Muzejsko postavitev je navdihnilo fotografsko gradivo iz častnikovega osebnega albuma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Muzejsko postavitev je navdihnilo fotografsko gradivo iz častnikovega osebnega albuma. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Razstava Narodnega muzeja Slovenije
Razstava Fronte se začenjajo prebujati - Rudolf Cvetko in prva svetovna vojna bo odprta vsaj do konca letošnjega leta. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Razstava Narodnega muzeja Slovenije
Največji športni uspeh je Cvetko dosegel na olimpijskih igrah v Stockholmu na Švedskem leta 1912, ko je avstrijska reprezentanca dosegla srebrno odličje v ekipnem sabljaškem tekmovanju. S to medaljo se je Cvetko vpisal v zgodovino kot prvi Slovenec, ki je dobil olimpijsko odličje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Vojne fotografije iz albuma Rudolfa Cvetka
Vseh 273 fotografij, v katerih je dokumentirana obrambna linija v Istri, redko sproščeno druženje med vojaki, znamenitosti krajev, kjer so bili nastanjeni in vsakdanjik ljudi v vojni, bo zdaj prvič na ogled. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Dnevnik Rudolfa Cvetka
Vojna vihra je zaznamovala Cvetkovo življenjsko pot. Opisal jo je v vojnem dnevniku. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Razstava Narodnega muzeja Slovenije
Razstava predstavlja drobce iz Cvetkovega življenja in širše značilnosti te velike vojne. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Poročno darilo Rudolfu Cvetku z odtisnjenim datumom poroke. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Razstava Narodnega muzeja Slovenije
Vojaška čelada se je med vojno spreminjala, saj začetne niso varovale vojakov, še posebej ne med napadi na soški fronti, ko so ob izstrelkih po zraku leteli tudi kamenje in skale. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Najrazličnejše orožje 1. svetovne vojne. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Razstava o Rudolfu Cvetku med 1. svet. vojno

Rudolfa Cvetka poznamo predvsem kot odličnega športnika, navsezadnje je prvi Slovenec z olimpijsko medaljo! Tako blesteče sabljaške športne poti v našem prostoru ni nasledil nihče, Narodni muzej Slovenije pa se mu je že v preteklosti poklonil z razstavo njegovih športnih rekvizitov in priznanj. Cvetkovi dediči so leta 2003 muzeju poklonili njegovo zapuščino, ki je zelo pomembna tako za slovensko športno zgodovino, kot tudi za podrobnosti doživljanja in preživljanja 1. svetovne vojne na različnih bojiščih. In prav na to se osredotoča nova razstava v prostorih muzeja na Metelkovi.

Rudolf Cvetko je bil namreč dejavni častnik avstro-ogrske vojske med letoma 1900 in 1913, z odliko je diplomiral na vojaškem inštitutu ter nato v vojski poučeval tudi sabljanje. Ko je spoznal svojo bodočo ženo Marijo Trošt, se je leta 1913 odločil, da se upokoji kot pripadnik vojske ter se za kratek čas zaposlil kot telovadni učitelj na gimnaziji v Gorici.

Fotografije z bojišč prvič na ogled
A že kmalu se je zgodil usoden sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika in njegovo ženo, evropske države so vstopile v vojno, začela se je množična mobilizacija. Kot rezervni častnik je bil v 16. pešpolk vpoklican tudi Rudolf Cvetko. O njegovem doživljanju vojne in bojevanju se je do zdaj malo vedelo, dokler niso odkrili polnega albuma vojnih fotografij. Veliko jih je posnel sam, del pa jih je delo uradnega fotografa njegovega polka. Šele pri skeniranju fotografij, zloženih v album, so opazili, da jih je Cvetko opremil z natančnimi opombami, jih datiral, opisal osebe in njihove čine.

Skupaj z njegovim vojnim dnevnikom in predvsem razglednicami ter pismi, ki jih je redno pošiljal svoji ženi, je avtor razstave Jože Podpečnik uspel rekonstruirati ta težka štiri leta in jih postaviti na ogled obiskovalcem. Vseh 237 fotografij je prvič na ogled.

Sledimo lahko Cvetkovim predvojnim letom, njegovemu vojaškemu urjenju in nato premikom med vojno. Cvetko je poveljeval 8. stotniji 5. črnovojniškega pehotnega polka in kolegi častniki so mu za poročno darilo podarili graviran jahalni bič, ki je razstavljen v eni izmed vitrin. Na začetku vojne, 6. septembra 1914, sta se Rudolf in Marija poročila v Divači ter ohranjala svoj intenziven in pristno naklonjen odnos skozi dopisovanja.

Redno in skrivno dopisovanje z ženo
Muzej hrani kar 200 Cvetkovih razglednic, saj se je trudil, da bi ženi vsak dan poslal vsaj nekaj besed, ji na prvi strani razglednice označil na primer lokacijo svojega trenutnega bivališča, večkrat na teden pa ji je napisal daljše pismo. Ker je med vojno delovala močna cenzura in počrnila vse informacije, ki bi po mnenju propagandnega aparata lahko razkrile občutljive podatke, sta si zakonca pomembne informacije zapisovala pod znamke v šifriranih zapisih.

