A ostal je trden. Od prvih ur, ko je najbolj gorelo in je stopil pred naše kamere, do zdaj je enako dostopen za vsa vprašanja, ki jih novinarji naslavljamo nanj. Tri otroke ima, ženo in štiri vnuke, in to, pravi, ga drži pokonci, zdaj pa je začel še teči. Z njim smo se pogovarjali v Ribiškem domu na Vrhniki, dvesto metrov po izlitju Tojnice v Ljubljanico.

Inšpektorji so v podjetju skoraj vsak drugi dan. Predvsem preverjajo, katere odpadke prevzemajo in katere odvažajo. Dovoljenje imajo, da prevzemajo samo tiste, s katerimi potem zmešajo obstoječe odpadke, ki so ostali po požaru, da jih lahko odpeljejo. Okoljski inšpektor jih je obiskal že štirikrat, tam je bil inšpektor za požarno varstvo, za zaščito in reševanje, gradbeni inšpektor … Razen tega, da je bil s požarno vodo onesnažen potok Tojnica, drugih večjih odstopanj inšpektorji niso ugotovili, zatrjuje.

Ker je iztok v Tojnico zdaj zamašen, jim vsak dež povzroča težave, saj se voda nabira v predelih z odpadki. Ker imajo 24-urno varovanje, jih je preteklo sredo zvečer varnostnik o tem takoj obvestil, vodo so izčrpali v zabojnike in odpeljali jo bodo na uničenje v Avstrijo.

Zadnjih štirinajst dni v podjetju drobijo ostanke pogorišča. Sežigalnica, kamor jih vozijo, namreč določa, da delci ne smejo biti večji od 40 centimetrov, kar pomeni, da jih morajo zdrobiti. Na svoji spletni strani prebivalce obveščajo o dejavnostih in tako so jih seznanili tudi s tem, da bi lahko zaradi drobljenja prišlo do povečanega hrupa ali emisij, vendar so naknadno ugotovili, da se to ni zgodilo.

Gospod Nanut, imate 45 zaposlenih, ki že sedmi teden delajo na pogorišču. Bodo šli tudi oni na zdravniške preglede?
Prav zdaj so začeli hoditi na izredne zdravniške preglede. Fantje niso delali v požaru, ampak potem pri sanaciji, v razmerah, ki so bili primerljivi ali pa morda še slabši kot med požarom, saj so delali več časa, vse dneve po dvanajst oz. štirinajst ur. Seveda smo zahtevali, da so nosili ves čas zaščitna sredstva, zato računam, da ne bo nobenega pomembnega odstopanja v zdravstveni sliki.

Kar nekaj podjetij se je znašlo v škripcih, ker ne morete več sprejemati njihovih odpadkov. Katera so ta, ki imajo največ težav?
Ta podjetja imajo že sama preveč problemov, da bi jih še tukaj imenoval. Med njimi so tudi paradni konji slovenskega gospodarstva. Tako zdaj iščemo rešitve skupaj z ministrstvom za okolje in tukaj moram pohvaliti ministrico, ki se je osebno zavzela in sedi skupaj z nami na sestankih.

Slišimo, da podjetje Saubermacher, ki stoji tik ob vašem podjetju, že prevzema vaše posle. So katera podjetja z vami prekinila sodelovanje?
Niso podjetja prekinila sodelovanja, mi smo obvestili naše stranke, da trenutno ne moremo poslovati. In sodelovanja na razpisih, na katere smo se prijavili, smo odpovedali. Ne morem nikomur zameriti, če bo šel h konkurenci, ker mi danes nismo sposobni prevzemati odpadkov. Računamo pa na to, da bomo z dobrim delom te stranke spet pridobili nazaj. Konkurence imamo veliko, čez dvesto podjetij je, ki lahko našim strankam pošiljajo ponudbe, ampak vprašanje, ali so sposobni posel tudi uresničiti.

Kakšno izgubo imate zaradi izpada prihodkov?
O tem še ne morem govoriti, zdaj je na delu zavarovalnica. Zavarovane smo imeli izpad prihodka, osnovna sredstva, okoljsko škodo.

Občinski svetniki so sklenili, da mora Kemis z Vrhnike, in tudi civilne iniciative se zavzemajo za to. Čeprav neke pravne podlage za to nimajo, zdaj z odvetniki iščejo možnosti, kako bi to dosegli. Kaj vi menite, bo Kemis ostal na Vrhniki, kakšne načrte ima lastnik?
Moja naloga je, da Kemis postavim nazaj, na enako raven, kot smo bili prej, kar zadeva prevzemanje odpadkov, in na višjo raven, kar zadeva požarno varnost. Dejstvo je, da bo Kemis ostal na Vrhniki ali pa ga sploh ne bo. Na katero koli drugo lokacijo bi ga preselili, bi to pomenilo naslednja štiri leta zbiranja dokumentacije in študij. Nobena lokalna skupnost drugje ne bi tega želela v svoji bližini, vsa druga, neposeljena območja pa so zavarovana, primerne lokacije v Sloveniji enostavno ni. Kemis je bil postavljen na Vrhniko, ker je bilo tukaj že pred več desetletji določeno degradirano območje, namenjeno prav takšnim dejavnostim.

