Trenutno se predvaja:
14. avgust 2016 ob 20:03Zgodbe

Mesec dni v Gambiji, šola za vse življenje

Tri mlade primorske študentke so se pred nekaj dnevi vrnile iz Gambije, kjer so prek društva Za otroke sveta en mesec opravljale prostovoljno delo.
Gambija
Gambija
Gambija
Gambija
Gambija

Naše mlade sogovornice so v Gambiji učile otroke, stare od 2 do 12 let, poleg tega pa so z zbranimi sredstvi pomagale številnim družinam. Čustveno najbolj močno je bilo soočenje z izrazito revščino te države in odnos do otrok, ki je precej grob in popolnoma odmaknjen od vsakdanje naklonjenosti in topline. Izkušnja je bila zelo močna, so povedale ob prihodu. A z zavedanjem, da je treba na tem področju in območju še veliko narediti, vse tri razmišljajo o novih potovanjih s posebnim poslanstvom.

Gambija je najmanjša afriška država; na zahodu meji na Atlantik, na kopnem je iz vseh strani obkrožena s Senegalom. V dolžino meri 320 kilometrov, v širino od 20 do 30. Angleži so meje Gambije določili tako, da so po istoimenski reki pluli v notranjost; mejo s Senegalom so določili z dometom topovskih granat. Prek društva Za otroke sveta so julija letos tja odpotovale tri mlade Primorke: Polona Klemše, absolventka Andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Allegra Švagelj, študentka predšolske vzgoje na koprski Pedagoški fakulteti in Nika Glavina, bodoča učiteljica biologije in kemije. Gambije prej niso poznale, zato je bil vtis ob prihodu zelo močan:

"Vse je tako domače. Ljudje te takoj sprejmejo, sprašujejo kdo si in od kod si prišel. Na območju, kjer smo bile, Slovence že poznajo, saj prostovoljci redno hodijo pomagati. Narava je zelo lepa, predvsem savanski del. A ljudje niso ozaveščeni in je vse precej umazano, kar je velika škoda. Najbolj pa nas je presunila izrazita revščina."

Gambija je ena izmed najrevnejših afriških držav. Več kot 90 odstotkov ljudi je izjemno revnih. Na podeželju in v vaseh večina družin živi v malih hiškah, brez elektrike, po vodo morajo nekateri še danes hoditi daleč stran. Spijo na tleh, kuhajo zunaj na oglju. Gambija poznana tudi po najbolj ugodnem podnebju na zahodu Afrike.

"Najbolj nam je ostal v spominu dogodek, ko smo čakale na prihod barke in smo mahale enemu ljubkemu otroku. On nam je mahal nazaj, nato pa je do nas prišla njegova mama in nam rekla, da če ga hočemo, nam ga lahko podari. Najprej nismo verjele, da misli resno, a kmalu smo ugotovile, da nam ga resnično ponuja. To nas je zelo prizadelo."

Otroštvo v Gambiji pa ni zaznamovano le z revščino. Spremlja ga tudi grobost. V šoli so učiteljice zelo neprizanesljive, otroke tudi tepejo, jih porivajo in na silo posedajo. Fizično kaznovanje je nekaj vsakdanjega:

"V pričo nas tega sicer niso počele, so pa nam povedale, da se pogosto ne da drugače z njimi. Med našim obiskom jih je učiteljica uspela umiriti le, ko je s palico udarila po mizi. Predhodne generacije prostovoljcev so poskušale uvesti tudi drugačne načine, a kolikor nam je znano, ni šlo. Same, brez pomoči učiteljice, jih tudi me nismo mogle umiriti. Miriti pa smo jih morale ves čas."

Odnos do otrok se zrcali v njih samih. Nežnosti ne poznajo, naklonjenost kažejo na svojstven način:

"Saj niti ni čudno, ko pa so deležni takega odnosa. Tudi med sabo so precej grobi. Ko me je hotel kdo pobožati ali objeti, je to izgledalo tako, da je dobesedno splezal name. Pletenje kitk je bilo bolj podobno vlečenju za lase."

