Prva svetovna vojna
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 18 glasov Ocenite to novico!
Z izdajo Jurkovičevega dnevnika MMC zaokroža zaznamovanje obletnice 1. svetovne vojne. Foto: BoBo
Razglednica, ki jo je Filip Jurkovič pisal s fronte. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Razglednica. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Fotografije in razglednice, ki jih je pošiljal Filip Jurkovič
Družina Filipa Jurkoviča je skrbno shranila dva polna albuma fotografij in razglednic, ki jih je pošiljal v vojnem času. Jurkovič je namreč redno ohranjal stik z domačimi in skoraj vsak dan pisal domov. Razglednice so bile na ogled ob predstavitvi knjižne izdaje dnevnika na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu v Ljubljani. Foto: BoBo
Jurkovičev rokopis. Foto: Osebni arhiv družine Weixler

Dodaj v

Vojni dnevnik: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki..."
20. december 2017 ob 09:03
Ljubljana - MMC RTV SLO

"V zaledju se celo fižol prešteje pri kmetu, tukaj pa na nešteto vagonov pšenice, slame, krompirja in sena gnije samó po njivah, od drugih zalog se niti ne govori. S takimi sredstvi bomo gotovo zmagali, samó kdo bo tisti premaganec?"

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojna napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo

POGOVOR O DNEVNIKU

Danes - v sredo, 20. 12., - bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani ob 18. uri pogovor o dnevniku "Pa zbogom, junaki..." in takratnem vojnem času. Urednica Maja Kač bo o Jurkovičevih doživljanjih govorila s kustusom in velikim poznavalcem 1. svet. vojne Markom Štepcem, zgodovinarjem Žigo Koncilijo in Jurkovičevim vnukom Dušanom Weixlerjem.

Vabljeni!


27. april 1916
Danes smo dobili zastonj na »Stacijonskomandi« tri vreče krompirja za obed, drugega nimamo nič za jesti. Štacijski poveljnik je šel na armadno poveljstvo se informirat glede nas, kaj je vendar z nami, kam gremo delat in kdo bo naš poveljnik, dokler se Mattoni ne povrne z dopusta, in glede naše prehrane. Zares blaga duša ta štacijski poveljnik. Sedaj smo imeli že štiri dni samo konzervo in danes krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni. Ker se mi ljudje smilijo, sem poklical k sebi naše podčastnike in sem njim predlagal, da naj vsak prispeva nekaj denarja, da kupimo vsaj krompir pri domačinih. Jaz sem dal 100 kron in narednik Žnuderl ter korp. Venhode sta prispevala skupaj 100 kron in s tem denarjem se je takoj Žnuderl odpeljal v Oleszkowicze (Aleškovec) kupit krompirja ter je tistega pripeljal 3303 kg (kg 6 vinarjev). Nocoj smo tudi dobili pri tukajšnji »Fassungsstelle« za može po dve konzervi, to je za dva dni, ampak kruha pa nismo nič dobili. Torej bodo ubogi Bošnjaki že spet dva dni imeli konzerve, skupaj šest dni.

5. maj 1916
Sinoči je prišel naš računski narednik z dopusta in sem jaz spet pisarno njemu izročil ter nam je danes, meni, Žnuderlu in Venhodu, izplačal denar, ki smo ga dali mi za nakup krompirja za naš oddelek. Vreme imamo krasno in češplje lepo cvetejo, le da imajo tukaj jako malo sadnega drevja. Ali ni primerna lega za to ali pa so zime prehude. In tukajšnja noša je svojevrstna: ženske na splošno ljubijo rudeče obleke, robec imajo privezan čez brado in usta, le lice, čelo in oči so vidne. Obuvalo imajo pa sponke iz korenin, pleteno jako lepo, bele volnene nogavice, z jermenom ovite do kolena, ter zelo kratka krila, komaj da imajo pokrita kolena. Na glavi imajo navadno rudeče robce in tudi iz rudeče in bele barve narejene volnene čepice, precej slične ruskim vojaškim kapam. Povrh imajo volnene halje z rudečim našivom, so dolge kakor naši vojaški mantlji. Druge spet nosijo dolge škornje iz zelo finega in trpežnega usnja, perilo pa imajo brez izjeme vse iz domačega platna. Ženske so zvečinoma močnih prsi, bolj okroglega in polnega obraza, vendar bledičaste barve in močne postave, ali za naše pojme premalo vitkega telesa in sinjavih oči. Postave so vse srednje velike, kostanjevih las in tudi rast las je srednja, posebno bujnih las nisem do sedaj opazil pri ženskah.

Stanovanje imamo v eni na pol porušeni hiši in ostalo moštvo stanuje v »Ubibationili« (bivališče), to je napol v zemljo zgrajenih domovih po 40–60 mož skupaj. Ker si je včeraj zdravnik iz tukajšnje bolnišnice (Mob. Res. Spittal ¼ - mobilna rezervna bolnišnica) vse pregledal, je takoj odredil, da se mora celo moštvo temeljito očistiti uši, skopati in stanovanja temeljito osnažiti in razkužiti.

V nemški naselbini (koloniji) Oleszkowicze, kjer mi kupujemo krompir, je zelo lepa in velika vas, polno naseljena z domačim prebivalstvom. Sploh se nemške kolonije zelo razločijo od ruskih, hiše imajo lepše, posebno v notranjosti temeljita čistota in prijaznost, ljudje zelo prijazni in zaupljivi, nasproti je ruski kmet popolnoma zaprt vase in nezaupljiv. Polja imajo krasna in vse zelo racionalno obdelano. Krompirja imajo še sedaj v preobilici in dobiš istega vsako množino, in sicer 100 kg za šest kron. Velike množine krompirja pa je še neizkopanega vsled pomanjkanja delavskih moči. V zaledju splošno primanjkovanje živeža, in tukaj grejo neverjetne množine v nič in segnijejo na polju! In vendar ni človeka, ki bi imel kaj splošno socialnega čuta ter skušal vsaj deloma rešiti ta naš največji zaklad – živež.

Resnično, naš avstrijski k. u. k. Lebensmittel-Versorgungs Amt (urad za preskrbo z živili) je jako marljiv in delaven, kako nežno skrbi za splošno preskrbo z živežem ubogega siromaka, kako je skrben in pravičen. Vsa čast temu najhumanejšemu zavodu v državi, ki je steber Avstrije ter s svojo izvrstno in sijajno organizacijo rešuje nas vojake in civilno prebivalstvo najstrašnejšega sovražnika – lakote. V zaledju se celo fižol prešteje pri kmetu, tukaj pa na nešteto vagonov pšenice, slame, krompirja in sena gnije samó po njivah, od drugih zalog se niti ne govori. S takimi sredstvi bomo gotovo zmagali, samó kdo bo tisti premaganec?

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimivi dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
Hladilnik
# 20.12.2017 ob 10:56
a nam lahko zaupate v kakšnih nakladah sta izšli prva in druga dobava? Ker knjige spet ni več. Tiskate po 100 kosov ali kaj več? :)
Zuppkko
# 22.12.2017 ob 11:22
Krompir je super hrana. Škoda, da so ga puščali na njivah.
velikipeter
# 21.12.2017 ob 21:10
Več, prva je bila cca 500, druga pa 300 kosov.
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Izbor