Jurkovič pogosto opisuje veseljačenje višjih častnikov in posledično zanemarjanje skrbi za moštvo v neposrednem zaledju frontnih bojev. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Jurkovič pogosto opisuje veseljačenje višjih častnikov in posledično zanemarjanje skrbi za moštvo v neposrednem zaledju frontnih bojev. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Utrinek s fronte. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Dnevniški zapisi Filipa Jurkoviča. Foto: Osebni arhiv družine Weixler
Cesar Franc Jožef I. Foto: Wikipedia
Predstavitev vojnega dnevnika Pa zbogom, junaki!
Dnevnik inženirja, ki je večji del služenja poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte, ponuja dragocen vpogled v strahote, ki so jih prestali vojaki, njihova razmišljanja, uničenje in pomanjkanje. Foto: BoBo

Na MMC-ju smo pridobili in pripravili za knjižno izdajo vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone, inženirja, ki je poveljeval moštvu in gradil različne vojaške objekte. V treh letih vojskovanja ga je dolžnost vodila na vse tri fronte, ves čas pa je vestno pisal, kaj se mu dogaja.

Njegovo pot lahko spremljate na interaktivnem zemljevidu, v izsekih iz dnevnika jo bomo objavili tudi s prispevki na MMC-ju.
- 1. del: Ločila sva se z veliko bridkostjo v srcu
- 2. del: Dnevno se pričakuje vojno napoved
- 3. del: Prenašali bomo nesrečo, samo da ostanemo na svoji zemlji
-
4. del: Kosci bomb so podobni ostri žagi
- 5. del: Strašni napad na nož
- 6. del: Bradati možje so jokali kakor majhni otroci
- 7. del: Ne slišiš več žalovanja svojih najdražjih

- 8. del: Huda omotica napada, jesti ne morejo
- 9. del: Krompir v oblicah brez soli, kruha pa nič že tri dni

Knjižna izdaja dnevnika je na prodaj na spletni strani ZKP RTV Slovenija.


V sredo, 20. 12., bo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani ob 18. uri pogovor o dnevniku in takratnem vojnem času. Vabljeni!


15. junij 1916
Včeraj in danes je vojaštvo po naši vasi in vseh okoliških vaseh vso govejo živino nasilno, brez plačila pobralo. Gotovo se bojijo, da bodo Rusi pri uspešni ofenzivi prodrli do reke Bug. Na levem bregu reke Bug niso nič rekvirirali, na desnem bregu pa so pobrali vse, kar se je sploh zmoglo pobrati. Pri tem ropanju so se godili strašni prizori. Žene in otroci so jokali, da se ne da popisati. Sedaj nimajo ničesar za jesti, niti kaplje mleka, ker se je živino brezobzirno vso pobralo, brez ozira na število otrok, niti zrna niso tem revežem pustili. Med nepopisnim jokom in strašno kletvo so se slišale trpke besede – Moskali (Rusi) so nam vse pobrali, pa po eno kravo so nam vendar še pustili. Ti majhni otročiči pa so tako jokali, da smo celo mi preklinjali tako krut nastop in brezobzirno izropanje ubogega ljudstva.
Tepeni smo bili pošteno od Rusov, ker gre vlak za vlakom poln ranjencev in ima vsak vlak po 60 vagonov ter spredaj in zadaj po en stroj. Proti fronti pa se vozijo samo nemške čete in so mi na kolodvoru Dorogusk pripovedovali nemški podčastniki, da je naša 4. armada nadvojvoda Jožefa popolnoma uničena. Gre se sedaj za to, da se obdrži Kowel, to važno križišče. Danes se je tukaj skoz ta kolodvor na fronto peljalo 25 vlakov po 40–60 vagonov samih Nemcev. Nemci se strašno jeze ter brez ozira dajo duška čez naše vodstvo. Tako so danes na kolodvoru Dorogusk nemški oficirji našemu poveljniku in tovarišem jasno očitali med drugim: "Avstrijski oficirji so dobri kakor ženske in kot pijanci, sicer pa niso vredni nič!" Naši navzoči častniki so nato molčali, ker se je bilo bati hujšega.
Ker je železniški most čez reko Bug porušen od Rusov, nadomestuje istega okoli 350 m dolg leseni most na pilotih. Pod ta most smo morali prejšnje večere cele vozove slame tako spraviti, da bi most popolnoma zgorel. Da ne bi slami škodovala vlaga, smo slamo močno s katranom oblili in vse pripravili za uničenje mosta, ako bi se tukaj prikazali Rusi.
Da je ta polom nastal, nisem toliko presenečen, ker tiste ženske so se tako krčevito držale naših oficirjev, posebno topniških. V Tarażu sem bil sam priča, kako je mlečnozobi poročnik eni lepi Židinji razkazoval v postojanki, kako se strelja s 15-centimetrskimi težkimi havbicami. Sploh je bilo na tej črti mnogo žensk in te so bile gotovo, ako nej vse, pa deloma vohunke. Tako so spet ženske odločile bitko s to strašno resnico, da so tisoči in tisoči to nesramno lahkoživost plačali s svojim življenjem.

18. avgust 1916
Danes smo bili službe prosti za 86. cesarjev rojstni dan, dopoldne smo hodili k sv. maši v cerkev v Dorogusk in po maši je bila defilirunga (postroj oz. mimohod), potem smo šli domov. Doma je dobil vsak mož pol litra piva, podčastniki pa so imeli piva v obilici in so pili do 11h ponoči ter so peli, bolje rjoveli, kakor lačni volkovi.

20. avgust 1916
Danes je bila oddelku ponovno prečitana pohvala za naše delo pri gradnji odcepnega tira do reke Bug in naprava pristanišča za natovarjanje in iztovarjanje ladij od K. u. k. Bugflottile komando (poveljstvo ladjevja na reki Bug) v Dorogusku z dne 16. 8. 1916. Od tistega časa, ko smo prišli sem na Bug, pusti naš poveljnik vojakom in podčastnikom (izvzemši Bosance) vsako nedeljo plesati. Svirajo domačini iz vasi Rowno, ravno tako pridejo Židinje in tudi nekaj drugih deklet dvomljive morale iz bližnjih vasi sem na ples.
Pri tem plesu se pije pivo, do popolne pijanosti oba spola, in tako divjajo običajno do polnoči. Pivo se kupi na račun celega oddelka in Bosanci ne dobijo pri teh prilikah niti kaplje pijače. Ravno tako se kupuje rum in se s tistim ravno tako ravna kakor s pivom. Danes so do 10h zvečer popili pri plesu en hektoliter piva in tri litre ruma, potem so se med seboj stepli vsled ljubosumnosti narednik Žnuderl, četovodja Potočnik, korporala Venhod in Banovšek ter kuhar Zadravec. Tako sem moral iti iz postelje jih mirit, ostalo družbo sem spodil domov, Mattoni pa je bil tako pijan, da ga je sluga Pöschel nesel v posteljo.

Nadaljevanje sledi ...

Če bi zanimiv dnevnik slovenskega vojaka z vseh treh front velike vojne radi prebrali v celoti, ga lahko kupite na spletni strani ZKP RTV Slovenija.