visokih električnih ograj pa so skeptični na kmetijski zbornici. Slovenija si ne more privoščiti, da bi vsa kulturna krajina postala zaradi zveri zagrajena z dvometrskimi ograjami, saj bi to kvarilo videz pa tudi onemogočalo gibanje tako ljudem kot živalim, so poudarili na zbornici in dodali, da takšne ograje, ki preprečujejo vdor zveri, predstavljajo tudi nesorazmerno velik strošek, ki zmanjšuje konkurenčnost proizvodnje. "Rejci imajo tudi dvojne ograje, pa zveri še vedno pridejo noter, stoodstotne zaščite ni," so še dodali in hkrati poudarili tudi problematiko varovanja pašnikov v planinah.

"Medvedi pridejo v vas, saj so enega zalotili že na slivi na vrtu, ko je gledal televizijo skozi okno, ampak saj ni nikomur nič naredil, nobenega konflikta z ljudmi ni bilo, a jih je vseeno takoj strah," je Hönigsfeld Adamičeva opisala eno izmed srečanj s problematičnim medvedom. Sicer se strinja, da ni ravno dobra ideja, da se medvedi sprehajajo po vaseh, zato pa je treba ravnati preventivno in odstraniti vire hrane.
Za uspešno sobivanje z zvermi delno poskrbi odstrel, ki zagotovi, da število zveri ohranjamo na isti ravni, drugi del pa morajo s prilagoditvijo izpolniti ljudje. Eno je prej omenjena zaščita drobnice, pri medvedih pa je še posebej ključno, da se antropogeni viri hrane, na primer v obliki divjih odlagališč v bližini vasi, odstranijo. Tako medveda privabljamo v bližino vasi, navadi se na človeka in potencialno postane 'problematičen primerek', ki ga je pozneje treba odstreliti, je poudaril Černe.

Odstranitev problematičnih primerkov
Pri medvedih sta po Černetovih besedah dva glavna namena odvzema iz narave, in sicer prvi je odstranitev problematičnih primerkov, drugi pa uravnavanje številčnosti. "En del odstrela se ne realizira in se ga prihrani za čez poletje, v primeru, ko pride do problemov, da se takrat lahko odstranijo konfliktni medvedi, ki izgubijo strah pred ljudmi," je pojasnil. Drug del zgodbe pri odstrelu pa je ohranjanje naravne starostne strukture populacije. Pri medvedu starost primerka lepo odraža teža, tako da pri odstrelu predpišejo število medvedov do 100 kg, število od 100 do 150 kg in število nad 150 kg, je nadaljeval.
Tudi pri odstrelu volka so predvideni ukrepi, ki zmanjšujejo negativni vpliv na populacijo. Odstrel je tako usmerjen v mlajše živali, če pa so že odstreljene več kot štiri odrasle živali, ki so verjetni vodje tropov, se odstrel nemudoma ustavi. Odvzem je tudi prostorsko omejen na dva volkova na Primorskem, tri na Notranjskem, tri na Kočevskem in dva na Hrušici, Nanosu in Trnovskem gozdu, je še naštel Černe.

Zimsko krmljenje in manj spanja v brlogu
"Če so krmišča v strnjenih gozdnih kompleksih daleč stran od človekovih naselij, pripomorejo, da so koncentracije medvedov višje tam in jih tako odvračamo od naselij, a vprašljivo je, ali je pozimi smiselno krmiti, ker takrat medvedi praviloma spijo," je še opozoril Černe. Izsledki raziskave biotehniške fakultete so namreč pokazali, da slovenski medvedi preživijo precej manj časa v zimskem snu v brlogih kot v drugih državah prav zaradi krme.

