Prva svetovna vojna
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 44 glasov Ocenite to novico!
false
Nemški blitzkrieg je bil ključni element uspeha, Foto: BoBo
false
Gosta megla je močno olajšala delo napadalcem. Foto: BoBo
Cesarja Karla I. je Katoliška cerkev razglasila za blaženega. Hrani katedrala sv. Martina v Bratislavi.
Avstrijski cesar Karel I. je, potem ko je avstro-ogrski poveljnik "soški lev" Svetozar Boroević komaj še zadrževal Italijane, zaprosil za nemško pomoč. Foto: Rok Omahen
false
Avstro-ogrski major Vinko Avsenak iz Ljubljane na uprizoritvi bitke na Kolovratu. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
       Pri 12. soški bitki so Nemci najpomembnejše naloge zaupali dvema enotama, prva je bila 12. šlezijska divizija, ki je imela nalogo, da napade prav pod zaščito vremena z vidljivostjo nič, kot smo mu priča, po dolini proti Kobaridu. Iz tolminskega mostišča pa je hkrati alpski korpus, gre za najelitnejšo nemško enoto, odšel osvojiti vzpetine nad Tolminom, ker je bila tu italijanska obramba najboj plitka, od tu do Tolmina pa je vsega 4,5 kilometra z 900 metri višinske razlike.       
 Jože Šerbec o vremenski pomoči
false
Krvni davek na bojiščih soške fronte je bil strahovit. Foto: BoBo
false
Bolničarke so bile v pripravljenosti. Foto: BoBo
false
Spopad za enega od strelskih jarkov. Foto: BoBo
false
Pristna vojaška oprema izpred stotih let. Foto: BoBo
false
Vojaki so pogosto prejeli pol litra ruma za korajžo, da so se lažje podali v napad. Foto: BoBo
false
Sodelovalo je slabih 200 udeležencev iz Slovenije, Nemčije, Italije, Poljske, Češke in Madžarske. Foto: BoBo
false
S soncem obsijani vojaki kmalu po v meglo zaviti bitki. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Dodaj v

Sto let od "čudeža" pri Kobaridu, ki mu je pomagala megla

Uprizorili so bitko za Kolovrat nad Tolminom
21. september 2017 ob 06:27
Tolmin - MMC RTV SLO

Gosta megla je poskrbela za presenečenje in ključno pripomogla k čudežu oz. polomu Italijanov pri Kobaridu, ki je Avstro-Ogrski z nemško pomočjo prinesel dokončno zmago na soški fronti.

Po 11. italijanskih ofenzivah in mučnih 29 mesecih na soški fronti je položaj na avstro-ogrski strani postajal vse bolj kritičen in cesar Karel I. je poklical na pomoč Nemce. Odločili so se za protinapad v zgornjem Posočju, kjer ga Italijani niso pričakovali, posledično pa je bila italijanska obramba v tem delu zelo "plitka". Počilo je ob 2. uri zjutraj 24. oktobra 1917, ko se je začelo celonočno topniško obstreljevanje s plinskimi granatami, ki mu je sledilo še rušilno obstreljevanje italijanskih bojnih položajev. Ob jutranjih urah je krenila v napad pehota in zgodil se je "čudež pri Kobaridu" oz. 12. soška bitka, ki je Italijane z reke Soče odpihnila daleč stran na reko Piavo.

Del t. i. čudeža je bila tudi bitka za Kolovrat nad Tolminom, kjer je zdaj muzej na prostem Kolovrat, med 1. svetovno vojno pa je na Kolovratu potekala tretja italijanska obrambna linija "linea d' armata". Obiskovalci lahko vidijo številne strelske jarke, opazovalnice, mitralješka in topniška gnezda ter poveljniška mesta in številne kaverne, v katerih so zatočišče pred obstreljevanji našli vojaki. Preteklo nedeljo so v organizaciji kulturnega društva Triglav, Kobariškega muzeja, Fundacije Poti miru in občine Tolmin, uprizorili bitko za Kolovrat, kot se je zgodila pred okroglimi 100 leti. Na pomoč so jim priskočila zgodovinska društva iz Nemčije, Italije, Madžarske, Češke in Poljske.

