Takšna toča je padala letos v Sloveniji - v velikosti teniških žogic. Foto: BoBo
Takšna toča je padala letos v Sloveniji - v velikosti teniških žogic. Foto: BoBo

Mi oblak pravzaprav izlivamo, ožemamo ga kot gobo. Spremljati in posipavati ga je treba vso njegovo življenjsko dobo, dokler črpa vlago iz ozračja.

Obramba proti toči
Letalo Cessna, ki ga uporabljajo za posipanje reagenta v nevihtne oblake. Foto: MMC RTV SLO

Takšen projekt bi stal okoli tri milijone evrov na leto. To pa je en odstotek škode, ki jo povzroči en sam hud oblak, ki ga lahko mi rešimo. Pred leti sta se združili dve celici. V občini Murska Sobota, ki ni bila branjena, je takrat nastalo za šest milijonov evrov ocenjene škode.

Kralj o možnem programu v polnem obsegu s tremi letali
Darko Kralj
Darko Kralj se s projektom ukvarja že več desetletij. Trdi, da v njem ni nobene dodane vrednosti, nobenega zaslužka, bolj veselje. Foto: MMC RTV SLO
Obramba proti toči
Letalo na poti na prvo letošnje posredovanje. Foto: MMC RTV SLO

Prispevek znaša med 250 za manjšo in 9.000 evrov za največjo občino. To ni nobeno breme za občinski proračun. Vsekakor je manj kot streha na osnovni šoli.

O stroških za občinske proračune
Obramba proti toči
Za posipanje srebrovega jodida. Foto: MMC RTV SLO

To je edini in največji regijski projekt v Republiki Sloveniji. Na spisku imamo 52 lokalnih skupnosti, od njih pa 42 podpiše pogodbo. Devet jih ni podpisanih. Nesramo od teh županov in občinskih svetov, da gredo naprej na plečih drugih. Ker nevihte ne poznajo meja med občinami, pa tudi ne razprtij med njimi. Dve bom izpostavil: prva je ena največjih vinogradniških občin v Sloveniji, torej Ljutomer. Druga pa je ena najbolj obremenjenih s točo. Ko prihaja z Avstrije, začnemo delati na meji in če bi nehali nad Dravo, je Ruše ne bi dobro odnesle. Letos je niso, čeprav to vsako leto storijo.

O letošnji udeležbi
Obramba proti toči
Lani so posredovali 15-krat. Foto: MMC RTV SLO

V Sloveniji imamo še vsaj 50 odstotkov hiš, ki so bile pokrite s salonitnimi ploščami. Te so življenjsko nevarne. Ko pada toča, jih je treba zamenjati. Nekaj ljudi jih odda na deponijo, drugi jih zakopljejo po vrtovih in drugod.

Toča
Protitočne mreže so draga naložba in smiselne npr. pri sadju, pri koruzi pa ne. Foto: MMC RTV SLO/Uporabnik mojega spleta pickec

Letalsko obrambo pred točo izvaja Letalski center Maribor na področju 52 podravskih občin. Del denarja zagotovijo one, del kmetijsko ministrstvo. Do podpisa 150.000 evrov vredne pogodbe o financiranju je tako prišlo ravno na polovici sezone toče. Ta traja med aprilom in septembrom, najbolj intenzivna pa je junija in julija. Po Sloveniji je že nekajkrat udarila, denimo v Brkinih in na Krasu.

Na Štajerskem, natančneje, na 2.900 kvadratnih kilometrov velikem območju, ki ga pokriva program, pa letos hujše toče ni bilo. Tudi v prejšnjih letih ne, za MMC zagotavlja vodja projekta Darko Kralj. S tem odgovarja na dolgoletne kritike stroke, da učinkovitost posipanja oblakov ni dokazana.
Za lastnike kmetijskih zemljišč ob tem ni odveč podatek, da država sofinancira stroške za protitočne mreže, torej pasivno zaščito, in nekaj primakne tudi pri zavarovanjih proti toči - razpisi so v teku.

Več o tem, kako poteka aktivna obramba, torej "obdelovanje" vodne strukture na nebu s srebrovim jodidom, kako so jih nekoč obstreljevali z raketami in zakaj v Avstriji deluje precej obširnejši sistem, pa v pogovoru s Kraljem.