Slovenski medvedi na tujem in lov na črno
V Trento v Italiji je bilo pred okoli 17 leti preseljenih devet slovenskih medvedov. "Ta zgodba je bila zelo uspešna, zdaj se je populacija dvignila že na okoli 50 medvedov," je Černe navedel enega svetlih primerov vnovične poselitve območja s slovenskimi medvedi. Drug takšen sicer malo manj uspešen primer so španski Pireneji. "Številčnost se rahlo dviga tudi tu, a je tu veliko več težav z uporom ljudi, predvsem rejcev," je nadaljeval. Tretji povsem neuspešen primer pa je Avstrija, kjer medvedov lokalno prebivalstvo ni sprejelo in so jih ilegalno postrelili ali pa zastrupili. "Medvedja populacija je sicer sprva narasla do 25 primerkov, a so jih potem ljudje povsem iztrebili," je razgrnil Černe.
Lova na črno na medvede je po Černetovih besedah v Sloveniji izredno malo, saj "če bi pri takšnih številkah odstrela, kot ga imamo v Sloveniji, dodali še ilegalen lov, bi število medvedov začelo upadati, pa ni tako". Pri volkovih je težje presoditi, kakšno je stanje: "Imamo evidentirane primere, ko je šlo za odstrel volkov na črno, a številčno je težko kar koli reči." Motivi ljudi za ilegalen odstrel so povsem različni, lahko ščitijo svojo drobnico, v volku vidijo konkurenco za plenske vrste, kot so srne in jelenjad, lahko gre za neodobravanje prisotnosti plenilca, kot je volk, v svoji okolici itd., je naštel.

Ris potrebuje "svežo kri" iz tujine
Zaščitena pa pri nas nista zgolj volk in medved, katerih populaciji sta trenutno številčno stabilni, ampak tudi tretja velika zver iz slovenskih gozdov – ris, ki je še vedno zelo ogrožen. Glavno težavo risu namreč predstavlja parjenje v sorodstvu. "Pred okoli 40 leti je bilo na Kočevsko prineseno šest risov, iz katerih je nastala celotna slovenska populacija risov, ki se je razširila tudi na Hrvaško ter v Bosno in Italijo," je pojasnil Černe in dodal, da se je še posebej v zadnjih desetletjih začel kazati negativen vpliv zaradi parjenja v sordstvu, ki pomembno znižuje splošno zdravje risov in sposobnost reprodukcije.
Po podatkih okoljskega ministrstva je številčnost risa nizka in ocenjena na od 15 do 20 osebkov. Če se ne bo doselilo novih živali od drugod, pa so verjetno obsojeni na izumrtje. "Na zavodu smo s pomočjo 11 partnerjev iz Italije, Hrvaške, Romunije ter Slovaške pripravili projekt Life, s katerim bi v Slovenijo in Hrvaško doselili romunske in slovaške rise," je pojasnil in dodal, da upa, da bi lahko prva 'sveža kri' prispela, če bo projekt na EU-ju potrjen, že v dveh ali treh letih.
Je Slovenija zverem prijazna?
"Slovenija sama je premajhna, da bi lahko vzdrževala vitalne populacije zveri, in sicer iz preprostega razloga, ker živijo in si lastijo tako ogromne teritorije, tako da trop volkov zaseda kar 400 kvadratnih kilometrov, pri risih pa na primer samica 120, samec pa 240 kvadratnih kilometrov območja," je sklenil Černe in dodal, da je ključno, da so slovenske populacije povezane s tistimi v sosednjih državah. "Pri medvedu imamo ugodno stanje populacije, ker se širi čez cel balkanski lok do Grčije, podobno pa velja tudi za volka," je dodal.
"Smo ena redkih držav, ki ima vse tri velike zveri, tako da imamo primerjalno z drugimi gotovo dobro ohranjeno naravo, gozdove, plenske baze pa so ustrezne, da imajo živali kaj ujeti in pojesti," je za konec Černe opisal relativno dobre razmere za bivanje zveri pri nas.

Po mnenju Hönigsfeld Adamičeve pa Slovenija do zveri 'ni preveč' prijazna dežela. "Prijazna do njih je gotovo po naravnem habitatu, vsekakor imamo lepe naravne možnosti v povezavi z balkanskim jugovzhodom, a tale žica na južni meji zdajle ovira populacijski pretok," je odvrnila in dodala, da so ljudje oz. socialni habitat manj prijazni, saj je urbano mestno okolje veliko bolj naklonjeno varovanju narave kot podeželje, kjer se z zvermi dejansko srečujejo.