Prva svetovna vojna
(3)
Razglednica iz 1. svetovne vojne Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Dnevnik Filipa Jurkocviča Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Dnevniški zapis Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Fotografija, ki jo je Jurkovič poslal s fronte. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Predstavitev vojnega dnevnika Pa zbogom, junaki!
MMC je dnevnik pridobil od Jurkovičevega vnuka in ga pripravil za objavo ter predstavitev širši javnosti. Foto: BoBo
VIDEO
Vojni dnevnik Filipa Jurk...

Dodaj v

Vojni dnevnik: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
23. december 2017 ob 08:56
Ljubljana - MMC RTV SLO

"S svojo milo pesmijo razložite tam v novem kraju tistim narodom, da naj se nikdar ne vojskujejo med seboj, ker ste same priča že tretjo leto, kaka strašna, neusmiljena in nadvse uničujoča je vojska."

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


11. september 1916
Ker ima oddelek pravico si živež sam nakupovati, se za naš oddelek največ kupuje v Cholmu. Mattoni pusti tako nakupiti velike množine ruma, vina, piva, sladkorja, ječmena za juho, kave itn. In to vse na račun oddelka – 248 mož. Danes sem pustil meso za moštvo pretehtati in je bilo za kosilo 28 kg pokvarjene govedine, 8 kg ječmena za juho in drugega nič za prikuho. To me je tako razkačilo, da sem šel v pisarno (Mattoni je še spal) in sem v dnevnik Frührapport – Journal (Dnevnik jutranjih poročil) zapisal: "Ldst. Werkmeister črnovojniški tehnični vodja Jurkovič Filip."

Potem primem narednika Žnuderla in računskega podčastnika Grilca, ki sta mi pod grožnjo kazenske ovadbe izpovedala, da Mattoni največ zapravi z drugimi častniki, ki se hodijo sem zabavat ter pijejo in jedo cele noči, povrh imajo zmerom Židinje pri sebi. Kur ima tukaj danes 40 in te je dobil od domačinov za sladkor in rum, ječmen pa se daje kuram za hrano in kure se morajo skoraj vsak večer zaklati za pojedine Mattonijeve. In tako se dela venomer tukaj v Dorogusku in ta Mattoni se bo popolnoma zgubil s to strašno pijanostjo. Moštvo je lačno, da komaj hodi in od mene se zahteva mnogo dela. Kako naj s temi zglajenimi reveži še delam čudeže.

13. september 1916
Ob 3h popoldne je prišel k meni na delo (Umschlagplatz - prostor za pretovarjanje) Mattoni, se je hudo tresel od razkurjenosti ter me je vprašal, zakaj sem se pritožil v dnevniku in zakaj nisem njemu privatno razodel svoje pritožbe. Vsekakor se je premagoval pred izbruhom jeze in jaz njemu odgovorim: "V zadnjem času je bilo med civiliste razdeljenih več sto kilogramov sladkorja za 'kupljene' kokoši, jajca in maslo. Z ješprenjem, ki naj bi ga moštvo imelo za večerjo, se hrani vaše kokoši, od 300 l kupljenega ruma je moštvo dobilo enkrat samkrat čaj z 8 l ruma. Vino in pivo, na hektolitre kupljeno v Kowlu, in samo za cesarjev rojstni dan je moštvo dobilo, vsak po ½ l piva, vse ostalo je bilo zapravljeno v slabi družbi ... in tako se to nadaljuje v neskončnost. Moštvo je povsem izmučeno in z lačnimi delavci ne morem ustvarjati čudežev."
Mattoni nekaj časa molči ter me samo vpraša: "Kdo vam je to rekel?"
In jaz odgovorim: "Zaradi grožnje, da bom prijavil, so mi dežurni narednik Žnuderl, računski narednik Grilc, skladiščnik Schaharovič in oba kuharja Zdravec in Bedrač in fant Juroševič – Tanazije." Mattoni na kratko reče: "Jurkovič, ne počnite bedarij, saj bo bolje." Nato odide.

23. september 1916
Danes sem opazoval lastovičin odhod, kako so se zadnje lastovice zbirale v trumah ter so tako nežno in ljubo poskakljavale po že močni slani, kakor bi hotele reči: "Ti neusmiljena slana, še danes in ne bomo te več gledale. Ne boš nas umorila, ker gremo v južne in toplejše kraje, kjer ni zime in ne krvave vojske. Naše nožice niso vajene po slani skakljati, ti si nam lastovkam preveč neusmiljena in bi nas rada umorila. Zato ti damo slovo in imej svoje neusmiljeno veselje nad temi revnimi vojaki, ki tudi ne znajo, zakaj se bojujejo."

