S primerjavo svetovnih vojn v muzeju osvetljujejo področja oskrbe, sanitete, komunikacije, orožja, uniform, taktik, stanja gospodarstva, kulture, vloge žensk, življenja civilnega prebivalstva ter ljubezni do domovine in do sočloveka. Predstavljajo tudi spomine, dnevniške zapise in izpovedi tistih, ki so preživeli. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
S primerjavo svetovnih vojn v muzeju osvetljujejo področja oskrbe, sanitete, komunikacije, orožja, uniform, taktik, stanja gospodarstva, kulture, vloge žensk, življenja civilnega prebivalstva ter ljubezni do domovine in do sočloveka. Predstavljajo tudi spomine, dnevniške zapise in izpovedi tistih, ki so preživeli. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Avtorji razstave so: Simona Tripkovič, Irena Mavrič Žižek in Aleksandra Berberih-Slana iz Muzeja NO Maribor, Mladen Horvat, Gregor Kastelic in Zvezdan Markovič iz Vojaškega muzeja ter Gregor Antoličič in Petra Svoljšak iz ZRC SAZU-ja. Sodelovala je tudi Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine na OŠ Draga Kobala. Razstavo je oblikoval Uroš Lehner.

Razstava Oblaki so rdeči v Muzeju narodne osvoboditve Maribor
Razstava Oblaki so rdeči v Muzeju narodne osvoboditve Maribor bo odprta vsaj leto dni. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Pod krajšimi citati se skrivajo podrobnejši opisi izbranih tematik
Pod krajšimi citati se skrivajo podrobnejši opisi izbranih tematik. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
V posameznih razstavnih sobah je v rdečem krogu izpostavljen en simbolni predmet, s katerim je povezana tudi osebna zgodba. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek
Razstava Oblaki so rdeči v Muzeju narodne osvoboditve Maribor
Besedila so zapisana v slovenskem in angleškem jeziku, saj je v muzeju vse več obiskovalcev iz angleško govorečih dežel. Foto: MMC RTV SLO/Ana Svenšek

Letos mineva 100 let od začetka 1. svetovne vojne, že prihodnje leto pa bo zaznamovano s 70. obletnico konca 2. svetovne morije. Vojni sta med seboj povezani veliko bolj, kot morda mislimo ali smo seznanjeni. Tudi znan zgodovinar Eric Hobsbawm je stal za tezo, da sta bili vojni v bistvu ena vojna z dvajsetletnim premirjem. V Muzeju narodne osvoboditve Maribor so se zato odločili, da na eni razstavi predstavijo vzporednice, izpeljave in povezave med obema svetovnima vojnama, hkrati pa ponudijo dovolj podroben pogled o dogajanju med posameznim obdobjem.

Gre za skupen projekt Muzeja NO Maribor, Vojaškega muzeja Slovenske vojske in Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU. Obiskovalca skozi vse prostore spremljajo verzi znane ljudske pesmi Oblaki so rdeči, ki so hkrati tudi naslov razstave. Pritegne predvsem neklasična zasnova, saj obiskovalci niso le opazovalci vitrin in spremljajočih opisov, temveč se lahko sami odločijo, koliko pozornosti bodo namenili posamezni tematiki in kako podrobno jo bodo doživeli.

Razstava, ki se je lahko dotaknete
Predstavljena je prava zakladnica fotografij, ki vzporedno kažejo dogajanje v 1. In 2. svetovni vojni, vsako fotografijo je mogoče prijeti v roke, si prebrati opis, jo primerjati in natančno preučiti. Sobe so posvečene določenim tematikam; ob predstavitvi tehnik komuniciranja lahko preizkusimo tudi znanje morsejeve abecede in sporočanja z njo.

V vitrinah so razstavljeni predmeti, ki so iz bogatih depojev muzeja večinoma prvič predstavljeni javnosti in stavijo na čustveno doživljanje obiskovalca. Sanke, s katerimi so prepeljali ranjenega partizana na zaslišanje, lesena opornica za nogo, posoda, najdena na zadnjem bojišču Pohorskega odreda, medicinski pripomočki – skromni med prvo vojno, že bolj dovršeni med drugo, razlika med partizansko in nemško oskrbo –, obleke iz taborišč, ki stojijo ob vojnem modnem oblačilu, prenosni večkilogramski telefoni, propagandne figurice in tako naprej.

Prilagojena šolskim učnim programom
Ker so pri oblikovanju razstave sodelovali tudi z osnovnošolsko učiteljico zgodovine Marjetko Berlič, je tematika predstavljena tako, da lahko šole, ki svetovne vojne po novih učnih načrtih obravnavajo kot skupno temo, v muzeju opravijo tudi šolsko učno uro. Da se je med 1. svetovno vojno oblikovala nadaljnja usoda sveta, lahko učenci in drugi obiskovalci začutijo tudi z dejstvi, da sta se v tej vojni pomembno izoblikovala takrat še mlada vojaka Adolf Hitler in Benito Mussolini, na razočaran in izčrpan ruski prostor pa je vstopil Lenin.

Razvoj taktike, orožja ...
Medtem ko so slovenski kraji 1. svetovno vojno doživljali predvsem kot izgubo najbližjih, pomanjkanje in vzpostavljanje novih družbenih in gospodarskih okvirov, neposredno pa se je bojevanje dotaknilo le Posočja, je 2. svetovna vojna zarezala v deželo. To območje so okupirali kar trije okupatorski sistemi, začelo se je nasilno potujčevanje, bombardiranje predelov in bojevanje po večjem delu slovenskega ozemlja.

