Prva svetovna vojna
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 8 glasov Ocenite to novico!
Delovni oddelek Filipa Jurkoviča. Foto: Arhiv družine Weixler
Razglednica s fronte. Jurkovič jih je redno pisal svoji družini. Foto: Arhiv družine Weixler
Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča "Pa zbogom, junaki ..."
Jurkovič je dnevnik zapisoval v beležke in na liste, po vojni pa ga je skrbno prepisal. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Vojna tematika na razglednicah. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Filip Jurkovič. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
VIDEO
Prevratno leto 1918
VIDEO
Vojni dnevnik Filipa Jurk...

Dodaj v

Vojni dnevnik: Pripravlja se huda ofenziva proti Italijanom

Izsek iz dnevnika vojaka 1. svetovne vojne: "Pa zbogom, junaki."
17. februar 2018 ob 06:08
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Nocoj mi je en častnik pripovedoval o tukajšnjem nemškem topništvu, da gre njegova težka baterija pojutrišnjem na italijansko fronto, ker se tam pripravlja huda ofenziva proti Italijanom, in sicer bodo vodstvo prevzeli Nemci sami."

Na MMC-ju smo pridobili in za knjižno izdajo pripravili vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja v prvi svetovni vojni ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

- 10. del: Tisoči so to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem
-
11. del: Bodite srečnejše, kakor smo mi "kulturni in civilizirani" ljudje
-
12. del: Mrzli veter brije, kakor bi kožo vlekel z obraza
-
13. del: Bliskovito se je razširila novica, da je cesar Franc Jožef umrl
- 14. del: Vse naj pogine, samo da nekaj parazitov brezsrčno živi
-
15. del: Ni človeka, da bi zajezil to nevarno razdirajoče delovanje?
- 16. del: Ne sliši se drugega tukaj govoriti, kakor o ruski revoluciji
-
17. del: Kakšen pekel smo si pripravili kot »izobraženi« domišljavci
- 18. del: Strašne številke so zgovorna in žalostna priča našega trpljenja
- 19. del: Razjokal bi se, kdor pogleda to ubogo živino na paši
-
20. del: Že četrti dan dobimo samo konzervo
-
21. del: Vse skorumpirano do najvišjega poveljstva
-
22. del: Ako je še malo poštenja, mora pravica zmagati
-
23. del: Častniki se bojijo, da vojaki ne bodo zdržali zime

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


17. avgust 1917

Zjutraj ob 6h sem prišel po velikem trudu v Rogozno, kjer sem po mnogem telefoniranju sem in tja končno zvedel, da moram v Tvorenycze (danes ukr. Tvoriniči) h k.u.k. Baukomp. 3/51, dodeljeni nemškemu 10. Ldv. Divizion. Med hudim dežjem in popolnoma premočen sem dospel na svoje novo mesto zvečer ob 6h. Moj novi poveljnik nadporočnik Laszlo je tudi Žid, ravno tako računski vodnik in službeni narednik Martin Schwarz. Sprejel me je zelo prijazno in ukazal, da jutri še ne smem v službo, da se malo odpočijem. Spiva pa s Schwarzem skupaj v eni podzemeljski luknji, ki pa je še precej velika in svetla ter je tudi telefon tukaj. Cela ta Baukomp. pa obstoji iz samih sedmograških Romunov – stari in izčrpani možje.

23. avgust 1917
Moštvo je tukaj skoraj vse dekorirano s kolajnami in zaslužnimi križci, nekateri celo po večkrat. To je znamenje, da je poveljniku vsaj malo za moštvo mar, in moram priznati, da je ta Laszlo v primerjavi z dosedanjimi drugimi poveljniki prava izjema. Naše delo tukaj obstoji iz vzdrževanja konjske železnice iz Łokaczy po dolini Kozłow – Tvoreniczy – Zajczycy v Szelwow, kjer pa je že bojna črta. Vas Kozłow je še cela, druge vasi pa so samo na zemljevidu, od Tvorenyczev ni danes sledu niti enega drevesa.

V svojem novem stanovanju imam zelo neprijetne goste – žabe, miši, podgane in muh na milijone. Tudi pri nadporočniku Laszlu ni nič bolje. Bom pa naše domove pregradil in jih dobro izoliral tako, da nas ne bodo več te gnusne živali nadlegovale

24. avgust 1917
Sinoči mi je dal nadporočnik Laszlo prečitati prispelo povelje Rezervni ukaz cesarsko-kraljevega 4. armadnega poveljstva z imensko številko 4760 z 21/VIII.17.Rezerva k odloku generalštaba vrhovnega poveljstva številka 10296 s 4/VIII. 1917. V tem razglasu so bile navedene razne pritožbe vojaštva zaradi krivic, ki se jim dnevno godijo, in vsakovrstnega trpljenja in muk, ki ga morajo v vojski (Fronttruppen - enote v prvih frontnih črtah) in v zaledju prestati. Kako vojake predstojniki mučijo in jih preganjajo, celo pretepajo, sploh nečloveško z njimi ravnajo.