"Vsa oprema je moja, tole uniformo so mi prijatelji dali sešiti kot rojstnodnevno darilo," je dejal Vinko Avsenak iz Ljubljane, ki je po prizorišču prepričljivo korakal kot avstrijski major. Tudi večina drugih skoraj 200 avtentično opremljenih udeležencev je bila oblečenih od glave do pet in do zob oborožena s pristnimi 100 let starimi kosi opreme ali njihovimi replikami. Na MMC-jevo vprašanje, kakšno taktiko so si zamislili za osvojitev Kolovrata, je avstrijski major diplomatsko odvrnil: "Težko vam izdam, lahko rečem le napad, napad in še enkrat napad, megla, ki jo vidite povsod okoli, nam je v veliko pomoč". Kaj več medijem ne gre povedati, ker bo sicer vse skupaj takoj pri Italijanih, se je še pošalil in odhitel v šotor za častnike, preden bi ga dež popolnoma premočil.

Avtentično vreme pokvarilo predstavo
"Vremenska napoved, ki za danes ni bila slaba, se je žal obrnila, hvala vsem, ki vztrajate na dežju, megla se vali, morali bomo poskusiti, rešiti kar se da, se pravi, ob 11. uri nad Italijane!" se je kmalu po odhodu majorja oglasil napovedovalec, njegov poziv pa je občinstvo pozdravilo z navdušenjem. Vreme je bilo res identično kot pred 100 leti, ko je zavetje megle napadalcem omogočilo velike neopažene premike, za ogled same uprizoritve bitke pa je bila megla nič manj kot katastrofa, saj se večji del spopada ni videlo nič in se je bilo treba zanašati na napovedovalčevo opisovanje dogajanja, medtem ko je dež neusmiljeno padal po dežnikih in pelerinah tisočih obiskovalcev.

Prva ideja za uprizoritev oziroma reenactment bitke na Kolovratu sega v avgust 2016, prve priprave pa so začeli kmalu po tem. Ena večjih organizacijskih težav je bilo prepeljati okoli štiri tisoč gledalcev, kolikor se jih je vremenu navkljub v nedeljo zbralo, v muzej na prostem Kolovrat, ki je bil ena ključnih točk italijanske obrambe v 12. bitki, a je ta popustila že prvi dan, je ob robu prizorišča pojasnil direktor Kobariškega muzeja Jože Šerbec in dodal, da je bila prav megla eden od razlogov za presenečenje.

Spraviti skupaj takšen dogodek po tehnični in vojaški plati je bilo izjemno zahtevno. "Sodelujoče ekipe so prišle od Baltika do Sicilije, v pirotehničnem smislu pa bo dogodek 'pravo razkošje'," je pojasnil, od kod vse je prišlo 200 udeležencev, zgodovinskih navdušencev. Zaradi slabega vremena in praktično nične vidljivosti zaradi megle žal nista mogli nastopiti avtentični letali iz 1. svetovne vojne, ki bi se spopadli v zraku. Gre za repliki letal, s katerimi sta letela najslavnejši italijanski pilot z največ zmagami v zraku Francesco Baracca ter manj avtentični, ker nad soško fronto s svojim rdečim trokrilcem ni nikoli letel, slavni nemški pilot "rdeči baron" Manfred von Richthofen.

Ključen nemški "blitzkrieg"
"Pri 12. soški bitki so Nemci najpomembnejše naloge zaupali dvema enotama, prva je bila 12. šlezijska divizija, ki je imela nalogo, da napade prav pod zaščito vremena z vidljivostjo nič, kot smo mu priča, po dolini proti Kobaridu. Iz tolminskega mostišča pa je hkrati alpski korpus, gre za najelitnejšo nemško enoto, odšel osvojiti vzpetine nad Tolminom, ker je bila v tem delu italijanska obramba najbolj plitka, od tu do Tolmina pa je vsega 4,5 kilometra z 900 metri višinske razlike," je Šerbec pojasnil, kako je izbruhnil spopad na Kolovratu, ki bi ga po njegovih besedah lahko poimenovali "misija nemogoče", ki je uspela. Kolovrat je padel že prvi dan napada, tretji dan pa je bilo vsega konec, saj je bila zavzeta celotna gorska veriga in frontna črta se je v naslednjih dneh premaknila daleč na reko Piavo.

