Trenutno se predvaja:
23. maj 2017 ob 14:25Zgodbe

V središču Nove Gorice je bilo pred več kot stoletjem pokopališče

Marsikateri Novogoričan ne pozna tega dela zgodovine, ki bi mu kazalo odstreti tančico skrivnosti.
Levo pokopališče – do njega vodi takratna Pokopališka ulica, danes Erjavčeva v Sloveniji in Škabrijelova ulica v Italiji.

Levo pokopališče – do njega vodi takratna Pokopališka ulica, danes Erjavčeva v Sloveniji in Škabrijelova ulica v Italiji. Vir: Društvo Soška fronta

Uničeno pokopališče v času 1. svetovne vojne.

Uničeno pokopališče v času 1. svetovne vojne. Vir: Društvo Soška fronta

Vhod na pokopališče je stal med današnjo stavbo Eda Center in avtobusno postajo.

Vhod na pokopališče je stal med današnjo stavbo Eda Center in avtobusno postajo. Vir: Društvo Soška fronta

Reprodukcija načrta pokopališča (avtorica: Katja Pahor). Vir: načrt iz članka Micheleja di Bartolomea v 89. številki revije Isonzo/Soča (dec. 2010 / jan. 2011).

Novo Gorico so začeli graditi pred 70 leti. Skoraj prav toliko let pred tem, leta 1880, je bil na območju med današnjo stavbo Eda Center in glavno avtobusno postajo veličasten vhod v šest hektarjev veliko pokopališče. Marsikateri Novogoričan ne pozna tega dela zgodovine, ki bi mu kazalo odstreti tančico skrivnosti. Plast za plastjo in zaradi radovednosti jo je začel odkrivati Novogoričan Blaž Kosovel. V reviji Razpotja je Blaž, sicer tudi član Društva humanistov Goriške, pred časom objavil zanimivo zgodba o pozabljenem mestu, kjer je bilo pokopanih skoraj 28 tisoč duš.

"Kot Novogoričana so me že od malih nog privlačili trije nagrobni kamni, postavljeni v malem parku med avtobusno postajo in spomenikom Edvardu Rusjanu. Ko sem kasneje izvedel, da je mesto zgrajeno na pokopališču – poleg tega pa tudi na močvirju –, mi nikakor ni bilo jasno, zakaj je ta podatek nekakšna javna skrivnost in zakaj se ga številni prebivalci pravzaprav sramujejo. Nisem mogel razumeti, zakaj tega dejstva mesto ni obrnilo sebi v prid in zakaj ni polno turistov, ki iščejo nekdanje pokopališče."

Poleg dejstva, da je bila zemlja ilovnata, je še večjo težavo predstavljalo dejstvo, da se je podtalnica zlivala v bližnji potok Korn, ki teče skozi Gorico.

"Zato časopis Soča tudi zapiše, da Goričani svoje mrtve ne pokopljejo, temveč jih pravzaprav 'v kopel devajo', nekaj let zatem pa Soča pokopališče označi za 'kopališče za mrtve'. Voda je namreč dejansko zalivala grobove."

Danes obe Gorici povezuje prometna žila. Glavna aleja oziroma cesta, ki je iz Gorice vodila do pokopališča, se je imenovala Pokopališka ulica. Danes je to Škabrijelova ulica v Gorici in Erjavčeva ulica v Novi Gorici.

"Pokopališče je merilo 299x200 metrov, če bi ga umestili danes, bi njegovi robovi stali približno takole: sprednji desni rob bi stal za peronom avtobusne postaje, zadnji poleg stebra gledališča, levi rob za restavracijo Vrtnico, občinsko stavbo in stavbo KBM, sprednji levi rob pa za osnovno šolo Milojke Štrukelj in poleg vhoda na parkirišče Hitove poslovne stavbe."

Trije pozabljeni nagrobniki v parku pred novogoriško avtobusno postajo so edini ostanek pozabljenega pokopališča.

"Zgodbe o pokopališčih so zanimive in takšne se danes prodajajo. V okolici imamo neverjetno veliko raznolikih pokopališč. Imamo kostnico v Oslavju s skoraj 60 tisoč pokopanimi italijanskimi vojaki, imamo manjše madžarsko pokopališče pri Solkanu, na Trnovem je partizansko obeležje, posvečeno padlim borcem IX. korpusa, zraven so fojbe, imamo največje judovsko pokopališče v Sloveniji in v okolici je še veliko manjših pokopališč iz prve svetovne vojne. Nam se ni treba izmišljevati zgodb! Te so že tukaj! Z raznolikostjo pokopališč, ki so nastala v zadnjih 120 letih, se tudi kaže, kako je bil ta prostor vedno na prepihu zgodovine. Danes turisti ne iščejo ležanja na plaži, temveč zgodbe. Te pa se na tem prostoru pišejo kar same."

Celoten pogovor novinarke Nataše Uršič z Blažem Kosovelom lahko slišite s klikom na fotografijo nad besedilom.


Zadnji prispevki