To pisanje vojaštva je zelo nevarno in je že podobno nevarnemu uporu, ker vsa pisma z bojišča in zaledja pričajo o nevarni nezadovoljnosti med vojaštvom in civilnim prebivalstvom nad to dolgo trajajočo vojsko. Dunajska cenzura je že opozorila vojno ministrstvo in vrhovno vojaško poveljstvo na to nevarno gibanje, ki se dnevno povečuje med vojaštvom in civilnim prebivalstvom. Vsi častniki naj vojake podučijo o potrebah vojske. Ravno sedaj naj se z vojaki lepo ravna in daje v vsakem oziru dober vzgled. Vojaki naj se tudi lepo podučijo, da se ne bo vojska niti en dan podaljšala brez potrebe. Tako navodila oficirjem. In koliko poštenjakov pa je med častniki in podčastniki, posebno naši zloglasni R.U.O. Ta ukaz se bo samo prečital z mrkim obrazom, potem gre ad acta in vse gre po starem umazanem kolovozu navzdol, dokler ni več mogoče se vrniti.

29. september 1917
Danes smo naše delo dokončali pri nemškem pešpolku 377. Hvala Bogu brez človeških žrtev, razen malo strahu, ki so ga stari možje občutili. Jutranji prizori s slano in pajčevino so se nam ponovili, in to 27. t. m. in včeraj vsled krasnega jutranjega vremena. Te fantastične arhitekte pajke sem si tudi dodobra ogledal. So majhni pajki, pepelnato sive barve in v neverjetnih množinah mrgolijo te živalce med tukajšnjo suho travo, zato je tudi mogoče cele poljane tako hitro in tako umetno čez noč preplesti. Neverjetno je, da je zrak od te pajčevine tako prepleten, da so tudi škrjančki čisto beli in okinčani s pajčevino. Tudi lastovice sem danes še gledal, kako so letale po zraku, okrašene s pajčevino.

Po lastni neprevidnosti in predrznosti so imeli včeraj Nemci enega mrtvega vojaka in dva težko ranjena v moštvu, ki nam je pomagalo graditi železnico do 200 metrov od strelskih jarkov. Do kakih drugih bojev ni prišlo, Rusi ne kažejo veselja do napadov. Nekaj se gotovo pripravlja med ruskim vojaštvom. Edino topništvo še nekaj strelja, in še to samo tista baterija, kjer so francoski in angleški častniki zraven.

Nocoj mi je en častnik pripovedoval o tukajšnjem nemškem topništvu, da gre njegova težka baterija pojutrišnjem na italijansko fronto, ker se tam pripravlja huda ofenziva proti Italijanom, in sicer bodo vodstvo prevzeli Nemci sami. Dejstvo je, da grejo vse naše in nemške čete od tukaj nekam drugam in tudi težka artilerija se dnevno naklada na vagone na postaji Łokaczy in tukaj ostaja samo lahka artilerija. Sodeč po tem premikanju čet na druga bojišča, bodo tukajšnje trdovratne govorice le resnične, da se namreč z Rusi že pogajajo o miru. Bog nam že prinesi to srečno uro in mir.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.

A. S.
Prijavi napako
Komentarji
Knez_Kocelj
# 20.02.2018 ob 13:10
Ubogi slovenski narod. Vedno pod škornjem tujega imperijalnega zavojevalca. Se boril in umiral za ideale in državo, ki jo že davno več ni. In katera jim ni hotela ponuditi niti lastne avtonomije, kaj šele sovladarskih pravic (tako kot je to Dunaj ponudil Budimpešti leta 1867). Celo naplahtal jih je, da se borijo za svojo domovino v tej krvavi veliki klavnici, ki je uničila vso Evropo. No svečo je dokončno upihnil pobeg poraženega Kajserja Vilija I. iz Nemčije v tujino. Revolucija na Dunaju in brezpogojen odstop Habsburžanov iz oblasti leta 1918. Ter razglasitev republike v Budimpešti istega leta. Vse njihove iluzije pa je dokončno odpihnila kruta realnost mirovne konference v Parizu februarja leta 1919, kjer so zmagoviti zavezniki (Francija, Združeno kraljestvo, Italija in ZDA) njihovo poraženo domovino, katera je na ukaz iz Berlina in Dunaja šla moriti in pobijati ljudi na eno izmed najbolj krvavih bitk v veliki vojni (Soča in Kobarid) razkosal. Ter vso ozemlje od Benečije, Furlanije in Julijske krajne, Goriške, Posočja, Kobarida, Gorenjske pa vse tja do Postojne in na jugu celotno Primorsko, Istro skupaj z Rjeko, Kvarnerjem in otoki podelilo zmagovalki in zaveznici Italiji.