Taktika bojevanja se je v tem času spremenila. Tehnološki razvoj pred 1. svetovno vojno je povzročil 'razcvet' novih orožij in načinov napadanja nasprotnika. Pojavijo se prva letala, ki so sicer manj učinkovita, a prinašajo s seboj zastraševalen psihološki učinek, saj se zdi, kot da se pred njimi ni mogoče skriti. Grozo in strah sejeta mitraljez in bojni plin. Iz vseh teh izkušenj, ki jih je prinesla prva totalna vojna, se je največ naučila Nemčija, ki je v vmesnem času pospešeno razvijala novo orožje, predvsem tanke in letalstvo. Zaradi grozovitih posledic v 2. svetovni vojni ne uporabljajo več bojnih plinov, so pa prvič odvrgli atomsko bombo.

Tudi uniforme so se med 1. svetovno vojno šele izoblikovale – od začetnih pisanih, bleščečih, s perjanicami okrašenih vojaških sukenj do vedno pustejših sivih, zemeljskih tonov, ki so pomagali vojaka tudi zavarovati pred sovražnikom. Med 2. svetovno vojno so vojaški kroji že tako izoblikovani, da vojakom omogočajo najlažjo gibljivost in zaščito.

Kako so skrbeli za ranjene?
Izkušnje iz 1. svetovne vojne so prinesle zavedanje, da je za množično bojevanje treba dobro organizirati zdravniško pomoč, saj bodo vojaki na frontah še potrebni. Medtem ko so med prvo vojno vojake v zaledje in improvizirane bolnišnice vozili po železniških tirih in je zaradi zahtevnega prevoza mnogo ranjencev umrlo, so v drugi vojni že uporabljali motorizirana sredstva, da so ranjence čim hitreje pripeljali do zdravstvene pomoči. Ranjence so kirurško oskrbeli že v poljskih bolnišnicah. Posebne in pomembne so partizanske bolnišnice, ki jim je uspelo ostati skrite med vojno. Imele so tudi posebne oddelke, kjer so izdelovali lesene opornice za roke in noge in druge pripomočke, namenjene okrevajočim bojevnikom. Nekaj zanimivih razstavnih predmetov je na ogled na razstavi. Tudi domobranci so imeli organizirano sanitetno službo, težje ranjene so zdravili v okviru nemške bolnišnice v Mostah.

Za ranjence so pogosto skrbele ženske, ki jih je totalnost obeh vojn posrkala v središče dogajanja. V 1. svetovni vojni so same večinoma ostajale v zaledju in na svoja pleča prevzele skrb za družine, državno gospodarstvo, vojne sirote, ranjene vojake, opravljale pa so tudi različna administrativna in podporna dela neposredno za vojsko. Znana je Mariborčanka Antonija Javornik, ki se je pridružila dobrovoljskim enotam in se s srbsko vojsko bojevala v prvih vrstah. Pravili so ji »vražja Slovenka«. V avstro-ogrski vojski so ženske sicer začeli vključevati šele pred koncem vojne. V svetovni vojni, ki je sledila čez dve desetletji, pa so se že množično vključevale v oborožene sile. Postale so telefonistke, pilotke, kontrolorke zračnega prometa, kurirke in seveda bolničarke. V narodnoosvobodilnem boju pa so partizanke enakovredno z moškimi opravljale vse bojne naloge.

Osebne zgodbe, ki jih piše vojna
Podobno kot moški so se torej znašle v taboriščih tudi ženske – prva svetovna vojna je poznala predvsem begunska taborišča in zapore za vojne ujetnike, medtem ko so se med drugo vojno najstrahovitejši zločini izvajali v koncentracijskih taboriščih. Izseljenstvo, begunstvo, izgnanstvo in življenje v taboriščih je globoko zaznamovalo odrasle in še posebej otroke. Tudi njihovim spominom se poklonijo na razstavi.

Iz sveta v Maribor
Perspektiva dojemanja in doživljanja svetovnih vojn se s svetovnega zornega kota vsakič zoži na izkušnje Maribora in Mariborčanov. Ne nazadnje je bilo v hiši, kjer je danes Muzej NO Maribor, med 1. svetovno vojno nastanjeno poveljstvo za soško fronto, v bližini je zbiral Rudolf Maister svoje bojevnike za severno mejo, med 2. svetovno vojno je Maribor obiskal Adolf Hitler in začel se je protislovenski program z izseljevanjem in zapiranjem ljudi, ki so bili proti ponemčevanju, mesto pa je doživelo tudi bombardiranje. Svetovni vojni sta tako temeljito spremenili tako slovensko kot lokalno pokrajino in pustili globoke posledice v generacijah, ki so ju doživele.

Avtorji razstave so: Simona Tripkovič, Irena Mavrič Žižek in Aleksandra Berberih-Slana iz Muzeja NO Maribor, Mladen Horvat, Gregor Kastelic in Zvezdan Markovič iz Vojaškega muzeja ter Gregor Antoličič in Petra Svoljšak iz ZRC SAZU-ja. Sodelovala je tudi Marjetka Berlič, učiteljica zgodovine na OŠ Draga Kobala. Razstavo je oblikoval Uroš Lehner.