Je imel padec Kolovrata kakšen poseben strateški pomen? "Da, seveda. Za padec Kolovrata in bližnje vzpetine Matajur je bilo obljubljeno najvišje vojaško priznanje, lahko rečemo Nobelova nagrada za vojaka, to je odlikovanje nemškega cesarja Friderika I. za zasluge (Verdienstorden ali t. i. Blue Max, op. a.)," je odgovoril. Pri zasedbi Kolovrata se je izvrstno izkazal tudi nemški poveljnik Erwin Rommel, ki je pozneje s svojo drzno taktiko zaslovel tudi v 2. sv. vojni in si pridobil vzdevek "puščavska lisica". "Rommel je zgodba zase, poveljeval je 3. strelski četi v wurtemberškem gorskem bataljonu in bil hkrati ost napada, a vedeti je treba, da so Nemci imeli gibki način poveljevanja, kar pomeni, da je tisti častnik, ki je bil na konici napada, ne glede na višino vojaškega čina, poveljeval operaciji, tudi ta fleksibilnost je značilnost 12. soške bitke, na katero Italijani niso imeli odgovora," je še pojasnil Šerbec in dodal, da je zaradi tega nemškega principa zgolj poročnik Rommel občasno poveljeval tudi celim brigadam, kot se je to zgodilo na bojiščih v Romuniji.

Prav v 12. soški bitki je bila uspešno uporabljena nemška taktika bliskovitega napada (Blitzkrieg), ki je temeljila na izrazito obsežnem topniškem obstreljevanju najbolj izpostavljenega mesta v obrambi sovražnika, nato pa hiter prodor pehote skozi šibko točko in obkolitev nasprotnikovih enot.

Zgodbe, ki jih je pisala velika vojna
Iz pripovedi italijanskega sanitetnega poročnika Pasquala Mancinija izvemo, da je julija 1916 nastalo na Batognici spontano premirje, ko so se vojaki v večernih urah celo srečevali na nikogaršnji zemlji in si izmenjevali hrano in tobak. Sožitje sicer ni dolgo trajalo, saj ga je pokvarilo avstrijsko zajetje italijanskega vojaka. Prav tu je vojakom na obeh straneh fronte prepeval tenorist iz rimske opere Lauro Volpi, ki so ga italijanski vojaki prepoznali in prepričali, naj nekaj zapoje. "Nekaj časa se je upiral, ko pa je le popustil, se je z vrha Batognice zaslišal čist, mogočen in harmoničen glas umetnika, ki je pozneje postal slavna legenda italijanske lirične glasbe. Lepo petje še ni do konca izzvenelo, ko se je iz avstrijskih jarkov zaslišal gromek aplavz in vpitje, poj, še zapoj, bravo Italijan! Naše prednje straže so poročale, da so se vsi Avstrijci dvignili iz zaklonov in brezkrbno ter veselo, morda še bolj kot med premirjem na začetku meseca," je zapisal poročnik Mancini.

O bojih na Raveljniku septembra 1915 priča dnevnik vojaka Giuseppeja Garzonija, čigar enota je takrat utrpela hude izgube in se znašla v brezupnem položaju na nikogaršnji zemlji pred bodečimi ovirami. "Malo pred 6. uro zjutraj je avstrijski vojak v italijanščini zavpil: Vdajte se! Naši pa so rekli, da ne. Poziv pa je bil ponovljen še enkrat in ker se nihče vdal se je začela nepredstavljiva tragedija, ki bo preživelim za vedno ostala v spominu, v gostem topniškem in mitralješkem ognju je nato padlo in bilo ranjenih zelo veliko vojakov. Avstrijci so prenehali streljati in spet pozvali, naj se vdamo. Ranjenci so začeli kričati: Tovariši vdajte se, saj se sicer nihče ne bo rešil. Vpitje je bilo tako pretresljivo, da bi se ga usmilil celo kamen, in tedaj se je začela vdaja. Odložili smo orožje in odnesli ranjence, Avstrijci so se spustili z nosili, nam pomagali in zagotavljali, da ne bodo streljali. Ko smo prišli do sovražnikovih položajev, so nam vsi podali roko in z nami ravnali spoštljivo, dali so nam cigarete in drugo. Ker nismo imeli ničesar, smo jim v zameno dali peresa s klobukov, zvezdice z uniform ter kakšno čutaro," je zapisal.

