Razglednica, poslana s fronte. Ker konj poje desetkrat več kot človek, je dobava sena pomenila veliko breme. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica, poslana s fronte. Ker konj poje desetkrat več kot človek, je dobava sena pomenila veliko breme. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Eksplozija je splašila konja
Mnogo lastnikov konj je moralo prepustiti svoje živali vojaški mobilizaciji. Foto: Österreichische Nationalbibliothek (www.europeana1914-1918.eu)
Jurkovič si je misli in dogodke zapisoval v beležnice, doma po vojni pa jih skrbno prepisal v dnevnik. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Fotografija opustošenega kraja. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Dnevnikov izbor: Slovenski vojaki v Galiciji
Intervju: Marko Štepec

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

.
8. maj 1917
Nocoj so nas celo noč obiskovali ruski zrakoplovi in so danes tukaj na Babicze ob 5.30 vrgli tri bombe, vendar niso nikjer naredili škode. Tudi na kolodvor v Rogoznem so metali bombe o polnoči, in sicer pet bomb, materialne škode je precej, človeških žrtev pa ni bilo. Jako grdo navado imajo tukaj vsi vojaki s častniki vred: kadar pride kakšen ruski zrakoplov, potem beži vse iz svojih brlogov zijala prodajat, tako da ima ja dovolj možnosti za opazovanje in fotografiranje doli stoječih. Na tak način dobijo Rusi zelo točno sliko o naši armadi, tega pa ne bi smelo biti že zaradi nastalih nesreč vsled te radovednosti.
Danes smo dobili povelje, da moramo jutri oditi od tukaj v Ozierane in smo vsled tega službe prosti popoldne, da se pripravimo za odhod.
11. maj 1917
Ker sem v obraz zelo otekel od prestanega mraza v tej zimi, sem šel k tukajšnjemu zdravniku. Je Madžar, ampak blage duše ter me je prigovarjal, da naj grem v bolnico na operacijo, da popolnoma ozdravim. Jaz pa nisem bil privoljen ter sem ostal »Kompanie marod« (avstrijsko pogovorno za bolnika). Tudi me je pustil stehtati in sem imel samo 65 kilogramov v srajci in spodnjih hlačah. Ker pa imam telesne velikosti 178 centimetrov, me je resno svaril gospod zdravnik pred nadaljnjimi hudimi napori in duševno razburjenostjo, drugače bom vsled splošne slabosti popolnoma propadel. Ob 16.30 smo dobili prve plinske maske za 62 mož; ostalo moštvo dobi plinske maske jutri.
22. maj 1917
Danes smo imeli preizkušnjo plinskih mask in smo dobili povelje ponoči postaviti straže za alarmiranje moštva pred plinskim napadom. Nemški zrakoplovi so baje ugotovili premikanje ogromne množine strupenih plinov na fronto in Rusi pripravljajo iznenadenje s plinskim napadom.

24. maj 1917
Sinoči je prišlo sem k strojni četi, ki tukaj pri nas stanuje, nujno povelje, da morajo biti »Marschbereit« in tudi »Sturmtrupe« (gre za napadalne močno oborožene pehotne oddelke, izurjene za prebijanje prvih bojnih linij) ter »Flamenwerfer« (vojaške enote, oborožene s plamenometalci) v strogi pripravljenosti. Tudi mi smo dobili službeno obvestilo, da mora moštvo spati tako, da bo v sili takoj imelo plinsko masko pri roki za morebitno uporabo.
Zjutraj ob 6.15 so naši topničarji (Nemci) ruski zrakoplov v zraku ustrelili, ki se je potem prekucnil v zraku in padel navpično na zemljo pri Sołotwinu ter se tam popolnoma razbil.
Pri tukajšnji gradnji poljske železnice do Jane nam pomagajo sedaj tudi vojaki 92. in 94. pešpolka. Celo »Sturmtruppe« so prišle danes nam na pomoč, ker primanjkuje delavskih oddelkov, ki se dnevno krčijo tako, da bodo nekateri kmalu propadli vsled slabega ravnanja s temi ljudmi. Vse gre k svojemu koncu in kako mršavo zgledajo ubogi konji, se niti ne da popisati. Človek s srcem bi se razjokal, ako pogleda to ubogo živino na paši. So prave pošasti, suhi kakor trlice in polni ran od tepeža in prestane bolezni, da komaj noge vzdigujejo. Zvečinoma morajo sedaj vojaki te uboge konje dvigati, ker ne morejo vstati, kadar se ti reveži ležejo na zemljo pri svoji paši.
Naš Kohn si je včeraj še izbral kuharja za sebe, zraven še ima slugo tako, da ga bosta vnaprej dva moža stregla, da ta nestvor ne bo pomanjkanja trpel ali celo lakote. Za ostalo četo pa tudi zadostuje samo en kuhar in žalibog še ta nima česa kuhati za moštvo.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

Dnevnikov izbor: Slovenski vojaki v Galiciji
Intervju: Marko Štepec