Cvetko je bil kavalir stare šole, ki je svoji ženi nenehno skozi besede izpovedoval ljubezen in ji svoje iskreno veselje ter občudovanje prenesel tudi, ko je konec avgusta 1918 rodila njunega prvorojenca Rudolfa Aleksandra. Kot "iz stare šole" so bila tudi njegova vojaška načela - bil je vzgojen v duhu moralnih viteških nazorov, navsezadnje je bil prvak v sabljanju. A kmalu je spoznal, da so pravila v tokratni vojni povsem drugačna.

Vse je bilo podrejeno vojaškim potrebam
Ni bilo nobenega viteštva, nobenega vojaštva, šlo je za prvo totalno vojno, v kateri so države uporabile prav vse tehnike in taktike bojevanja. Napadi s plinom, iz zraka, na morju, z novimi orožji, so jemali ogromna števila človeških življenj, celoten državni ustroj je bil podrejen potrebam na frontah. Cvetko je prva leta preživel kot častnik v rezervnem bataljonu, kjer je uril nove in nove vojake, ki so dopolnjevali razredčene vrste na bojiščih. V Istri so utrjevali obrambno linijo proti Italiji in ščitili vojaško pristanišče v Pulju. Poleg rednega vojaškega usposabljanja je bilo med njihovimi obveznostmi tudi sodelovanje v vojnem gospodarstvu - tako so orali njive, spravljali oves in skrbeli za zaseženo živino.

V letu 1916 so Cvetka premestili na urjenje vojakov pred odhodom na vzhodno fronto, konec leta je tja odšel tudi sam. Pol leta 1917 je preživel na galicijskem bojišču in v fotoalbum shranjeval fotografije iz strelskih jarkov in zaklonišč. Nad glavami jim je donelo topovsko obstreljevanje, že vsak najmanjši svetlobni premik ponoči je sprožil strelski rafal proti njihovim položajem. Ves čas so na novo utrjevali svoja zaklonišča in upali, da bo vsaj z Rusijo po turbulentnem letu 1917 kmalu konec spopadov. A vse do sredine julija je ruska pehota napredovala.

Nato se je začela velika nemška in avstro-ogrska protiofenziva, ki je potisnila Ruse več sto kilometrov nazaj. Cvetko je zaradi fizične in psihične izčrpanosti avgusta 1917 predal poveljevanje bataljonu in se vrnil v domače kraje na zdravljenje. Oblasti ga nato niso več pošiljale na fronto, temveč je opravljal službe v zaledju. Tukaj je dočakal tudi konec vojne, ki ga je v vseh pogledih močno zaznamovala. S svojim rednim dokumentiranjem dogajanja na frontah in v njihovi bližini, čutnih pisem ženi in predvsem dragocenega fotografskega materiala je zapustil pomembno pričevanje o vojni, ki je (pre)kmalu šla v pozabo.

Težavno pridobivanje sredstev
Odstiranje vseh njenih plasti v teh letih, ko bodo potekale 100. obletnice, je tako izjemnega pomena za seznanjanje in ozaveščanje ljudi o pomembnem delu naše zgodovine. Projekt je zbližal tudi delovanje več naših velikih muzejev in v Narodnem muzeju Slovenije napovedujejo še boljše povezovanje v prihodnje. Že čez dober mesec bodo skupaj z Železniškim muzejem na železniški postaji v Ljubljani postavili sanitetni vagon.

Posamezni projekti delujejo pod okriljem Nacionalnega odbora za zaznamovanje 100-letnice prve svetovne vojne, a to ne pomeni, da so jim namenjena dodatna sredstva. Direktorica Narodnega muzeja Slovenije Barbara Ravnik je tako poudarila, da so morali to razstavo pripraviti z minimalnimi stroški, medtem ko je avtor razstave Jože Podpečan slikovito pojasnil, da niso vedeli, ali naj tako majhen znesek, ki jim ga je ponudilo ministrstvo, sploh sprejmejo.

Oba sta izpostavila, da so zato uporabili vse notranje rezerve muzeja - tako kadrovske kot eksponatne, saj so vsi predstavljeni predmeti "reciklirani", pridobljeni iz muzejskih depojev in osveženi. Manko denarja je verjetno tudi razlog, da je razstava postavljena statično, brez interaktivnosti in multimedialnosti. V muzeju pa obljubljajo, da bodo s spremljevalnim pedagoškim programom animirali predvsem mlade, da tudi sami poskusijo ustvariti kakšen dnevnik dopisovanja z dragimi osebami, predvsem pa, da povprašajo svoje sorodnike o družinski zapuščini iz 1. svetovne vojne in jo morda rešijo pred pozabo.

Razstava o Rudolfu Cvetku med 1. svet. vojno