"Pol litra ruma za korajžo"
Karlo Pavlin iz Kobarida, pripadnik 3. polka gorskega topništva, pa je v dnevniku popisal boje na Rombonu maja 1916. "Pešci, Bosanci, so dobili pol litra ruma, da so bili bolj korajžni. Kmalu se je pod nami dvignil velik trušč in že smo videli, kako skačejo iz jarkov s puškami z nasajenimi bajoneti v skoku proti sovražnikovim okopom. Ničesar niso napravili. Čeprav so zavzeli prve sovražnikove jarke, jih zaradi prevelikih izgub niso mogli obdržati, saj je od celega bataljona ostalo komaj sto mož posadke," je zapisal. Dogovorili so se za eno uro premirja, da so lahko bolničarji odnesli ranjene in mrtve, v tem času pa so "zlezli iz strelskih jarkov in opazovali žalosten prizor". Pavlin je priložnost izkoristil za to, da se je približal italijanskemu vojaku in mu zaklical v italijanščini, naj se ustavi v Kobaridu pri hiši s številko 70 in pozdravi njegovo mamo Ano Pavlin ter ji pove, da je še živ. Januarja 1918, ko je prvič odšel domov na dopust, je izvedel, da je italijanski vojak res obiskal njegovo mamo v Kobaridu in ji izročil pozdrave.

Uprizoritev spopada za Kolovrat
Organizatorji so do potankosti poustvarili razmere na terenu izpred 100 let, pa tudi sam potek spopada za Kolovrat. Začelo se je z močnimi eksplozijami, ki so demonstrirale topniško obstreljevanje, sledila pa je simulacija obstreljevanja z zažigalnimi granatami, ki je do na dežju premraženega občinstva prinesla nekaj toplote. Pojavil se je tudi prvi vojak v spopadu, ki ga je bilo skozi gosto meglo mogoče videti zato, ker je zagorel in je obupano v plamenih pretekel celo bojišče. Sledil je še relativno uspešen italijanski protinapad, ki je zgolj za nekaj časa zadržal neizogibnost poraza. Proti koncu spopada se je megla sicer skoraj razkadila, tako da je bilo mogoče videti obrise celotnega terena in dogajanja na njem. Povsod so ležali mrtvi vojaki, nekateri Italijani so še bežali in se upirali, drugi so se predajali, Avstrijci pa so medtem z metalcem plamena "čistili" strelske jarke. Po bitki, ko so se vsi sodelujoči postrojili pred občinstvom, pa je, kot bi šlo za provokacijo višje sile, megla izginila in za krajši čas je posijalo sonce.

Gorazd Kosmač, Foto: BoBo
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
false
Prijavi napako
Komentarji
Dux Ursus
# 21.09.2017 ob 08:32
iluvatar@

Jaz osebno sem v precepu pri teh zadevah. Po eni strani me vse to orožje in streljanje odbija, po drugi strani pa ne vidim načina, kako bi te prikazal dogodke vojne šriši publiki, da bo res razumela trpljenje izpred stotih let. Vsaki taki poskusi so hoja po rezilu in se lahko takoj spridi.

V nedeljo so se nasprotniki-igralci na koncu pobotali in si podali roke - upajmo, da bo mir trajal čimdlje.
Drncl
# 21.09.2017 ob 08:06
Pa vseeno je potem Italija dobila ozemlje, ki ni bilo nikoli njihovo...
artoum
# 21.09.2017 ob 08:21
Drncl

Italija pač. poglej drugo svetovno , ko so se dovolj zgodaj oddaljili od nemcev in so tudi dobili ozemlje.
za napačno stran je bil pa itak vsega kriv musolini
Mirko Tipka
# 21.09.2017 ob 07:50
upam, da nikoli več
Optimist99
# 21.09.2017 ob 08:26
@iluvator
1.sv.v je dovolj v zgodovini, da je izven spomina, predniki so mrtvi, ni bilo kontakta s prezivelimi borci. So pa te zadeve standard po Evropi, ZDA... so lahko lepa turisticna atrakcija. Ohranja se spomin.

Drugace se Posocja redko mediji in ljudje spomnijo. Kar je skoda, ker je zelo lepo tam.
alah
# 21.09.2017 ob 07:40
Ko smo prišli do sovražnikovih položajev, so nam vsi podali roko in z nami ravnali spoštljivo, dali so nam cigarete in drugo. Ker nismo imeli ničesar smo jim v zameno dali peresa s klobukov, zvezdice z uniform ter kakšno čutaro.