Preostanek domovine pa se je hočeš ali nočeš moral združiti skupaj s zmagovalko in zaveznico Srbijo v državo SHS in kasneje Jugoslavijo. Kajti vsak normalen in pragmatičen politik v tedanji Ljubljani je razumel, da po takšnem hudem udarcu in porazu, ki ga je mirovna konferenca v Parizu zadala nekdanjim centralnim silam ta majhen amputiran ostanek slovenskega ozemlja nima možnosti, da preživi sam, osamljen in zagrenjen od poraza v veliki vojni. Saj se ga bo slej kot prej zopet polastil tujec.

No ampak usoda se je z slovenskim narodom zopet kruto poigrala, kajti leta 1941 je Adolf Hitler prišel na obisk v okupirani Maribor in zahteval, da postane ta dežela južno od vzhodnih Alp zopet nemška. Slovenska politična elita je tako kot vedno bila prva, ki je prišla pozdraviti Nemce v Maribor in prihod Mussolinijevih črnosrajčnikov v Ljubljano. Ljudje so bili po večini relativno naklonjeni tujemu okupatorju, ki je razkosal to ozemlje. Čeprav je vodja nemškega SS - Heinrich Himmler imel pošastne načrte kako to ozemlje očistiti nenemškega prebivalstva in ga del preseliti v Srbijo, del pa pokončati v koncentracijskih taboriščih smrti. Razen del intelektualne in zavedne slovenske ekipe je v Vidmarjevi vili v Ljubljani leta 1941 ustanovilo Osvobodilno Fronto - OF, ki je kasneje prerasla v NOV za osvoboditev domovine. No bili so pa tudi tisti najslabši, ki so konec aprila 1944 prisegli Adolfu Hitlerju in SS četami na štadionu v Ljubljani. In to praktično pred tem, ko so bili zahodni zavezniki in Sovjetska armada že skoraj na ozemlju Nemčije.
james blake
# 17.02.2018 ob 09:26
lepo - o judovskih podoficirjih in oficirjih v silah antante se je na žalost po prvi vojni prenehalo pisati. bili so ena in edina svetla točka nemških in avstro-ogrskih nesposobnih oficirjev. če se samo pomisli, da je judovski oficir rešil adolfa hitlerja v prvi vojni gotove smrti, ad je bil njegov mentor,.. res je bilo treba demorkatični in diktatorski evropi (vsepovsod enako) izvesti popolni genocid nad svojimi judi .. stalno so jih opozarjali, da so na svetu še ljudje, ki dajo na moralo, in pravičnost ter sočloveka. čudno, da tole ni bilo izbrisano, pri vsem današnjem antisemitizmu, ko edino o judih lahko poveš vse najslabše, o vseh ostalih pa te cenzurirajo takoj?
TV in RA arhiv
Spomin na konec 1. svetovne vojne 00:02:07, 19.05.2018
Pandemije: Smrtonosna španka 00:28:16, 08.03.2018
Prevratno leto 1918 01:15:18, 18.01.2018
O novi knjigi Pa zbogom, junaki... 00:06:02, 16.11.2017
Kdo je bil Franc Ferdinand 00:02:59, 24.10.2017
Stoletje čudeža pri Kobaridu 00:07:48, 24.10.2017
Čudež pri Kobaridu 00:53:10, 24.10.2017
Sto let bitke pri Kobaridu 00:02:04, 24.10.2017
Obletnica bitke pri Kobaridu 00:02:08, 16.07.2017
100-letnica ruske kapelice 00:42:12, 29.07.2016
100-letnica začetka bitke na Somi 00:01:57, 01.07.2016
V Novi gorici predstavili Pot miru 00:01:41, 30.03.2016
Prekmurci in prva svetovna vojna 00:05:03, 11.12.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Orožja 1. svetovne vojne 00:26:03, 24.11.2015
Soška fronta - Primorska letalca 00:18:27, 03.09.2015
Izbor