Zdelo se mi je, kako so pomilovalno se na mene ozirale, dobro vedoč, da se že tretjič selijo od nas v tej solzni dolini, kjer se mi tako neusmiljeno koljemo med seboj za par lakomnežev. Ja, nedolžne lastovice, le zletite srečno v božjem imenu med boljše ljudi in v miren kraj ter tam v tujini prepevajte milo pesmice o nas, koliko mi neskončno duševne žalosti prestanemo in nepopisnih človeških nadlog ter trpljenja, koliko milijonov človeških kapljic se po nedolžnem pri nas v vojski prelije. Prepevajte tam tudi o neskončnih materinih bolečinah, katere morajo sirote prestati za svojimi ljubljenimi otroki, ki morajo v potokih prelivati svojo kri. Prepevajte tudi o žalostnih in objokanih ženah in ubogih otročičih ter vseh sorodnikih.

S svojo milo pesmijo razložite tam v novem kraju tistim narodom, da naj se nikdar ne vojskujejo med seboj, ker ste same priča že tretjo leto, kaka strašna, neusmiljena in nadvse uničujoča je vojska. Tudi nam ste ljube in mile lastovice zmerom prepevale in krasno žvrgolele. Ali mi vas žalibog nismo ne poslušali niti hoteli razumeti in se v svoji zaslepljenosti koljemo naprej. Koliko sto tisoč jih je že padlo in koliko še njih bo po vašem odhodu? Ali se bomo še drugo leto videli ali bom že v večnosti? Le, ljube lastovke, priletite tja v mirni in topli kraj z veseljem in Božjo pomočjo, žalost pa pustite nam tukaj, nesrečnim ljudem. Vi se le-tam veselite in krasno prepevajte pri vzgoji svojega milega zaroda in mi bomo utonili tukaj v srčnih bolečinah in v obupu sami nad seboj in svojim zarodom, ki ne bo tako nedolžen in skrbno vzgojen, kakor to Vi storite s svojimi mladiči.

Srečno se od vas sedaj poslovim, mile moje tovarišice, in moje srce Vas bode ljubilo, dokler bom živ, in oprostite mojim slabostim in naj Vas varuje Stvarnik na Vašem daljnem poletu; bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje.
Lastovice so se dvignile v zrak in so odletele proti jugu, jaz pa sem s potrtim srcem gledal za njimi.

Kako imamo krasno vreme in živa duša se ne briga, da bi se pokosili travniki, spravili poljski pridelki, posebno krompir. Domačini nočejo več delati na njivah ter rečejo, da nič ne pomaga, če kdo poljske pridelke pospravlja, bodo spet prišli vojaki in vse pobrali. Ako gre po tej poti naša vojska naprej, smo izgubljeni. Od zunaj smo hermetično blokirani, od znotraj neverjetna brezbrižnost in strašna anarhija v prehrani. To ne more imeti dobrega konca.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
black_barn
# 23.12.2017 ob 10:02
Hvala vsem, ki ste udeleženi pri tem projektu.

Se pa lepo pokaže plehkost družžbe, ki novicam o Trumpu, Kim Kardashian itd. nameni po 200 komentarjev, tule pa je ponavadi praznina.
black_barn
# 23.12.2017 ob 10:43
Mene je bil zelo zanimiv tale odlomek:

Srečno se od vas sedaj poslovim, mile moje tovarišice, in moje srce Vas bode ljubilo, dokler bom živ, in oprostite mojim slabostim in naj Vas varuje Stvarnik na Vašem daljnem poletu; bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje.

Danes, ko se Evropa tako rada predstavlja kot kulturna in civilizirana radi pozabimo, kako malo je treba, da končamo v jarkih, ob zbombardiranih mestih. In žalostno je, da to pozabljamo Slovenci, saj smo imeli 26 let nazaj nekakšno srečo v nesreči, da smo vojno okusili ravno toliko, da smo videli, kako grozna bi lahko bila. Sedaj pa smo ob lagodnem življenju to gladko pozabili.
TCF
# 23.12.2017 ob 10:33
Zelo zanimivo branje. Se posebej me je ganil izsek o lastovicah.
TV in RA arhiv
Nova razstava v Kobariškem muzeju 00:01:45, 20.10.2018
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
Doberdob - roman upornika 01:13:41, 20.11.2016
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Izbor