Trenutno se predvaja:
15. april 2018 ob 12:32Zgodbe

Ob 50. obletnici TV-Dnevnika - Elen Batista Štader: "Kot otrok sem se Dnevnika prav bala."

Osrednja informativna oddaja Televizije Slovenija danes praznuje natančno 50 let, odkar gledalcem vsak večer posreduje najpomembnejše novice iz Slovenije in tujine.
Elen Batista Štader
Elen Batista Štader Foto: Arhiv RTV SLO

15. aprila 1968 ob 20. uri sta iz studia TV Ljubljana gledalce prvega slovenskega TV-Dnevnika pozdravila napovedovalca Marija Velkavrh in Vili Vodopivec. V tednu pred praznovanjem okrogle 50. obletnice so bili TV-Dnevniki praznično obarvani - vsak dan se je voditeljici Elen Batista Štader pridružil eden izmed nekdanjih voditeljev, v vsakem Dnevniku so obujali spomine na najpomembnejše trenutke preteklih oddaj.

Mi smo pred mikrofon povabili prav Elen Batista Štader in jo vprašali po njenih prvih spominih na televizijski Dnevnik.

"Moji spomini na dnevnik so verjetno taki, kot so pri vseh nas. V mojem otroštvu je bil TV-Dnevnik edina osrednja oddaja. Konkurence ni imela, danes jo ima, in je veliko več ljudi gledalo Dnevnik, verjetno vsi. Tudi moja družina je vsak večer gledala Dnevnik in se spominjam, kako sem zbežala v svojo sobo, ko je bil konflikt na Bližnjem vzhodu in so starši ugibali, ali se bo začela tretja svetovna vojna. Vem, da sem se Dnevnika prav bala. Bala sem se novic informativnega programa. Ko sem zaslišala špico Dnevnika, sem se takoj umaknila, ker mi je povzročala pravo stisko."

Se danes mogoče spomniš - ko se vrti špica, preden rečeš dober večer - teh trenutkov?

"Danes je špica drugačna, zvoki so drugačni, te asociacije več ni. Mi pa vsak zvok Dnevnika, tudi ko sem doma v dnevni sobi, povzroči posebno vznemirjenje, tudi če Dnevnik vodi kdo od mojih kolegov. Posebno vznemirjenje verjetno vsi čutimo, eno sočutje med seboj, in pravzaprav je bolj podobno užitku kot strahu. Uživamo v tej oddaji, vsi, ki jo pripravljamo."

Prav v teh dneh ste gledalcem predstavili to ekipo v ozadju. To je zares dolga veriga, čeprav gledalec doma vidi samo voditelja v ozadju. Kdo so tvoji sodelavci, brez katerih vsak dan ob 19. uri ne bi mogli začeti Dnevnika?

"Velikokrat si ljudje ne predstavljajo, koliko ljudi je v službi in na terenu, da nastane ena oddaja – Dnevnik. Če izpustimo vse novinarje, dopisnike, snemalce na terenu, je v 'desku', kot pravimo osrednjemu prostoru, osrednji pisarni, ki je zelo velika, v kateri nastaja Dnevnik. V 'desku' sedi vsaj 20 ljudi. Tu je 'turnusni urednik', voditelj, tu so organizatorji, tu so novinarji, ki spremljajo notranjo politiko, zunanjo politiko. Da ne govorimo o vseh, ki delajo v režiji. V režiji je še 10 ljudi, potem je služba za grafiko, potem so ljudje v studiu, vsaj pet jih je. Zelo veliko ljudi in naša oddaja je odvisna od vsakega posebej in njegovo delo je ključno, vsaka napaka se seveda pozna."

Gledalci ne vedo, kako si ti, kot voditeljica, vpeta v nastajanje oddaje. Tvoja pot do Dnevnika se začne tu v Kopru in tu se tudi konča. Kakšna je tvoja vloga?

"Da, moj dan se začne v Kopru, kjer imam družino. Nikoli nisem razmišljala, da bi se preselila v Ljubljano. Tu je moja družina, tu je morje. Mi Primorci vemo, da težko odidemo. Seveda je lepo, da zjutraj pozajtrkuješ z družino, da pospremiš otroke v šolo. No, sedaj so večji in je zato moje življenje bistveno lažje. Začne se tako, da se, recimo ob devetih, odpravim k frizerju - k moji sestri, ki je frizerka in je, jaz pravim, vedno najboljša frizerka na svetu, ker je zelo spretna in me zelo hitro 'poštima'. To je za novinarje zelo pomembno. Potem se počasi odpravim okrog desetih v Ljubljano in tam se začne moje raziskovanje dneva. Seveda že zjutraj ob kavi preberem vse časopise, spletne strani. Moj kolega Slavko Bobovnik bi rekel, učiti se začnem že zjutraj."

Na poti poslušaš radio?

