Ime: krokodil
Spol: moški
Rojstni dan: 13.12.1928
Starost: 81 let
Št. objav na forumu: 1333 ( Vse objave )
Št. objav na blogu: 1 (Vse objave)
Št. objavljenih slik: 16 (Vse objave)
Št. objavljenih komentarjev: 82 (Vse objave)
Registriran: 17.7.2007
Opis: Upravičeno domoljubje

Čigav boj je pravičnejši? Čigava stališča resničnejša? Katera načela bolj upravičena?

Že tisočletja so živeli naši prednamci na strateško važnem ozemlju in tudi danes ostaja tako. Že od nekdaj predstavlja naša dežela vrata v Evropo, oziroma na Balkan. Smo važen mejnik, čigar gospodar ne sedi bodisi na jugu, ali severu, ne na vzhodu ali zahodu, in dasi smo majhen narod smo obstali skozi vsa viharna leta. Dandanes bomo v mirnem času zapravili prav vse kar so si naši prednamci s krvjo, žulji in znojem pridobili, oziroma bolje rečeno obranili.
Na našo zgodovino, pa najsi sega tja do 6. stoletja ali veliko dlje, smo lahko vsekakor upravičeno ponosni. Le ta nam narekuje naše šege in navade, skratka le ta pogojuje tudi celo našo tradicijo, ki so jo naši očaki spoštovali in ohranjali do današnjega dne, kajti ta je temelj vsakega naroda in hkrati tesno povezana z ponosom in samozavestjo ljudstva. Dandanes pa novi način hitrega življenja in gonje za denarjem izpodrinjajo starodavne šege in navade, tradicijo, in posledično seveda tudi narodno zavest v ljudeh. Nekdaj je bilo domoljubje nekaj samoumevnega, nekaj povsem naravnega, kajti delovanje proti dobrobitu naroda bi torej pomenilo boj proti samemu sebi. V današnjem času pa je domoljubje, ta starodavna vrednota nekaj ekstravagantnega, ljudem tujega in nepomenljivega. Ljudje pozabljamo da se imamo za naš obstoj tu na tem strateško važnem ozemlju, zahvaliti našim prednamcem, in da smo, prav vse kar imamo, ozemlje, kulturo, jezik in tradicijo, podedovali izključno zaradi njihove odločnosti preživeti vse gorje sveta in pohlepnih okupatorjev. Le njihova ljubezen do vsega domačega, nas je ohranila skozi vse viharne vojne kot celovit narod.
Kaj torej, je bolj upravičenega od domoljubja?

Vsak Slovenec, ki se je za daljši čas ali za stalno izselil v tujino, je občutil domotožje kot posledico odrezanosti od domačih, rodnega kraja in od dežele same. Četudi človek svoje lastne dežele, tal, ki jim pripada, nikoli ni poznal, ga z njimi veže kri ki se mu pretaka po žilah, vežejo ga v zavesti neumrljive šege. To je dediščina ki so nam jo zapustili naši dedje, in četudi se je morda sprva ne zaveda vsak, živi dnevno v mislih zamejcev in ostalih Slovencev ki bivajo zunaj meja naše domovine. Misijonar Janez Čebulj je v pismu iz Bayfielda v Minnesoti 28. novembra 1971 zapisal: »Dalje ko grem po svetu, bolj ko grem v leta, bolj cenim svojo narodnost in svoj narod slovenski!«
Motivi, ki so gnali Slovence po svetu, so si med seboj povsem različni, a cilji potovanja vendarle vsem podobni: vrniti se nazaj, domov. In četudi se niso vrnili ti, ki jih je po svetu gnala sla po boljšem zaslužku ali tisti ki so v zamejstvo padli zaradi razkosavanja slovenskega ozemlja ali nadalje spet oni, ki so bili čez mejo pognani zaradi političnih spletk, pa so se vračali njihovi sinovi in vnuki, in se vračajo njih potomci še dandanes. Vse to je plod spominov na svet ki so ga zapustili, taisti ki jim v zavesti ni nikdar bledel, vendar se, četudi v tujini ohranjal skozi dolge rodove.

Slovenci, kdo smo in od kod izviramo? To je temeljno vprašanje ki ga je človek v odmaknjenosti od vsakodnevnih opravil zagotovo že slišal v globini svoje duše. Četudi je vprašanje enostavno in popolnoma spontano zastavljeno, pa je vse prej kot lahko. S svojim bistvom, ki ga intiutivno razume slehernik, pa pravzaprav le redke žene h temeljitemu preiskovanju lastnih korenin. S tem je mnogokrat povezana nizka narodna samozavest ter takorekoč neutemeljeno sramovanje lastne zgodovine. Z poglobljenim preučevanjem naših korenin pa se pred našimi očmi postopoma razblinja dotedanja podoba hlapcev, dekel, večnega janičarstva in kulturne neidentitete, ter se iz celovito razumljene podobe slovenske zgodovine hkrati samodejno razvije tudi spoštovanje do preteklosti ter narodni ponos, ki pri ohranjanju lastne kulturne edinstvenosti igra veliko vlogo.
Vsa ljudstva sveta, tudi tista najprimitivnejša, imajo dobro razvit lasten ponos na svojo pripadnost nekemu narodu ali etnični skupini. Le to jih žene h ohranjanju kulturne dediščine skozi stoletja, kar pa posledično zagotavlja njihovo bistvo - obstoj.
Narodni ponos se naj zato nikakor ne povezuje z sovraštvom in šovinizmom.
Narodni ponos, je le pogled posameznika, ki se zaveda bistva svojega življenja in ohranja edino dediščino svojih prednamcev- Slovensko kulturo.
Naj bo in ostane vrlina vsakega Slovenca!

OSTANEM SLOVENEC

Danes slepa družba širi razvrat
Podlost prihodnosti se je za bat
Porekla svojega oznanjati ne smem
Počasi razblinja zavest se, da Slovenec sem!

Vas je strah pred zavestjo in odprtimi očmi
Utvare si delate z vašimi lažmi
Vas je sram pred predniki, ker so uživali ugled?
Čemu ob dedov slave pobešen je pogled?

Za hlapce prodali svetu nas bi
Pred zgodovinsko resnico si zatiskate oči
Vi se kr bojte lastnih senc
Jst vem da sem-in ostanem Slovenc!

Zaklad, ki ga imaš, ti je narod dal
Kri kralja Matjaža si podedoval
In to je vrednejše kot vsaka druga stvar
Kajti slava, čast in kri so več kot denar!

Kar ceno je imelo, brezvredno postane!
Ceni se tuje namesto grude domače
Kar jaz čutim vas sploh ne gane
Moje mnenje se zatre!

Mar grozi domoljubju prepoved?
Mar slede res časi temine?
Ne bom poslušal tujcev zapoved
Niti zatajil mi predrage domovine!

Naj se udinjam hlapcem pokornim?
sužnjem nekaterih napihnjenih krot?
Naj zadovoljim se z življenjem bornim?
Ne pozabim tebe proslavljeni rod!