Če boste kljub temu morali zapreti svoja vrata – kaj bi to pomenilo?
Lastnik je zagotovil, da bi v tem primeru zaposlene prerazporedili v druga svoja podjetja. Večja težava bi nastala za gospodarstvo in državo. V Sloveniji ni takih obratov, kot je naš, le dve podobni podjetji sta. Slovenija potrebuje taka podjetja. V desetih letih smo samo v Kemisu uničili 200.000 ton nevarnih odpadkov na način, sprejemljiv za okolje. Ne vem, kako ljudje iz civilnih iniciativ razmišljajo – kdo bo te odpadke prevzel, kdo jih bo odstranil? Vsi jih imamo doma, v službi …

Del stavbe, ki je pogorel, boste verjetno morali postaviti na novo. Boste potrebovali novo gradbeno dovoljenje?
Po končani sanaciji bomo na pogorišču zgradili nov objekt, enak bo, kot je bil prej, vendar bo imel vgrajene dodatne ukrepe s področja požarnega varstva. Katere vse, v tem trenutku še ne vem. Smo pa že zdaj imeli požarno varnost večjo, kot jo določa zakonodaja, imeli smo večje bazene za lovljenje vod in toplotno kamero. Prepričan sem, da se bo zaradi te nesreče, ki se je zgodila nam, tudi v drugih podjetjih zvišala raven varnosti. Prvi del sanacije bo končan čez dva meseca in takrat bomo tudi vedeli, ali za novi objekt potrebujemo gradbeno dovoljenje ali ne.

Policijska preiskava še vedno ni končana. Na policiji pravijo, da je tako zaradi zahtevnosti postopka. Do kakšnih ugotovitev ste v podjetju prišli po mesecu in pol od požara? Kje je bil vzrok?
S sodelavci smo delali analizo, kaj bi lahko bilo. Izključili smo vzdrževanje, ki je v Sloveniji zelo pogost razlog. Tisti dan nismo namreč delali, in ko je šel zadnji človek s toplotno kamero preverit, ni bilo nikjer videti nikakršnega toplotnega odstopanja. Druga zadeva, ki smo jo izločili, je elektrika. Tam, kjer je določena mikrolokacija požara, ni nikakršnih električnih napeljav ali česa podobnega, kar bi lahko povzročilo požar. Tretja možnost je nameren požig. Prve tri tedne sem to možnost popolnoma izključil, ker nimamo nobenih težav z delavci, nobenih sporov. Med krajani sicer nismo priljubljeni, nimajo nas radi, ker smo pač taka dejavnost, ampak nikoli si nisem mislil, da bi lahko kdo kaj takega storil, preprosto zato ker ne mara soseda. Danes, po mesecu in pol, po vsej tej gonji po medijih in po vsem, kar slišim, kjer koli sem, ne izključujem več te možnosti.

Kaj vam je bilo v tem času najtežje?
Pogorela je zadeva, zaradi katere sem prišel v Kemis. Projekt smo postavili, zagnali, naredili najboljše podjetje v Sloveniji, delali po vseh standardih in pravilih, na koncu se nam je pa tole zgodilo. To je bila zame osebna katastrofa. Najtežje mi je pa bilo, ko sem gledal gasilce, ko so se menjavali, ko so z dušo in telesom šli v ogenj, da so branili steno, da se ne bi komu kaj zgodilo. To me je bilo pa takrat tako strah, kot me ni bilo še nikoli v življenju. Ko so mi po požaru, ob dveh ponoči, ko sem se peljal domov, po telefonu rekli, da sta samo dva gasilca lažje poškodovana, se mi je resnično odvalil kamen od srca. Me pa moti, kako so mediji kar tekmovali med sabo, kdo bo prikazal hudiča še bolj črnega, kot je. Potok Tojnica, recimo, ni več mrtev, saj vsakdo, ki stopi zraven, lahko opazi ribe, žabe in kačje pastirje. Mi smo imeli res veliko nesrečo, veliko poslovno škodo, veliko problemov in človek si res ne želi, da se še vse tisto, kar je dobrega, zamolči ali prikazuje drugače, kot je bilo. Po požaru v Ljutomeru se stvari odvijajo zelo drugače, vidi se, da država zdaj drugače ukrepa. Pa čeprav so šle tam v zrak podobne emisije kot na Vrhniki, saj so gorele po kemijski sestavi enake snovi. Sem namreč kemik. Komaj čakam, da se končajo vse preiskave in analize, da se pokaže, da je bila nesreča, ampak ne taka, ki bi pustila dolgoročne posledice.

Kakšno pa je vzdušje med zaposlenimi? Vemo, da so se med požarom ponoči zbrali v bližini in bili pripravljeni pomagati?
Ne razumejo, zakaj taka medijska gonja proti podjetju, ki je delalo dobro, ki ima dobro ekipo, ker smo bili res najboljši na tem področju, zakaj se ta medijska gonja ne ustavi. Zakaj se ne prikaže izboljšanje na Tojnici, odpadke smo odpeljali, objekt smo očistili. Zelo so mi zamerili, ker se je v medijih pojavljalo, da je Tojnico čistila VG Drava, mi smo pa imeli tam stalno šest ljudi ali več in dve cisterni, ampak nas nihče ni omenil, to se je fantom zdelo za malo, da niso niti omenjeni, čeprav ves čas delajo. Delali so po 12, 14 ur prva dva tedna, soboto, nedeljo, da smo vse skupaj spravili v obliko, da ni več grožnje in obremenjevanja okolja. Fantje in sodelavke so slabe volje zaradi tega, neki dvom je prisoten. Imeli smo nesrečo, ampak večja nesreča pa je, da se ta požar izrablja za neke druge cilje, ki nimajo s požarom nobene zveze, in to nas boli. In iz tega ven ne moremo, to je najtežje.

Vsaka zgodba ima seveda dve ali več plati. Tako, kot je tukaj zapisano, je to doživljal direktor Kemisa.

Erika Pečnik Ladika, TV Slovenija