Krškopoljski prašič je edina slovenska avtohtona pasma prašičev. Foto: Goran Rovan
Krškopoljski prašič je edina slovenska avtohtona pasma prašičev. Foto: Goran Rovan
Na 90 kmetijah letno vzredijo okoli pet tisoč krškopoljskih prašičev. Foto: Goran Rovan
Ivanškovi na Zasapu skrbijo za izvorno rejo in gensko banko. Foto: Goran Rovan
Krškopoljski prašič je zelo primeren tudi za ekološko rejo. Foto: Goran Rovan

Krškopoljski prašič je edina avtohtona slovenska pasma prašičev. Od leta 1993 zanj vodimo celo rodovniško knjigo, njihovo število pa se vsa leta povečuje, saj vse več ljudi spoznava njihove dobre lastnosti - kakovostno meso in ekonomično rejo. Andrej Kastelic, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje in živinorejo KGZS-ja Novo mesto, o njej pravi: "Pasma krškopoljskega prašiča je nastala na območju širše Dolenjske, najverjetneje v 19. stoletju. Gre za prašiča, ki je bolj ali manj črn, z belim pasom prek plečke. Od leta 1970 do 1990 je bila vzreja teh prašičev celo prepovedana, zato so merjasce kastrirali, prodaja na trgu pa je bila prepovedana. Kmetje so jih lahko gojili zgolj za svoje potrebe." Zapis na Wikipediji pravi, da se jih ni dalo licencirati, zato so bili vsi merjasci krškopoljske pasme kastrirani. Prijavitelji nelicenciranih merjascev so prejeli celo denarne nagrade, kastracija pa je bila izvedena ob prisotnosti policije.

Eni redkih, ki jim je to pasmo uspelo ohraniti, so Ivanškovi z Zasapa, ki so se vseskozi zavedali njenih dobrih lastnosti in v svojih hlevih nikoli niso imeli nobene druge pasme prašičev. Martina Ivanšek, ki na kmetiji skupaj z družinskimi člani zdaj skrbi za izvorno rejo plemenskih krškopoljskih prašičev, o njih pove same dobre stvari: "Mi smo jim ostali zvesti vseskozi zaradi kakovosti njihovega mesa, zaradi lažje prireje. To so svinje, ki so bolj mirne, so dobre mame, prašiči imajo zelo okusno meso, ker je marmorirano. To pomeni, da je prepleteno z drobno maščobo, je pa tudi bolj primerno za predelavo, saj ni pusto in ima precej maščob."

Po letu 1993 je bila vzreja krškopoljskega prašiča, ki ga zaradi značilnega vzorca na koži imenujejo tudi črnopasasti, pasasti ali prekasti prašič, ponovno spodbujena. Andrej Kastelic zatrjuje, da država to podpira. Sam je edini selekcionist za vzrejo krškopoljskih prašičev. Prej je delal samo to, zdaj selekcioniranju in svetovanju rejcem teh prašičev namenja le še 40 odstotkov delovnega časa, zato se boji, kako bo s to strokovno službo v prihodnje. O spodbudah pa pove: "Takšno pasmo država delno spodbuja, in sicer z različnimi ukrepi. Eden izmed ukrepov je tudi plačevanje javnih služb, ki omogočajo potrjevanje porekla, rodovništvo. Drugi način sofinanciranja je premija za rejo avtohtone pasme in merjascev ter skrb za gensko banko. Poleg tega pa država pomaga tudi pri promociji te pasme in njenega mesa." Z razvojem pasme se je sčasoma spreminjala tudi zunanjost krškopoljskih prašičev. Nekdaj srednje dolga ozka glava z ravnim čelom in rilcem je zdaj postala krajša in širša, nosni profil pa je postal konkaven. Njegova koža je postala debelejša in močnejša, ščetine goste, močne in bleščeče, medtem ko je njegova obarvanost skozi celotno obdobje ostala podobna, pasasta. Ušesa so bila vedno viseča, vendar ne nujno enako dolga. Krškopoljski prašič je po letu 1990 zaradi spoznavanja vrednosti biotske raznovrstnosti pridobil pomen, zato se je takrat začelo načrtno ohranjanje pasme. Leta 1991 so se krškopoljci celo uvrstili na seznam ogroženih pasem.

V Sloveniji imamo zdaj že 300 plemenskih svinj in 60 merjascev, na 90 kmetijah vzredijo letno okoli 5.000 prašičev. Za ohranjanje pasme pa se trudijo na štirih vzrejnih kmetijah. Vse so na Krškem polju, medtem ko so rejci razpršeni po vsej Sloveniji, tudi zaradi ohranitve pasme in zaradi varovanja pred epidemijami, kot je bila pred leti prašičja kuga. Za izvorno rejo skrbijo tudi Ivanškovi, ki imajo trenutno na svoji kmetiji 28 svinj z mladicami in dva plemenska merjasca. Gospodarica Martina se pohvali: "Pri nas vseskozi skrbimo za to izvorno rejo. Od nas je šel praktično po celi Sloveniji ta plemenski material, kot pravimo. In ljudje se radi vračajo k nam, saj so zelo zadovoljni. Številni se odločajo tudi za ekološko rejo. Če imaš dovolj lastne krme in površin, je ta celo cenejša kot običajna reja, potrebujejo pa ti prašiči veliko sveže voluminozne krme."

Dobre lastnosti krškopoljskih prašičev so prepričale že številne mesne predelovalce in gostince, pa tudi nekatere trgovce. Zato so rejci prepričani, da bo zanje vse več povpraševanja, saj se slovenski potrošniki vse bolj zavedni in zahtevni. Meso in suhomesnate izdelke krškopoljskih prašičev nameravajo predelovati in prodajati tudi v Kmečki zadrugi Sevnica, saj menijo, da je že dovolj reje za resno tržno pridelavo.

Za MMC Goran Rovan

Iz Poročil ob petih, 14. 10. 2014