Trenutno se predvaja:
12. september 2018 ob 21:04Zgodbe

"V Luksemburgu lahko na vsakem koraku srečaš tujca."

Koprčanka Sara Bičić je pravnica in prevajalka, ki že več kot desetletje dela v Evropskem parlamentu.
Luksemburg

Pogled iz Sarine pisarne proti velikim stolpnicam v evropski četrti v Luksemburgu. Foto: Osebni arhiv/Sara Bičič

Luksemburg

Luksemburg ponuja številne parke za rekreacijo. Foto: Osebni arhiv/Sara Bičič

Luksemburg

Luksemburg Grunn (spodnji predel mesta). Foto: Andrej Maršič

Luksemburg
Luksemburg

Sara Bičič je pravnica in prevajalka v Evropskem parlamentu, ki živi in dela v Luksemburgu, v zelo mednarodnem okolju. Že korak iz pisarne pomeni srečanje z nekom z drugega konca Evrope ali sveta. Kar polovica prebivalcev Luksemburga je namreč tujcev. Mesto je sicer nekoliko manjše od Ljubljane, a vseeno ponuja skoraj vse, kar imajo velike evropske prestolnice.

V Kopru, od koder si sicer doma, smo imeli vroč avgust in tudi september kaže lepo podobo. Kakšno je bilo poletje v Luksemburgu?

"Presenetljivo je bilo čisto normalno poletje, lepo, toplo, sončno, kar pa je zelo velika izjema. Predvsem poletja so zelo drugačna od tistih, ki sem jih bila navajena, ko sem še živela na Obali. Sonca je bistveno manj. Zelo veliko je dežja. Predvsem avgusta lahko kar zahladi, tako da kurjenje avgusta, pri 13 ali 14 stopinjah, ni nič izjemnega."

Evropska birokracija je lahko precej toga in dolgočasna, sprejemanje odločitev je lahko zelo dolgotrajen postopek. V ozadju pa ostaja marsikaj skrito. Kako razgibano je v resnici delo v Evropskem parlamentu?

"Bistveno bolj razgibano je od tega, kar je videti na prvi pogled, ker je parlament neke vrste živ organizem, v njem so poslanci. Sprejemanje zakonodajnih aktov je dolgotrajen postopek, ampak so ti akti tako raznoliki, da v bistvu ni nikoli dolgčas. Parlament se kot politični organ odziva tudi na vsakdanje dogajanje v svetu, tako da se ukvarjamo tudi s tem. Ima tudi svoj življenjski ciklus. Najprej je petletni, kolikor traja zakonodajno obdobje, potem je še mesečni, ker je enkrat na mesec zasedanje v Strasbourgu. Tako se od tedna do tedna bistveno razlikuje to, kaj počnem in predvsem koliko dela imamo."

Kaj se najbolj jezi in kaj najbolj veseli pri tvojem delu?

"Bom začela s tem, kar me veseli. Najbolj pozitivna plat mojega dela je to, da tukaj v živo vidim, kako ima slovenščina, kot relativno majhen jezik, zelo veliko vlogo in kako ima povsem enakopraven status z drugimi jeziki, če seveda izvzamemo angleščino, francoščino in nemščino, ki imajo malo poseben status. Vse mora biti prevedeno v vse jezike, ne glede na to, ali ima država sedem poslancev ali jih ima 90. Tako, da sploh ni bojazni, da bi slovenščino zasenčili drugi jeziki, ker je pač majhna. To sem v teoriji vedela že prej, ampak videti, kako se to v praksi udejanja, je pa nekaj posebnega in me vsakič znova očara. Tudi ko slišim naše poslance ali nasploh vse poslance, ki se v parlamentu oglašajo v svojih jezikih in potem tudi vlagajo pisna besedila, s katerimi se potem mi ukvarjamo, v svojih jezikih. To se mi zdi nekaj fantastičnega. Negativne plati seveda so, kot v vsaki službi. Mogoče to, da gre za velik mehanizem, ki je lahko včasih tog. Predvsem, če je to tvoj delodajalec, so lahko stvari bolj nefleksibilne, počasne."

Bo prihodnje leto, ko nas spet čakajo evropske volitve, tudi zate in tvoje delovno okolje posebno?

"Absolutno. To je za nas najbolj intenzivno obdobje. Začenja se zdaj, s septembrskim zasedanjem v Strasbourgu, in bo trajalo do zadnjega zasedanja pred volitvami. Tudi naš režim v službi, čisto praktične stvari se spremenijo. Manj je dopustov. Vsa izobraževanja, ki niso nujna, vse odsotnosti, ki niso prav nujne, se preložijo na pozneje, če se da. Poslanci si želijo - kar mi je tudi razumljivo, če sledijo določenim dosjejem, dokumentom, zakonodajnim predlogom tri ali štiri leta – to pripeljati do konca, preden se jim izteče mandat. Tudi s čisto političnega stališča želijo pokazati svojim volivcem, da so kaj dosegli."