Sogovornice so vseeno uspele v njih najti tisto prirojeno toplino:

"Me smo se zelo navezale nanje in tudi oni na nas. Ko nas je kombi pripeljal pred šolo, je kar naenkrat okoli nas stalo več kot 100 otrok. Tudi če so videli, da nimamo kje sedeti, je takoj kdo odstopil svoj stol. Enako je bilo s hrano."

Polona, Allegra in Nika so delale kot učiteljice v zasebni šoli v Mobeti. A zgolj naziv "zasebna" še zdaleč ne pomeni, da gre za kakovostno šolo. V razredih je po 40 učencev, v javnih tudi prek 100. Pouk se začne ob 9. uri in traja do 13h. Običajno začnejo s težjimi dejavnostmi, nato pojejo, plešejo in ustvarjajo. Vmes je odmor za malico. Učenci si roke umijejo s pomočjo prostovoljcev, saj sami sicer tega ne počnejo. Odmor pa običajno namesto ene, traja dve uri, saj jih je težko spet zbrati v razred.

"S prostovoljnim delom bi se dalo veliko doseči. Težava je v tem, da po odhodu prostovoljcev, življenje steče po ustaljenih tirnicah. Naslednji, ki pridejo, se morajo spet truditi od začetka. Nam je pa povedala kolegica, ki je bila v Gambiji že lani, da se napredek pozna. Da se kljub vsemu občutijo spremembe na bolje. Največji problem te države je prav izobraževanje. Šolstvo je na splošno na zelo krhkih temeljih. Če bi uspeli več otrok, ki so povsod nosilci prihodnosti, ustrezno izobraziti, potem bi lahko šlo na bolje. Izobrazba bi morala biti bolj dostopna vsem."

Prek društva Za otroke sveta je julija v Gambijo odšlo14 prostovoljk, dve sta delali v lokalnem laboratoriju. Pred odhodom so pri znancih zbrale skoraj 4 tisoč evrov in jih razdelile:

"Obiskale smo tri vasi in najrevnejšim družinam smo finančno pomagali. Vsaki od 160-ih družin smo podarile od 8 do 16 evrov, kar je za njihove razmere veliko, saj, na primer, povprečna plača znaša 30 evrov. S preostalim denarjem smo otrokom vsak dan omogočile malico, peljale smo jih na izlet. Za lokalno sirotišnico smo nakupile hrano, sedmim otrokom v šoli pa smo plačale letno šolnino. S sabo smo pripeljale tudi šolske potrebščine in smo jih razdelile vsem. Človek sploh ne more verjeti, kako je otrok lahko zadovoljen le z enim paketom barvic."

Gambijski otroci igrač ne poznajo, igrajo se s pnevmatikami, starimi konzervami. Dekleta je še posebej presunil ta dogodek:

"Na šolsko dvorišče je prišla deklica, ki ni hodila v šolo. V ustih je imela odlomljen kos kovinskega metra. V strahu smo ves čas samo čakale, kdaj se bo porezala do krvi."

Izkušnja, ki so jo doživele 24-letna Polona, 21-letna Allegra in 22-letna Nika jim bo v spominu ostala celo življenje. "Takih stvari ne pozabiš," pravijo. Moč so jim dajali sami otroci, njihovi nasmejani obrazi. Vse tri razmišljajo o novih odhodih, Allegra pa se zagotovo še vrne v Gambijo. Tam je na daljavo posvojila fantka:

"Ko sem videla, kako otroci v rokah skrbno stiskajo že nekaj podarjenega drobiža, sem se zavedala, da rabijo resnično malo, da je njihovo življenje bolj znosno. Pomislila sem na to, kaj meni na primer pomeni ena majica, ki si jo kupim. Raje se ji odpovem in s tem pomagam temu dečku in vsej njegovi družini. Vse sem spoznala, ostajamo v stiku." Prav v tistem trenutku je prek sporočila prejela njegovo najnovejšo fotografijo.

"Biti prostovoljec je res nekaj najlepšega in če lahko pomagaš že samo s svojim znanjem, se resnično lahko veseliš vsakega napredka," so nam ob koncu našega klepeta povedale sogovornice.

Mateja Brežan


Iščete ponudnika storitev na obali?
Brezplačno pridobite ponudbe in cene preverjenih ponudnikov

Pridobite cene in ponudbe


Zadnji prispevki