Zakaj se v nekaterih spopadih ljudje snamejo z verige? Kontracijska taborišča, mučenje, posilstva, grozodejstva,... Zdi se, da je to sodobni trend, ljudem nič več ni sveto, ko je vse dovoljeno, čeprav bi od razvoja človeštva pričakovali ravno obratno. Morda bi vojne v svoji nesmiselnosti postale še znosne, če jih nebi preveval zločin na vsakem koraku...
BoulyB
# 21.09.2017 ob 08:29
Bil na prireditvi. Pripešačil na Kolovrat v dežju in megli iz Italjanske smeri.
Prireditev je za silo uspela (preveč govorjenja premalo akcije), se je pa kljub slabemu vremenu dal začutiti utrip bitke. Ne gre pa preveč karati organizatorjev, ker je bilo vreme res slabo.
Če bo tradicionalno priporočam.
baklo
# 21.09.2017 ob 07:40
Upam, da deževno vreme ni odvrnilo organizatorjev, da se kdaj izpeljejo kaj podobnega.
mertseger
# 21.09.2017 ob 09:56
"Pavlin je priložnost izkoristil za to, da se je približal italijanskemu vojaku in mu zaklical v italijanščini, naj se ustavi v Kobaridu pri hiši s številko 70 in pozdravi njegovo mamo Ano Pavlin ter ji pove, da je še živ. Januarja 1918, ko je prvič odšel domov na dopust, je izvedel, da je italijanski vojak res obiskal njegovo mamo v Kobaridu in ji izročil pozdrave."

Saj ne moreš verjet v kateri vojni bi se še to zgodilo. Prva svetovna vojna je bila zadnja v kateri je še veljala neka čast in spoštovanje do nasprotnika.
artoum
# 21.09.2017 ob 09:42
@biberkopf

tisto verjetno kar izpusti. jaz poznam enega , ki je med drugo svetovno šel v partizane, takrat še polnoleten ni bil. bil je večkrat odlikovan ( mi je kazal njegovo vojaško knjižico).
sem ga vprašal , kaj je naredil , da je dobil odlikovanja. iz nasmejanega obraza v žalosten pogled in mi reče , da ne more. pa je bil na fronti na bojišču , da ne bo kakšnega nesporazuma.

vojne so nore
biberkopf
# 21.09.2017 ob 09:25
verjetno je vojna eno samo trpljenje,izčrpavanje do maksimuma.Ljudje ki dajo tako trpljenje čez,so verjetno s tem zaznamovani do konca življenja,poglejte samo vojne generacije otrok ki so videli grozote vojne v otroštvu.
TrstJeNas
# 21.09.2017 ob 11:47
melanholik: s tem, ko se je fronta iz Soče preselila na Pjavo, je nahala bit Soška. Bojev potem skoraj ni bilo več, Avstrija je pa bolj bankrotirala kot pa bila vojaško poražena...

Merx: Ne bereš dovolj natančno, "Na pomoč so jim priskočila zgodovinska društva iz Nemčije, Italije, Madžarske, Češke in Poljske." Torej niso bili vsi v JLA...
artoum
# 21.09.2017 ob 09:25
............... Dogovorili so se za eno uro premirja, da so lahko bolničarji odnesli ranjene in mrtve, v tem času pa so..................

..... so pospravil igrišče , da se novi val ni spotikal ob trupla. v prvih linijah pa vojaki drugorazrednih narodov od imperija. res ane , še svoj imperij so si hkrati čistili , oboji.
melanholik
# 21.09.2017 ob 11:23
Gosta megla je poskrbela za presenečenje in ključno pripomogla k čudežu oz. polomu Italijanov pri Kobaridu, ki je Avstro-Ogrski z nemško pomočjo prinesel dokončno zmago na soški fronti.

A lahko ostanemo pri dejstvih? Soška fronta se s Kobaridom ni končala in Avstroogrska v njej ni zmagala. Dajmo no, to so pa res osnove.
TrstJeNas
# 21.09.2017 ob 10:41
Bil in videl. Pohvale organizatorjem, veliko prostovoljcev so potrebovali, da je vse potekalo kot je. Dobro so opravili svoje delo.

Namen prireditve je bil "prikazati bitko čim bolj zgodovinsko avtentično" ter "približati grozote vojne", z namenom "tega pa res nikoli več". Tako je zasnovan tudi Kobariški muzej, ki je dogodek tudi so-organiziral. Nažalost je prevelik del gledalcev prišel na prireditev z mislijo, da bodo to galdiatorske igre in so se tako tudi obnašal. Strese me ob spoznanju, da so se pre-nekateri naslajali nad vojno.

