Sprva letala niso imela strojnic, zato so morali piloti, če so želeli napasti nasprotnikovo letalo, nanj streljati s svojim osebnim strelnim orožjem. Tudi bombardiranje je bilo še v povojih, saj so letalci bombe odmetavali ročno. Pomemben napredek so v letalstvu dosegli leta 1916 s sinhronizacijo strojnice in letalskega propelerja. S tem pomembnim izumom so piloti lahko streljali na sovražne cilje v smeri leta, brez skrbi, da bi poškodovali svoje letalo.
Letalstvo v številkah
Kako nerazvito je bilo vojaško letalstvo na začetku vojne, najbolje pokažejo številke. Največje države antantnega in centralnega tabora (predvsem Velika Britanija, Francija, Rusija, Združene države Amerike, Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) so po nekaterih ocenah na začetku vojne skupno premogle vsega 400 letal, kar je izjemno malo, če vemo, da so te iste države končale vojno z okoli 190.000 letali.
Avstro-ogrske letalske sile (pod katere smo spadali tudi Slovenci) je na predvečer prve svetovne vojne sestavljalo trinajst letalskih enot s skupno osemdesetimi letali, od katerih je bila polovica primerna le za šolanje, drugo polovico pa so sestavljala nezanesljiva letala domačega proizvajalca Lohner. Letalo tega tipa je poganjal 88-kilovatni motor in je doseglo največjo hitrost 125 kilometrov na uro, za 1000 metrov vzpona pa je potrebovalo okoli šest minut. Leta 1917 so v tovarni letal Lohner dosegli precejšen napredek, saj so razvili novo letalo, ki je doseglo hitrost 185 kilometrov na uro (poganjal ga je 147-kilovatni motor) in je za 1000 metrov vzpona potrebovalo le dve minuti in pol.

V prvi svetovni vojni se je napredek letalstva meril le v povečanju moči motorja. Razvoj na področju materialov, aerodinamike in podobnega je bil še v povojih. Avstro-Ogrski, ki je vojno začela z vsega 80 letali, je ob kapitulaciji ostalo 1.700 letal. Proizvodnja letal se je skozi vsa vojna leta izjemno povečevala, tako je bilo v letu 1914 proizvedenih 70 letal, naslednje leto že 338, v letu 1916 931, v predzadnjem letu vojne pa je številka presegla tisoč proizvedenih letal v enem letu – proizvedenih jih je bilo 1.714. Zadnje leto vojne je bilo rekordno, proizvedli so kar 2.378 letal. Avstro-Ogrska je imela med vojno tako na razpolago okoli 5.500 letal, kar je bilo precej, toda v primerjavi z Nemčijo, ki je imela okoli 50.000 letal, bore malo. Velika proizvodnja letal je bila nujna, saj je bila povprečna življenjska doba letala le od tri do štiri mesece. Avstro-Ogrska je za Nemčijo zaostajala tudi po številu pilotov (v absolutnih in relativnih številkah). Na razpolago je imela 1.600 pilotov, Nemčija pa 17.000 (od katerih jih je življenje izgubilo okoli 12.000). Smrtnost med piloti je bila na začetku vojne precejšnja, saj niso bili opremljeni s padali in so morali zasilno pristati, če je bilo letalo poškodovano, kar pa vselej ni bilo mogoče. Težava ni bila v tem, da ne bi poznali padal, saj so bili balonarji opremljeni s padali, ampak v visokih stroških izdelave in predvsem v strahu generalštaba, da bi se ob morebitni nevarnosti piloti prehitro zatekli k tovrstnemu begu iz letala. Pilotom je za varen pristanek zadoščal že manjši travnik, ki pa v hribovitem delu soške fronte ni bil vselej dosegljiv za poškodovano letalo. V nižjih predelih fronte sta težave povzročala razgiban kraški teren in pogosta burja, ki sta bila prav tako krivca za marsikatero uničeno letalo in izgubljeno življenje.
Balone so uporabljali predvsem na začetku vojne, in sicer za izvidniške naloge. Bili so privezani na tla, tako da so jih lahko ob sovražnem napadu potegnili na zemljo. Z razvojem letalstva med vojno in s specializacijo letal (na izvidnike, lovce in bombnike) so izvidniške balone počasi zamenjevali z izvidniškimi letali. Eden izmed izvidnikov na soški fronti je bil tudi Slovenec Janko Vertin. Pred skoraj pol stoletja je bil na naši televiziji, v oddaji Kalejdoskop pod avtorstvom Draga Kocjančiča, objavljen pogovor z njim, ki si ga lahko ogledate spodaj.

