Vaša ocena: 
Ocena 4,0 od 8 glasov
Ocenite to novico!
Odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v zazidljiva bodo ostale, a bodo nižje, kaže potrjen predlog novele, ki so ga obravnavali na odboru DZ-ja.
Robert Hrovat iz SDS-a je na seji odbora DZ-ja za kmetijstvo poudaril, da je novela zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je začela veljati lani, uvedla "neživljenjsko visoke" odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč, kar v času zaostrenih gospodarskih razmer dodatno zavira gospodarsko aktivnost in znižuje konkurenčnost Slovenije.
Predlagatelji spremenili novelo
Predlagatelji nove novele se po njegovih besedah zavedajo nujnosti zaščite najboljših kmetijskih zemljišč, a menijo, "da bo edina prava zaščita najboljših kmetijskih zemljišč takrat, ko bo vzpostavljen kataster trajno varovanih kmetijskih zemljišč". Predlog novele skupaj z amandmaji po njegovem mnenju predstavlja kompromis med popolno ukinitvijo odškodnin in visokimi odškodninami, ki veljajo po obstoječem zakonu.
Poslanske skupine so najprej namreč predvidele, da bi se odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč odpravile, a so zdaj skupaj s SLS-om, ki je temu nasprotoval, pripravile več amandmajev, ki ohranjajo odškodnino za zemljišča, ki so ocenjena z več kot 50 bonitetnimi točkami. To so zemljišča z največjim proizvodnim potencialom, ki so nujno potrebna za pridelovanje hrane.
Poleg tega se bo odškodnina odmerila le od tlorisa objekta, in ne več od celotnega zemljišča, zmanjšuje pa se tudi višina odškodnine. Kot je pojasnil Hrovat, s tem zagotavljajo zaščito najboljših kmetijskih zemljišč, hkrati pa razbremenjujejo investitorje in mlade družine.
Strokovnjaki in nevladniki še vedno proti
Medtem pa predstavniki strokovnih institucij in nevladnih organizacij noveli še vedno nasprotujejo, predvsem zaradi nizke samooskrbe Slovenije in pomena zagotavljanja prehranske varnosti. Direktor Kmetijskega inštituta Slovenije Andrej Simončič je dejal, da tudi odškodnine niso dokončna rešitev, a je to - dokler nimamo boljšega zakona o kmetijskih zemljiščih - vsaj eno izmed zagotovil, da se na njih ne bo gradilo tako enostavno.
Sploh pa kar se varovanja kmetijskih zemljišč tiče...zakaj potem zemljišča kategoriziramo na nezazidljiva in zazidljiva. Če je zemljišče tako dobro za kmetijstvo, zakaj ima potem status zazidljivega?
Problem z neobdelano zemljo bi rešil z državnim načrtom doseganja samooskrbe (in to bi šlo od izobraževanja do(polni razumno, po želji) do konkretnih dejanj). Tudi na trgu dela bi se s tem našla marsikatera zaposlitev. Narava je sploh nedeljivo povezana s Slovenstvom in lahko dela za nas, če bomo znali delati z njo in rodovitna zemlja tu je enostavno neprecenljiva.
Pa še Konfucij pravi: Življenje je preprosto, a ga ljudje vztrajno komplicirajo. :)
oz. sta rešljiva na bolj eleganten način kot je to sedaj urejeno.
Zelo rad bi tako enosmerno razmišljal kot ti, vendar so zadeve večplastne.
Težava pri trenutni ureditvi in enormnih odškodninah je predvsem v tem, da prizadene napačne osebe. Tisti, ki se selijo v hiše, si skorajda praviloma uredijo tudi zelenice, zelenjavne in rožne vrtove, ter sadna drevesa. V tem država in občine ne bi smele opaziti drugega, kot "nacionalni interes".
Bistveno bi bilo torej stanovanjsko gradnjo razdeliti na posamično gradnjo za lastne potrebe, ter gradnjo za trg (dvojčki, trojčki, četverčki, večetažni bloki). V primeru gradnje za lastne potrebe, je v Sloveniji še ogromno možnosti za optimalno poselitev, saj imamo zaradi razpršene gradnje še veliko ustreznega prostora za nove stanovanjske enote. In to brez škode za kmetijstvo.
Pri vseh statististikah manjka še en zelo pomemben podatek. Kolikšen odstotek med vsemi rodovitnimi in za kmetijstvo ustreznimi površinami se v naravi dejansko uporablja za svoj namen? Meni se namreč zdi, kot da se med vsemi kulturami vse bolj uspeva "visoka trava".
Rodovitna zemlja v Sloveniji je neprecenljiva in ne sme biti naprodaj. (Samo v ustavo)
Kmetijstvo in samooskrba sta pojma, ki sta državnega pomena, medtem ko je upravljanje s prostorom izključna domena občinskih prostorskih načrtovalcev v sodelovanju z lokalno politiko. Izjema so kvečjemu objekti državnega pomena, kjer se umestitev v prostor dela na državni ravni (ja, vem da zakon o prostorskem načrtovanju pozna več stopenj pri prostorskem načrtovanju, vendar velika večina posegov še vedno zapade na občine).
Na relaciji država - občina smo torej priča križanju interesov. Medtem ko vsaka občina teži k večjemu številu zazidljivih zemljišč (nadomestilo za uporabo stavbenga zemljišča sodi med najvišje prihodkovne postavke v občinskih proračunih), bi država rada zaščitila kmetijska zemljišča.
Dokler se tu razmerja ne uredijo in začnejo vsi skupaj delat z isto strategijo naprej, bo stanje bolj ali manj neurejeno.