Trenutno se predvaja:
16. februar 2017 ob 19:26Zgodbe

Dario Marušić, živa zakladnica istrske glasbe

Po nedavnem nastopu v Kopru nas je obiskal neutrudni raziskovalec ljudskih glasbenih motivov.
false
false

Dario Marušić je tisti, ki je Istri dal melodijo. Bil je prvi, in da ne rečem, ostaja skoraj edini, ki še dandanes brska, išče in sistematično beleži ljudske glasbene motive. K njemu se po inspiracijo in še marsikaj zatekajo vsi: od Alda Kumarja, prek Katalene in Rudija, do obetavnih istrskih "Young Folk" zasedb Šćike ali Veja ...

Nazadnje se je koprskemu občinstvu predstavil v sklopu avtorskih srečanj, ki jih pod naslovom "Serata d'autore" povezuje nekdanja sodelavka Radia Koper - Capodistria Martina Gamboz. V polni dvorani je navdušenemu in pozornemu občinstvu postregel z enkratnim glasbenim desertom, pravo istrsko specialiteto v katero je zajel svoje najznačilnejše etape glasbenega udejstvovanja.

"Živa legenda istrske glasbe", kot ga je opisala moderatorka, Dario Marušić, je nase prvič opozoril takrat, ko je deloval in sodeloval s skupino Istranova. Verjetno legendarno zasedbo, ki je v tem našem prostoru v osemdesetih letih pustila močen pečat. Dario Marušić je s svojim znanjem in izkušnjami nekako usmerjal delovanje skupine, v kateri so aktivno delovali pretežno Franco Juri, Vanda Škrk, Luciano Kleva, Marino Kranjac in še kdo. Posneli so dva albuma, dve veliki vinilni plošči črne barve: Istranova in Ča to šuška, ča to gre. Istranova so bili pionirji etno, oziroma raje recimo sodobne folk glasbe pri nas.

Potem, ko je na beograjski univerzi skoraj diplomiral iz etnomuzikologije, se je Dario Marušić vedno bolj uveljavljal v širšem slovenskem glasbenem prostoru. Nastopal je celo v predstavi ljubljanske drame, oziroma Slovenskega Narodnega Gledališča, v kontekstu ustvarjalnega opusa pa velja izpostaviti delovanje v skupini Tolovaj Mataj. Štirje člani te zanimive zasedbe, poleg Daria Marušića so v njej delovali še Roman Ravnič, Jernej Pečak in Marino Kranjac, so na izredno zanimiv način združevali različne bisere iz slovenske zakladnice ljudske glasbe. Pri njih je bilo tako kar v eni pesmi slišati rezijansko pentatonsko pesem, pa prekmursko šaljivko, Kresno pesem iz Istre in takoj zatem še Kresno pesem iz Bele krajine ali pa Koroški svečani praznični ples v mixu z istrskim svatovskim Cotićem.

Potem, ko se je izpelo delovanje te klasične slovenske etno-folk formacije, je Dario Marušić vzpostavil svoj prvi, če ga poimenujem v političnem žargonu, "osamosvojitveni" projekt, skupino Marušić Istrio. Ob njem je zopet godel Marino Kranjac, novo ime pa je Gabriele Coltri, sicer še en lisjak z etno/folk scene. Že ime pove, da se je skupina opredelila izključno za Istro. Na zgoščenki z naslovom Istrophonia pa je Dario Marušić prvič začel koketirati s sodobnimi elektronskimi glasbenimi pripomočki (skladba Bregbalon).

Eno večjih prelomnic v glasbeni karieri Daria Marušića zagotovo pomeni sodelovanje z istrskim kantavtorjem Livijom Morosinom, ki se je na hrvaški glasbeni sceni uveljavil najprej s skupino Gustafi, potem pa predvsem kot avtor vseh največjih uspešnic popularnega zvezdnika Alena Vitasovića. Napisal je denimo skladbe Gušti su gušti, Jenu noč in tisto slavno Ne moren bež nje. Livio Morosin in Dario Marušić sta skupaj posnela zgoščenko Bura - Tramuntana, ki je na Hrvaškem prejela največje glasbene nagrade in požela številna priznanja. Tudi po zaslugi Žminjske polke, ki jo je spisal Dario.

Skozi leta je nanizal vrsto ustvarjalnih simbioz, vedno si je znal vzeti čas in tako s svojim širokim znanjem in razgledanostjo sodeloval pri najrazličnejših projektih, tudi krepko izven meja Slovenije, Hrvaške in Italije (Katice, Vruja, Rade Šerbedžija, La Sedon Salvadie ...)

Šele z zasedbo Marušić Crew, ki je žal delovala le krajše obdobje, se je Dario Marušić pravzaprav prvič predstavil kot klasični "frontman". Zadolžitev, ki tej funkciji pritičejo, ustvarjanju stika in nagovarjanju občinstva, napovedovanju posameznih skladb in podobnih reči, se je lotil nad vse izvirno. Njegovi nastopi so pristni in sproščeni, le občasno, z njemu lastnimi jeremijadami, pili tiste, ki so mu najbolj blizu.

Ena od prestižnejših lokalnih nagrad za kulturno delovanje pri nas je Kocjančičeva nagrada, ki jo podeljujejo najzaslužnejšim za promocijo Istre, pravilno rečeno Slovenske Istre.

Ko se je v nekem zgodovinskem momentu ime Dario Marušić pojavilo med kandidati za Kocjančičevo nagrado, se zanj niso opredelili, ker ni imel slovenskega državljanstva.

Bil je tisto: izbrisan. Vpet v Istro, razdeljeno med tri države ... No, potem, ko so mu "pošlihtali" državljanstvo, je nagrado vendarle dobil. Volk sit - ovca cela ...

Na zadnjem koprskem nastopu, 3 . februarja 2017, se je bolj kot v telesni, predstavil v izvrstni duševni formi. Vajeti večera ni želel izpustiti iz rok, tako da smo slišali mnogo štorij, prepletenih z zanimivo godbo, ki jo je predstavil s svojima mladima pomočnikoma, Goranom Farkašem in Myriam De Bonte.

Da je Dario Marušić precizen in premišljen ustvarjalec, ponazarja tale primer uporabe arhaične besede "silele", ki je dejansklo že izginila iz uporabe. Gre za neke vrste mersko enoto, ki so jo uporabljali pri skladiščenju soli. Dario je poleg pristavil še nekaj lokalne topografije, ki je tudi v fazi izginjanja ter vse skupaj ovekovečil v pesem, avtorsko skladbo in Silele bodo tako ostale za vse večne čase.

Ljubitelj in častilec avtohtonega vina Follo rosso, s katerim je potem zalil nedvomno uspešnost večera, se je Dario Marušič prijateljsko odzval prošnji Armanda Šturmana, ki mu je tako v sredo zvečer lahko posvetil oddajo AriZONA. Vabljeni k poslušanju!


Zadnji prispevki