Na soški fronti
Poleg letališča v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) in v Fischamendu (današnje dunajsko letališče Schwechat) je bilo pomembno avstrijsko letališče tudi v Gorici, ki se je ob soški fronti znašlo na prvih bojnih položajih. Pozneje, med vojno, je bilo v zaledju vzpostavljenih še nekaj letališč za potrebe bojev na fronti.
Boji na drugih frontah so potekali že slabo leto dni, tako da je bila tudi avstro-ogrska vojna industrija v polnem zagonu. Cesarsko-kraljeve letalske sile so bile okrepljene z več kot štiristo letali, od tega je bilo šestdeset modernih vodnih letal tipa Lohner, ki so stala nasproti vsega stopetdesetim italijanskim kopenskim letalom in okoli 15-20 vodnim letalom starejše izdelave, ki pa so bila v primerjavi z Lohnerjevimi vodnimi letali zastarela. Italija je imela v nasprotju z Avstro-Ogrsko na razpolago tudi šest zrakoplovov. Začetni primat avstro-ogrskih vodnih letal je Italija kaj hitro ujela. Italija je v vojnih letih izdelala 1.472 vodnih letal nasproti le 650 avstro-ogrskim. Izgube so bile na obeh straneh velike – približno dve tretjini vodnih letal (nekoliko večji odstotek na avstrijski strani) je bilo uničenih med vojno. Tako so avstro-ogrske sile izgubile 430 vodnih letal, italijanske pa 936. Na strani italijanskih zaveznikov so nad Jadranom šestindvajset letal izgubili tudi Angleži, še pet letal Francozi in enega Američani.

Antantnim silam so največ preglavic povzročala Lohnerjeva vodna letala, ki so bila, v nasprotju s prvimi kopenskimi Lohnerjevimi letali, bistveno boljša. Zaradi specifičnosti bojev nad morjem so bila z vidika končne hitrosti in hitrosti vzpona vodna letala slabša od kopenskih. Za pogon Lohnerjevega vodnega letala je skrbel 118- kilovatni motor, ki je omogočal letalu največjo hitrost okoli 110 kilometrov na uro, za 1000 metrov višine pa je letalo potrebovalo 17 minut. Prednost vodnih letal je bila v času, ki so ga lahko preživela v zraku – približno šest ur. V tem času so lahko preletela dobrih 600 kilometrov. Zaradi sorazmerno veliko časa, ki so ga letala lahko preživela v zraku, so bila intenzivno vpletena v bojih na soški fronti, saj je bila pomorsko oporišče v Pulju, kjer so bila letala nameščena, oddaljeno le dobrih sto kilometrov od Gorice.

Za prvo svetovno vojno je bilo značilno, da so boji v glavnem potekali po frontnih črtah. Vojna v zaledju je bila manj pogosta in je imela v glavnem psihološki učinek na civilno prebivalstvo. Bombe običajno niso povzročale velike škode (tehtale so vsega nekaj deset kilogramov), tudi smrtne žrtve so bile bolj posledica nesrečnega naključja. Enega takih bombardiranj je bila deležna tudi Ljubljana. Februarja 1916 so italijanski bombniki tipa caproni "obiskali" mesto in odvrgli svoj tovor. Dobri dve leti pozneje so antantna letala spet preletela Ljubljano in odvrgla propagandne letake nad mestom.