Kako bo z letalsko protitočno obrambo letos? Je denar zanjo zagotovljen?
Status je tak kot vsako leto z vsemi težavami vred. Pogodba je podpisana in delujemo. 10 odstotkov da država, 20 lokalne skupnosti, sedem desetin pa letalski center. Dobimo namreč 150.000 evrov, projekt pa je ovrednoten na milijon in pol.

Pa imate od tega kaj dobička?
Samo toliko, da vzdržujemo to edino letalo za obrambo pred točo v Sloveniji. Dodane vrednosti ni nobene. Niti za preventivo nimamo denarja, da bi nad oblake leteli tudi takrat, ko je nevarnost toče nižja. Tako delajo Avstrijci. Oblak posipajo tudi takrat, ko ni prav nujno. To si pri 1,8 milijona evrov proračuna lahko privoščijo. Mi gremo na oblak samo takrat, ko smo skoraj povsem gotovi, da nekaj bo.

V nasprotju z Avstrijci imamo težave z radarjem. Slovenski radar, ki je sicer bil kupljen za obrambo proti toči, je vezan v mednarodno meteorološko mrežo. Zaradi tega daje radarsko sliko zgolj na 20 minut ali celo več, sploh če so nevihte. Lisca namreč stoji na goli skali, kjer je nemogoče narediti ozemljitev. Zaščita vrže radar ven in ostanemo brez slike. Avstrijci pa imajo v mrežo povezanih pet državnih radarjev, ki med nevihtami skrbijo za sliko na štiri do šest minut.

So zaradi tega učinkovitejši?
Hvala bogu, da imamo Avstrijce za sosede. Drugače bi bili slepi. Pomagamo si z njihovimi radarji. Avstrijska državna obramba ima svoj radar in to slovenske proizvodnje. Naredil ga je Rudi Vran iz Ljubljane. Ta je izdelal vse hrvaške radarje, pa še nekaj avstrijskih.

Torej je zagotovljena osnovna obramba. Pa bo ta dovolj?
Za osnovo je denar zagotovljen. Res je bilo nekaj zapletov s podpisom krovne pogodbe s kmetijskim ministrstvom. Nanjo so vezane pogodbe za letenje. Zapleti pa so nastali zato, ker mi v Sloveniji obrambo pred točo izvajamo na podlagi sklepa vlade, ki je sprejet vsaki dve leti. To je velik problem. Nimamo sistemske rešitve. Obstoječi zakon iz leta 1978, zakon o sistemu obrambe pred točo, nalaga, da je država dolžna imeti obrambo pred točo. Res so v njem zapisane neke drugačne ureditve, vendar smo mi za novodobno Slovenijo sprejeli, da se stari zakoni revidirajo z novodobnimi ureditvami. Ampak očitno je to edini zakon v Republiki Sloveniji, ki se ne izvaja.

Kakšne so pa alternative?
Mi nismo stoodstotno zanesljivi. Tega nismo nikoli trdili. Zagovarjamo trodelno obrambo pred točo, kot je to v organiziranih državah. Spet lahko izpostavim Avstrijo, pa celo Grčijo, ki je bankrotirana država, pa vseeno podpira šest letal in ima vse kmetijske površine zavarovane. Pri nas tega žal ni, ker vsaka zavarovalnica vleče na svoj konec in so zavarovanja desetkrat predraga za naše kmete. Tega si večinoma ne morejo privoščiti.

Na drugi strani silijo v nakupe mrež na trajnih nasadih. Mreže so izjemno dobre za zaščito kakovosti pridelka, ampak če pade več kot sto kilogramov toče na kvadratni meter, se mreže podirajo. Letos je v Sevnici je padlo pet centimetrov snega in vse mreže na nasadih jablan so se podrle. Škoda je šestkrat večja, kot če bi padla toča. Kmeta sem vprašal, zakaj ima sadovnjak pod mrežami, in točno to mi je odgovoril: zaradi kakovosti. Če mi na trajnem nasadu polomi pet odstotkov vejic, lahko vzamem motorko in drevesa požagam.

