V starodavnih časih, ko so bile podobe in rezbarije vklesane v vosek in les, so le te hranili tako, da so jih zložili eno na drugo oziroma iz oči v oči, da bi zaščitili njihove površine med prevažanjem in skladiščenjem. Seveda so umetniki teh del upoštevali njihovo medsebojno estetiko in jih temu primerno ujemajoče upodobili. Takšna dela so imenovali diptih, kar v grščini pomeni zložena v dva.

»Fotografi so imeli nalogo, da dve fotografiji zložijo v neko skupno obliko, dve fotografiji, ki se med seboj povezujeta. Izbrali so arhitekturo, urbanizem, imamo nekaj aktov, tihožitje,« pravi kustosinja razstave Pavlina Grošelj.

Ljubiteljski fotograf Emil Movh: »Fotografija je lepa, ker ujameš neki trenutek, ki je samo tisti trenutek in ga potem nikdar več ni.«

Bojan Hajdu vnaša v svoje fotografije čustva: »Med dva tisoč mojimi fotografijami je ena slika dobra, ena ima čustva, z več izkušnjami pa bom posnel osem slik, pa vse bodo dobre.«

Kaj je na diptihu upodobil Zdenko Frangež: »Na mojem diptihu je akt fotografija deklice, ki sedi, na drugi pa je deklica, ki pleše. Izdelava diptiha je izziv, saj ponavadi razmišljaš o eni sliki, tukaj pa moraš o dveh in pa zgodbi, ki ju povezuje.«