Boji na tleh
Novice s fronte so v zaledju vedno povzročile zanimanje. Takratno časopisje je natančno poročalo o dogodkih in objavljalo pisma vojakov s fronte. Pri branju zapisov pa se moramo zavedati okoliščin, v katerih so nastali. Cenzura, ki je bila prisotna že v mirnem času, se je med vojno le še okrepila. Tako je tudi pri zapisih vojakov s soške fronte v glavnem sledimo zmagoviti avstrijski vojski, ki se junaško upira italijanskemu agresorju. Nekaj primerov pisem vojakov, ki jih je objavil mariborski časopis Slovenski gospodar, navajamo v nadaljevanju.
"Jakob Felicijan z Vurberga pri Ptuju nam piše dne 22. julija:
Visoko vrh planin stojim,
A v strahu vedno tu živim,
ker krogle križem žvižgajo.
In mlade fante ubijajo!
Pošiljam nebroj pozdravov in malo poročam, kako živimo tukaj v hribih. Več kot en mesec že držimo naše postojanke, skoraj 2000 metrov visoko v goriških planinah, kjer nas polentarji obstreljujejo s topovi različnih vrst, toda z malim uspehom. Naše stanovanje je čisto priprosto in bolj za pokoro, kakor za počitek, ker hiše imamo v kaki duplini, postelj si pa sezidamo iz kamenja in malo prsti gor, pa tudi velja. Je pač v hribih. Vode seveda nimamo druge, nego tisto, ki si jo stalimo iz snega in iz te si kuhamo čaj in kavo, če dobimo sploh kaj sladkorja. Tukaj bomo pač postali sami abstinenti, ker o vinu ni duha. Veliko trpljenja nam prizadene spravljanje živeža na te visočine, ker imamo pot silno strmo. Spravljati pa moramo po takem kraju, kjer nas sovražnik ne more obstreljevati. Največ pa moramo trpeti radi slabega vremena, katero se skoraj vsako uro izpreminja in nas namaka. Najbolj prijetno se mi jo pa godilo na moj rojstni dan dne 14. julija. Zjutraj sem šel v dolino po obed za častnike. Nazaj grede me je celo pot namakalo, da sem bil moker kot vrana. Ko sem prišel nazaj k stotniji, smo imeli obed, med tem se je pa vsula toča, da sem imel naenkrat polno šalo juhe in mesa in toče. Bilo je vse skupaj pomešano in moral sem celi obed pustiti. Toče sem imel okoli šotora, kakor snega. Z veliko težavo sem si potem iz toče skuhal čaj. To je bil lep rojstni dan!"
Poročilo topničarja Vatroslava Franjkoviča iz Dornave pri Ptuju, z dne 24. julija 1915.
"Ponosen sem in si štejem v čast, da se moram proti lahonskem figamožem bojevati. Nahajam se pri gorskem topničarskem polku štev. 3 in naša baterija je že Lahom napravila marsikatero bridko uro. Italijan strelja kakor besen ali zadene prav malo ali pa nič. Pri nas je ravno nasprotno; mi odpošljemo par strelov in že frfotajo zbegani polentarji po zraku kar brez glav ali nog. Do sedaj smo jim vsakokrat prav dobro skuhali polento in jim bomo tudi v bodoče, da bodo pomnili, kaj so slovenski fantje, katerih nas je tukaj precej. Živimo čisto odtrgani od sveta, v prav visokih hribih, ali kljub temu smo zmiraj dobre volje. Imamo tudi harmoniko, katera je pri nas zelo čislana. Mnogokrat se štajerski in kranjski Janezi podamo v naša zavetišča in ob spremljanju harmonike damo kako narodno pesem in srd nad Italijani je še tokrat veliko večji. V hribih, kjer se nahajamo, menda nikdar ni zadonela 'Lepa naša domovina', ali sedaj se sliši pogosto."
Poročilo Ferdinanda Korena, rudarja iz Idrije, z dne 30. junija 1915.
"Danes smo napravili imeniten špas s polentarji. Na neko osamljeno pečino smo ponoči privezali ob koncu ročnega vozička prazen neraben sod (v obliki topa). Zraven smo pristavili za stražo slamnatega vojaka v stari avstrijski uniformi. Po vrvici pa smo 'baterijo' zvezali z varnim zavetiščem, da smo lahko vso stvar nekoliko pregibali. Zjutraj so Lahi naš kanon kmalu opazili, dasi ga nismo izpostavili čisto na videk, ampak za kamenje, ki naj bi služilo za kritje. Takoj so jeli sprožiti topove na slamnato stražo, ki se je semintje majala. To je trajalo dobre četrt ure. Ko so nazadnje izpodbili skalo in top, je šlo vse v dolino."