Mreže so super, če so del širšega sistema zaščite. Na eni strani zavarovanja; na sredini fizična zaščita, kjer je mogoče - ker koruze pač ne moreš zaščititi; in na drugi strani aktivna obramba. Torej to, kar delamo mi. Seveda ne samo z enim letalom. Za takšno področje bi potrebovali dve takšni, kot je naše, in eno dvomotorno. Potem bi bila Štajerska in Prekmurje pokrita v popolnosti.

Koliko dodatnega denarja bi to stalo?
Takšen projekt bi stal okoli tri milijone evrov na leto. To pa je en odstotek škode, ki jo povzroči en sam hud oblak, ki ga lahko mi rešimo. Pred leti sta se združili dve celici. V občini Murska Sobota, ki ni bila branjena, je takrat nastalo za šest milijonov evrov ocenjene škode. Torej je dejansko škode bilo za 15 milijonov, ker več kot polovico je tako ali tako ni bilo ocenjene.

Kaj pravzaprav naredite, ko obdelujete oblake?
Mi oblake posipavamo od spodaj. Vsak oblak vertikalnega razvoja, torej tisti, ki raste v višino, ima na prednjem robu veliko dviganje s hitrostjo od pet do nekaj deset metrov na sekundo. V tem delu posipavamo reagent, da ga potegne v oblak. V bazi oblaka, torej tam v notranjosti, ki se je ne vidi več, je poenostavljeno povedano tovarna dežja. Ali pa toče. Ker so saje, ki jih mi spuščamo vanj, zelo higroskopične, nase vežejo vlago in ustvarjajo dodatna kondenzacijska jedra. Ker imajo takšno piramidasto obliko, v kapljici povzročajo dinamično napetost in ne dovolijo, da bi se okoli kapljice nabral velik kristal. V poštenem nevihtnem oblaku so točonosne krogle velike kot medicinska žoga. Tak oblak ima potencial petih hirošimskih atomskih bomb in je zelo nevaren za letalski promet; nobeno letalo ne leti skozenj. Zato mi delamo spodaj. Lahko bi tudi z zgornje strani na prednjem robu, ampak potrebuješ letalo, ki lahko leti visoko.

Učinek je tak: zadeva pada z višine 15 kilometrov navzdol na zadnjem robu oblaka. Ima svojo maso in hitrost, in če poznamo fiziko, se zaradi mase in hitrosti segreva. In ker se segreva, razpada v ali močan dež ali pa tudi v manjšo točo med dežjem. To se lahko zgodi. Ampak vedno se da tudi dokazati, da je tak oblak obdelan. Ko smo na branjenem področju nastavili kozarce, smo pod mikroskopom videli, da je bilo cel kup pikic črnih saj, in to saj srebrovega jodida.

Mi oblak pravzaprav izlivamo, ožemamo ga kot gobo. Spremljati in posipavati ga je treba celo njegovo življenjsko dobo, dokler črpa vlago iz ozračja. Ko se enkrat izlije, je izgubil potencial. Zato vedno pravimo, da bi bil problem, če bi enkrat nehali opravljati obrambo na Štajerskem. Kajti Avstrijci je ne bodo nehali. Oni še dvignejo potencial oblaka in če ga mi naprej ne obdelujemo, bomo imeli še več toče in obmejni pas bi bil močno obremenjen.

Kakšen vpliv ima posipani srebrov jodid na zdravje? Enkrat pač mora pasti nazaj na tla.
Lahko pade, lahko pa tudi ne. Nevihtni oblak lahko gre na 19 kilometrov višine. Troposfera se začne na 15.600 metrih, in kar gre nad troposfero, ne gre nikoli več dol. Ostaja nekje v vmesni plasti troposfere. Izračunavanje razvoja in gibanja takšnega oblaka je problem perpetuum mobile. Do nas pride tudi saharski pesek, pa so nevihtni oblaki v Sahari visoki največ šest kilometrov. Tako tudi ni strokovnjaka, ki bi lahko točno izračunal, kako se bo reagent razsipal. Mogoče se bo našel kakšen Albert Einstein II.

