Junijski dnevi pred 100 leti so pri sodu smodnika, na katerem je že nekaj časa sedela takratna Evropa, prižgali vžigalno vrvico. Boji za kolonije, za nadoblast nad čim širšim ozemljem, za iskanje novih poti do surovin, potrebnih za bliskovit industrijski razvoj, so dosegli vrelišče po sarajevskem atentatu in avstro-ogrski napovedi vojne Srbiji. Evropa, nato pa še večji del sveta, se je zavrtel v spopadu, do takrat nepoznanem in nevidenem.

1. svetovna vojna je bila totalna v vseh pogledih, zahtevala je ogromne človeške in materialne žrtve, posegla je v vse pore življenja, še posebej močno pa je zaznamovala današnji slovenski prostor. Če so se do tedaj omejeni vojni spopadi dogajali na odmaknjenih bojiščih, kjer sta se pomerili vojski v živopisanih oblačilih, z galopom konjenice in venci slave zmagovalcem, so se tokrat vojaki znašli pred novim orožjem, ki je pokosilo celotne polke, z oskrbo svojih enot na frontah pa se je kmalu ukvarjala vsa država.

Prostor za zgodbe in doživetja posameznikov
Življenje se je spremenilo, tradicionalne vloge so se zabrisale, na novo so se postavile vrednote, usihalo je dotedanje gledanje na ustroj sveta in monarhije. Spreminjali so se ljudje. Štiri dolga leta umirajočega in na novo prebujajočega se upanja, strahu, hrepenenja, podiranja mostov za sabo in grajenja novih v neznano prihodnost. To je bil vsakdan tistih, ki so odšli na bojišče, in tistih, ki so ostali za njimi. In njim je po 100 letih Muzej novejše zgodovine v novi razstavi ob obletnici začetka 1. svetovne vojne namenil prostor in glas, da povedo svojo zgodbo.

"Statistika padlih je ena plat, resnica vojne pa so ljudje," je vizijo razstave Take vojne si nismo predstavljali na kratko opisal njen avtor Marko Štepec. In ravno zgodb in pričevanj preživelih v naši zgodovinski dediščini manjka. Ena redkih "reportažnih" knjig je bila leta 1922 izdana knjiga Na krvavih poljanah Ivana Matičiča in prav on je avtor naslovnega stavka razstave. Po letu 1918 je nastala nova država in graditi je bilo treba novo stvarnost, veterani in drugi pa svojih izkušenj marsikdaj niso imeli komu povedati. Zamuda pri ohranjanju te dediščine se sicer v zadnjih desetletjih poskuša nadoknaditi in del je prvič na ogled na razstavi.

Hrepenenje po vodi, preživetju in ... tobaku
Skozi obdobje velikih sprememb in vojne vihre vas popeljejo izbrane osebe, ki s svojo zgodbo in razstavljenimi eksponati osvetlijo življenje v veliki Avstro-Ogrski pred vojno, začetke filma na Slovenskem, prebujajočo se žensko emancipacijo in morda obrobne, a življenjsko pomembne vidike preživetja med boji.

"Imeli so le eno željo – več cigaret," tako v eni od reportaž z bojišč zapiše znana dunajska vojna dopisnica Alica Schalek, ki je kot ženska poročevalka lahko dostopala do prvih bojnih črt in z velikodušnim vodstvom generalov opazovala razmere na bojiščih. Dim ali dva je za vojake pomenil kratek predah od nenehnega šviganja granat nad glavami, od zrenja skorajšnji smrti v oči. Če jim je uspelo dobiti paket od doma, so se zavojčka tobaka močno razveselili, med redkimi prostimi urami so si izdelovali pepelnike, kako gojiti in sušiti tobak, pa so v zaledju prebivalstvo učili celo časopisi.

Pogled na vitrino s pisano keramično pipo in izrezljanimi pepelniki je tako veliko vedrejši kot pogled na sosednjo zbirko čutaric za vodo. Prikazujejo namreč življenjsko stisko vojakov na krutem kraškem bojišču. "Ljudem, ki iščejo vode, ni mar, če ležijo v teh mlakah ali gnojnicah poginuli konji z napihnjenimi trebuhi ali mrtvi tovariši. ... Glad je huda, a žeja je še mnogo hujša. Danes se nam gnusi, če pomislimo, kaj smo tedaj pili. Takrat pa smo pili to črno tekočino z isto naslado kot danes vino ali pivo. Tisoči in tisoči so plačali z življenjem. Griža, tifus in kolera so uničili mnogo življenj," se je spominjal Amandus Pepernik.

