Trenutno se predvaja:
12. marec 2018 ob 15:25Zgodbe

Koprske mladince bo učil nekdanji najboljši strelec olimpijskih iger

56-letni nekdanji nogometaš Dinama in Hajduka Stjepan Deverić je prevzel mesto trenerja mladinskega moštva FC Koper, ki za razliko od članskega še igra v prvi slovenski ligi.

Za razliko od članske ekipe FC Koper, ki je v četrtem razredu slovenskga nogometa, mlajši igralci še merijo moči z najboljšimi vrstniki. Mladinskemu moštvu jeseni ni šlo najbolje, zdaj je na predzadnjem mestu. Prejšnji teden je dobila novega trenerja. To je 56-letni Stjepan Deverić, nekdanji napadalec Dinama, Hajduka in reprezentance Jugoslavije, ki je kot trener že skrbel za razvoj Luke Modrića in še nekaterih uveljavljenih nogometašev. S Stjepanom Deverićem se je pogovarjal Sandi Škvarč.

Za marsikoga je vaš prihod v Koper veliko presenečenje. Kako ste se odločili za to potezo?

Šlo je za igro naključij. Glede na to, da se že vrsto let poznam z direktorjem kluba Boškom Županovićem in ker nisem bil nikjer angažiran, sem hitro sprejel njegovo povabilo. Imam tovrstne izkušnje, saj sem večino svoje trenerske kariere vodil mladinske pogone in brez velikih pomislekov, sem sprejel izziv. Za zdaj do konca sezone, potem pa bom videl, kako naprej.

Ste vedeli, kam prihajate, ste poznali težave Kopra?

Zgodbo okvirno poznam, vem, da je bil klub pahnjen v četrto ligo, kar ni najbolj prijetno, saj je treba mnogo stvari zastaviti na novo, s čimer se Koper trenutno tudi ukvarja. Ko sem videl, s kakšnim zanosom so se vsi skupaj lotili naloge, ne dvomim v hitro napredovanje proti prvi ligi.

Bo tu v Kopru samo ena od stopnic v vaši karieri?

V prvi vrsti sem zelo zadovoljen s tukajšnjimi pogoji za delo. Klub je spet na zdravih temeljih, vodstvo kluba se z direktorjem Županovićem se trudi, da klub vrne na stara pota in ponovno postane prvoligaš. Glede na tradicijo in tudi glede na prejšnje uspehe, si Koper zasluži, da se vrne med najboljše. S skupnimi močmi, z odličnim mladinskim pogonom in z vsemi ostalimi dejavniki v klubu, to lahko dosežemo. Imamo sicer težave, ker je v druge sredine odšlo veliko mladih igralcev, a se trudimo, da se klub s člansko ekipo spet vrne tja, kjer mu je mesto – v prvo ligo.

Ste v svoji igralski karieri dosegli vse, kar ste želeli?

Vedno je moč doseči še več. Imel sem smolo, da sem bil aktiven v obdobju, ko je veljalo pravilo, da lahko igralec odide v tujino šele z 28 leti. Ko sem jih dopolnil, sem za dve leti odšel v graški Šturm ter se nato odločil za trenerski poklic. V Zagrebu sem končal izobraževanje in začel z delom pri mlajših selekcijah Dinama ...

V zadnji sezoni pri Dinamu ste zabili odločilni gol Hajduku za naslov prvaka ...

To sicer ni bila tekma zadnjega kroga, je pa bila zelo pomembna. Nisem bil klasični napadalec, bil sem krilni igralec, a sem dosegal veliko zadetkov, po deset na sezono. To je bilo v tistem obdobju, ko je jugoslovanska liga spadala med tri, štiri najkvalitetnejše v Evropi, lep dosežek. Vem, da bi lahko dosegel še več, a se hkrati zavedam, da tudi s tem kar sem, ne smem biti nezadovoljen.

Zelo zanimiv je bil vaš prestop iz Dinama k Hajduku ...

Poteza je bila zares neobičajna. Ampak takrat smo imeli domači igralci v Dinamu neki poseben status, saj je vodstvo menilo, da je naša prihodnost pogojena z zvestobo modremu dresu. Sam sem dobil občutek, da je nastopil trenutek za iskanje novega izziva in stopil sem v stik z Ivanom Gudljem iz Hajduka, saj sem želel svoj status rešiti pred odhodom na olimpijske igre. Iz Maribora, kjer sem bil na pripravah z olimpijsko reprezentanco, sem odpotoval v Split in podpisal pogodbo.

Ima medalja na olimpijskih igrah posebno mesto?

Ta medalja ima posebno mesto. Z Borom Cvetkovićem sva dosegla po pet zadetkov in bila najboljša strelca turnirja. To je bil tudi velik dosežek za takratno državo. Na olimpijadi so igrali profesionalni nogometaši največjih nogometnih velesil: v polfinalu smo šele v podaljških izgubili s Francijo, za tretje mesto smo premagali Italijo. Bili smo zelo talentirana ekipa mladih igralcev.

Ste kaj zaslužili s to medaljo?

Olimpijski komite nam je dodelil nekakšno športno nadomestilo in to je bil edini zaslužek. Ampak bolj so nam bile takrat pomembne medalje in pokali, ki so bili edino pravo merilo vrednosti oziroma vračilo vloženega truda.

Ste se po golu Dinamu v dresu Hajduka res najprej veselili pred zagrebškimi gledalci?

To je bilo na mojem prvem gostovanju v Zagrebu, ko smo igrali 3:3. Bil sem precej zmeden, imel sem tremo, saj sem bil deležen žvižgov. Saj se niti ne spomnim točno, kako je bilo, ampak če se je res to zgodilo, se ne čudim, da je bilo tako ...

Ste imeli kaj težav, ko so vas navijači srečevali na ulici?

Ne, nikjer nisem imel težav, tudi v Splitu so me dobro sprejeli. Druga pesem je bila seveda na tekmah, saj so te nekdanji navijači v dresu nasprotnega kluba gledali z drugačnimi očmi. Ampak zaradi tega nisem igral z zavoro, pravzaprav me je vse skupaj še dodatno podžgalo, da sem se še bolj izkazal.

V Zagrebu in Splitu so vas klicali z različnima imenoma ...

Stjepan in Stipe. Navadil sem se na obe imeni.

Za Miroslava Ćira Blaževića pravite, da je trener vseh trenerjev. Lahko to obrazložite?

Ker je vsestranski, saj se spozna na igro in taktiko, predvsem pa zna delati z igralci. Je vrhunski trener, o tem ni dvoma, sicer ne bi vodil velikih klubov in dosegal takšnih rezultatov. Nekateri mu sicer oporekajo, saj ga imajo predvsem za motivatorja, ampak očitno zna delati svoj posel. Je tudi zanimiv človek in, da, lahko mu rečemo, da je trener vseh trenerjev.

Trenirali ste Luko Modrića in Marka Pjaco, ste ju vi "naredili"?

Lahko bi tako rekli. Luko sem treniral pri kadetih in mladincih Dinama ter ga nato odpeljal v člansko ekipo Zrinjskega. Marka sem še kot kadeta uvrstil v mladinsko ekipo Lokomotive. Tako kot od vsakega trenerja, sta zagotovo tudi od mene nekaj dobila na poti proti najvišjemu nivoju.

Sandi Škvarč


Zadnji prispevki