Je pa vse skupaj nenevarno. Prvič zato, ker je v izjemno majhnih količinah. In drugič, ker je srebrno. Nekoč so bogati jedli s srebrnim priborom? Kaj mislite, zakaj? Ker je srebro tudi alkaloid, se pravi razkužilo. Tudi če so pribor bolj slabo pomivali, niso zaradi tega zboleli, ker je srebro uničilo klice. Srebro pač ni nevarno, sicer ga tudi v zobeh in zalivkah ne bi imeli. Pa tudi srebrne verižice ne bi nosili na vratu. Joda tako ali tako primanjkuje, zato ga dajejo denimo v sol. In še tretja stvar, pri nas to zgori in zato so to srebrojodidovi oksidi, tako kot je rja železov oksid, ampak ne povzročajo tetanusa in so še manj nevarni.

Je nevarno leteti skozi območja, kjer se zrak dviga s hitrostjo več deset kilometrov na uro?
Je. Zato je treba imeti dobro usposobljene posadke in veliko izkušenj z letenjem v takih pogojih. In če imaš izkušnje ter spoštuješ naravo, je to enako delo kot vsako drugo. V 30 letih, kar izvajamo obrambo pred točo, nismo imeli niti enega incidenta. Torej je zadeva ob pravem ravnanju manj nevarna kot iti peš v službo.

V čem se letalska obramba razlikuje od obrambe s pomočjo raket zemlja-zrak?
Zdaj bom spet povedal nekaj v našo škodo. Letalski sistem ni boljši od tega, če bi izstreljevali rakete s tal. Zadeva bi bila manj nevarna, večje področje bi lahko pokrili. Ampak, ko smo to izvajala na slovenskem, se je pokazalo, da znanje izvajalcev ni bilo ravno najboljše. Ker če bi bilo, potem rakete ne bi letele po skednjih, strehah in ne vem kje še vse. Vodilni so še mogoče imeli ustrezno znanje, ker je to vodil hidrometeorološki zavod, a ljudje na terenu očitno niso bili zadostno usposobljeni.

Še en problem je bil: rakete niso bile preizkušene, niso imele mednarodnega certifikata, sistemi za samouničenje, ki bi se morali sprožati na določeni višini, niso delovali. Jih pa še uporabljajo na področjih, kjer je malo letalskega prometa. Rusi jih uporabljajo, pa tudi Hrvati. Ti nam celo zapirajo obmejne sektorje, pa naša zunanja politika nič ne ukrene. Po mednarodnem sporazumu pet milj ob obmejnem prostoru sploh ne smeš uporabljati projektilov, ker enkrat je lahko proti toči, drugič pa lahko vsebuje tudi uran. Hrvati so jih s pridom uporabljali, da so z njimi po Srbiji streljali. To je javna skrivnost na Hrvaškem.

Zdaj že res dolgo izvajate ta projekt. Kako se je zgodba začela?
Začela se je ravno zaradi obmejnega pasu. Severovzhodna Slovenija je bila edina, ki je ustanovila samoupravno interesno skupnost občin. Na tej podlagi je nastal prej omenjeni zakon o sistemu obrambe pred točo, tisti, ki je še vedno v veljavi. Takrat je država financirala investicije za obrambo pred točo, kar ni bilo malo denarja. Če bi mi danes imeli ta denar, bi zlahka uporabljali tista tri letala in svoj radar. Takrat smo tudi uporabljali mnogo večji radar; vremenoslovci so verjeli v obrambo pred točo in jo podpirali.

Pri nas enostavno ni pravega posluha za to. In zdaj bom povedal, zakaj, po mojem skromnem mnenju. S problemom se zdaj ukvarja samo ministrstvo za kmetijstvo, pa čeprav toča v kmetijstvu naredi štiri odstotke škode, v gospodarstvu 60 odstotkov, preostanek pa na infrastrukturi, torej na okolju in prostoru. Torej bi pri projektu morali sodelovati najmanj še gospodarsko ministrstvo, ministrstvo za okolje in prostor in ker je toča lahko elementarna nesreča, kjer je treba včasih sprejemati poseben zakon za reševanje; še ministrstvo za obrambo.

