Trenutno se predvaja:
13. junij 2018 ob 19:46Zgodbe

Sasikala Perumal: "Ko spomladi v Izoli zadiši po jasminu, sem doma. V Indiji."

Sasikala Perumal ali Sasi, kot ji pravijo domači, je Indijka, ki v Sloveniji živi že šestnajst let. Iz Indije se je s starši zaradi očetovega dela odselila kot desetletna deklica. Najprej so živeli v Kuvajtu, nato v Nigeriji, sedemnajst let pa je živela v Združenih državah Amerike, kjer je zaključila študij mikrobiologije in se tudi zaposlila v stroki. Tam je spoznala moža, ki ji je že takoj po poroki povedal, da bosta odšla iz ZDA. "Ker mu nista bila všeč ameriška kultura in politika," pojasnjuje Sasi.

Ko je njen mož dobil zaposlitev kot profesor angleščine na portoroški Fakulteti za pomorstvo in promet, sta se preselila v Slovenijo. "Zame je bilo prvih šest mesecev težko živeti tukaj. Nisem znala jezika, poznala sem dva ali tri ljudi. Takrat sem bila mogoče celo edina Indijka na Obali in ljudje so me zaradi barve kože čudno gledali," se smeje Sasi. Večkulturnost je zanjo namreč nekaj samoumevnega, saj je do selitve v Slovenijo vedno živela v izrazito večkulturnih okoljih ali v okoljih, kjer so se nanjo hitri privadili: "Tukaj ni bilo tako. Zato sama nisem pogosto šla na sprehod ali v družbo. Ko sem prišla v Izolo, sem se prvič počutila sprejeto. Ljudje so potrebovali nekaj časa, da so se navadili name ... Tukaj se počutim dobro. Še posebej to velja za stari del mesta, kjer živijo posebni ljudje in te prevzame prav poseben občutek."

V Sloveniji kot mikrobiologinja ni našla zaposlitve. Zato se je morala znajti. Učila je angleščino v Društvu prijateljev mladine in zdaj dela kot lektorica za angleški jezik, predvsem na področju farmacije. Pred štirimi leti je začela delati tudi kot lokalna turistična vodnica. "Sem takšen človek, da se moram vedno učiti. Zelo rada se učim o zgodovini tega območja. Pri tem mi pomaga tudi mož, ki je zgodovinar in pisatelj. Še posebej takrat, ko se pripravljam na vodenje." Njen mož, Rick Harsch, je Izoli med drugim posvetil delo Kamniti koraki po starih izolskih ulicah.

Sasikala je Slovenijo spoznala šele, ko se je priselila. Iz osnovne šole v Indiji je poznala nekdanjo Jugoslavijo, ki je bila takrat ena od neuvrščenih držav. A je tudi o prebivalcih vedela bolj malo: "Čeprav je to nekoliko posplošeno in se za to opravičujem, moram reči, da je Slovence težko spoznati. Na začetku naletiš na nekakšen zid. Nato pa počasi prideš skozi."

V drugih državah, kjer je živela, je bilo drugače: "Povsod smo se družili s priseljenci, ki so bili z vseh koncev sveta in smo se hitro povezali ter spoznali. Slovenci pa potrebujejo več časa. Na začetku sem se počutila osamljeno. Zdaj pa imam svoje prijatelje in je lažje spoznavati tudi druge ljudi."

Sasi sicer dobro govori slovensko, a kljub temu pravi, da je slovenščina zelo težka. Predvsem zaradi sklonov: "Angleščina je dokaj lahka, slovenščina pa ... mamma mia ... vse se kar naprej spreminja."

Zdaj jo bosta slovensko lahko učila tudi njena otroka, ki obiskujeta slovensko osnovno šolo v Izoli. "Ja, seveda, svojega sina večkrat vprašam, kako se kaj reče ..." Od lanskega leta se Sasi uči tudi italijanščino. Ne nazadnje živi na dvojezičnem območju.

Tukaj se počuti doma, kolikor je to pač mogoče. Indija pa ima seveda posebno mesto v njenem srcu. "Čeprav že veliko let ne živim več v Indiji, ta ostaja pomemben del mojega življenja in mene. Vedno, ko grem v Indijo, grem domov. Indija je zame pravzaprav bolj občutek kot materialen prostor. Ko denimo spomladi v Izoli začne dišati po jasminu, me ta vonj odnese v Indijo. Ko ga zavoham, sem v trenutku doma."

Z Indijo pa je povezana tudi prek drugih vsakdanjih opravil: "Na primer, ko kuham in uporabljam indijsko mešanico začimb. Ti vonji me spomnijo na to, kako me je mama učila kuhati. Enostavno, je v koži."

Na čelo, med obrvmi, si Sasikala vsak dan nariše znak. Ko smo jo srečali, je to bila črna pika: "Rodila sem se v hindujski družini in v tej kulturi punce lahko nosijo med obrvmi piko. Ko pa se poročiš, jo moraš nositi vsak dan, le da je rdeča. Svoje mame nisem nikoli videla brez pike. Imela jo je tudi, ko se je šla tuširat in ko je šla spat. Ženska pa pike ne sme več nositi, ko postane vdova. Ker s poroko in svojim načinom življenja nisem ravno sledila tradiciji, sem se po poroki odločila, da si bom med obrvmi risala drugačne znake. Je in hkrati ni čisto tradicionalno. Nekaj mesecev sem si risala znak, ki sem ga videla na sliki Kandinskega."

Pogovor s Sasi nas je navdal s pozitivno energijo. Zato smo jo vprašali še, kako bi se opisala. Duhovito je odvrnila: "Odvisno, koga vprašate. Če kogarkoli na ulici vprašate, bodo vsi rekli, da sem vedno nasmejana in dobre volje. Če vprašate mojega moža in otroke, je čisto druga zgodba. No, trudim se biti čim bolj pozitivna." S svojo pozitivno energijo zna Sasi očarati prav vsakogar. Tudi nas je.

Lea Širok (Radio Koper) in Mirna Buić (Kulturno izobraževalno društvo PiNA)

Radijski pogovor lahko poslušate s klikom na fotografijo nad besedilom. Spodaj si lahko ogledate še krajši video posnetek.


Zadnji prispevki