Drži, da je bilo govora preveč (vse zgodbe smo slišali v Slovenščini, Italijanščini in Angleščini) oziroma je bil na primerni interpretativni ravni podan korektno le v Slovenščini (Pavle Ravnohrib), že sam angleški prevod ni bil na dovolj visoki ravni, sam direktor muzeja pa tudi ni igralec kot g. Ravnohrib. Italijanski pripovedovalec pa je imel prešibek glas oz. ker je dež pokvaril enega od zvočnikov, je bil njegov del premalo glasen... A zgodbe so bile dobre in globoke, če si jih poslušal in če si vedel zakaj si tam. Ponavljam - šokiran sem nad tem, da so se prenekateri naslajali nad vojno!
Jarik
# 21.09.2017 ob 13:11
"..Kontracijska taborišča, mučenje, posilstva, grozodejstva,... Zdi se, da je to sodobni trend, ljudem nič več ni sveto, ko je vse dovoljeno, čeprav bi od razvoja človeštva pričakovali ravno obratno. .."

Ja, človek je z razvojem znanosti v zadnjem stoletju dejansko nazadoval. Zgubil občutek prirojenega sočutja. Stroji, ki nas vsakodnevo obkrožajo in s katerimi delamo nam jemljejo, tisto najboljše v nas.
Pa lep dan še naprej....
jožek pomožek
# 21.09.2017 ob 09:52
No, to dramatiziranje avtorja o prezeblih gledalcih, po katerih je neusmiljeno padal dež, je malo mimo. Od začetka prireditve pa do konca namreč ni padla niti kapljica ;)

Kar se pa prireditve tiče, pa lahko zadevo v osnovi samo pohvalim, je bilo res vložene dosti energije s strani akterjev, da bi čimbolj vestno prikazali takratno dogajanje. Mogoče edino graja zaradi prevelike togosti povezovalcev (smo govorili s par akterji, ki so bili istega mnenja): res je, predgovor in opisi pričevanj takratnih vojakov so vsekakor bili pomembni za boljše razumevanje takratnih razmer, ampak glede na to, koliko energije je bilo vložene za samo uprizoritev in kakšna je bila sama vremenska napoved (spremenljivo, ampak na splošno precej slabo), bi lahko govorjenje tudi prekinili in dali prednost akciji. Samega govorjenja je bilo namreč tam okoli eno uro in večino časa je bila vidljivost odlična (celo nekaj sonca se je pokazalo) in šele proti koncu govorov se je na hrib ulegla megla. In ta je tiščala dol vse do zadnjih 10-15 minut bitke. Škoda. Je pa res, da so bile na ta način razmere res avtentične :)
marko naberznik
# 27.09.2017 ob 10:15
Hm....kako bi rekel;

Zadeva slabo pije vodo, saj:

- ponazoritveniki nosijo (nekateri) nemške čelade in celo puške iz druge svetovne vojne, drugi pač JLA pelerine in nabojnice, tako da o avtentičnosti ne bi zgubljali besed
- ponazoritev se je odvijala na bivšem bojišču, kjer so ljudje umirali, pa čeprev pred sto leti...kako bi bilo, če bi imeli tak "spektakel" npr. na partizanskih grobiščih, ali pa v bolnici Franja?
- ne pozabimo, da je šlo za privatni, pridobitveni projekt, ki ima z ohranjanjem spomina malo ali nič...

@iluvatar: bravo, podpišem!

Koneckoncev so tudi sami sodelujoči komentirali slabo organizacijo, prdvsem kar se tiče spanja in oborožitve, ki jim je bila obljubljena-AVTENTIČNA, na koncu pa so nekatreim (ne vsem) razdelili nemške karabinke iz WW2

Ne vem, ne vem...
kosmatamuca
# 21.09.2017 ob 11:33
tole je pa bil velik praznik za rtv
henodarling
# 21.09.2017 ob 10:09
In primerjamo nesrečne udeležence te morije s filmskimi divami...pa ne obsojam Medic-, res ne...
medic
# 21.09.2017 ob 10:02
*Fotografiji št. 12.
Jarik
# 21.09.2017 ob 13:16
melanholik
# 21.09.2017 ob 11:23