Zakaj pa okolje in prostor?
V Sloveniji imamo še vsaj 50 odstotkov hiš, ki so bile pokrite s salonitnimi ploščami. Te so smrtno nevarne. Ko pada toča, jih je treba zamenjati. Nekaj ljudi jih odda na deponijo, drugi jih zakopljejo po vrtovih in drugod. To je ekološka bomba, ki je mnogo večja od vse umazanije, ki jo povzročamo mi. Konec koncev se barva ogromno avtomobilov. Barve, topila in laki gredo ali v kanalizacijo ali kam drugam. Malo se tega polovi. Propadajo fasade in se spirajo, ogromno je gradbenih odpadkov in to so vse vidiki, ki jih nihče ni preučil.
Mi smo jih poskušali v razpisu za mednarodni projekt, vendar žal ni bilo posluha. Pri vsakem takem poskusu, ko hočemo dokazovati uspešnost obrambe pred točo in pa pomagati stroki, da bi prišla do boljših podatkov, naletimo na velik odpor. In pri vsaki taki zadevi nas pohvalijo, da smo super pripravili projekt, da pa nam za uspeh manjka pol odstotka ali en odstotek.

Nekaj projektov je pa nekdo, ki dela na institucijah, kjer projekte potrjujejo, posredoval ali prodal drugim. Eden izmed njih je nizozemski projekt za javljanje nevarnosti obrambi pred točo, ki ga zdaj s pridom izkorišča Zavarovalnica Triglav. Je pa dobesedno prepisan iz našega projekta, ki smo ga delali za to zadevo.

V Sloveniji smo naredili tudi enega največjih točemernih poligonov za merjenje kinetične energije toče. Takšnega so imeli samo še Avstrijci in Američani. Na tovrstnih poligonih so delali raziskave več kot deset let in dobili rezultat, da letalska obramba pred točo deluje ter da je v razmerju med stroški in učinkom upravičljiva. Naša stroka tega rezultata ne priznava. Ko pa smo mi naredili poligon, pa seveda ni bila v stanju in ni hotela brati teh plošč. Torej ne vem, s kakšno pravico lahko še trdijo, da kaj ne dela. Stroka očitno ni ali dovolj usposobljena ali pa nima volje tega početi.
Torej imate sistem za merjenje učinkovitosti letalske obrambe pred točo?
Ne, ta sistem je bil financiran prek ministrstva za kmetijstvo, torej z javnim denarjem, da bi lahko stroka prišla do podatkov. Stroka pa jih ni hotela obdelovati in ni imela nobenega interesa delati za ta sistem. Stoji na približno tisoč kvadratnih kilometrih branjenega področja, celotno sicer meri 2.900 kvadratnih kilometrov: med Mariborom, Ptujem, Slovensko Bistrico in Makolami. Verjetno še stoji, lahko pa tudi ne, ker ga že dve leti nihče ne vzdržuje. Nihče tudi nima podatka, kam so izginili stebri za plošče. Tako pač pri nas v Sloveniji skrbimo za družbeno lastnino.

Torej stroka ni želela opravljati merjenja na sistemu?
Arso je imel možnost, a ni navezal nobenih stikov niti z ministrstvom niti z vzdrževalcem sistema. Če bi jaz za nekaj vehementno trdil, da ne deluje, bi to želel pokazati na podlagi nekih akademskih dokazov. Zainteresiran bi bil za vsak podatek, pa naj kaže v eno ali v drugo stran. Sem sicer laik, ampak za akademsko izvajanje je po mojem poznavanju potrebna vsaj nekaj let trajajoča raziskava, sicer nimaš podlage za trdno statistično analizo. Ne da se v enem letu. In potrebuješ ekipo znanstvenikov. Jaz sicer verjamem, da Arso nima strokovnjaka za branje teh plošč, toda v Varaždinu, ki je hudo daleč, imamo strokovnjaka, doktorja znanosti, priznanega od mednarodne meteorološke organizacije, ki je pred leti doktoriral ravno iz tega področja.

Pa so tisti, ki so postavili točemerni poligon, kaj storili z njim? Je sploh kdo zbiral meritve?
Naši fantje so plošče pobirali, bile so dostavljene na ministrstvo. Nimam podatka, kaj se je potem z njimi dogajalo.