"Na poti poslušam Radio Koper, jasno. Seveda moram poznati vse dogajanje dneva, tako kot ga pozna urednik. Gre za sodelovanje, vsi sodelujemo, vsi smo speti v dogajanje. Potem so sestanki, ko se dogovorimo, kaj bo v Dnevniku, na kakšen način bomo pokazali, kakšen bo vrstni red. Ta se seveda lahko spreminja. Kasneje, popoldne je še en sestanek, ko se dogovorimo o izvedbeni plati - kako bomo prikazali, kje bodo grafični prikazi in tako dalje. Potem začnejo kapljati prispevki. Novinarji mi napoved napišejo ali pa tudi ne. Zato je zelo pomembno, da poznam vsak detajl iz vsakega prispevka. Naloga voditelja so tudi napisi, ki jih vidite na ekranu ob vsakem prispevku, kar pomeni, da moramo voditelji zelo dobro poznati vsebino prispevkov. Tu se začne tista naglica. Včasih me ljudje vprašajo, 'zakaj si ne daš kakšnih uhanov, kašnega nakita?' Povem vam, včasih ni časa niti za kozarec vode, kaj šele za uhane. Potem je pa oddaja v živo. Včasih Dnevnik ni dokončan in se dokonča, medtem ko poteka."

In to je najlepši čar ...

"To je čar oddaje, ki poteka v živo - da ti Dnevnik dograjujejo, dopisujejo še v živo. Seveda na računalniku vidim, kako se Dnevnik spreminja in sledim sproti. Ekipa je fenomenalna, naši uredniki so krasni, na vse me opozorijo. Če pa se pripeti napaka, se pripeti, to je oddaja v živo in mislim, da gledalci ne zamerijo."

Lahko bi se na tem mestu spomnili kakšnih pripetljajev, napetosti, lapsusov, mogoče kakšnega smeha pred ali pa za kamero? Si Dnevnike, ki jih vodiš, potem tudi ogledaš, z zamikom, ko prideš zvečer domov?

"Moram priznati, da najraje ne. Sebe človek težko gleda. Če se pripeti kakšna napaka, se prisilim in si Dnevnik pogledam, zato da vem, kako naslednjič ravnati. Tako ali tako me vsi opozorijo na vse, kar se je zgodilo. To ni prijetno. Se mi pa ni nikoli zgodilo kaj revolucionarnega - da bi eksplodirala svetilka, da bi se mi zrušil stol, ali kaj takega."

Zato, ker voditelji stojite?

"Stojimo, res, tudi zato. Ampak nikoli se mi ni kaj takega zgodilo. Se pa vsak dan zgodijo napake, tu pa ni dvoma. Taka ogromna količina podatkov je in tu so napake. Zdaj, ali jih gledalci opazijo ali ne. Seveda jih opazijo in nas na to tudi opozorijo."

Kar voditelja nacionalnega Dnevnika razlikuje od drugih televizij, je tudi to, da ste vsi dejavni tudi za kamero. Tudi, da ste novinarji na terenu, ko ne vodite Dnevnika. Temu stiku s terenom se je težko odreči. Si sploh predstavljaš, da ne bi bila na terenu?

"Prepričana sem, da je lahko voditelj samo človek, ki pozna teren, ki je bil prej tudi terenski novinar. Ne da bi človek znal obrtniško pripraviti prispevek, je težko voditelj. Seveda smo vsi voditelji Dnevnika občasno tudi terenski novinarji in zdi se mi prav, da vzdržujemo neko kondicijo, da treniramo obrt in seveda ohranjamo stik z ljudmi. To se mi zdi zelo pomembno. Navsezadnje - menjajo se uredniki, menjajo se tudi voditelji. Navsezadnje je to naš osnovni poklic."

Se mogoče spomniš dne, ko so te vprašali, ko so te poklicali ali bi vodila televizijski Dnevnik? Prej si bila voditeljica Primorske kronike in seveda novinarka na televiziji Koper. Ti je ostal tisti trenutek preskoka v spominu?

"Najprej sem dobila povabilo zelo zgodaj, kot zelo mlada novinarka, od enega od urednikov, ki je že upokojen; ampak ker sta bila moja otroka še zelo majhna, se mi ni zdel primeren čas za to in sem odklonila. Povabilo se je potem pojavilo še enkrat kasneje. Povabil me je Rajko Gerič, nekdanji urednik, in sem premislila. Morda sem prvič odklonila tudi zato, kjer avtocesta Koper – Ljubljana še ni bila dokončana. Potem sem premislila in sem povabilo sprejela ter naivno prišla v Dnevnik, ker si nisem niti predstavljala, kako zaželena služba je to in koliko novinark v Ljubljani čaka na to službo. Nisem razumela, zakaj me nekatere na hodnikih ne pozdravljajo. Potem se vse stvari uredijo, poležejo, dobila sem prečudovite kolege in se zelo dobro počutim med njimi."

Z Elen Batista Štader se je pogovarjala Tjaša Škamperle.


Zadnji prispevki