Kdo pa je potem zmagal na soški fronti?
Talijani?
Merx
# 21.09.2017 ob 10:42
Po starosti sodeč, so bili vsi "igralci" v tej prireditvi nekoč v JLA. JLA je bila hotel s petimi zvezdicami v primerjavi s tem kar so udeleženci doživljali med I. WW.
Pa vendar kako si lahko "odrasli" modeli ponovno nadenejo vojaške cape?
Izziv za psihiatre.
medic
# 21.09.2017 ob 09:56
Dekle na fotografiji št. 14 pa dobesedno izgleda, kot Saoirse Ronan iz filma Brooklyn. :)
Jon Sneg
# 21.09.2017 ob 17:49
Pa še ena pripomba k sliki št. 7, ki se je očitno izmuznila organizatorjem. Avstrijski vojak na tej sliki drži italijansko puško Carcano Modello 1891 (M91)- (s tako puško naj bi bil ubit tudi Kennedy),...
Jon Sneg
# 21.09.2017 ob 17:45
Iz pripovedovanja mojega deda vem, da je njegov oče (moj praded Jožef) bil na Soči in kasneje na Piavi, v uniformi madžarskega Honveda (domobrana- Prekmurci so pripadali ogrskemu delu dvojne monarhije). Na srečo je preživel morijo Soče in Piave,..., preživel je tudi drugo svetovno vojno. Za druga dva pradeda vem, da sta bila oproščena vojaščine, ker sta bila knapa,..., za enega pa žal ne vem, če je bil vojak v Veliki vojni. Ko sem prebral o tem dogodku poustvarjanja bitke, sem se pač nehote spomnil na moje prednike, ki jih poznam zgolj iz slik in pripovedovanj,..., vseeno pa mi moj rod veliko pomeni.
melanholik
# 21.09.2017 ob 17:37
Jarik

# 21.09.2017 ob 13:16
Prijavi neprimerno vsebino melanholik
# 21.09.2017 ob 11:23

Kdo pa je potem zmagal na soški fronti?
Talijani?

Da.
henodarling
# 21.09.2017 ob 10:07
Vse spoštovanje temu delu zgodovine! Pretrese te pokopališče z 10.000 pokopanimi mladimi fanti...ne moreš verjet in te še dolgo spremlja.
A vendar menim, da so ti cirkusi odveč in daleč od ohranjanja dostojanstvene drže našega spomina. Vse skupaj pa je takole na nivoju ameriškega "spektakularizma". Škoda.
Res, da se grejo odrasli moški "kavbojce in indijance" ?! Na meji dobrega okusa.
Joker
# 21.09.2017 ob 09:03
Ko se stari biki igrajo kavbojce in indijance.
u qratz
# 21.09.2017 ob 08:37
naj probam še enkrat...edini čudež je kako pripraviti toliko ljudi ,da se pobijajo med sabo
Knez_Kocelj
# 21.09.2017 ob 10:16
Zopet propagirate in herojizirate krvavo veliko vojno, ki je odnesla na tisoče slovenskih mladih življenj in popolnoma uničila gospodarstvo ter razkosala slovensko državo z italijansko-jugoslovansko mejo pri Postojni po porazu avstrijske monarhije ? Da bi slovenci imeli tedaj ščepec soli v glavi bi se v veliki vojni pridružili zaveznikom v Londonu, Parizu, Petrogradu, Washingtonu in Beogradu ter bi danes imeli ozemlje vse do Gosposvetskega polja na Koroškem in Trst skupaj z Benečijo v današnji Italiji.
iluvatar
# 21.09.2017 ob 07:53
jao jao. Da se deca igrajo vojsko, ok, da se starci podijo gor in dol s to kramo....
A je treba? Podoživljat, kako so eni fantje, nič krivi, pobijali druge, takisto nič krive?
Priporočam raje "Na zahodu nič novega" v branje, kdor še ni.
TV in RA arhiv
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Spomin na vojno 00:53:51, 24.07.2015
Soška fronta - Ženske v zaledju 00:18:19, 17.07.2015
Pot domov 00:57:30, 01.07.2015
Muzej na prostem Kolovrat 00:09:29, 26.06.2015
Stoletni odmev velike vojne 01:23:45, 18.06.2015
Italijanski SACRO EGOISMO 00:34:06, 31.05.2015
Vera v strelskih jarkih 00:20:52, 15.05.2015
Slovesno odprtje Poti miru 00:01:07, 21.03.2015
Pozabljenost soške fronte 00:55:51, 20.03.2015
Polmesec nad planikami 00:49:58, 17.02.2015