Ravno stroka je tista, ki največ pove na vaš račun. Če navajam Arso, učinkovitost letalske obrambe pred točo ni dokazana in je prej uteha, ki temelji na slepljenju ljudi. Tudi mnenje mednarodne stroke ne govori v prid. Kako odgovarjate?
Če v spletne iskalnike vpišete angleško geslo za obrambo proti toči s srebrovim jodidom, dobite brez števila člankov. Lep čas je potreben, da se prebijete skoznje. Pod njimi so podpisani doktorji znanosti, za njimi stojijo fakultete, ki imajo ogromno raziskovalnega denarja. Dolgoletne raziskave, ki temeljijo tudi na randomizaciji, kar nam kar naprej meče Arso, dajejo čisto drugačne rezultate kot tri raziskave, na katere se ves čas opira naša stroka. Te tri raziskave so bile delane v prejšnjem stoletju, na premajhnem področju in na napačen način, kar jim je ostala stroka po svetu že zdavnaj dokazala. Naši pa se še vedno opirajo na to trojico, ki je dala negativen rezultat.

Opira se tudi na stališče mednarodne meteorološke organizacije WMA, kjer je zadeva tako kot vsa druga njihova razlaganja izvzeta iz konteksta. Pa vam povem, zakaj. WMA pravi, da je sicer premalo podatkov, da bi lahko z gotovostjo trdili, da zadeva deluje in da oni tega ne podpirajo. Da pa jih tam, kjer so obrambe pred točo vzpostavljene, podpirajo in tudi raziskave. Se pravi, če bi bila naša stroka na visoki ravni - in obrambo pred točo očitno imamo - bi delala raziskave in s tem striktno upoštevala navodila WMA-ja, organizacije, na katero se tako radi obešajo.

Kaj pa lahko poveste iz lastnih izkušenj? Kaj ste opazili v 30 letih?
Za zadnjih deset let smo posneli vse akcije. Radarske slike, sledi letal in učinke. Dejstvo je - in to na žalost tudi vremenoslovci priznavajo - da je štajerski del Podravja eden najbolj obremenjenih s točo, vendar v zadnjih sedmih letih, takrat ko je obramba pred točo delovala, kljub nevihtam omembe vredne toče ni bilo. Zaključek naredite sami.

Video: TV Maribor ob prvem posredovanju

Zvok: Studio ob 17. na temo obrambe pred točo




















Mi oblak pravzaprav izlivamo, ožemamo ga kot gobo. Spremljati in posipavati ga je treba vso njegovo življenjsko dobo, dokler črpa vlago iz ozračja.

Takšen projekt bi stal okoli tri milijone evrov na leto. To pa je en odstotek škode, ki jo povzroči en sam hud oblak, ki ga lahko mi rešimo. Pred leti sta se združili dve celici. V občini Murska Sobota, ki ni bila branjena, je takrat nastalo za šest milijonov evrov ocenjene škode.

Kralj o možnem programu v polnem obsegu s tremi letali

Prispevek znaša med 250 za manjšo in 9.000 evrov za največjo občino. To ni nobeno breme za občinski proračun. Vsekakor je manj kot streha na osnovni šoli.

O stroških za občinske proračune

To je edini in največji regijski projekt v Republiki Sloveniji. Na spisku imamo 52 lokalnih skupnosti, od njih pa 42 podpiše pogodbo. Devet jih ni podpisanih. Nesramo od teh županov in občinskih svetov, da gredo naprej na plečih drugih. Ker nevihte ne poznajo meja med občinami, pa tudi ne razprtij med njimi. Dve bom izpostavil: prva je ena največjih vinogradniških občin v Sloveniji, torej Ljutomer. Druga pa je ena najbolj obremenjenih s točo. Ko prihaja z Avstrije, začnemo delati na meji in če bi nehali nad Dravo, je Ruše ne bi dobro odnesle. Letos je niso, čeprav to vsako leto storijo.

O letošnji udeležbi

V Sloveniji imamo še vsaj 50 odstotkov hiš, ki so bile pokrite s salonitnimi ploščami. Te so življenjsko nevarne. Ko pada toča, jih je treba zamenjati. Nekaj ljudi jih odda na deponijo, drugi jih zakopljejo po vrtovih in drugod.