Za mladim umetnikom so ostale le skice
Želja mnogo vojakov je bila, da bi za njimi po verjetni smrti vsaj kaj ostalo. Med njimi je bil Jože Cvelbar, mlad fant, rojen leta 1895, ki si je ves čas vojne zapisoval svoje vtise ter si ure lajšal s skiciranjem tovarišev in dogodkov. Preden je julija 1916 umrl pod goro Monte Cucco, je prijatelju naročil, naj skice in zapise pošlje v domovino. Ta bogat in pretresljiv vpogled v delček zadnjih mesecev mladega fanta je iz depojev NUK-a in dolenjskega muzeja zdaj na ogled obiskovalcem.

Pomembno vlogo so v bojnih enotah imeli tudi vojaški kurati, ki so nudili uteho vojakom različnih veroizpovedi takratne avstro-ogrske monarhije in ki so bili razpeti med častnim branjenjem vojaške vizije njihove domovine ter nesmiselnostjo umiranja za monarhijo, ki že propada. V strelskih jarkih, krhkem domu mladih fantov na frontah, se je namreč oblikovala podoba popolnoma drugačne prihodnosti. Celotna generacija je za sabo pustila ideale očetov in si tam, v blatu, lastnih iztrebkih in med grmenjem topov oblikovala nove vrednote za nadaljnje življenje.

Nove vrednote, novo življenje
Da nič več ne bo, kot je bilo, so vedele tudi ženske, ki so prevzele vitalne naloge za preživetje svojih otrok in lastnega naroda. Nič več niso bile pasivne opazovalke z balkonov in ognjišč, ob poganjanju gospodarstva so prevzele tudi prve vrste v političnem bojevanju. Majniška deklaracija, s katero so zbrale več kot 150.000 podpisov, ni bila pomembna le za politično oblikovanje slovenskega naroda, temveč je bila tudi veliko mirovno gibanje. In mir je bil tisto, kar so si po letih vojne, ki si je niso izbrali, želeli tako vojaki na frontah kot ljudje v zaledju.

Ko je mir vendarle prišel, je s seboj prinesel padec monarhije, boj za meje, gradnjo novo države, spopadanje z novo stvarnostjo. Trpljenje vojnih let je bilo potisnjeno na obrobje, pričevanja zaprta med štiri stene domačih ognjišč, v spomin na tiste, ki miru niso doživeli, pa so po pokopališčih in manjših trgih zrasli skromni spomeniki. A z novimi generacijami, ki so doživele drugo, še hujšo vojno, je njihovo sporočilo zamrlo. Kaj se torej lahko naučimo iz zgodovine, ki je ne poznamo?

Poznamo lastno zgodovino?
Provokativni zadnji stavek razstave potrka na obiskovalčevo vest. Konflikti so tudi danes prisotni vse okoli nas, kaj bomo mi zapustili prihodnjim rodovom? Vojna, ki je pred 100 leti zarezala v življenje vsake družine na Slovenskem, je za več desetletij šla v pozabo. Zdaj jo odkrivamo znova.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije jo želijo približati tudi mladim rodovom. Razstava Takšne vojne si nismo predstavljali skozi interaktivno postavitev osebnih zgodb poda ravno dovolj informacij, da vojno spoznamo tudi s perspektive "navadnih" ljudi – tistih vojakov, bolničark, fotografov, mož in žena, ki v opisih bojevanja zgodovinskih učbenikov in dokumentarnih filmov ne dobijo svojega mesta. In ti "navadni ljudje" so bili naši pradedki, babice, stare tete, strici naših staršev. Njihove zgodbe v bežnih obrisih prehajajo iz roda v rod v družinskih izročilih.

Da bi jim dali mesto v zgodovinskem spominu naroda, so v muzeju vzporedno izvedli zanimiv projekt – povabili so ljudi, da jim zaupajo te zgodbe in prinesejo še kakšne ohranjene predmete. Rezultat bo po besedah direktorice muzeja Kaje Širok viden na "vzporedni" razstavi, ki dokazuje, kako zelo je naš prostor povezan s to veliko vojno še danes.