Je Luksemburg prijazen kraj za življenje? Kako se premikaš po mestu? Kaj te najbolj navdušuje?

"Mesto je zelo prijazno. Jaz sem sicer mestni človek, otrok. Potrebujem neko infrastrukturo, da se dobro počutim. Tukaj mi Luksemburg ustreza. Ima vse, kar potrebujem - kino, gledališče, filharmonijo, zelo dober mestni promet -, ampak ima tudi obvladljivo velikost, mogoče na trenutke malo premajhno, ker sem pet let živela v Ljubljani in Luksemburg je manjši. Ampak je zelo po meri človeka."

Imaš svoj kotiček v mestu?

"Da. Sem kar zagnana tekačica in mi Luksemburg ustreza tudi zato, ker ima veliko parkov. Eden od parkov v spodnjem delu starega mesta mi je najbolj pri srcu."

Drži, da se veliko ljudi premika peš ali s kolesom?

"Drži. Tudi jaz se vozim v službo, ko vreme to dopušča, s kolesom. Sicer imam električno kolo, ker sem malo bolj 'komot'. Kolesarjenje pa je čisto običajen način premikanja po mestu. Tukaj je še ena posebnost. Luksemburg zelo dosti vlaga v infrastrukturo, zelo si prizadeva, da bi bilo mesto čim bolj trajnostno in zeleno. Zato tudi prenavlja mestni promet, ki bo, ko bo to seveda končano, super. Eni rezultati se že kažejo, ampak to praktično pomeni, da mi že leta živimo praktično na gradbišču. Zato se je tudi zelo zamudno premikati po mestu kako drugače kot s kolesom ali z avtobusom, zaradi zastojev."

Skoraj polovica prebivalcev Luksemburga je tujcev. Večjezičnost je nekaj vsakdanjega. Te tako mednarodno okolje navdušuje?

"Seveda. To se verjetno kaže tudi v moji izbiri delovnega mesta. Jaz imam tako okolje v službi, sicer do neke mere, ker vseeno delam na slovenskem oddelku, ampak takoj, ko grem z oddelka ven, je to zelo mednarodno okolje. Tudi potem, ko grem z delovnega mesta. Glede tega je Luksemburg res poseben. Samo dobra polovica prebivalcev je res Luksemburžanov in čisto običajno je, da nekoga, ko ga spoznaš, direktno vprašaš, od kod je – ker domnevaš, da verjetno ni domačin."

Kateri jezik pa izbereš za pogovor z domačini?

"Francoščino. Vsi domačini znajo francosko. Sicer so uradni jeziki v Luksemburgu trije: francoščina, nemščina in luksemburščina. Domačini se med sabo pogovarjajo predvsem v luksemburščini, se pa brez težav z nami, priseljenci pogovarjajo v francoščini ali nemščini, če to želimo. Bi si pa nekega dne tudi želela naučiti luksemburščine. Ne potrebujem je, bi se mi pa zdelo spoštljivo poznati vsaj osnove."

Pogrešaš kdaj morje? Kako pogosto se vračaš domov? Spremljaš dogajanje v Sloveniji?

"Morje je ena stvar, ki jo zelo pogrešam, in se zaradi tega vračam relativno pogosto. Počutim se še vedno vezana tudi na Slovenijo oziroma se počutim kar doma v obeh krajih. Tudi spremljam dogajanje v Sloveniji. Udeležujem se življenja v Sloveniji, kolikor se pač glede na situacijo da. Volim, recimo, v Sloveniji. Tam imam še vedno stalno prebivališče in se tudi počutim še vedno stalno usidrana v Sloveniji."

Da bi se kmalu vrnila domov, pa verjetno še ne razmišljaš?

"Ne. Sicer pogrešam dom in ko sem doma, med počitnicami, to bolj občutim. Ampak moram reči, da kakšenkrat, ko vidim dogajanje v Sloveniji, se mi zdi kar 'fajn', da tam stalno ne živim. Imam zelo močna stališča o enih stvareh in se mi zdi, da če bi živela v Sloveniji, bi bila preveč čustveno navezana na primer na izide volitev ali česa takega. Tukaj pa lahko imam neko distanco do tega. Če se zgodi kaj, kar mi ni všeč, se pač potolažim s tem, da tam ne živim vsakodnevno."

S Saro Bičič se je pogovarjal Andrej Šavko. Pogovor lahko poslušate prek povezave nad zgornjo fotografijo.


Iščete ponudnika storitev na obali?
Brezplačno pridobite ponudbe in cene preverjenih ponudnikov

Pridobite cene in ponudbe


Zadnji prispevki